25. april 2001

KAKO JE NAŠ TITO JE POSTAL NAŠ MIR

Pred tremi leti sem civilno služil vojaški rok v Centru za usposabljanje invalidnih otrok v Vipavi. Nekoč smo se s kombijem vozili po Novi Gorici in ob gledanju skozi okno sem nekaj zinil o diktatorju, ki ga še toliko let po smrti slavi napis Naš Tito na Sabotinu. Fizioterapevtka srednjih let me je pisano pogledala in s povzdignjenim glasom zasikala: »Ja kdo pa te je šolal?«
Beli kamniti napis Naš Tito pod vrhom hriba Sabotin, tik ob državni meji je dolg 130 metrov, kamnite črke pa so visoke 25 metrov. Napis je pravzaprav nizek kamnit zid, oblikovan v napis in prebarvan z zelo obstojno belo barvo. Prvi napis »Tito« so postavili aktivisti takoj po koncu druge svetovne vojne tako, da je bil viden po vsej Gorici.  Takrat Nove Gorice še ni bilo in državna meja med Jugoslavijo in Italijo še ni bila določena.
Prej DUCE, nato TITO
Postavljanje podobnih napisov se je na Primorskem začelo že v času fašizma. V čast Benitu Mussoliniju in njegovemu obisku po slovenskih »odrešenih« krajih, so Primorci dobili na pobočjih napise DUX ali DUCE. Oba izraza pomenita vodja, prvi v latinščini, drugi v italijanščini. Enega tudi na Sabotinu.To je spadalo v kult osebnosti, ki ga je gojil ustanovitelj fašizma. Idejo so po zlomu fašizma prevzeli komunisti in dobili smo številne napise po vrhovih v čast revoluciji, Titu in socializmu. 
Leta 1975 je bila po podpisu Osimskim sporazumov meja med Italijo in Jugoslavijo dokončno zarisana in napis je ostal na italijanski strani. Novogoriška Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), je takrat stopila v akcijo. Navdušeni mladinci so maja 1978 ob pomoči jugoslovanskih graničarjev organizirali mladinsko delovno akcijo in napis prenesli na našo stran meje, kjer stoji vse do danes. Po prenosu so besedi TITO dodali še besedico NAŠ. Takratni predsednik novogoriške občinske konference ZSMS Dominik Soban (na zadnjih volitvah županski kandidat LDS in direktor  goriškega tednika OKO) ne zanika, da to ni bilo izzivanje Italijanov. Tudi ta napis je bil postavljen tako, da so ga videli vsi v Stari Gorici. ZSMS je očitno hotela »oznanjati« socializem tudi »neodrešenim« gnilim kapitalistom.

A zgodovina se je z željami ZSMS poigrala. Naslednica ZSMS-ja, sedanja stranka LDS, je v Sloveniji sicer še vedno na oblasti, a socializma že davno ni več. Logično bi bilo, da bi na smetišče zgodovine skupaj s samoupravljanjem, socializmom in marksizmom tja spadal tudi napis Naš Tito. A novogoriška mestna oblast misli drugače.
Odmevi onstran meje
Napis so na italijanski strani meje dojemali kot izzivanje. Napis se je namreč videl daleč v Furlanijo. Italijanski lokalni politiki so radi omenjali izzivalni napis kot simbol diktature pri sosedih. Slovenska manjšina (posebej levo usmerjena) je bila velikokrat enačena s komunizmom in nedemokratičnostjo. Tudi sredinsko (katoliško) usmerjen del manjšine pa je velikokrat doživel verbalno napadanje na napis in slovenstvo obenem.
Zelo velik odmev so imele izjave o napisu, ki jih je izrekel goriški nadškof msgr. Antonio Vitale Bommarca takoj po nastopu svoje službe v Gorici jeseni leta 1983. V neavtoriziranem intervjuju za Messaggero Veneto je nadškof dejal, da ga napis bode v oči, ker ga spominja na vse, kar je komunizem naredil v Jugoslaviji po vojni v Istri in Dalmaciji. Bommarco, ki izhaja iz družine italijanskih beguncev iz Istre (optantov in ezulov). Objavljeno izjavo je msgr. Bommarco zanikal, ker da je bila vzeta iz konteksta in se opravičil, češ, da ni tako mislil. To je tudi pokazal s svojo strpno politiko do slovenskega življa v goriški nadškofiji. Gotovo pa je, da je nadškof osebnost Tita povezoval s tragično usodo istrskih beguncev. Pisanje časopisa je slovenska manjšina vzela kot napad, saj je bila v njem sovražna nastrojenost do goriških Slovencev. Štandreški župnik Karlo Bolčina pravi: »Verjetno je Bommarco včasih pozabil ločevati med politiko in narodnostjo. Vsi Slovenci se nismo rodili po isto »zvezdo«, tako da ne moremo reči so vsi Slovenci avtomatično tisti, ki so prisilili italijanski narod, da je moral bežati iz Istre.«
Komunisti in fašisti, isti, isti, isti
O nesrečni izjavi nadškofa, ki se je vsako jutro zbujal s pogledom na NAŠEGA TITA, pravi novinar goriškega Novega Glasa Jurij Paljk, da je sprožila burno reakcijo predvsem v »levem delu« manjšine. Paljk je tudi prepričan, da je bila reakcija na napis tudi svetlobna preobleka italijanske karavle na italijanski strani Sabotina v rdečo, belo in zeleno. Karavla je namreč še danes osvetljena v barvah italijanske trikolore, kar je ponoči vidno daleč naokoli.
V duhu takratnega časa je tudi veliko šal na ta račun. Ena govori o Goričanu in Novogoričanu, ki sta se ob nedeljah zjutraj povzpela na Sabotin in Sveto Goro. Vsak s svojega hriba sta se zmerjala – Goričan je kričal »Komunisti!«, Novogoričan pa »Fašisti!«. Po dolini Soče pa je odmevalo: »Isti, isti, isti!«.
Na obeh straneh meje se je vedno veliko govorilo o odprti meji in celo o »najbolj odprti meji v Evropi«, zato napis ni bil nikoli lepo sprejet med Italijani. Tudi danes, ko govorijo o obeh Goricah kot enemu mestu in bi bilo tudi zaradi dobrososedskega duha smiselno napis odstraniti, pa glede tega ni nič novega.
NAŠ TITO v demokraciji
Goriški zgodovinar dr. Branko Marušič zelo dobro pozna regionalno zgodovino Goriške in Primorske. Čeprav se sam svetovnonazorsko šteje med bolj levo usmerjene, v svojih pogledih skuša ostati objektiven. Konec leta 1989 je prav on dal pobudo ZSMS-ju, da bi odstranili napis. Marušič meni, da je napis nastal kot izzivanje in tako kot zvezda na novogoriški železniški postaji ne sodi v Evropo, kamor si želimo.
Z napisom NAŠ TITO  se je leta 1991 spopadla nova, demokratično izvoljena lokalna oblast. Po burni in vroči razpravi v novogoriških skupščinskih klopeh je nazadnje padla kompromisna odločitev, da napisa ne potrebujejo več in občinska skupščina je sprejela sloviti sklep, "naj se njegovo vzdrževanje opusti". Občinski poslanci so menili, da bi bilo odstranjevati napis potratno, saj ga bo grmičevje itak samo zaraslo. To se je tudi zgodilo in poleti napisa zaradi gostega zelenja ni bilo več videti.
S tem bi se zgodba lahko končala, če se ne bi že kako leto kasneje »neznanci« ne odpravili na Sabotin in napis očistili grmičevja. Nekateri pravijo, da naj bi za dejanjem neznancev stala organizacija Zveze borcev, drugi pa da podmladek LDS.
Aktivirali pa so se tudi drugače misleči. Dve župnijski mladinski skupini naj bi nekoč družno razmetali kamenje in napis naredili neprepoznaven. A to je bila tudi edina akcija, ki je želela napis odstraniti.
Čas je naredil svoje in počasi je bil napis vedno manj prepoznaven in v poletnih mesecih zaradi zelenja praktično neviden. S tem bi se zgodba skoraj končala, če ne bi leta 1997 na sceno stopili mladi Novogoričani, ki se zbirajo okrog Mladega Foruma, to je podmladka Združene liste. Naredili so delovno akcijo in ponovno očistili in obnovili napis. Dejanje pravno formalno ni sporno, saj še vedno velja sklep občinskih oblasti, da se napisa ne bo obnavljalo, oziroma, da se za obnovo ne bo namenjalo občinskega denarja. Obnavljanje na lastno pobudo pa seveda ni prepovedano…
Nekaj tednov kasneje je skupina novogoriških svetnikov  na Ministrstvo za okolje vložila prijavo zoper lastnika zemljišča na Sabotinu, ker je napis črna gradnja. »Prijavili smo nelegalno črno gradnjo, ne pa pokojnega maršala,« je za Primorske novice dejal mestni svetnik Niko Jurca (SDS). Inšpektorat za okolje in prostor se je dolgo obiral in kljub številnim dopisom odgovora ni bilo. Slednjič je na zahtevo državnozborskega poslanca Iva Hvalice Inšpektorat odgovoril, da »ne gre niti za objekt niti za poseg v prostor, za katerega bi bilo potrebno dovoljenje.« To torej pomeni, da lahko poslej na naše hribe postavljamo kakršnekoli napise. Me prav zanima, kaj bi Inšpektorat dejal, če bi na pobočje Nanosa s 25 metrov visokimi kamnitimi črkami postavili napis NAŠ PAPEŽ. Tak napis bi gotovo postal »objekt« ali »poseg v prostor«, zgrajen na črno. Izkušnja križa na Škrlatici je dovolj poučna.
Naš mir
Ponovno razburjenje je povzročil napis pred nekaj dnevi, ko so ga neznanci preko noči spremenili v NAŠ MIR. To je novo dejstvo, o katerem imajo ljudje boljše mnenje. Obstaja pa vprašanje, kdo je to storil in kaj bi se zgodilo, če bi ga kdo ponovno spreminjal.
Redno obnavljajo tudi napis TITO nad Renčami,
ki stoji v bližini nekaj uradno še nedokazanih
zamolčanih grobišč
Vsa situacija spominja na obdobje po letu 1990, ko so po vseh pisarnah in trgovinah visele Titove slike. Nihče si jih ni upal sneti in po prvem beljenju si jih nihče ni več upal obesiti nazaj. Poznam celo primer, ko je nekdo svojemu šefu sliko maršala obrnil narobe, šef pa si je ni upal obrniti nazaj, kakor tudi ne sneti z zidu. Najbolj zanimivo pa je, da je šef po vseh pisarnah jezno iskal krivca, ki je sliko obrnil.
V desetih letih smo prebelili že vse pisarne in urade. Titovih slik skoraj nikjer več ni.
Ulic in trgov ne belimo, zato je v Sloveniji ostalo veliko krajev, ki imajo svoje ulice poimenovane po maršalu Titu. Več tisoč Slovencev živi na teh ulicah in prav zanimivo bi jih bilo povprašati, kaj menijo o tem, da morajo živeti v ulici, ki nosi tako ime. Mogoče pa je tudi vprašanje, kaj so storili prebivalci Maribora, Kopra, Radeč, Slovenske Bistrice, Logatca, Velenja, Postojne, Senovega in Radencev, da v svojem mestu ne bi imeli več Titove ulice ali Titovega trga.
POGOVOR
Župan Nove Gorice Črtomir Špacapan (LDS)je med volivci zelo priljubljen. Na zadnjih volitvah je že v prvem krogu dobil skoraj polovico vseh glasov in postal drugič zapored župan Nove Gorice.
Kakšen status ima napis na Sabotinu?
Obravnavajo ga različno. Kar se tiče uradnega statusa, ga nima, ker ni prijavljen kot gradnja. Nastal je pač verjetno spontano, zato ni objekt, ki bi bil vpisan v zemljiško knjigo ali imel ustrezna dovoljenja. To je napis, ki je nastal s priglasitvijo del, za katere pa nimamo ustreznih dokumentov, ali pa brez ustreznih dovoljenj.
Je torej to črna gradnja?
Če bi inšpektorji ugotovili, da je to sploh gradnja, potem lahko rečemo, da je napis črna gradnja.
Kakšno je stališče občine do spreminjanja ali obnavljanja napisa? Leta 1991 je bilo namreč odločeno, naj se vzdrževanje opusti?
Uradnega stališča mestnega sveta ta trenutek nimamo. Takrat pa je šlo bolj za politično vprašanje kot pa za vzdrževanje samo. Res pa je, da je bil sprejet okviren sklep, da se javnih sredstev ne uporablja za ureditev tega napisa.
Kaj pa menite o sami smiselnosti napisa, ki slavi diktatorja, odgovornega za smrt več deset tisoč nedolžnih ljudi?
Kolikor vem tega napisa zdaj ni več, ker so ga spremenili. Potrebno je upoštevati vse zgodovinske okoliščine, take in drugačne, in bi težko komentiral to vašo izjavo. dejstvo je, da gre zgodovina naprej in mi je ljubše, če piše Naš mir kot pa kaj drugega.
Kdo je napis spremenil?
To bi težko rekel. Vse, kar sem izvedel, sem izvedel iz javnih medijev – časopisov in fotografij. Nimam informacij o tem, kdo je to spremenil.
Je spreminjanje kaznivo dejanje?
Mislim da ne – če niso kaznovali tistega, ki je prvi postavil napis, potem tudi spreminjanje napisa ne smatram za kaznivo dejanje. Vprašanje je le, če bi napis potreboval gradbeno dovoljenje, ker pa ne gre za zgradbo, mislim, da tega ne potrebuje.
Boste primer prepustili policiji?
Če bo kdorkoli od občanov to prijavil, bodo to reševali pristojni organi. Sam ne mislim nikogar prijavljati, ker ga nisem tudi prej. Mislim, da to ni tako velika ali pomembna stvar, da bi zaradi tega koga prijavljali policiji.
Po eni strani zelo poudarjate dobrososedske odnose z Gorico, po drugi strani pa lahko napis Naš Tito pomeni izzivanje?
S strani italijanske države je bilo že večkrat opozorjeno na ta napis. Sicer je bilo to bolj s političnega, saj oni ne morejo posegati na naše zemljišče. Kakšnih večjih pritožb pa vsaj v zadnjem času nismo zasledili. To je bilo bolj v polpreteklem obdobju, ki pa je že mimo in ga nima smisla več pogrevati.
In kaj menite o prihodnosti napisa?
Napisi ne bi smeli izražati nikakršnih političnih teženj, ker je to propaganda. Taki napisi niso potrebni. Če pa že je napis, naj bo tak kot je – za mir sem vedno.
Kaj pa če bi napis spremenili v NAŠ MIP?
Če bi to storil MIP za svojo promocijo, bi to moral plačati in poiskati za to ustrezna dovoljenja. Vprašanje pa je, če bi lahko na tak način izvajal svojo propagando

ABC: JOSIP BROZ TITO
Zgodovinarji o Titu še vedno niso rekli zadnje besede. Vseeno pa je dejstvo, da je bil bil Josip Broz Tito diktator, ki je odgovoren za smrt več tisoč nedolžnih ljudi in več sto tisoč  neoboroženih vojnih ujetnikov. Ob tem vse drugo zbledi. Trdnih dokazov, da bi zaradi komunizma Slovenci po vojni izgubili Trst in Gorico, zaenkrat še ni. Branko Marušič celo trdi, da bi brez Tita bila naša meja pomaknjena še bolj proti vzhodu. Večina zgodovinarjev pa se nagiba k temu, da Titov komunizem gotovo ni koristil v pogajanjih za našo zahodno mejo, ampak bolj škodil. To je bilo jasno povedano na koprskem zgodovinskem simpoziju ob petdesetletnici združitve Primorske s Slovenijo. V kolikšni meri je bil Titov komunizem ključen za izgubo Gorice in Trsta, pa bodo pokazale prihodnje raziskave.

besedilo in fotografije: Tino Mamić

članek je bil objavljen v Magu aprila 2001


01. april 2001

dr. Marko Kremžar: ALI NAS JE STRAH SPOMINA?

V PRIČAKOVANJU 27. APRILA
O državljanski vojni na Slovenskem se ne govori veliko. Tudi zgodovinarji, se zdi, kot da so pozabili nanjo. Kadar pa se kaj omeni v zvezi s krvavo rihto druge svetovne vojne, so dogodki omenjani črno-belo: eni so borci za svobodo, drugi pa kolaboranti. Zgodovinska resnica je povsem drugačna. Pred kratkim je izšla polemična knjiga dr. Marka Kremžarja Med smrtjo in življenjem. Kremžar je bil po koncu vojne skupaj z domobranci vrnjen v Jugoslavijo – in preživel.

Zakaj po desetih letih demokracije odpirate take teme?
Res je vprašanje, zakaj se je potreba pri nas dotikati "takih" tem še po desetih letih demokracije. Kako to, da se je po padcu totalitarnega režima tako malo rojakov vprašalo, kaj se je v resnici skrivalo za enoumjem, ki jim ga je vsiljeval skoraj polstoletni režim? Težko je razumeti npr., da niti dijaki škofijske gimnaziJe v Št. Vidu ne vedo, da študirajo v prostorih, ki so bili po vojni kraj trpljenja in smrti ter eno najbolj krutih koncentracijskih taborišč na Slovenskem. Ali nas je strah spomina? Verjetno je eden razlogov za vsaj navidezno brezbrižnost, da se je struktura moči, kljub demokratizaciji, v naši družbi še malo spremenila. Cena mirnih prehodov ali "tranzicij" je čas, ki nam daje možnost sprememb, a nam teh ne zagotavlja. To sem predvideval že leta 1991, ko sem napisal za Svobodno Slovenijo, ki izhaja v Buenos Airesu, uvodnik z naslovom: Glejmo petnajst let naprej. V njem sem opozoril, da bo razočaran, kdor bi pričakovali v domovini temeljitih sprememb prej kot po petnajstih letih. Takrat so mi očitali pesimizem, prepričan pa sem, da je bilo moje gledanje precej realistično in ne daleč od optimizma.
Zakaj sem knjigo napisal? Lahko ste opazili, da v njej ni kakih novih odkritij. Podatki, katere vsebuje, so povzeti iz knjig navedenih na koncu in ki predstavljajo nekaj tisoč strani branja. Vendar sem v teku let opazil, ko sem se pogovarjal o naši preteklosti in prihodnosti z rojaki različnih generacij, iz raznih kontinentov, različnih poklicev in mnenj, da poznanje dejstev še ne zagotovi razumevanja dogodkov. Zato sem izbral nekaj pogledov, ki se mi zdijo ključnega pomena za presojo naše polpreteklosti in tudi izzivov bližnje prihodnosti. Te sem skušal posredovati s pomočjo sinteze, da preobilica besed ne bi zasenčila misli.
Katere so najpomembnejše krivice, ki še niso poravnane?
Vsaka krivica je pomembna za tistega, ki jo trpi. Gotovo so nekatere večje od drugih, vendar nobena krivica, ki traja več kot pol stoletja, ni majhna. Pomorjeni, po množičnih grobiščih, spravljajo oblasti v zadrego, a niso deležni spoštovanja, ki jim gre. Ne vemo koliko jih je, ne kdo vse so, in tisti, ki so za njihovo smrt odgovorni neprizadeto molče. Kljub spomenikom, ki pričajo, da je na naših tleh med vojno divjala revolucija, so njeni nasprotniki še vedno "izdajalci". Tudi za totalitarno prakso, ki je trajala pol stoletja ni pri nas nihče odgovoren. Režim in partija, kot njegova nositeljica, nista bila deležna od demokratičnih oblastnikov niti moralne obsodbe. To je velika krivica do rojakov, ki so morali njihovo nasilje molče prenašati. Uradna zgodovina temelji še vedno na starih formulah. Včerajšnji nosilci oblasti so danes kapitalisti. Ker do kapitala niso prišli po redni poti, si lastijo nekaj kar ni njihovo. Čigavo je? V časih partijske oblasti so bile razlastitve opravljene hitro, brezobzirno in neredko krvavo. Vračanje se zdi demokratičnim oblastem travmatični postopek, ki ga skušajo odložiti kjer in dokler mogoče, ter po možnosti nadomestiti z simboličnimi ukrepi, ki puščajo stvari kot so bile. Demokratična opozicija zaradi pomanjkanja kapitala ne more do svojega časopisa. V demokraciji, ki temelji ne le na strankarskem ampak tudi na medijskem pluralizmu, je tako stanje krivično, ne nazadnje, ker je neposredna posledica pol stoletnih krivic.
Zgodovinopisje še ni postreglo z dovolj obširno zgodovinsko analizo medvojnih dogodkov. Zakaj mislite, da zgodovinarji ne skušajo bolj načrtno odgovoriti na temeljne dileme druge svetovne vojne?
V vašem vprašanju ni besede "revolucija". Kot je navada v slovenskih medijih, tudi vi govorite o naših medvojnih dogodkih, kot da bi bila vojna kriva razkola, ki se počasi celi, a traja v narodnem telesu še do današnjih dni. Med nami ni bilo ne fašistov, ne nacistov in okupatorji so bili za nas vse sovražniki. Razkol se je pričel z revolucijo. Ko so pričeli po Sloveniji, VOS in partizani v imenu partije, likvidirati rojake, ne okupatorjev, pod pretvezo, da gre za pobijanje "izdajalcev" so v resnici pričenjali boljševiško revolucijo. Če zgodovinarjem to ni jasno, ne moremo pričakovati, da bi lahko razumeli ostale dogodke med državljansko vojno in po njej. Sicer pa je vprašanje, če gre res za nerazumevanje takratne stvarnosti ali za navaden in prozaičen oportunizem strokovnjakov.
Ali ni zgodovinska napaka, da liberalna desnica in katoliška sredina nista takoj po okupaciji (ali kasneje) začeli z oboroženim odporom? Tako so si monopol v narodnoosvobodilnem gibanju prilastili komunisti…
Najbolj enostavno bi bilo na vprašanje odgovoriti pritrdilno in zvaliti odgovornost na ljudi, ki so že davno mrtvi, hkrati pa priznati, da so komunisti pač izpolnili nalogo, ki je ostali niso. To bi bilo enostavno, a neresnično. Katoliška sredina je imela že dobro organizirano ilegalno "Slovensko legijo", ko so bili komunisti še "protiimperialisti" in o kaki NOB še ni bilo govora. Tudi liberalna desnica je kmalu organizirala svojo ilegalo. Obe demokratični stranki sta imeli pred očmi predvsem korist slovenskega naroda v času, ko je bilo za vsak majhen narod preživetje prva naloga. Gledano iz današnje perspektive se morda zdi, naj bi šlo med demokrati in komunisti za nekako tekmo, kdo bo obvladal narodnoosvobodilno gibanje. A ni bilo tako. Šlo je za dve različni strategiji. Narod obvarovati ali ga žrtvovati. Ali vojno prestati na strani zaveznikov s čim manjšimi žrtvami, ali jo z revolucijonarnim bojem izrabiti za dosego totalitarne oblasti, to je bilo vprašanje. Komunisti, s pomočjo OF, so povzročili več škode Slovencem kakor okupatorjem. Niso streljali npr. na kakega italijanskega generala, umorili pa so med mnogimi drugimi rojaki, recimo, Peršuha, ki je bil v ilegali poveljnik SL za Ljubljano in ko je po njegovi smrti prevzel to mesto Majdič, so ubili še njega. To je razumljivo samo pod perspektivo revolucije, ki je bila v načrtih partije in ki je demokrate presenetila. Nihče ni pričakoval, da bo pri nas partija pričela revolucijo med okupacijo. Kaj takega se ni zgodilo nikjer drugje po zasedeni Evropi.
Monopola nad odporniškim gibanjem komunisti niso imeli, s taktiko, ki je stala veliko slovenske krvi pa so prevzeli iniciativo. Kasneje so imeli seveda resnično monopol nad vsem pisanjem in opisovanjem tega obdobja. Skozi njihove naočnike so morale gledati na svojo preteklost tri generacije Slovencev. Ni čudno, da je pri tem nekaterim opešal vid.
Zakaj se domobranska vojska ni proti koncu vojne obrnila proti okupatorjem?
Kot omenjam v knjigi, se to verjetno ni zgodilo, ker je v jeseni leta 1944 Gestapo polovila, zaprla in odpeljala v Dachau ilegalno vodstvo domobrancev. Tako ni bilo vojaškega vodstva, ki bi lahko pravočasno dalo pričakovano povelje. Podpolkovnik Peterlin, major Križ in drugi vodilni častniki so bili ob koncu vojne v nemškem taborišču ujetniki. Od tam so jih, po vojni, komunisti zvezane privlekli v Ljubljano. Kot ste lahko brali, sem, zaprt v sodnijskih zaporih na Miklošičevi cesti videl, kako so Peterlina peljali na morišče. Bil je še vedno v črtastem jopiču dachauskega jetnika. Tudi on naj bi bil po uradni teminologiji "izdajalec". Protikomunisti smo bili obsojeni, ne glede na to, kaj bi storili proti okupatorju.
Kakšen je odnos slovenske države do diaspore?
Če prav razumem, gre pri vprašanju za odnos države in ne za odnos rojakov, ki v njej živijo. To je potreba pojasniti, kajti oba odnosa sta zelo različna.
Imamo rojake, ki so diaspori in njenim članom blizu. Nekateri, ker jih veže nanje poznanstvo ali sorodstvo, drugi, redkejši, ker vidijo v diaspori del svojega narodnega občestva. Imam vtis, da je večji del Slovencev do diaspore ravnodušen in se je komaj zaveda, medtem ko obstoja tudi manjšina, ki gleda nanjo neprijazno. Ti odnosi so res osebni, ker med rojaki, v tem pogledu, ni splošno sprejetih stališč, niti vzgoje.
Odnos države pa je dvisen od trenutne vlade. Slovenska država, v najboljšem primeru, ne ve kaj z diasporo početi. Pomladne vlade so ji bile naklonjene, vlade kontinuitete ji niso; nekateri predstavniki države gledajo nanjo s simpatijo in z upanjem, da se bodo stiki z njo polagoma okrepili, drugi vidijo v njej še vedno nadležne nasprotnike. Vsi pa ustvarjajo vtis, da cenijo diasporo predvsem po številu potencialnih glasov pri volitvah. Ker je teh glasov vedno manj, je tudi zanimanje za diasporo vedno manjše. Pri tem pa se celo pomladni demokrati ne zavedajo, da je glasov vedno manj, ker država in stranke ne storijo ničesar, da bi rojakom v diaspori resnično omogočili sodelovanje na volitvah in da bi v njih potrdili zavest pripadnosti in odgovornosti za skupno usodo. Nikoli ne bomo vedeli, koliko rojakov se danes ne poteguje več za slovensko državljanstvo, ker so se naveličali prenašati nerazumljive kaprice, navadno občinskih birokratov.
Država gleda na diasporo kot na problem in ne, kot na potencialni vir skupnih rešitev. V svetu, v katerem meje izgubljajo nekdanji pomen, slovenska država še ni dojela pojma univerzalnega slovenstva in Slovenija v svetu ji je tuja.
Kaj pa odnos Cerkve?
Vsi, ki živimo po sili razmer v zdomstvu, moramo biti slovenskim izseljenskim duhovnikom globoko hvaležni. To so bili in so naši dušni pastirji v najglobljem pomenu besede. Vprašanje je, če bi se diaspora obdržala v taki meri kot se je, če ne bi delovali med nami požrtvovalni slovenski duhovniki. V verskem in narodnem oziru so nam v oporo in pomoč.
Tudi med duhoviki in redovniki doma ima diaspora veliko dobrih prijateljev, vendar slovenska Cerkev kot ustanova ima druge prioritete. Ker se petdeset let ni mogla posvečati vprašanjem izseljenske pastorale, je mnogim v njej ta problematika nepoznana. Skušajo jo razumevati po predlogah, ki so bile morda veljavne v času po prvi svetovni vojni, ki pa imajo kaj malo opraviti s sodobnim, globaliziranim svetom. V tem pogledu bi morala Cerkev poslušati želje in predloge svojih vernikov, predvsem pa dušnih pastirjev iz diaspore. Kolikor morem presoditi tudi sinoda ni prinesla na tem področju kake poživitve pa tudi ne novih predlogov. To je do neke mere razumljivo, ker gre za vprašanja pri katerih reševanju bi morali biti člani slovenske Cerkve iz diaspore odločujoče prisotni. To se na sinodi ni zgodilo. Ni primerno, da se razpravlja o rojakih v zdomstvu, kot o nekem objektu. Verniki v diaspori smo skupaj s svojimi dušnimi pastirji subjekt, del slovenske Cerkve.
Zakaj se izseljenci ne vračajo?
Ker jih ni nihče povabil naj se vrnejo. Ko je bil, po osamosvojitvi, čas za to zrel in so mnogi delali načrte, da bi se preselili domov, je domovina molčala. Prva Demosova vlada je imela za redke vračajoče razumevanje, a kakega načrta v tem pogledu ni bilo. Povedali so nam, da je zdaj konec politične emigracije, a da bi bilo lahko tudi konec zdomstva, o tem ni bilo besede. Nismo bili zaželjeni. Kljub temu pa se je iz diaspore vrnilo kar nekaj, posebno mlajših, rojakov.
V kritičnih časih, ki jih doživljemo, je izseljenstvo za naš narod še vedno pomembna rezerva. Slovenci smo stopili na pot izumiranja pa se zdi, da si zaradi tega ne delamo sivih las, kot da bi šlo za abstrakten problem, ki se nas ne tiče. In vendar je možnost preživetja, pa tudi nepreživetja, še vedno v naših rokah. Če prepuščamo reševanje naše demografije tržnim silnicam, češ, če za delo ne bo Slovencev, bodo prišli pa drugi iz juga, se kot narod poslavljamo iz zgodovine. Čas bi bil pomisliti, da je mogoče okrepiti svoj narod tudi iz diaspore.
Če se ozremo k sosedom bomo videli, kako so znali Hrvatje svojo diasporo vključiti v obnovo in urejanje mlade države. Tudi Španci so, npr. zadnje mesece, ponovno pričeli z akcijo za naseljevanje nekaterih predelov svoje države, z rojaki iz izseljenstva. Vabijo jih domov, obljubljajo jim povrniti selitvene stroške, zagotavljajo jim stanovanje, službo in zdravniško oskrbo, če pridejo "na preizkušnjo" vsaj za dve leti. In to, ko Španci nimajo negativnega naravnega prirastka!
Program Zedinjene Slovenije, ki ga omenjate v knjigi, je del zgodovine. Vi pa menite, da ga je potrebno obuditi?
Misel o Zedinjeni Sloveniji je res del zgodovine, a je danes prav tako aktualna kot je bila. Način, kako naj bi jo uresničili, bo v novih razmerah, v okviru prihajajoče evropske ureditve seveda nujno drugačen, kot je bil pred sto leti. V knjigi razvijam o tem nekaj misli, ki pa naj bi bile le pobuda, ne za vrsto razprav, marveč v prvi vrsti za odkrit pogovor med rojaki, ki so odločeni, da bodo živeli - oni in njih potomci -, kot Slovenci, tudi v tretjem tisočletju.

ABC o Marku Kremžarju
Marko Kremžar je bil rojen aprila 1928 v Ljubljani. Po koncu vojne je bil skupaj z domobranci s Koroške vrnjen v »Titovino«. Po poldrugem letu koncentracijskih taborišč, zaporov in prevzgoje, je pobegnil v Avstrijo. V Gradcu se je vpisal na Filozofsko fakulteto, v Buenos Airesu pa je končal ekonomsko fakulteto. Delati je začel kot navadni delavec v tovarni. Počasi je napredoval in postal eden od pomebnejših poslovnežev v Latinski Ameriki. Leta 1973 je doktoriral. V Argentini je bil zelo aktiven pri kulturnem in družbenem delu za slovensko skupnost. Vodil je stranko SLS, ki je delovala v povojnih letih v izseljenstvu. Dr. Kremžar je bil univerzitetni predavatelj, dramatik, kulturnik, politik in publicist. Trenutno je v pokoju in živi v v Hurlinghamu v Argentini.



objavljeno v reviji Ognjišče aprila 2001