31. marec 2009

Porodniški moški (kolumna iz knjige Protestantino)

Ko je prvi moški pračlovek v zgodovini ostanke pečenega zajca po kosilu sam vrgel ven iz jame, se je začel nepovraten proces, katerega skrajni dosežek je tudi delitev porodniškega dopusta (uradno se to sicer imenuje dopust za nego otroka) med oba starša. Dokler tega ne preizkusiš na lastni koži, je govorjenje o tem podobno debati o občutkih, ki jih ima človek med hojo po luni: o tem se sicer da marsikaj prebrati, a je vse skupaj le teoretiziranje.
Da ne bo dvoma: drage bralke, moški na porodniški ne prinese popolne razbremenitve, zato to ni nekaj oh-in-sploh fantastičnega. Ko se v račun vzame še materinski čut (ali nagon, če rečem po moško), pa lahko vse skupaj za žensko postane že mučno.
Tudi najina odločitev, da si deliva porodniško, ni nastala zaradi vere v enakopravnost moških in žensk, ampak bolj zato, ker bi nas sicer teh nekaj mesec drago stalo. Žena je namreč samostojna podjetnica, kar pomeni, da bi od države dobila minimalno nadomestilo (niti 500 evrov ne). Ko temu dodamo še negotovost zaradi gospodarske krize, je bila njena vrnitev v službo edina logična rešitev. Žena ima pisarno doma, kar zame pomeni nekaj takega kot HELP v računalništvu. Brez tega si porodniške ne bi upal vzeti pred šestim mesecem starosti otroka.
Dragi bralci, biti moški na porodniški ni niti zdaleč tako mukotrpno, kot trdijo gobezdavi mačoti. Saj ne, da ni včasih bolj naporno od najtežjega šihta. A vendar je zadovoljstvo po opravljenem delu toliko večje zaradi novih občutkov in odnosa, ki ga vzpostaviš s svojim mladičem. Moški s porodniško ženski vzame nekaj, kar je doslej jemala kot nekaj izključno svojega. Moški pa se v svoji lenobi ne zaveda, kaj zamuja. Občutki na porodniški so nepopisni in neponovljivi, zato moje pero (čeprav tolčem po računalniški tipkovnici, se pero lepše sliši) tega opisati ne bo niti poskušalo.
V prvih dveh tednih se partnerja sicer večkrat na ves glas pridušata, da jima je žal odločitve za moško porodniško. A to hitro mine. Moški namreč ugotovi, da pač nima več časa za nekatere "izredno" pomembne stvari v življenju, kot so, denimo, nogometne tekme ali pevske vaje. Tako začneš vstajati ob šestih in ob tem izjemno uživaš, saj si prvo uro dneva sam. Med obešanjem perila, ki se je opralo čez noč, si lahko privoščiš celo ogled Odmevov. Če ti je sreča mila - kadar otroci zaradi preobširnih domačih nalog ne vstanejo že ob šestih in pol (ali ob pol sedmih, če kdo ne razume) in ko raznašalec časnikov ne zamuja - imaš celo deset minut za branje. Res pa je, da se potreba moškega po politiki v tem občutljivem času zmanjša, saj jo na lestvici potreb prehiti potreba po spanju. Spanje v tem občutljivem obdobju za vsakega moškega je namreč ogroženo. Mali okupator (tak naziv sem mu dal, ker je v nasprotju z voljo polovice avtohtonega prebivalstva zasedel velik del najine zakonske postelje) namreč ponoči rad joče in je. Vse to oznani s prodornim kričanjem najraje, kadar bi človek šel spat. Spat v obeh pomenih: sam in z ženo.
Na srečo ima porodniški moški vedno izhod v sili, ki ga ženska na porodniški nima. Tako je mali danes zjutraj kakal tako močno in vodeno, da je rjava tekočina pronicala skozi svežo "nepremočljivo" pleničko, bodi (to je tista tuta v obliki nekakšnega spodnjega perila za dojenčke), oblekico (to je tista malo debelejša tuta z medvedki na prsih in gumbi na hrbtu), mojo srajco, kanotjero (v slovenščini žal nimamo drugega izraza za spodnjo majico brez rokavov) in spodnjice. Človeka primeta groza in obup hkrati. Iz te povsem nerešljive situacije najde nekdo rešitev v trenutku in z nasmeškom. Moja žena.

BONBON, torek, 31.3.2009, BONBON, priloga Večera in Primorskih novic avtor: Tino Mamić