Celibat - nikoli končana zgodba

Cerkev med pedofilijo in celibatom – Nekdanji duhovnik meni, da bi samskost ne smela biti obvezna

Zaradi vrste pedofilskih afer, odkritih znotraj Rimokatoliške cerkve, se v zadnjih mesecih postavlja vprašanje, ali je vzrok za to tudi celibat. Razprave o spolni vzdržnosti katoliških duhovnikov so stare toliko kot Cerkev sama. Razlogov za in proti je veliko. Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres pravi, da celibat praviloma ni izvor za kazniva dejanja pedofilov. In kaj o tem meni duhovnik, ki je svojo službo po odpovedi celibatu zapustil in si ustvaril družino?

Prvi med slovenskimi škofi, ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres, ki je z zadnjimi potezami odkrito napovedal obračun s pedofilijo med duhovniki, pojasnjuje: “Strokovnjaki med pedofilijo in celibatom ne vidijo direktne povezave. Statistično se največ spolnih zlorab zgodi v družinah, kjer ni spolne vzdržnosti. Celibat praviloma ni vzrok za pedofilijo, lahko pa bi bil vzrok za spolno nasilje nad mladostnikom oz. odraslo osebo. Ni pa izključeno, da se osebe s pedofilskimi nagnjenji zatečejo v kleriški stan.”

Prvi papež je imel taščo

Celibat je stoletna praksa samstva in hkrati spolne vzdržnosti, ki velja za duhovnike Rimokatoliške cerkve. Čeprav se teologi sklicujejo tudi na Sveto pismo, ki celibat priporoča in govori o samskem Jezusu Kristusu, pa jasne biblične zapovedi o tem ni. Jezus omenja le samskost kot pot do nebeškega kraljestva, apostol Pavel pa daje nasvet, naj tisti bratje, ki to zmorejo, ostanejo neporočeni: “To pravim vam v korist; ne zato, da bi vam nastavljal zanko, temveč zato, da bi mogli pošteno in nemoteno služiti Gospodu.” Še več, omenja se tudi tašča apostola Petra, kar pomeni, da je bil prvi papež poročen.

Seksualnost znotraj Cerkve je vedno burila domišljijo ljudi. Včasih celo preveč, kar je privedlo tudi do širjenja laži. V dokumentu Udbe tako najdemo zapis iz aprila 1977, v katerem je ovaduh s tajnim imenom Igor novogoriški izpostavi tajne policije lažnivo poročal o dveh primorskih duhovnikih, ki naj bi bila homoseksualca.

V bolj oddaljeni zgodovini pa je laž veliko težje ločiti od resnice. A vendar nihče ne dvomi o uradni cerkveni zgodovini, ki potrjuje, da je najbolj razvpiti papež Aleksander VI. Borgia (1492-1503) imel več otrok, sina je postavil za kardinala, dominikanca Hieronima Savanarolo pa zaradi glasne kritike dal sežgati na grmadi (1498).

Cerkvena zgodovina ne skriva niti tega, da je bilo življenje v konkubinatu posebej v srednjem veku precej pogosta praksa duhovnikov. Če pobrskamo po obsežni literaturi, ki ni nastala znotraj Cerkve, pa lahko na to temo napišemo enciklopedijo.

O smiselnosti zapovedanega celibata so se veliko pogovarjali na prvih cerkvenih zborih (koncilih) in ga bolj ali manj uspešno tudi uvajali. Dogajalo se je celo, da so poročeni duhovniki morali zapustiti svoje žene in otroke.

Veliko uspešnejše je bilo uvajanje in uveljavljanje celibata v samostanih. Še danes so tako v pravoslavni cerkvi, ki duhovnikom pred posvečenjem dovoljuje poroko, menihi in redovnice samski. Po razmahu reformacije je Rim sklical tridentinski koncil v mestu Trident (Trento), ki je v okviru verske prenove sredi 16. stoletja ponovno striktno zapovedal celibat.

Zgodba nekdanjega duhovnika

Kako razmišlja o celibatu nekdanji duhovnik? Janez Novak (zaradi zagotovitve anonimnosti je ime izmišljeno) je že pred leti zapustil duhovniški poklic in si ustvaril družino. Danes na celibat gleda iz povsem drugega zornega kota, saj je izkusil tudi zakon in očetovstvo. “Celibat je vrednota, ki ima zelo veliko plusov, pa tudi pomanjkljivosti.”

Po rojstvu otroka se je odločil, da zapusti župnijo in se posveti družini. “Škof je bil razumevajoč, obenem pa mi je odločno odsvetoval nadaljnje dvotirno življenje,” opisuje mesece, ko je sprejemal težko življenjsko odločitev. Postopek za vrnitev v laični stan se je v Vatikanu dolgo vlekel: “Mnogi 'pravoverni' kolegi in znanci so mojo odločitev za življenje z novo družino razumeli kot odmik od vere, pa tudi cerkveni predpisi so glede tega zelo ostri. Vseeno sva z ženo redno hodila k maši, čeprav zakramentov nisva mogla prejemati.”

Izobčenje po poroki

Na vprašanje, ali je bilo kaj svetlih izjem, pove: “Ko sem zamenjal okolje, sem ostal dokaj sam. Pravzaprav izobčenec. Vendar se je led počasi začel topiti. Morda zaradi novorojenčka. Najprej so prag novega doma prestopili sorodniki, nato nekateri kolegi, celo nekateri bivši župljani in škof. Nekaj pa je bilo takih, ki so presegli vsa pričakovanja. Posebno dva duhovnika sta se izkazala kot dobra angela. Nepozabno. Bogu hvala zanju.”

Verjetno je ta sprememba poklica ljudem težko razumljiva, saj ne verjamejo, da mlad fant v resnici postane duhovnik zaradi svobodne in celovite predanosti Kristusu: “Življenje v nadaljevanju piše seveda za vsakega človeka svojo zgodbo.”

Po šestih letih je dobil iz Vatikana spregled od zaobljube celibata in se cerkveno poročil. A Novak še vedno ostaja v Cerkvi čimbolj v anonimnosti, saj se zaradi t. i. javnega pohujšanja ne sme aktivneje vključevati v cerkveno življenje. Ne sme na primer poučevati verouka, brati berila, biti član župnijskega pastoralnega sveta ipd.

Razočarali so ga tudi nekateri nekdanji sošolci s fakultete, ki so ga izbrisali iz svojega spomina: “Deset let me niso vabili na srečanje letnika, čeprav smo se prej redno srečevali.”

Celibat - prostovoljna odločitev?

Novak tudi ne verjame, da bi se kdo odločil za duhovniški poklic, ker bi mu ta omogočal prikrivanje neobičajnih spolnih praks. “To se lahko zgodi kasneje. Vpliv družbene klime je gotovo pomemben. Deviantna je namreč celotna javna sfera, v kateri je sistem vrednot razpadel, žal pa o tej tematiki v Cerkvi ni primerne razprave, pa tudi odgovorov in rešitev ne. Spolne zlorabe je potrebno sankcionirati, in mislim, da niso povezane s celibatom, ampak osebnim razsulom, saj so protinaravne.”

Podpira pobude glede izbire in prostovoljne odločitve za celibat. Odločitev za duhovništvo naj bi ne bila pogojena s samskostjo: “Mislim, da bi Cerkev lahko dopustila tudi prakso, da bi že posvečeni duhovnik, ki se je pozneje cerkveno poročil, lahko opravljal cerkveno službo vsaj kot diakon. Bila bi primerna opcija za tiste, ki se odločijo za duhovništvo, in hkrati za tiste, ki svojo življenjsko izpolnitev najdejo v zakonu. To imajo v pravoslavnih in unijatskih cerkvah, pa tudi protestanti. Zanimivo, da v to smer ekumensko povezovanje ne daje nobenih sadov.”

Opozarja tudi na praktične probleme, ki so povezani z morebitno odpravo zapovedanega celibata, saj bi družina poročenega župnika bila vsem na očeh: “In če je že duhovniku težko biti svetilnik, kako težko je šele za družino, da bi bila zgledna, saj vsi vemo, kako je z ideali. Tudi župnikov sin bi lahko postal narkoman, tudi njegova žena bi bila lahko nezvesta in tudi sam bi lahko zapadel raznovrstnim zablodam.”

Opozarja tudi, da se znotraj Cerkve o celibatu premalo govori: “Nihče se o tem ne pogovarja, debatira. Vse je prepuščeno posamezniku.” Pogovor sklene z vprašanjem: “Disciplina je vrednota, a mora delovati. In to po zgledu Jezusa Kristusa, ne pa pod zaščito institucionalne moči. Kje je srčnost vseh tistih, ki so se odpovedali družini in življenje podarili Gospodu? Ali je duhovnik celibater brez srca vreden več kot poročeni duhovnik s polnokrvnim življenjem v družini in družbi, ostaja vprašanje, ki mu v slovenskem prostoru še ni bila dodeljena priložnost razprave.”

Duhovnik Primož Krečič:

“Ta trenutek, krut in težak, naj bo spodbuda”

Duhovni voditelj bogoslovcev v Ljubljani, primorski duhovnik dr. Primož Krečič, o celibatu razmišlja povsem odprto in govori o njem z vsemi prednostmi in slabostmi.

* Kakšni so vzroki za uvedbo celibata?

“Duhovniški poklic zahteva celega človeka. Zgodovinarji poudarjajo močan ekonomski razlog, da se je s tem zaščitilo cerkveno premoženje. Močan razlog sta bila prihod redovnikov na papeški prestol in uvajanje njihovega življenjskega modela. V nekaterih obdobjih je bil v Cerkvi prisoten gnostični, negativni pogled na spolnost in žensko, kar je sicer v nasprotju s Svetim pismom. Vseeno pa so ta pogled nekateri kristjani prevzeli. Vzhodna krščanska antropologija je bolj pozitivna do spolnosti in telesa, medtem ko je zahodna dajala večji poudarek izvirnemu grehu in nemoči človeške narave v njem.”

* Ali je celibat danes zaradi homoseksualnosti posameznih duhovnikov in pedofilije vprašljiv?

“Mislim, da ne. Pedofilsko nasilje je v veliki meri prisotno tudi v družinah. Večje število ljudi s homoseksualnimi nagnjenji je povezano s problemom sodobne vzgoje in družbo zatona, v kateri živimo. Prepričan pa sem, da so ta in še nekatera druga dejstva, zlasti razbitost družine in čustvena ranjenost mladih, klic po prenovi in obratu k življenju, ki bo zopet postavilo v ospredje človeka v vseh njegovih razsežnostih. Iz tega zornega kota se mi zdi ta trenutek spodbuden, čeprav je krut in težak, da se vsaj v jedru zopet odkrijejo zdravi temelji in zaživimo z novim upanjem.”

* Kaj vam pomeni celibat?

“Celibat mi pomaga, da se podarjam ne samo eni družini, ampak veliko večji skupnosti. V času priprave na duhovništvo sem veliko premišljeval o tem in potem tudi spoznal, da je to moja pot. Še posebno, ko sem bil kaplan v Kopru in Postojni, me je podarjanje ljudem resnično uresničevalo in napolnjevalo z veseljem. Celibat mi po eni strani daje veliko svobode, je pa tudi križ, ker vključuje odpoved družini in intimnim človeškim stikom.”

* Ali bo Vatikan odpravil celibat?

“Ne vidim razloga, zakaj bi morala Cerkev odpraviti celibat, morala pa bi spremeniti nekatere oblike njegovega uresničevanja. Spremenilo pa se bo življenje duhovnikov: postopno bodo izginili duhovniki samotarji in nastale bodo skupnosti duhovnikov. Imamo tudi stalne diakone, ki so poročeni. Ne vem, kam bo šel razvoj tega dogajanja, vsekakor bosta ovrednoteni obe obliki.”

Tino Mamić

Objavljeno v dnevniku PRIMORSKE NOVICE, april 2010