23. marec 2010

dr. Karl Bonutti: Primorec, ki je vzgajal španskega kralja

Karl Bonutti (87), zaslužni profesor univerze v Clevelandu, ugledni diplomat in oče šestih otrok je v svojem dolgem življenju doživel toliko, kolikor bi doživeli trije povprečni ljudje. Čeprav so mu že na začetku življenja pot zaprli najprej fašizem, nato pa vojna in begunstvo, je vse ovire premagal. V Clevelandu, kjer je začel z ničle v tovarni svedrov, si je ustvaril veliko družino, premoženje in bleščečo univerzitetno kariero. Čeprav redno dobiva udarce tako z leve kot z desne, je v svojem mnenju pokončen in ostaja človek dialoga.
Kako se spominjate otroštva, saj je fašizem do leta 1928, ko ste se rodili v Bukovici, slovenščino in Slovence spravil že povsem na družbeno obrobje?

“Že v osnovni šoli v Gorici sem doživel protislovensko naperjenost pri dijakih, neki učitelj pa mi je v zvezek z rdečim peresom namesto reda napisal 'Schiavo'. Leta 1939 so me poslali v goriško semenišče, ki je ostalo središče slovenstva, saj je bila tam vzgoja v slovenskem duhu. Škof Margotti si zato zasluži priznanje, saj je ob prihodu v Gorico leta 1934 odredil, da je učenje slovenščine v semenišču bilo obvezno ne le za slovenske, ampak tudi za italijanske in furlanske gojence.”
Prve partizanske enote so vsi podpirali
V času vojne ste si prišli navzkriž s komunisti. Zakaj?

“Zelo sem bil aktiven v katoliških študentskih krogih, kar ni bilo sprejemljivo partizanskemu vodstvu, ki je bilo v rokah komunistične partije. Naravno, cilj komunistične doktrine je bil prevzgojitev naroda v novo družbo, zato je bilo treba obstoječi družbeni sistem v celoti zatreti. Tudi duhovniki, ki so v času fašizma bili največji podporniki slovenstva na Primorskem, so nenadoma postali nezaželeni. Marsikateri je bil ožigosan za sovražnika ljudstva in pod raznimi pretvezami likvidiran. Znan mi je samo en duhovnik, ki je simpatiziral s fašizmom. Pod nemško okupacijo pa z nacisti ni simpatiziral nihče. Ko so se pojavile prve partizanske enote, so jih vsi ljudje enotno podpirali. Geslo 'Smrt fašizmu, svoboda narodu' je bilo tisto, kar so si želeli vsi Primorci. Ko pa so se v partizanskih dopisih pojavili rdeča zvezda, srp in kladivo ter grb Sovjetske zveze in ko so začeli prepevati 'Slovenija, sovjetska bodeš ti', je partizanstvo izgubilo svoj čar. Posebej v mestih, saj smo vedeli, da je komunizem v Rusijo prinesel strahovlado in milijonske žrtve. A si želimo isto? Sam sem bil kritičen ne le do ideoloških struj fašizma in nacizma, ampak tudi do komunizma. Ko sem bil v peti gimnaziji, se je šolsko leto 1944/45 začelo z veliko novostjo. Nemci, ki so takrat na Štajerskem zapirali slovenske šole, so v Gorici odprli slovensko gimnazijo. Mogoče je bilo to zaradi prikritega nezadovoljstva z italijansko vlado. Šolsko leto se je predčasno končalo 1. maja s prihodom partizanov in Anglo-Američanov. V mestu je zavladala negotovost, saj je bilo zavezništvo precej načeto. Že prvo noč, ko so partizani prišli v Gorico, so me iskali. Ob dveh ponoči so obkolili hišo mojega strica, kjer sem stanoval. A tisto noč sem spal v jezuitskem zavodu, ki ga je zavzela britanska vojska. Zjutraj pa me je prišla sestrična opozorit, da so me iskali partizani. Ker me niso našli, so aretirali 65-letnega strica. Teden dni so ga zasliševali in ga nato skupaj z na smrt obsojenimi odpeljali v Idrijo. Zadnji trenutek ga je rešil družinski prijatelj, ki je komandanta prepričal, da je stric pošten in eden najbolj zavednih Slovencev na Goriškem.”
Vi ste potem zbežali?

“Bežal sem v Italijo: najprej v Palmanovo, kjer je bilo zbirališče za begunce iz Primorske. Od tam so nas Angleži prepeljali v Forli in nato v Riccione. Oktobra 1945, ko so oblast v Gorici prevzeli Američani in odprli slovenske šole, pa sem se vrnil domov. Vpisal sem se na Slovenski klasični licej. Po maturi (1947) sem zaprosil za sprejem na katoliško univerzo v Fribourgu v francoski Švici. Študiral sem politične vede in ekonomijo, v upanju, da se bom lahko vrnil v Slovenijo.”
Med študijem ste bili tudi kraljevi vzgojitelj …

(nasmeh) “Zaradi visokih stroškov v Švici mi je primanjkovalo denarja. Postal sem asistent na znani gimnaziji Villa St. Jean, kjer so se šolali številni sinovi plemičev in industrialcev. Kot asistent sem bil po šolskem pouku odgovoren za vzgojo petnajstih mladeničev. Med njimi je bil tudi dvanajstletni Juanito de Bourbon, sedanji španski kralj, ki pa je po enem letu na zahtevo diktatorja Francisca Franca moral nazaj v domovino.”
Čakanje na demokracijo
Po študiju ste odšli v ZDA. Zakaj?

“Po magisteriju sem nameraval ostati v Švici, a me je v Ameriko povabil družinski prijatelj. S študijem v ZDA bi si namreč lahko izpopolnil znanje za kasnejšo vrnitev v Jugoslavijo, ko bi tam zavladala demokracija. Z ženo sva prišla v New York leta 1951, kjer sem bil dogovorjen za delo v ameriškem vladnem uradu za srednjo in vzhodno Evropo za področje Jugoslavije. A ravno takrat so oddelek za Jugoslavijo ukinili, saj se je jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito sprl s Stalinom in s tem 'skrhal' sovjetski imperij. Zato sva odšla v Cleveland in tam začela življenje na novo.”
Tam ste se srečali s slovensko skupnostjo, ki je po vojni emigrirala. Kako gledate na vojno, ki je bila predvsem bratomorna, saj je terjala veliko več žrtev med Slovenci kot med okupatorji? Zakaj je politična desna sredina tako ravnala?

Bonutti na predstavitvi svoje knjige
Med izbiro in zgodovino
(Goriška Mohorjeva družba 2015)
Foto: Tino Mamić
“To je težko oceniti. Ob izbruhu vojne je Slovenska ljudska stranka (SLS) izgubila svoje najpomembnejše voditelje: Anton Korošec je umrl malo pred tem, njegov naslednik Fran Kulovec pa je umrl v prvem bombardiranju Beograda. SLS ni mogla najti pravega vodstva, zato jo je začasno vodil Miha Krek. Slovenija je bila okupirana. Razmere so bile različne na Štajerskem, v Ljubljani in na Primorskem. Kmalu so se zahodni zavezniki odločili podpreti odpor Titovih partizanov namesto četnikov Draže Mihajlovića, čeprav je slednji predstavljal legitimno kraljevo vojsko Jugoslavije. S tem je levičarska politika dobila premoč v Jugoslaviji in desnosredinska je izgubila svoj vpliv na nadaljnja vojna dogajanja. Partizanstvo, ki je bilo v začetku ideološko precej nevtralno in marsikje tudi v sozvočju z verniki, je prišlo povsem pod komunistične voditelje, in s tem so nastali vsi dobro znani problemi: partizanske likvidacije so sprožile ustanovitev samoobrambnih vaških straž; šele iz teh je nastalo domobranstvo. Danes vidimo vse skupaj bolj objektivno, takrat pa ni bilo vse tako jasno. Po bitki so vsi izvedenci. Seveda moramo tudi vedeti, da zgodovino pišejo zmagovalci.”
V ZDA ste spoznali tudi ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Kako gledate na njegovo vlogo med vojno?

“Škofa sem spoznal takoj, ko sem prispel v Cleveland, saj sem se povezal s slovensko katoliško skupnostjo. Vidim ga kot človeka, ki se je žrtvoval za narod in za Cerkev. V času vojne, ko je partija likvidirala mnoge vidnejše družbene voditelje, je ostal edina osebnost v Sloveniji z določenim vplivom. Odkrito je zavračal komunistično ideologijo, saj je bila taka uradna usmeritev Svetega sedeža, ni pa zavračal ljudi, ki so bili povezani s komunistično stranko in so potrebovali pomoč. Pomagal je vsem, tudi komunistom. Tako kot zdravnik, ki se zaveda svojega poklica in ne vpraša bolnika za politično opredelitev, ampak pomaga vsakomur. Seveda je zelo obžaloval likvidacije in zato se mu je zdelo umestno, da so se ljudje, ki so bili osebno napadeni ali pa so jim partizani likvidirali njihove družine, vključno z otroki, organizirali in preprečili nadaljnje ubijanje. Samoobramba je eden najglobljih človeških instinktov. Rad bi vedel, kdo od tistih, ki ga danes napadajo in kritizirajo, je škofa osebno poznal ali živel z njim, ko so se ljudje dnevno zatekali k njemu po pomoč ali nasvet. Pomagal je vsem. Nanj smo se obrnili Primorci ob akciji za zgraditev katoliškega doma v Gorici. Goriških Slovencev, povezanih s Cerkvijo, namreč italijanska vlada ni finančno podpirala, še manj pa jugoslovanska. Organiziral sem akcijo, ki se je uspešno končala s postavitvijo Kulturnega centra Lojzeta Bratuža. Pri tej akciji mi je od večjih podpornikov najbolj pomagal prav Rožman. Leta 1952 je na prošnjo, da bi v okviru ameriškega spominskega dneva za žrtve vseh vojn daroval mašo za pobite domobrance, odgovoril: 'Z veseljem, vendar spomnimo se vseh žrtev vojne, saj mi ne moremo soditi, to je v Božjih rokah.' Kolikor vem, je to bilo prvič, da je kdo naredil spravno dejanje slovenskega naroda.”
Zavzemate se, da bi Rožmanove posmrtne ostanke iz ameriškega Lemonta preseli v Ljubljano. Zakaj?

Fotografija Rožmanovega
groba, ki je bila v slovenskih
medijih verjetno prvič
objavljena 2010 v Primorskih
novicah. Foto: Tino Mamić
“Škof Rožman je bil mučenik svojega časa. Končno se je tudi pravno na sodišču uredil njegov položaj, saj je bil krivično obsojen pred vojaškim sodiščem. Umestno bi bilo, da kot ljubljanski škof iz najtežjega obdobja slovenske zgodovine dobi končni počitek v Ljubljani, kjer je molil in bodril slovenski narod, naj ohrani tisočletne krščanske vrednote. Vsi ljubljanski škofi so pokopani v ljubljanski stolnici. Tudi nekdanji predsednik Milan Kučan je - mislim, da ne le iz pietetnih razlogov - podprl vrnitev škofovih posmrtnih ostankov v Slovenijo.”
Kaj pa Primorci v Clevelandu?
Med letoma 1880 in 1920 je od 350.000 slovenskih priseljencev bilo skoraj pol Primorcev in Notranjcev. To so bili gospodarski izseljenci, ki so prišli iz najrevnejših delov Slovenije. Najdlje so slovenski jezik in navade, tudi do tretje generacije, ohranili Kraševci. Po drugi vojni je bilo Primorcev malo. Nekaj več jih je prišlo po letu 1960, vendar so prišli kot ekonomski emigranti z jugoslovanskim potnim listom. Več jih je odhajalo v Kanado. Zlasti v Clevelandu so se čutili malce zapostavljene v begunski skupnosti. Zato sem skupaj s prijateljema ustanovil Primorski klub, ki sem ga vodil deset let. To jim je dalo več samozavesti. V najaktivnejših letih je klub imel skoraj 100 rednih članov z mesečnimi sestanki in prireditvami, letnim banketom in plesom z več kot 400 udeleženci - kolikor je pač bila zmogljivost največje slovenske dvorane. Z avtobusom so prišli Primorci iz Pittsburga in Toronta. Clevelandski Primorci pa se udeležujejo prireditev Primorskega kluba v Torontu.”

V Clevelandu ste kot redni profesor na univerzi bili povezani ne le s slovenskimi izseljenci, ampak tudi s Slovenijo.
“V letih 1982-1983 se je začutilo, da se v Sloveniji, zlasti med mladimi, poraja želja po večji svobodi. Želja po demokraciji je postajala vse močnejša, še posebej med mladimi, ki so študirali v tujini. Preko konzula v Clevelandu Iva Vajgla sem vzpostavil stike z ljubljansko univerzo, in tako je prišlo do podpisa protokola s clevelandsko univerzo. Sledila je še mariborska. Med gostujočimi profesorji so bili dr. Dimitrij Rupel, dr. Dušan Mramor, dr. Marjan Senjur, dr. Peter Vodopivec ... Najbolj odmevni program pa je bil skupaj s slovensko gospodarsko zbornico trimesečni intenzivni program o tržnem gospodarstvu in marketingu, ki se je ponavljal vsako leto do razpada Jugoslavije.”
Verjame v dialog
Eden od mnogih Bonuttijevih gostov
je bil tudi njegov pokojni sošolec,
prijatelj in duhovnik Vinko Kobal.
Fotografija je nastala na konzulatu
v Clevelandu leta 1993.
Foto: Tino Mamić
Vam nekateri zamerijo, da so bila vaša vrata odprta tudi za komuniste?
“To je res, če sodite, da so bili vsi vladni predstavniki in univerzitetni profesorji, pesniki, pisatelji, novinarji in duhovniki, ki so prihajali iz Slovenije, vsi prepričani komunisti ali njihovi somišljeniki. Vsa povojna leta je za določeno skupino izseljencev veljalo, da si se z vsakim stikom s Slovenijo 'okužil'. Mislili so, da sem s tem zavrgel svoje svetovnonazorsko prepričanje. A to ni res. Verjamem v dialog. Zakaj ne komunicirati z drugače mislečimi? Prav je namreč bilo, da smo tudi mi pomagali k demokratizaciji Slovenije. Lahko sicer razumemo, da nekdo, ki so ga zvezali z bodečo žico in ga ustreljenega vrgli v jamo, potem ko je po čudežu preživel, vse življenje ohranil strah pred komunizmom. Razumljivo je tudi, da se vse življenje otepa stikov z neznanci. Pomenljivo je tudi, da pri žrtvah nisem nikdar opazil sovraštva ali revanšizma do likvidatorjev. V času, ko sem bil odgovoren za obiske pri clevelandskem županu Georgeu Vojnovichu, sem organiziral sprejeme ne le na univerzi, ampak tudi v slovenskih društvenih domovih, včasih celo pri meni doma. Vsi so se vedli korektno in se izogibali vsakih ideoloških vprašanj. Tudi Milan Kučan, ko je prišel na banket, prirejen njemu v čast in so organizatorji začeli program s kratko molitvijo, ni bil nič začuden, ampak je spoštljivo vstal. Edini incident se je zgodil, ko je prišel na uradni obisk ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in so pred mestno hišo ob ameriški zastavi izobesili slovensko, a brez zvezde. To je slovenska narodna zastava, ki so jo priseljenci izpred druge svetovne vojne edino poznali in tudi projugoslovansko usmerjenih izseljencev ni motila. A takrat je jugoslovanski predstavnik posredoval s protestno diplomatsko noto.”
Aktivni ste bili tudi v času slovenske vojne za neodvisnost.
“Dogodki, ki so privedli Slovenijo do neodvisnosti, so združili vse Slovence: staroselce in novoselce, ne glede na politično usmeritev. Ustanovili smo osrednji odbor 'United Americans for Slovenia' (Združeni Američani za Slovenijo). Na tisoče telegramov je bilo poslanih v Belo hišo s prošnjo, da ameriška vlada prizna neodvisnost Slovenije. Slovenci smo množično telefonirali in pisali vladi, ki sploh ni vedela, kje Slovenija je, in je nasprotovala razkroju Jugoslavije. Slednjič je prevladalo načelo 'vox populi vox dei', in je prišlo do priznanja.”
Že v prvem letu neodvisnosti ste postali slovenski častni konzul v Clevelandu. Je bila to bolj nagrada ali obveznost?
“S pomočjo slovenskih lokalnih društev, moje družine in posameznikov smo nabavili vso opremo konzulata ter izbrali lokacijo v središču mesta. Najemnino je v začetku kril naš prijatelj, ameriški poslovnež Robert Tomšič, ki izvira iz Ilirske Bistrice. Konzulat sem brezplačno vodil šest let. Plačo tajnice in pozneje tudi najemnino za konzulat pa je prevzelo slovensko zunanje ministrstvo.”
Diplomatsko službo ste nadaljevali kot veleposlanik v Vatikanu. A ne brez težav, saj je proti vam nastopila skupina izseljencev, da ste blizu Kučanu.
“Res je, natolcevanje, polno laži je bilo neverjetno. Vendar so se v mojo obrambo postavili vsi predsedniki velikih slovensko-ameriških organizacij, bratskih zvez levice in desnice, kulturnih ustanov in clevelandskih cerkvenih predstavnikov. Pod vplivom natolcevanj sta v državnem zboru dve stranki tako imenovane desnice dobile nalog, naj glasujeta proti mojemu imenovanju.”
Malce nenavadno je, da ste na eni strani pomagali tedanjemu predsedniku Milanu Kučanu do častnega doktorata, po drugi pa ste si prizadevali tudi z njegovo pomočjo, uresničiti prenos Rožmanovih posmrtnih ostankov iz ZDA v ljubljansko stolnico.
“Bivši predsednik je dobil častni doktorat clevelandske državne univerze brez moje vednosti ali intervencije. Pobuda je prišla od skupine univerzitetnih profesorjev zaradi njegove vloge pri razkroju centralnega komiteja jugoslovanske partije (zveze komunistov), vsaj tako se glasi uradna obrazložitev podelitve doktorata. Četudi sem zaslužni profesor ekonomije te univerze, pa z njo že dobrih deset let nimam stikov. Z bivšim predsednikom sem vedno imel korekten odnos, saj je bil trikrat demokratično izvoljen. Upošteval je moje poglede na vprašanja, povezana z njegovo funkcijo predsednika. Tako tudi glede škofa Rožmana.
Glejte, v ZDA gledamo na to drugače. Četudi sem bil član in odbornik lokalne republikanske stranke, to je stranke prijatelja Georgea Vojnovicha, sem v času predsednika Billa Clintona iz demokratske stranke, na povabilo Bele hiše sodeloval pri določenih projektih. Saj je bilo vabilo demokratično izvoljenega predsednika države.”
Sprava je nujna

Se vam torej zdi, da je v Sloveniji premalo sodelovanja med levico in desnico?
“Včasih imam občutek, da je Slovenija vasica, kjer se vsi akterji poznajo in osebne zamere postanejo bolj pomembne kot skupno dobro. Pranje umazanega perila preprečuje vladam, da bi posvetile svoj čas temu, za kar so izvoljene: urejanju in pospeševanju javnega dobrega. Če pa se gradi prihodnost na napačnih predpostavkah ali vrednotah, pride v življenje nacije veliko nezaželenega. Manjša država ima določene prednosti, a tudi šibkosti. Singapur je številčno majhna država, a vendar je za zgled velikim pri vzpostavljanju skupne blaginje. A to zahteva dozorevanje in politično vodstvo, ki postavlja javno dobro pred osebne ali strankarske interese.”
Šest otrok Hermine in Karla Bonuttija,
kot jih je upodobil kipar France Gorše
Foto: Tino Mamić
Eno leto mineva od odkritja Hude jame. Po vsej državi je ogromno prikritih grobišč, nekaj jih je tudi še neevidentiranih v gozdu Panovec, ki se začenja prav tu za vašo hišo. Ali odkrivanje grobišč in ugotavljanje zgodovinske resnice pomaga k slovenski spravi?
“Mislim da, saj to je mora, ki duši slovenski narod. Po zadnjih odkritjih kaže, kot da je Slovenija eno samo grobišče. Nobena evropska država nima več grobišč na kvadratni kilometer kot naša država. Morda tudi zaradi njene lokacije. Zakaj bi morali zakrivati resnico? To ni pokončna drža. Čas je, da bi tako, kot so to storili Nemci, tudi mi pogledali resnici v oči in si priznali napake preteklosti. To je edina možnost, kako preprečiti, da bi naši potomci ne ponovili podobnih grozodejstev. To namreč velja za vse narode, ki so doživeli tako usodo.”
Kaj pa sprava s sosedi? Vi ste veliko delali za sodelovanje med etničnimi skupinami v Clevelandu in dobili vrsto priznanj različnih etničnih skupnosti.
“Na clevelandski univerzi sem bil urednik 20 monografij o največjih etničnih skupinah, ki so se naselile v to mesto. Knjige so v pomoč osnovnim in srednjim šolam, da tako dijaki kot učitelji bolje spoznajo drug drugega. Le tako se lahko izbrišejo predsodki. Kar nekaj let sem bil predsednik upravnega odbora 'Consumer Protection Association' - bil sem edini belec v tej afroameriški organizaciji, ustanovljeni v pomoč revnih temnopoltih. ZDA so dežela manjšin. EU pa je dežela narodov, ki že več stoletij žive skupaj in so zato narodnostni predsodki globlje vkoreninjeni. Predsodke bo najhitreje izkoreninila šolska vzgoja, ki bo na eni strani slonela na pozitivnih vrednotah raznolikosti in narodnostnih identitet, istočasno pa poudarjala skupne civilizacijske vrednote.”
Danes živite na Pristavi pri Gorici, daleč od vaših šestih otrok, vnukov in pravnukov. Veliko izseljencev se ni vrnilo domov zaradi otrok. Si vi ne želite vrniti onkraj oceana?
“Z ženo sva se rodila na Goriškem in tukaj preživela svojo mladost. Nikdar nisva imela namena zapustiti rodnih krajev. Sila političnih razmer pa je to preprečila. Hvaležna sva Ameriki, da nama je nudila zatočišče in nov dom. Vendar sva v srcu ostala le naseljenca. Iskreno si želiva, da bodoči rodovi ne bi okusili bridkosti izseljeništva in da jim bo domovina zagotovila primerno okolje za osebno in občo rast in zadovoljstvo brez strahovlade. Z otroki imava veliko stikov tako po telefonu kot po internetu. Svet je postal majhen, saj smo oddaljeni le osem ur letalske vožnje. Prepričana pa sva tudi, da morajo otroci živeti svoje samostojno življenje, ne pa da se jim starši vtikajo v vsako malenkost.”
Rožmanov grob v ameriškem Lemontu. “Rožman ni bil politični, ampak verski voditelj v najtežjem obdobju slovenske zgodovine.”
Primorske novice, 21. marca 2010

10. marec 2010

Zakaj druga republika

Ko je Janez Janša lansiral izraz druga republika kot politični cilj Slovenske demokratske stranke (SDS), se je Slovenija zatresla. Del javnosti, medijev in politike, ki Janšo opisuje kot nevarnost za demokracijo, če uporabim zelo mehko izrazoslovje, se je zagnal v idejo in jo raztrgal na prvi mah. Velika večina sploh ni vedela, kaj izraz pomeni, pa mu je vseeno pripisala, da načrtuje državni udar. Šele čez nekaj dni je nekaj političnih analitikov in novinarjev ugotovilo, da je izraz druga republika povsem običajen in del demokratične tradicije nekaterih držav. Ko se politični sistem precej spremeni, se za to novo obliko demokratične oblasti uporabi izraz nova republika. V Franciji se je to že nekajkrat zgodilo, v Italiji pa so izraz uporabili po akciji čistih rok, ki je udarila po koruptivnih političnih strankah in spremenila volilni sistem. Izraz druga republika uporabljajo tudi v Avstriji za povojno državno ureditev, oziroma obnovo republike, ki je nastala po prvi svetovni vojni.
Janša je samo eden od številnih, ki je ponovil nekaj že dolgo znanih zahtev po spremembi ustave. V svojih desetih točkah, v katere so se tako zaganjali nekateri tvorci javnega mnenja (človek dobi občutek, da je bilo posredi ljubosumje, saj je Janša politično presenetil, kar je med slovenskimi politiki žal redka lastnost), niti ni povzel vsega, kar bi v tej deželi glede ustave morali spremeniti, če hočemo postati bolj podobni zahodnim demokracijam.
Nov volilni sistem
Volilni sistem, ki je pri nas že doživel nekaj sprememb, že dolgo kliče po koreniti spremembi. V malem državnem zboru namreč sedi preveč poslancev, ki svojega dela ne opravljajo dovolj kakovostno. Volilni sistem, ki bi, denimo, omogočil, da v parlament pridejo bolj sposobni politiki, bi zboru povečal ugled, dvignil kakovost politike in povečal transparentnost. Konkretnih idej, kako do sprememb, je več. Večinski volilni sistem, ki bi se moral uveljaviti, a se zaradi političnih obvozov ni, je ena možnost. Poleg javnomnenjske razdeljenosti je problem te rešitve tudi kopica neznank, saj bi šele po nekaj mandatih lahko ugotovili, kakšne so prednosti in slabosti sistema. V primeru ohranitve proporcialnega sistema pa bi bilo dovolj že ukiniti volilne okraje in volilcem omogočiti, da izbirajo ne le med različnimi strankami, ampak tudi med različnimi imeni znotraj iste stranke. S tem bi volilci imeli večji vpliv na to, kdo bo sedel v parlamentu, saj ga imajo sedaj samo teoretično.
Nujno bi bilo tudi prepovedati hkratno opravljanje županske in poslanske funkcije, kar v našem parlamentu povzroča demokratični primanjkljaj. Županski lobi je namreč v državnem zboru največja slovenska politična stranka, posebej, če jo povežemo z državnim svetom, kjer so lokalni in parcialni interesi še močnejši. Poslanci morajo namreč biti predstavniki celotne države, ne pa le lobisti za ceste in kanalizacijo v svoji krajevni skupnosti. Zaradi politične higiene bi morali biti nezdružljivi tudi funkciji občinskega svetnika in poslanca Državnega zbora, čeprav to ne predstavlja velikega problema.
Slovenci že itak slovimo po svoji slabi retoriki, naš volilni sistem pa to pomanjkljivost še poslabša, saj tudi najboljši politični retor, ki v svojem okraju premočno zmaga ne more priti v parlament, če ni v »dobrem« okraju.

Manjšinski poslanci

Manjšinska poslanca zaradi razmeroma nizkega števila sedežev v parlamentu velikokrat predstavljata jeziček na tehtnici. Dokler sta bila vedno in brez izjeme enakega mnenja kot samo ena, to je leva politična opcija, je bilo to tudi vprašanje demokratičnosti. Po letu 2004 se je politična drža manjšinskih poslancev spremenila.
Pojavljalo se je celo vprašanje o ustavnosti pravice manjšincev, ki na volitvah volijo dvakrat, vendar je to ustavno sodišče zavrnilo. Ne glede na to pa je treba vedeti, da je tovrstno predstavništvo velika in častna izjema v parlamentarnih demokracijah. Zato pa čudi dejstvo, da Slovenci, ki živijo izven Slovenije, nimajo možnosti voliti svojega predstavnika. Mesto poslancu diaspore ni zagotovljeno, zato se le zelo redko zgodi, da je izvoljen tudi Slovenec, ki ne živi v Sloveniji. Po logiki moči manjšinskih poslancev bi veljalo uvesti dodatni dve poslanski mesti za zamejce in izseljence. Politična levica predlogu že leta nasprotuje. A vendar je treba poudariti, da nova poslanca iz tujine ne bi nujno pomenila dva poslanca desne sredine. Vsaj za zamejstvo je skoraj gotovo, da bi zaradi prevladujočega levosredinskega svetovnega nazora med Slovenci v Italiji, ki jih je veliko več kot vseh drugih zamejcev skupaj, da bi ne izvolili desničarja.
Nepotrebni Državni svet
V povezavi z volilno reformo je tudi slovenska dvodomnost parlamenta. Zgornji dom, Državni svet, je namreč le dobro plačani debatni klub. V njem sedijo na različne načine delegirani poslanci, ki še najbolj spominjajo na ideje korporativizma, propadle desnosredinske politične ideje iz obdobja med svetovnima vojnama. Slovenija je demokratična republika, kjer ima oblast ljudstvo z neposrednimi volitvami, ne pa stanovske organizacije z delegiranjem svojih zaupnikov. Državni svet nima praktično nobene politične moči, razen te, da včasih kakšen zakon odložijo za nekaj časa. Najbolj smotrna bi bila ukinitev tega velikega proračunskega porabnika. Preureditev v Zbor pokrajin, ki jo predlaga Janša, je sicer logična, a vendar malce drag eksperiment z negotovim koncem. Če že na vsak način hočemo v parlamentu videti predstavnike lokalnih interesov, je bolje povečati število sedežev v državnem zboru na 99, 109 ali 119 in ta del prepustiti lokalcem oziroma pokrajincem.
Absurdnost slovenskih pokrajin
Ne moremo razumeti, zakaj Slovenija še vedno nima pokrajin. To je absurd, ki kaže na nesposobnost večine politične elite in na izjemno moč centralizma v državi. Centralizem, ki se kaže na vsakem koraku (tudi na nacionalni TV, kjer skoraj vsako anketo izvedejo na Čopovi, in ob tem niti ne povedo, da gre za ulico in da je ta sredi Ljubljane), bi morali, tako kot diskriminacijo zaradi rasne ali verske pripadnosti, z ustavo prepovedati. Pahorjeva ideja, da bi Slovenija imela tri ali le kakšno več pokrajin, je odlična. Pokrajin naj bo toliko kot škofij: tri kot nekoč (Primorska, Kranjska in Štajerska) ali šest kot danes (Primorska, Gorenjska, Dolenjska, Spodnja Štajerska, Zgornja Štajerska in Prekmurje). Za imena uporabljam največje pokrajine, ki jih lahko zaradi »lokalpatriotizma« imenujemo tudi s številkami ali prestolnicami, nikakor pa ne s kombinacijami Ljubljansko-gorenjsko-notranjska ali kaj podobnega, saj tako nikoli ne pridemo do konca. Največji absurd pa bi nastal, če bi Ljubljana dobila svojo lastno regijo. Le redke svetovne prestolnice imajo namreč ta status in doslej nisem slišal še prav nobenega pametnega razloga, kaj za vraga je v Ljubljani tako izjemnega, da ne bi mogla biti del svoje širše okolice. Prepričan pa sem, da je pravi, resnični in edini razlog za ljubljansko pokrajino – centralizem. Ljubljančani se s tem seveda ne strinjajo. Mnenje pa bo hitro spremenil prav vsak Ljubljančan, ki se preseli v kako drugo mesto. Preverjeno.
Potok v slovenskem grbu
Ko človek pelje avtomobil k mehaniku, slednjega voznikovo mnenje o motorju ne zanima. Tudi voznik se ne obremenjuje, če mehanik njegovega mnenja ne upošteva. To je logično. Na drugi strani pa v naši državi o državnih simbolih odločajo politiki, grafiki in bioenergetiki. Zgodovinarji, veksikologi (zastavoslovci) in heraldiki (grboslovci), ki so strokovnjaki za to področje, pa so le del javnosti. Zato imamo zastavo, ki je zaradi premajhnega grba na daleč enaka slovaški in podobna ruski, kar vnaša veliko zmedo. V grbu pa imamo pod Triglavom dve vijugi, kar v heraldiki pomeni reko ali potok. Morje namreč simbolizirajo tri vijuge, kar so še komunistični oblikovalci vedeli. Stroka je predlagala več rešitev, a leta 1991 ni prodrla zaradi politične nesposobnosti, v kasnejših letih pa ne zaradi spominov na osamosvojitev. Zanimivo, da smo se kljub nacionalnemu ponosu zlahka odrekli tolarju, da bi grbu dodali eno črto pa kljub temu meji na nacionalno izdajo. Druga republika je zato odlična priložnost za strokovno utemeljeno priredbo (ne spremembo, ampak preureditev, kot jo poznajo v zgodovini tudi številne druge države) grba in zastave. Možnosti je več. Osebno zagovarjam postavitev barv trobojnice navpično, kar pomeni, da se vrnemo v leto 1848, ko je zastava nastala. Tovrstno rešitev pozna dolga vrsta svetovnih držav (Irska, Francija, Italija, Kanada…) in prav nobena slovanska država, s čemer bi povečali svojo razpoznavnost. Za preureditev grba, ki bi sicer ostal enak, pa je slovensko heraldično društvo že davno podalo predlog. Ki je ostal seveda brez odmeva.
Pomanjkljiv in predrag sistem vladanja
Politični sistem s predsednikom in premierjem, kot ga poznamo pri nas je posnetek sistemov, ki jih poznajo zahodnoevropske republike. V bistvu je to republikanski nadomestek za parlamentarno monarhijo, kje ima vladar najvišjo, a dejansko le simbolično oblast in moralno avtoriteto. Zato se predsednika v teh državah voli z dvotretjinsko večino v parlamentu. Slovenska anomalija pa je, da so volitve »nepomebnega« predsednika neposredne. To je izredno drago, posebej, ker so volitve na pet let, medtem ko so parlamentarne na štiri leta. Tako se dogaja, da imamo volitve (parlamentarne, predsedniške in lokalno) praktično vsako leto, kar je strošek, ki k demokratičnosti države ne pomaga prav nič. Predsednik države in dejanski najmočnejši politik v državi, predsednik vlade, sta si velikokrat v laseh. Dokler to ne ogroža demokracije in nacionalnih interesov, še gre. A žal je zgodovina pokazala, da so tovrstni zapleti (spomnimo se zapletov Drnovšek-Janša, Turk-Janša in Turk-Pahor) preresni, saj smo zaradi šumov v komunikaciji in razlaganju zakonodaje, bili več mesecev brez veleposlanikov v vrsti pomembnih držav. Predsednika s tovrstnimi šibkimi pooblastili bi zato morali voliti poslanci v Državnem zboru z dvotretjinsko večino, kot to počnejo v starejših demokracijah. Funkcija predsednika države je izredno draga zadeva za slovenski proračun, zato ni smiselna, saj lahko gojimo fikus tudi v veliko cenejšem lončku. Druga, boljša možnost pa je, da se predsedniku poveča pooblastila in da politični sistem spremenimo v (pol)predsedniški po zgledu Francije ali ZDA. S tem bi neposredna izvolitev bila smiselna, saj bi se volilci odločali o tem, kdo bo dejansko vodil državo. Pravzaprav je tako željo bilo zaznati že lani jeseni. Čeprav so bile volitve v parlament proporcionalne, so ljudje volili predvsem o tem, kdo bo premier in zato namenili daleč največ glasov dvema največjima strankama. Z uvedbo (pol)predsedniškega sistema bi tako v parlamentu ohranili proporcionalnost, kar pomeni večje število strank, in dosegli del učinkovitosti, ki se ponuja z večinskim sistemom. Razmeroma majhna anomalija političnega sistema je tudi, da parlament potrjuje in odstavlja ministre in s tem neposredno posega v delo izvršne oblasti. Čeprav gre za idiotizem, ki ne sutreza prav nobenemu premierju, pa ta praksa ostaja ne glede na parlamentarno večino.
Referendum
Referendum je postal del slovenske parlamentarne tradicije, čeprav je bil večkrat že zlorabljen. Največji očitek je njegova cena. V času, ko že imamo volitve skoraj vsako leto, bi morali nujno določiti, da se referendum lahko izvede samo enkrat letno in to istočasno z drugimi volitvami. Druga možnost, ki ni nova ideja, pa je, da bi imeli referendum enkrat letno na določen dan.
Čas volitev
Zaradi nespametne zakonske formulacije se čas volitev vsake štiri leta premakne za nekaj dni nazaj. Čeprav bo to skoraj gotovo spremenil že sedanji parlament, pa bi bilo smiselno po ameriškem zgledu določiti stalni datum. Denimo: parlamentarne volitve na prvo novembrsko nedeljo, izvolitev premierja na prvo decembrsko nedeljo, nastop in predaja poslov z bivšim premierjem pa s prvim januarjem. Po italijanskem zgledu bi zaradi večje volilne udeležbe morali čas volitev razširiti na dan in pol, torej od nedelje zjutraj do ponedeljka popoldne. Nujna je tudi uvedba glasovanja po internetu, o čemer intenzivno razmišljajo tudi v drugih državah, v Estoniji pa so to tudi že izvedli. S tem bi se udeležba povečala, kar veča demokratičnost, hkrati pa niža stroške (volilcu se ni treba prav na tisti dan voziti na volišče in izgubljati dragocenega časa in denarja). Vsaj ene volitve, parlamentarne, lokalne ali predsedniške bi veljalo izvajati istočasno z evropskimi volitvami. S tem bi prihranili veliko denarja, zaradi praktičnosti (trenutno je petletni mandat le za Evropski parlament in predsednika republike) bi zato bilo smiselno istočasno voliti predsednika države in evropske poslance že čez pet let.
Pravna država
Nujne so tudi spremembe glede ustavnega sodišča in pristojnosti med sodno in izvršno vejo oblasti. V tem trenutku je namreč zaradi zaostankov in za običajne (in revne) ljudi precej nedostopnega sodnega varstva pravna država načeta. Predlogov je več in ni vrag, da predsednik republike kot pravnik skupaj s sodniki in politiki ne bi našli bolj pravičnega sistema.

Slovenija, okoljska država
Zamisel Janeza Janše, da se skrb za okolje dvigne na ustavno raven je povsem logična. Pravica do čistega okolja, ki ne ogroža zdravja, je namreč po logiki stvari osnovna človekova pravica. Zaradi počasnosti pri spremembah uveljavljene mačehovske politike države in gospodarstva do okolja bi to veljalo storiti čimprej.
Tema na koncu predora
Osebno ne verjamemo, da se bo v tej smeri sprememb v državi kaj premaknilo. Čeprav je gospodarska kriza in čeprav je aktivnih volilcev vedno manj, svetlobe na koncu predora ne vidim. Bolj smo zaradi prakse dosedanjega odločanja slovenske politike prepričani v to, da se ne bo storilo skoraj nič. To pa ni več samo problem denarja in demokracije, saj bo država po tej poti zašla v politično krizo, v kateri bodo na volitvah močno poražene tradicionalne politične stranke. Pridobili pa bodo bodisi skrajneži bodisi slovenski berlusconiji, ki jih lahko v nekaterih slovenskih mestnih občinah (če omenimo samo Ljubljano, Celje in Koper) že vidimo na županskih mestih. Ali oboji. Vsekakor se bojim, da bomo namesto uvedbe druge republike ohranili prvo, ki pa bo z novimi berluskoniziranimi strankami postala še bolj neučinkovita. Z neučinkovitostjo bodo nove politične sile, ki prihajajo iz »gospodarstva«, hitro počistile in prvo republiko preprosto - ukinile. Aktualni politiki se torej ne odločajo med prvo in drugo republiko, ampak med drugo republiko in ne-republiko. Tega bi se morali zavesti tudi politiki tresočih rok, da se morebiti na znajdejo na smetišču zgodovine.
Demokracija, poleti 2009

Vloga in pomen duhovnikov na Primorskem

Med kladivom in nakovalom
Primorski duhovniki so od konca prve svetovne vojne do združitve Primorske z matico Slovenijo odigrali ključno vlogo. S svojo držo so preprečili državljansko vojno in ideološki razkol v narodu na Primorskem. Pripomogli so tudi k temu, da danes med Primorci ni takega kulturnega boja in svetovnonazorske razklanosti kot drugod po državi.
Katoliška Cerkev na politiko gleda zelo legalistično in s počasnimi reakcijami. Škofijske meje se vedno prilagodijo državnim mejam in duhovščina spoštuje oblast, četudi je to cesar, duce ali komunistični diktator. Pred stotimi leti je to še bolj držalo kot danes.
Med prvo svetovno vojno je katoliški politični tabor na Slovenskem dokončno prenehal ozirati se vdano v cesarja in prevzel domoljubni primat liberalnemu taboru. Ljubljanski škof A. B. Jeglič in politični prvak A. Korošec sta bila najpomebnejši slovenski osebnosti, ki sta se zavzeli za nacionalno neodvisnost in Državo Slovencev Hrvatov in Srbov.
Primorski duhovniki so že v devetnajstem stoletju delovali kot narodni buditelji. Bili so med redkimi slovenskimi izobraženci. Podobno vlogo so dobili konec dvajsetih let, ko so fašisti slovensko kulturo in izobražence pregnali, tako da je slovenščina ostala le še v cerkvah (pa še tam ne povsod). »Edini intelektualni potencial v teh krajih je duhovščina, ki bi bila priemrna za širjenje italinanizacije, saj je večina prebivalstva v teh krajih globoko verna. Žal pa so v teh krajih duhovniki praviloma nasprotni Italiji in vsemu italijanskemu. Velik je seveda njihov vpliv na populacijo,« je zapisal v poročilu notranjemu ministrstvu poveljnik puljske fašistične milice 1931.
Duhovniki pa so nevarnost opazili že prej. Leta 1920 so ustanovili Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je deloval na verskem, kulturnem, socialnem, šolskem in narodnopolitičnem področju. Italijanizacija pa je kljub temu napredovala, Zbor pa je svojo dejavnost postopoma selil v ilegalo. Počasi smo izgubili oba slovenska škofa: tržaško-koprskega škofa A. Karlina 1919 in goriškega nadškofa F. Sedeja 1931. Njuni italijanski nasledniki so bili vedno manj naklonjeni Slovencem, nekateri tudi fašistično nastrojeni. Slovenski samostani so se morali izseliti in prostor prepustiti svojim italijanskim kolegom: goriški in svetokriški kapucini 1923-24, svetogorski, kostanjeviški in svetovišarski frančiškani 1924 in lazaristi na Mirenskem Gradu 1934. Uradna Cerkev se je obrnila proti Slovencem ali pa je mižala na obe očesi. Kako naj si sicer razlagamo prepoved rabe slovenščine v beneškoslovenskih cerkvah, ki je nastopila leta 1933 in ostala v veljavi vse do leta 1976 (!)?
Slovensko in hrvaško duhovništvo ni bilo nikoli v dvomu, na čigavi strani ostati. Čeprav jih tudi obljuba obvezuje pokorščino škofu, so primorski duhovniki ostali zvesti ljudstvu. V Furlaniji Julijski krajini je leta 1918 delovalo več kot 500 slovenskih in hrvaških duhovnikov (en duhovnik na tisoč prebivalcev), vendar so jih italijanske okupacijske sile takoj izgnale 70, nato pa internirale še 82. V desetih letih se je skupno število zmanjšalo na 272. Kljub temu se duhovniki niso dali in so venomer legalno od posvetne in svetne oblasti zahtevali pravice za Slovence. Duhovniki so se znašli v primežu med svojimi načeli in cerkvenim vodstvom, ki je velikokrat bilo povsem fašististično nastrojeno. Čeprav ne moremo kar povprek trditi, da je Vatikan ali papež podpiral nacionalizem, pa je gotovo, da slovenski duhovniki v večnem mestu niso imeli podpore.
Duhovniki so skupaj z laiki 1931 ustanovili tudi Tajno krščanskosocialno organizacijo, ki je s prostovoljnimi prispevki in s finančno pomočjo Jugoslavije vzdrževal vohunsko službo, šolstvo, knjigarne, tajno časopisje itd.
Leta 1928 so v šolah prepovedali tudi verouk v slovenščini, zato ga je goriški nadškof Sedej v cerkve. Tik pred svojim prisiljenim odstopom je izdal navodila, da se je pri cerkvenih obredih ohranila slovenščina. »Farne« šole so otrokom dajale ne le versko, ampak tudi jezikovno in domoljubno vzgojo, kar se je nadaljevalo tudi skozi drugo svetovno vojno. Zgodba kaplana Martina Čedermaca se ni dogajala samo junaku Bevkovega romana, ampak vsem primorskim duhovnikom.
Ta drža duhovnikov se je logično nadaljevala tudi po začetku druge svetovne vojne. Kljub nasprotovanju totalitarističnemu komunizmu so duhovniki ostali na strani naroda. Res pa je tudi, da partizani in komunisti do primorskih duhovnikov niso ubrali iste taktike kot na Dolenjske in Notranjskem. Primorski partizani niso uprizorili takih pogromov med duhovniki in civilnim prebivalstvom kot njihovi dolenjski tovariši.
Iz dežja pod kap so prišli šele po koncu druge svetovne vojne. Januarja 1946 so komunisti, denimo, ustrelili duhovnika iz Grivč pri Ajdovščini Filipa Terčelja. Terčelj je preživel fašistične in nacistične zapore, svobode pa ne. Drugi duhovniki so bili zasliševani, nadzorovani in zastraševani od novih komunističnih oblasti.
Ne glede na to, da je revolucija že pokazala svoj pravi obraz, pa so se duhovniki v času tržaškega vprašanja odločno odpredelili za Jugoslavijo. Režimi propadejo, narod ostane, je bilo njihovo geslo. Tudi po določitvi meje so primorski duhovniki še naprej trpeli, bili zapirani in ovirani. Vseeno so številni predvsem mladim odpirali svet domoljubja in narodne zavesti in vzgajali duh svobode in demokracije. Svojo svobodo so primorski katoliki dobili šele s prvimi demokratičnimi volitvami 1980.
Pravih zahval in priznanj za svoje delo so duhovniki dobili bolj malo, če sploh kakšno.
Primorski duhovniki so vedno branili slovensko zahodno mejo. Žal pa spomenik branilcem zahodne meje na Velikem Cerju ni tako zastavljen, da bi združeval vse domoljube in počastil spomin na vse, ki so ohranili slovenstvo na zahodu. Predlog, da bi v stavbi ali na njeni zunanji strani bil postavljen oltarček, kjer bi lahko verniki darovali mašo za domovino in umrle v bojih zanjo, je vodstvo društva zavrnilo. Če primerjamo podobne objekte drugod po Evropi, imajo skoraj vsi v osrednjem prostoru veliko kapelo, kjer redno darujejo maše za domovino. Majhna oltarna mizica bi zato prav nič ne motila ambienta moderne trdnjave na Cerju. To je priložnost, da bi spomenik postal točka vseslovenskega združevanja. Ali si to želimo?
Rodoljub, jeseni 2005

Kolšek proti Rebuli

Kolumna Petra Kolška na ugledni, zadnji strani Sobotne priloge prvega aprila, je za tarčo vzela pisatelja Alojza Rebulo. »Militantni pripadnik krščanstva« je žaljiva oznaka za človeka, ki odkrito priznava, da mu je oznanjevati evangelij vodilo v vsem njegovem življenju. Ne le žaljiva, ampak nespodobna in daleč od novinarske etike.Rebuli je »partizanstvo v načelu zločinski projekt«, meni g. Kolšek. Če bi bral njegove knjige (ne le zadnjo, Kresnika, ki tudi govori o tem), bi videl, kako zelo dobro se je Rebula večkrat vživel v partizansko dušo in povprečnega slovenskega partizana. Za razliko od drugih, ki skušajo vsak dogodek v zgodovini opredeliti kot povsem rdeč ali črn, pa prav Rebula išče sredino. Velika večina partizanov namreč ni bila rdeča, ampak domoljubna. Rebulovi junaki so partizani in domobranci. Vsakega je skušal razumeti in njegovo odločitev z izbrano besedo približati sodobnemu bralcu.
Tudi sam sem potomec partizana in aktivista OF, pa mi zato niti na pamet ne pride, da bi zanikal dejstvo, da so partizani (ki so jih podpirali tudi moji stari starši) med vojno pobili več Slovencev kot okupatorjev. Če bi sam živel med drugo vojno v Ajdovščini, bi skoraj gotovo pristopil k partizanom, v Dobrepolju k domobrancem na Štajerskem pa bil mobiliziran v nemško vojsko. Čeprav sem zgodovinar, si zato ne bi upal tako ozko soditi takratne dogodke kot kolaboracijo/osvoboditev/zločin.
Kolškov članek spodbuja k sovraštvu, kar je mojem mnenju slabo tako za narodno spravo kot za novinarstvo.
Danes se po Ljubljani še vedno mirno sprehajajo ljudje, za katere se ve, da so metali ljudi v jame ali celo naročali množične umore. Ko filozof partizanstvo, ki je povzročilo genocid 100.000 ljudi, označi za zločin, pa osrednji slovenski dnevnik nanj zlije (medijsko) gnojnico.

Pismo Sobotni prilogi, pomlad 2004, neobjavljeno kot številna druga