21. april 2010

Stanislav Meglič, človek ki je preživel napad bulmastifov

Stanislav Meglič, ki so ga razmesarili psi bulmastifi, opozarja, da je pravna država odpovedala
Elita živi v svojem svetu in misli, da si lahko privošči vse
Afera, ki se je razvnela po napadu psov na znanega ljubljanskega zdravnika Sašo Baričeviča, je posegla v najvišji politični vrh. Elita je prepričana, da si lahko privošči vse, ocenjuje Stanislav Meglič, ki ga je isti trop psov že pred leti razmesaril in skorajda pokončal. Meglič, ki kljub delni invalidnosti ne od države ne od lastnikov psov ni dobil še niti centa, je ogorčen nad institucijami, ki so zato, da so psi šli nazaj k lastniku, nenazadnje porabile kup denarja. Nič čudnega torej, da se je afera včeraj iz medijev preselila v parlament.
* Zadnji napad psov, ki se je končal s smrtjo njihovega lastnika, znanega zdravnika, je pokazal, da ste imeli prav, ko ste opozarjali na nevarnost. Ali čutite zaradi tega zadoščenje?
“Zadoščenje bi čutil, če bi država pravočasno uvidela in ukrepala, lastnik pa bi kazensko in odškodninsko odgovarjal za svoje zločinsko početje. Skoraj štiri leta sem opozarjal na nedelovanje pravne države, ki je omogočila verigo tragičnih dogodkov. Sprašujem se, kako je mogoče, da je sistem povsem odpovedal. Napadi so se namreč pričeli že leta 2002. Država je sedem let dopuščala, da so bili državljani ogroženi. Nekateri smo za to plačali visoko ceno. To pomeni, da posredno za tragedijo krivim odgovorne, ki morajo odgovarjati ne le za vrnitev psov pred slabim letom dni, ampak tudi vse odgovorne od leta 2002 dalje, ki niso preprečili napadov z odvzemom psov in kaznovanjem lastnikov.”
* Bolj nevaren od psa je njegov lastnik, pravijo strokovnjaki ...
“Kinologi so v zadnjem času vsi po vrsti ugotavljali, da gre za tempirano bombo, brzostrelko, torej za orožje. Na dan prihajajo tudi informacije, kako je to orožje, za štirimi stenami, kot bi rekel minister Pogačnik, nastajalo. Država je ves čas tolerirala ogrožanje človeških življenj. Lahko bi bil žrtev kdorkoli.”
* Ali lahko z besedami opišete občutke v času, ko vas je napadel trop psov?
“Nekdo je kruto spremenil naravo teh živali, da so postale trop obsedenih zveri. Zgodilo se je kot strela z jasnega. Brez stopnjevanja agresivnosti, kot bi razneslo bombo ali kot bi kdo streljal z brzostrelko. Mislil sem, da bodo po nekaj ugrizih prenehali. Lastnica Zora Roter ni niti poskušala obvladati napada. Z desno roko sem skušal zaščititi vitalne dele telesa. Skakali in grizli so me v tudi v višini glave, za obe roki in nogi. Dokler sem lahko, sem stal. Sledila je vrsta ugrizov po nogah in rokah. Desna roka je bila popolnoma razmesarjena. Ves raztrgan in okrvavljen sem se poskušal rešiti čez ograjo, obesil sem se nanjo in se prijel za deske. Pa so me psi z vijaki in desko vred ponovno potegnili na pločnik, in prvič sem padel na tla. Zbral sem vse moči, s psi, obešenimi po nogah in rokah, vstal, se še enkrat prijel za ograjo, pa so me z neverjetno silo ponovno spravili z ograje, padla je druga deska in jaz z njo. Stal sem še nekaj sekund, kričal na pomoč in tretjič padel na tla. Z obrazom sem udaril ob asfalt in si poškodoval čeljustni sklep. Dislokacija diska je prva trajna poškodba. Mislil sem, da bom umrl. Obležal sem negiben.”
* Se je napad s tem končal?
“Upal sem, da je boj končan, da bodo odnehali. Pa niso. Prvi me je ponovno zagrabil za nogo, mi odgriznil del mesa v predelu dimelj, drugi me je ugriznil za bok, enkrat, dvakrat, tretji mi je hotel pregristi lobanjo. Čutil sem, kako me zveri grizejo po glavi in mi pulijo lasje. Ves sem bil oblit s krvjo. Eden me je zagrabil za uho in se nekoliko umaknil. Uho mi je odgriznil in ga odnesel proč, sem mislil. Vlekli so me kot lutko po cesti gor in dol, me obračali. Eden mi je zasadil svoje zobe v predal mojega srca in ugriznil. Čutil sem neznosne bolečine. Odtrgal mi je prsni del, sem mislil. Pa spet ugriz v trebuh in po hrbtu, izgubil sem ogromno krvi, na oči mi je lezel mrak ... Potem je nekdo pogumno pristopil, s palico me je zaščitil in preprečil usoden ugriz. To je bil gospod Slavko Balen, stanujoč v bližini. Verjetno je slišal moje krike na pomoč.”
* Mislili ste, da boste umrli. Kaj ste takrat čutili? Ste se poslavljali od življenja, kot to nekateri opisujejo?
“V trenutku, ko sem tretjič padel po tleh, sem začutil, da se mogoče ne bom mogel več rešiti in da prihaja moj konec. Ko psi niso odnehali niti potem, ko sem okrvavljen, razmesarjen obležal negiben, sem si mislil: dopolnjeno je. V trenutku se mi je zavrtel film mojega življenja, s poudarki na bistvenih dogodkih, ki so me čustveno najbolj zaznamovali. Na koncu se je slika ustavila na mojem še nerojenem sinu, žena je bila v četrtem mesecu nosečnosti. Nekaj tednov pred tem sva bila na pregledu z ultra zvokom. Začutil sem vso srečo očeta, ki pričakuje prvorojenca. Ugašal sem. Nato sem zaslišal zadnjega od devetih strelov policistov, ki sta streljala na pse. Enega sta ubila. Ostale je lastnica zaščitila, češ da so njeni otroci.”
* Vrnitev v življenje?
“Iskrica življenja se je zopet prižgala. Ležal sem na zasneženi podlagi, popolnoma raztrgan, nag. Tresel sem se od mraza. Kje so reševalci, sem vprašal policista. Na poti, mi je odgovoril. Hvala Bogu, rešen sem, sem pomislil. Res je pravi čudež, božja previdnost, da sem preživel. Tega se vsak dan bolj zavedam.”
* Kakšne so bile prve noči po napadu? Vas je tlačila mora?
“Ne samo prve noči. Še sedaj se večkrat zgodi, da sanjam, da sem hudo ranjen in mi nihče noče pomagati ali da me preganjajo.”
* Kako danes reagirate, ko zagledate mimoidočega psa?
“Posttravmatska stresna motnja se kaže na več načinov. Naj opišem le enega. Ko sem po mesecu dni zapustil UKC v Ljubljani, se je mimo mene pripeljal kolesar. Od strahu sem se stresel. Razumsko sem si moral razložiti, da gre pač le za kolesarja, ki ni nevaren in me ne bo ranil. Ni problem v psih, ki so normalni. Hud strah pred zverjo se pojavi, kadar psi kažejo agresijo z renčanjem in obsedenim vedenjem. Ni problem v psih. Veliko odgovornih lastnikov srečujem, ki znajo dobro skrbeti za svoje pse.”
* Ste prejšnji teden ob tragični smrti zdravnika Baričeviča napad ponovno podoživeli?
“V torek, ko so iste obsedene zveri, manjkala je le ena, napadle lastnika Saša Baričeviča, sem povsem podoživel napad name. Zjutraj sem se zbudil z zelo hudim glavobolom, ki je ponehal šele, ko sem v dopoldanski molitvi našel spet svoj odrešujoči mir.”
* Na napad vas verjetno dnevno spominjajo tudi bolečine? Na kaj pomislite?
“Retravmatizacijo povzročajo tako bolečine kot zunanji vzroki, povezani s sojenjem in opozarjanjem, da se to, kar se je meni zgodilo, ne sme več ponoviti. Poleg bolečin na številnih mestih, ugrizov in odtrganin od glave do peta me vsak dan najbolj boli desna roka. Večkrat se vprašam, zakaj se je vse to zgodilo.”
* Ste kdaj spregovorili s pokojnima lastnikoma? Jima je bilo kdaj žal?“
S pokojnima lastnikoma Zoro Roter in Sašom Baričevičem nisem nikoli spregovoril. Nista se mi opravičila. Ne vem, ali sta dejanje obžalovala. Kazni prav gotovo nista bila pripravljena sprejeti. Aroganca, sprenevedanje in cinizem ter neresnice se nadaljujejo tudi v sodnem procesu, ki kar traja in traja.”
* Ali verjamete v pravno državo? Ali ne spominja vse skupaj na proces proti O. J. Simpsonu?
“Slovenija je imela lepe možnosti, da se razvije v moderno evropsko državo. Žal te priložnosti ni izkoristila. V svojem bistvu izgublja boj in vse bolj postaja klub privilegirancev, ki živijo v svojem svetu in mislijo, da si lahko privoščijo vse, tudi na račun drugih. Svojega vedenja pa ne zaznajo več, so šli že predaleč.”
* Obsedenost s hišnimi ljubljenčki v naši državi narašča. Vse več in več denarja se obrača. Javnost se je zganila šele, ko je človek umrl. Je to narobe svet?
“Popolnoma narobe svet! Vprašajmo se, koliko denarja je država prek ministrstva za pravosodje in ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter blagajne ZZZS že porabila le v mojem primeru, ko je na državne stroške negovala in redila te obsedene zveri?”
* Torej je svet potrebno spremeniti?
“Zavedam se, da sveta ne bomo spremenili čez noč, lahko pa vsak dan postajamo boljši ljudje, vsak sam pri sebi, ko se srečuje z lepimi stvarmi in ko je v težavah. V duhu kulture življenja, ki jo želim živeti, se zavedam čudeža, da sem preživel. Svojega ponovnega rojstva sem vesel. Življenje želim živeti in ga podariti drugim. Neskončno sem hvaležen Bogu za rešitev in njegovih, ki so mi pomagali. Zahvaljujem se pogumnemu sosedu Slavku Balenu, policistoma Avscu in Brglezu, reševalcem, zdravnikom in drugim, ki so pripomogli k mojemu povratku. Z menoj so trepetali in molili moja ljuba žena, starši, sorodniki in prijatelji.”
* Vaše življenje se nadaljuje tudi z družino?
“Z ženo Nino sva si ustvarila lepo družino. Imava sina Benjamina, ki je star tri leta in pol, ter dve leti mlajšo hčer Klariso. Maja pa pričakujeva še enega otroka. Življenje naj ima namreč prednost.”
TINO MAMIĆ
V okvirjih
“Mislil sem, da bodo po nekaj ugrizih prenehali. Lastnica Zora Roter ni niti poskušala obvladati napada.”
“Prvi me je ponovno zagrabil za nogo, mi odgriznil del mesa v predelu dimelj, drugi me je ugriznil za bok, enkrat, dvakrat, tretji mi je hotel pregristi lobanjo.”
“V trenutku se mi je zavrtel film mojega življenja. Na koncu se je slika ustavila na mojem še nerojenem sinu, žena je bila v četrtem mesecu nosečnosti.”
“Aroganca, sprenevedanje in cinizem ter neresnice se nadaljujejo tudi v sodnem procesu, ki kar traja in traja.”
Svojega ponovnega rojstva se veselim. Življenje želim živeti in ga podariti drugim.”


Stanislava Megliča so štirje psi napadli 15. marca 2006. Lastnica psov, danes pokojna Zora Roter, je le opazovala dogajanje, ko je padel po tleh, pa se je umaknila v hišo. Roterjeva, partnerica Saše Baričeviča, je bila upokojena zdravnica, a kljub temu Megliču ni nudila prve pomoči. Po napadu je zoper Roterjevo začel kazenski postopek, sojenje pa se ni začelo zaradi njenih zdravstvenih težav. Kot zanimivost naj omenimo, da je Roterjevo ocenil kot nesposobno za spremljanje procesa sodni izvedenec dr. Slavko Ziherl, podpredsednik LDS in nekdanji državni sekretar aktualne vlade. Po njeni smrti je pse prevzel Baričevič, postopek pa je bil ustavljen. Meglič je vložil tudi kazensko tožbo, ki pa še vedno traja.

Znane osebe, ki jih mediji zaradi prijateljskih in sorodstvenih vezi omenjajo v zvezi z afero:
* Milan Pogačnik, kmetijski minister (SD), dolgoletni dekan veterinarske fakultete, ki je omogočil dokončno vrnitev psov Baričeviču
* Miro Senica, družinski prijatelj in uradni odvetnik Baričeviča
* Katarina Kresal, notranja ministrica, predsednica LDS, partnerica Mira Senice
* Rajko Rotner, stric Katarine Kresal, kinolog, ki je sodeloval s strokovnim mnenjem
* Slavko Ziherl, podpredsednik LDS sodni izvedenec, ki je Roterjevo ocenil kot nesposobno za spremljanje procesa, je bil in nekdanji državni sekretar.
* Zdenko Roter, nekdanji oficir Udbe in nekdanji svetovalec predsednika RS Milana Kučana, brat pokojne Zore

Objavljeno v Primorskih novicah 13. februarja 2010

Električni avtomobili na pohodu

Vozila, ki jih za minimalne stroške napojimo kar v domači garaži, postajajo realnost
Ljubitelji znanstvene fantastike in okoljsko ozaveščeni ljudje so že doslej veliko govorili o električnih avtomobilih. Najbolj vztrajni in inovativni pa so ta cilj že dosegli. Vozil, ki jih namesto na bencinskih črpalkah za minimalne stroške napojimo kar v domači garaži iz običajne vtičnice, je tudi na slovenskih cestah vsak dan več. Tudi prvi serijski električni avtomobili so pri nas že naprodaj.
Pionir električnih avtomobilov v naši državi je Andrej Pečjak. Na prvi pogled ne gre za znanega človeka, a že nekaj klikov po internetu izda, da gre za Drejčka iz priljubljene mladinske znanstveno-fantastične povesti Drejček in trije marsovčki.
Knjigo, ki je bila do danes natisnjena že v magičnih 100.000 izvodih, je napisal Andrejev oče, pisatelj in psiholog Vid Pečjak. Drejček se je takrat vozil z imaginarno letečo cigaro na magnetni pogon. Danes, 54 let kasneje, se Andrej prevaža s pravim športnim avtomobilom na električni pogon.
Elektropionir
Svoj prvi avtomobil z vtikačem si je zamislil že leta 1981, a ga zaradi pomanjkanja denarja ni dokončal. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa je skupina strokovnjakov pod vodstvom Mira Zoriča naredila prva dva električna avtomobila znamke renault 5. A že kmalu se je za enim izgubila vsaka sled. Kljub dogovoru novomeški Revoz ni začel z izdelavo 1000 tovrstnih avtomobilov. V naslednjih letih so navdušenci izdelali še pet električnih avtomobilov (škoda favorit, renault espace, alfa 33, fiat doblo in mazda RX-8). Danes so vozni štirje, tudi prvi, ki ga imajo Pečjakovi.
Zaradi naraščajoče onesnaženosti in odvisnosti od nafte bi električni avtomobili lahko že v prejšnjem desetletju nadomestili običajne. V Kaliforniji se je proizvodnja že začela, a se je kmalu tudi ustavila. Zakaj? Mnogi strokovnjaki in okoljski aktivisti trdijo, da zaradi interesa ameriške avtomobilske in vojaške industrije, ki bi brez nafte in vojn težko preživela.
Naftna multinacionalka Texaco je, denimo, kupila tovarno akumulatorjev za električna vozila in onemogočila Toyoti, da bi začela serijsko izdelovati električna vozila, pojasnjuje Pečjak. V zadnjem času, ko se je izkazalo, da nafte ni več dovolj za tako rast prometa, kot smo ji priča danes, pa so tudi multinacionalke in vlade obrnile ploščo. Tudi pri nas politika ne ovira razvoja električnih vozil, ampak se “politiki s tem sploh ne ukvarjajo, saj ne razumejo ne energetskega ne ekološkega problema,” meni Pečjak.
Čeprav na Kitajskem in v Indiji že na veliko prodajajo manjše električne avtomobile, katerih cene niti niso tako visoke, pa se to v Evropi ne obnese. “To so avtomobilčki, ki gredo 50 ali 60 kilometrov na uro in imajo majhen domet. Za naše razvajene voznike so preskromni,” se nasmehne Pečjak. Pri nas v tem trenutku prodajajo le električne skuterje (od 1000 evrov naprej) in kolesa (za nekaj 100 evrov), srečamo pa lahko še kakšno smetarsko vozilo ali vozilce za golf.
Podobnih vozil bo v naslednjih mesecih več. Že v dveh tednih namreč kamniški uvoznik Auto Performance napoveduje prodajo prvih italijanskih električnih avtomobilov tazzari zero. Celjsko podjetje Ze-en že letos načrtuje prodajo med 10 in 20 teh vozil, ki bodo imela ceno slabih 23 tisočakov, z davkom vred.
Dotik prihodnosti
Glede nakupa bi veljajo premisliti, saj je ta avtomobil v Italiji naprodaj za 18.000 evrov, pri čemer je treba prišteti še DDV in druge dajatve, ki jih je potrebno plačati ob uvozu v Slovenijo. Za polovico manj denarja pa bodo pri podjetju Tehnosol iz Medvod že v naslednjih nekaj mesecih naprodaj kitajski avtomobili. Razlike v ceni so predvsem zaradi zmogljivosti avtomobilov - doseg je lahko 40 ali 150 kilometrov, hitrost polnjenja baterij pa 3 ali 10 ur. Različna je tudi trajnost baterij. Omejeni doseg je sicer hiba, čeprav statistika pravi, da skoraj dve tretjini slovenskih avtomobilov dnevno ne prevozi več kot 50 kilometrov.
Prihajajo tudi električni avtomobili, ki imajo enake sposobnosti kot bencinski. Znanje slovenskih elektropionirjev so združili v koroškem podjetju Oprema Ravne. V dveh letih bodo ustvarili električni avtomobil chebela, ki bo primeren za različne avtomobilske školjke. Leta 2012 bodo lahko izdelali že 500 podvozij, napoveduje vodja razvoja Marijan Kotnik. Priložnost vidi ne le v napovedih, da bo leta 2020 lahko celo že 40 odstotkov vseh avtomobilov, prodanih v Evropi, električnih, ampak tudi v tem, da lahko s chebelo ohranijo in ustvarijo delovna mesta.
V Sloveniji letno za nakup novih avtomobilov porabimo približno milijardo evrov, denar pa gre večinoma v druge države.
Visoka cena?
Največja ovira električnih avtomobilov je visoka cena. Sčasoma se bo seveda znižala. Kupec si lahko pomaga s subvencijami in ekološkim kreditom Eko-sklada, ki je cenejši od komercialnih kreditov. Daljnoročno se kupcu investicija seveda povrne zaradi nižjih stroškov vzdrževanja, poceni goriva in daljše življenjske dobe avtomobila.
Prvi slovenski električni avtomobil renault 5 iz leta 1992 danes vozi Jasna Pečjak, Andrejeva soproga. Nad petko je navdušena: lepa je, tiha in praktična. Moški vozniki pa so avtomobil pohvalili zaradi dobrih pospeškov, ker menjavanje prestav ni tako pogosto. V prvi prestavi se lahko voziš do 50 kilometrov na uro. Vabljiva je tudi cena: za gorivo za 100 kilometrov električni avtomobil porabi samo 1,3 evra. Za ta denar bi običajni avtomobil prevozil le 20 kilometrov. S slovenskim avtomobilom pa bi ubili dve muhi na en mah, pravi Kotnik: “Več denarja bi ostalo doma in zaradi izvoza bi ga več priteklo iz tujine.”Chebela bo dolga tri metre, z eno polnitvijo bo prevozila najmanj 150 kilometrov, najvišja hitrost pa bo 90 kilometrov na uro. Namenjena bo predvsem mestnim vožnjam.
Pečjak, ki sodeluje pri projektu, pojasnjuje, da bencinski avtomobili prvih pet minut po vžigu poleg nestrupenega CO2 izpuščajo v zrak vrsto strupenih plinov, predvsem CO in neizgorele ogljikovodike. In cena goriva? Pečjakova mazda za prevoženih 100 kilometrov porabi za 1,5 evra elektrike, izvirna bencinska mazda pa za 19 evrov goriva.
Električno vozilo ima torej prednost, ker nima nikakršnih izpuhov. A ne le to. Največji problem elektrarn so konice podnevi, ko se poraba energije poveča tudi za polovico. Zaradi teh konic imamo ekološko najbolj sporne termoelektrarne, pojasnjuje Pečjak. Ponoči pa je elektrike preveč: jedrske elektrarne ne moremo ustaviti, skladiščenje energije pa je neučinkovito. Tudi če bi vse avtomobile v državi vozili na elektriko, bi se poraba povečala za manj kot desetino, pa še to bi večinoma porabili ponoči, pove naš sogovornik.
Oči se mu zasvetijo, ko začne pripovedovati o na prvi pogled znanstveno-fantastični ideji: avtomobili bi lahko odvečno elektriko iz akumulatorjev podnevi tudi vračali v omrežje in tako zaslužili. S pametno kartico bi se potem energija selila bodisi v bodisi iz avtomobila.
Da ne gre samo za noro idejo, pa odrasli junak znanstveno-fantastične povesti pove, da so v ZDA in na Danskem že začeli uvajati tovrstna pametna omrežja.

O zeleni politiki
V slovenskem parlamentu sedi poslanec, ki je navdušen nad električnimi vozili. Koprčan Luka Juri (SD) je že pred izvolitvijo ustanovil podjetje, ki prodaja električne skuterje. Zakaj ni politične volje za električne avtomobile? “Politika si to želi, a ostaja le pri besedah. Pozablja, da lahko te procese spodbudi in hkrati pomaga gospodarstvu. Prav električni avtomobili so namreč gospodarska priložnost tudi za našo državo,” odgovarja poslanec, ki se vozi z električnim skuterjem in hibridnim priusom.
Čeprav se veliko njegovih kolegov vozi v “potratnih mrcinah”, pa se stvari počasi obračajo, ocenjuje in omenja novi zakon o višjih davkih na potratna vozila. V kratkem napoveduje tudi subvencije za ekološka vozila: hibridna, električna in plinska.
Tako slovenski kot svetovni politiki vse več govorijo o zaščiti okolja. A okoljske nevladne organizacije kritizirajo neodločnost, ko gre za konkretna dejanja. Električna vozila bi namreč lahko že pred leti prevladala na evropskih cestah, če bi le vlade to hotele.
Andrej Pečjak je do politikov zelo oster. Multinacionalke držijo vlade v šahu, te pa služijo s trošarinami, razlaga. Oblastniki ne storijo dovolj in menjujejo politične strani, ocenjuje: “Nimajo ideologije. Njim je važno samo, da so na vrhu. To ni samo naša posebnost. Tudi Francija in Italija imata na vrhu same klovne. A ljudje se bodo kmalu naveličali teh igralcev.”

Ko so se trije marsovčki od žalostnega Drejčka pred leti poslovili, so mu rekli, da jih ne bo nazaj, dokler na svetu ne bodo vojne prepovedane. In kaj bi dejali, če bi se danes ponovno pojavili na njegovem dvorišču? “Dokler boste tako uničevali vse dobrine planeta, se ne bomo vrnili,” odgovarja Andrej.

besedilo in fotografije:TINO MAMIĆ
Okvir:
Prvi slovenski električni avtomobil renault 5 iz leta 1992 danes vozi Jasna Pečjak, Andrejeva soproga. Nad petko je navdušena: lepa je, tiha in praktična. Moški vozniki pa so avtomobil pohvalili zaradi dobrih pospeškov, ker menjavanje prestav ni tako pogosto. V prvi prestavi se lahko voziš do 50 kilometrov na uro. Vabljiva je tudi cena: za gorivo za 100 kilometrov električni avtomobil porabi samo 1,3 evra. Za ta denar bi običajni avtomobil prevozil le 20 kilometrov.
objavljeno v Primorskih novicah februarja 2010


Josip Gorup: najbogatejši Slovenec, velik dobrotnik

Josip Gorup se je rodil v Slavini na Pivškem

Čeprav bo kmalu minilo že sto let od smrti Josipa Gorupa, zanimanje zanj ne pojenja. Verjetno gre za najbogatejšega Slovenca vseh časov. Njegovo premoženje bi resda težko primerjali z imetji današnjih najbogatejših Slovencev, ne glede na to pa lahko zatrdimo, da jih v dobrotništvu in domoljubju na daleč vse prekosi.
Zanimivo, da je priimek Gorup na Primorskem precej pogost, saj ga poznamo tudi v različicah Gorjup, Garjup in Gorupič, nastal iz pridevnika, ki pomeni razočaran ali grenek. A življenjska pot Josipa Gorupa (1834-1912), ki se je rodil v Slavini na Pivškem in umrl na Reki kot Josip Gorup plemeniti Slavinski, je bila popolno nasprotje razočaranju.
V zadnjih letih so zgodovinarji o njem prelili kar precej črnila. Zadnja izdaja Zgodovinske kronike je tako v celoti posvečena slavinskima rodbinama Gorup in Kalister, tako da lahko najdemo poleg njunih rodovnikov tudi mnoge sorodstvene povezave, ki jih hranijo stare knjige arhiva v Slavini.

Otrok revnih staršev
Eden od avtorjev Kronike in dober poznavalec Gorupa Janko Boštjančič pravi, da v Slavini v času Gorupove mladosti še ni bilo šole, zato se je najverjetneje najprej šolal v Postojni, leta 1846 pa ga najdemo že v šoli v Gorici in slednjič v Ljubljani: “Do petega razreda kot otrok revnih staršev v gimnaziji ni plačeval šolnine. Po očetovi smrti ga je denarno podprl bogati stric Janez Kalister iz Trsta, z upanjem, da se bo po končanem šolanju pri njem zaposlil. Josip je kasneje dokazal, da je bil še kako vreden tega zaupanja.”Po smrti Janeza Kalistra je bil eden od dveh glavnih dedičev Josip Gorup. Kariero je začel v Trstu, nato pa se je preselil na Reko.
Finančni inženiring na Reki
To pristaniško mesto se je takrat naglo razvijalo, saj je postalo pristanišče ogrske polovice cesarstva. “Tudi Gorup je začel v to mesto vlagati denar, saj je slutil, da se mu bo to večkratno obrestovalo. Pri tem ga nista zanimala toliko klasična trgovina niti industrija, temveč višja stopnja gospodarskega delovanja, denarna vlaganja oz. t. i. finančni inženiring,” piše Boštjančič.
Po dokončanju železniške povezave do Budimpešte (1873) je v mesto ob Kvarnerju prihajalo vse več obiskovalcev iz celotne dvoimenske monarhije. Na rivi, glavni promenadi ob morju, je tako zgradil velikanski Grand Hotel Europa, ki je še danes simbol mesta.
Isti arhitekt, Bruni, je zanj projektiral tudi družinsko vilo, v katero se je preselil s svojimi šestimi otroki. Danes vila v parku, ki je bila po drugi svetovni vojni nacionalizirana, propada. “Gotovo eno najmarkantnejših pričevanj Gorupove prisotnosti na Reki je rodbinska grobnica na pokopališču Kozala. Postaviti jo je dal potem, ko je dve leti po zadnjem porodu umrla njegova prva žena Ana in zapustila osem mladoletnih otrok. Užaloščeni soprog je načrt veličastne grobnice zaupal v Benetkah in Firencah šolanemu hrvaškemu kiparju Ivanu Rendiću, družinskemu prijatelju še iz tržaških časov,” pripoveduje Boštjančič.
Grobnica, ki je zaščitena kot kulturna dediščina, je danes turistična znamenitost mesta. Visoka je kar osem metrov, krasi pa jo kapela s kupolo v neoromanskem in bizantinskem slogu. V kapeli nad oltarno mizo je figuralni relief s pretresljivo upodobitvijo ločitve očeta in osmih otrok od matere, ki jo dva angela nosita v nebo.
Umetnikom vrata vedno odprta
Ivan Rendić je v svojih spominih zapisal, da so bila umetnikom vrata Gorupovega doma, polnega otrok, vedno na stežaj odprta. Omenja tudi, kako je gostitelju brez besed z obrnjenimi žepi nakazal finančno stisko. Dobrosrčni Gorup se je smeje odzval. Rendić ga je cenil kot velikega dobrotnika, ki je bil zaradi podeljevanja štipendij slovenskim in hrvaškim dijakom na Reki zelo priljubljen.
Kronist časnika Riečki Novi list je zapisal, da je Gorupov pogrebni sprevod skozi središče mesta do stolnice spremljala množica meščanov. Na čelu sprevoda so za konjem šli otroci iz azila in sirotišnice, za njimi nune benediktinke, menihi in duhovščina. Trem vozovom z venci in trakovi s slovenskimi in hrvaškimi napisi je sledil trovprežni voz s krsto in vencem pokojnikove soproge z napisom “Nepozaben - Tvoja Claudi”. Krsti je sledila Gorupova družina s sorodstvom, odposlanci mest, občin in društev iz Kranjske in Trsta ter velmožje Reke in Suska.
Zaveden Slovenec
Na pogrebu je Kranjsko, poleg mnogih pomembnih osebnosti, zastopal pisatelj in ljubljanski župan Ivan Tavčar. Gorup je bil z glavnim mestom Kranjske Ljubljano tesno povezan tako gospodarsko kot (so)lastnik pomembnih kranjskih družb kot tudi politično, saj je bil poslanec deželnega zbora.
Kot mecen in dobrotnik je podpiral veliko ljudi, posebej vnet pa je bil za izobraževanje mladine. Domoljubno se je priključil slovenskim in slovanskim gospodarstvenikom, ki so se hoteli gospodarsko postaviti na lastne noge, da bi tako ublažili velikonemške pritiske na Slovence. Tako je bil eden od poverjenikov češke banke Slavije, ki je želela združiti vse slovansko zavarovalno bančništvo. Sodeloval je tudi pri neuspelem poskusu ustanovitve Ljubljanske občne banke, Ljubljanska kreditna banka pa je nastala pod njegovim posrednim vplivom.
Na kratko je vstopil tudi v politiko: uspešno je kandidiral za deželnega poslanca za okraj Postojna, vendar je kmalu odstopil, ker naj poslanci ne bi imeli pojma o dobrem gospodarjenju. Po gradnji velikih trinadstropnih hiš ob Tržaški cesti so po njem poimenovali tudi cesto, ki pa je bila nato preimenovana leta 1982.
Še danes pa lahko občudujemo njegov grb na pročelju Mladike, stavbe zunanjega ministrstva, ki jo je zasnoval znani slovenski in primorski arhitekt Maks Fabiani. Mladika je bila namreč zgrajena kot dekliški licej, ki jo je Gorup močno finančno podprl: kupil je zemljišče in ga podaril mestu, nato pa še finančno podprl gradnjo.
Prvi štipendijski sklad za ljubljanske dijake in dijakinje pa je ustanovil že leta 1888. Z glavnico 30.000 goldinarjev je ustanovil tudi sklad, ki je podpiral slovenske študente na trgovskih akademijah v Gradcu, Pragi in na pomorski akademiji v Trstu. “Nekateri študentje so po končani trgovski akademiji želeli študirati še naprej in na podlagi ugodno rešene prošnje so lahko prejemali štipendijo še naprej,” pojasnjuje Boštjančič.
Plemeniti Slavinski
Avtro-ogrska država je Gorupu dala priznanje s povišanjem v viteza; s tem je dobil pravico, do naslova “plemeniti Slavinski”. Republika Slovenija pa mu je dala veliko priznanje z omembo njegovega imena v slavnostnem govoru ob praznovanju državnega praznika združitve Primorske z matico. Takratni premier Janez Janša je dejal: “Naj se v zvezi s Simonom Gregorčičem dotaknem še enega pojava, ki bi ga v današnjih razmerah veljalo posnemati. Drugi in tretji zvezek njegovih Poezij je izdal, hkrati pa avtorju izplačal za takratne razmere dokaj visok honorar, ki je pesnika med drugim rešil dolgov in mu omogočil nakup posestva na Gradišču, takratni najbogatejši Slovenec Josip Gorup pl. Slavinski. Tega ni storil zato, da bi bil oproščen dela davkov, ampak iz svojega notranjega prepričanja, ki je na eni strani slonelo na narodni zavesti, na drugi strani pa na osebnem odnosu do slovenske kulture in slovenske umetnosti.”                                                        besedilo in fotografije:TINO MAMIĆ
Tudi Josipova mlajša sestra Ivana, poročena Mucha (tudi Muha), je bila zelo podjetna ladjarka v Trstu. Bila je ena redkih ladjark in celo lastnica celotne jadrnice - ladjarji so namreč takrat posedovali kvečjemu deleže ladij.



Stavba, ki jo je Gorup postavil v središču Trsta. Za njo na levi stoji Casa de Gorup, ki je je kupil njegov sin.

Spominska plošča z Gorupovim grbom v njegovi hiši v Trstu
Luksuzni hotel v središču Reke na stari razglednici
Gorup je v Ljubljani financiral gradnjo liceja Maksa Fabianija. V kasneje nacionalizirani stavbi je bila vojaška bolnišnica, danes pa v njej domuje slovensko zunanje ministrstvo.
Na Gorupa spominja grb na fasadi Mladike.



Gorjupov stric Janez Nepomuk Kalister (1806-1864) ni obiskoval šol in se je ukvarjal s kmetovanjem. Kljub temu da kaj več kot svojega imena in priimka ni znal zapisati, pa se je z delavnostjo, bistrostjo in varčnostjo dokopal do velikanskega premoženja. Del tega je zapustil Gorjupu. Na Kalistra spominja tudi graščina Mlinski dvor (nemško Mühlhofen), ki je postala njegova last okoli leta 1840. (vir: Wikipedija)

objavljeno v Primorskih novicah marca 2010

Kristjanka in musliman, Slovenka in Kurd, žena in mož, Silva in Azad Karim

Bog je eden, vera brez del pa mrtva
Slikarski in hkrati zakonski par, Silva in Azad Karim, predstavljata multikulturno družinsko skupnost. Slovenka in Kurd, kristjanka in musliman, ki sta zaradi svoje zveze morala marsikatero požreti, pa teh razlik skorajda ne opazita. “No, ja, malo več praznikov imamo, saj praznujemo muslimanske, krščanske, slovenske in kurdske,” je njun edini odgovor na vprašanje, v čem je njuna družinska skupnost drugačna.
ŠTURJE * Silva Karim (49), v vasici Bela na Vipavskem rojena slikarka ilustratorka, že tri desetletja živi z Azadom Karimom (56), akademskim slikarjem, ki mu je tekla zibelka v starodavnem Arbilu, milijonskem velemestu iraškega dela Kurdistana.

Spoznala sta se v Ljubljani med študijem. Najprej kot prijatelja in sorodni umetniški duši nista imela težav z drugačnostjo. Nikoli. Je pa njuna zveza v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja postala težava za njuno okolico. Kako in kdaj je preskočila iskra, ne pripovedujeta obširno. “To so stvari, ki so samo najine in jih veva samo midva,” se v odgovor nasmehne Azad, ki se nikoli ni niti najmanj obremenjeval, kakšne veroizpovedi ali narodnosti bo njegova družica.
Silva živahno nadaljuje: “Ko mi je bil potihem že všeč, pa sem se hkrati že zavedala, da pot ne bo lahka. Takrat so bili drugačni časi. Ljudje s tujci skorajda niso imeli stikov, razen tu in tam z južnimi Slovani. Po drugi strani pa sem bila mlada in po duši precej uporniška. Že od zgodnje pubertete me je spravljalo ob živce, ko sem slišala kaj-pa-bodo-drugi-rekli. Na to sem še vedno alergična in hočem biti to, kar sem.”Ne eden ne drugi o preprekah v okolici ne govori z grenkobo. O prvih letih v Beli, pa tudi o nerazumevanju in ozkosti nekaterih drugih ljudi, pripovedujeta sproščeno in s smehom. In zaradi časovne oddaljenosti tudi z velikim razumevanjem. Azad pove: “Bilo je težko, a sva verjela v najin odnos in ljubezen.”
“V vasi so bila številna ugibanja, kakšen je Azad. Eni so trdili, da je črnec, drugi, da je mulat. Mnenja so se kresala. Ko pa je končno prišel v vas in se jim ni zdel ne črnec ne mulat, se jim je zdelo vse skupaj še bolj čudno,”
se spominja Karimova.

Pravita, da se dandanes ob teh spominih veliko nasmejeta. Spremenili so se v humorne zgodbice, ki si jih pripovedujejo v družini in med prijatelji. Takrat pa v resnici sploh ni bilo smešno, nasprotno, bilo je zelo hudo.
A tudi pred tremi desetletji so bile nekatere svetle izjeme, se s hvaležnostjo spominja Silva: “Ko sva se poročila, sva nekaj časa živela še vsak zase, saj nisva imela možnosti živeti skupaj. Jaz sem živela v Beli, Azad pa v Ljubljani. Iz Bele sem peš hodila na Col v službo. Teta Francka 's Špil' - takrat smo vsem starejšim gospem rekli teta - je živela sama ob tej poti, po kateri smo že kot otroci hodili v šolo. Medtem ko so drugi govorili marsikaj o nama, verjetno tudi grde stvari, pa me je teta Francka nekega dne pred svojo hišo ustavila in mi prinesla kuverto. V njej je bil kar lep znesek denarja, ki nama ga je namenila za poročno darilo. Začutila sem, da je to storila iz svoje primarne dobrote, iz preprostega hotenja, da bi naju v teh težkih časih podprla. Tako toplo mi je bilo pri srcu ... V tistem težavnem obdobju in nenaklonjenih časih se je na najini poti pojavilo še kar nekaj ljudi, ki so nama na različne načine pomagali, da sva trdneje verjela v svojo pot.”In kako doživljata razlike, ki jih nekateri doživljajo tako burno, da so jih pripravljeni izražati z orožjem? Krščanska in muslimanska vera sta si izjemno blizu, poudarjata Karimova. “Eni in drugi smo resda malce obremenjeni s predsodki. A vrednote obojih so praktično iste. Tudi z mojim bratom, izolskim župnikom Janezom Kobalom, ugotavljava, da sta si ti dve veri pravzaprav zelo blizu,” pravi Silva.
Pet stebrov islama se precej sklada s krščanstvom, menita. “Bog je eden. Samo mi ga imenujemo Alah, Italijani Dio, Kurdi pa Hwà,” poudari Azad misel iz prvega stebra islama, o katerem so enako trdno prepričani tudi judje in kristjani.
Krščanstvo in islam
Tudi drugi štirje stebri so podobni krščanski verski praksi: molitev, dobrodelnost, post in romanje. “Kar pa se dogaja v svetu in kar vidimo v medijih glede islamskih skrajnežev, je povsem druga zgodba,” je prepričana Silva.
Skrajneže najdemo povsod, posebej če se sprehodimo po zgodovini, meni Azad, ki je sicer velik ljubitelj zgodovine: “Vsaka dolina ima svoje volkove.”Karimova imata dva otroka, Hano (22) in Gorana (27). Otroka sta čut za lepo očitno podedovala, saj Hana študira likovno pedagogiko, Goran pa zaključuje antropologijo, veliko pa se ukvarja z oblikovanjem. Njuna odprtost in tolerantnost pa ni podedovana, ampak je stvar vzgoje. Karimova sta ob vzgoji poskrbela, da sta spoznala najpomembnejše vsebine krščanske in muslimanske vere, za katero veroizpoved se bosta v življenju odločila, je njuna stvar.
Že od malega so, kolikor jim je zneslo, potovali po svetu. Na ta način sta doživela veliko umetnin v pomembnih svetovnih muzejih, obiskala sta nešteto cerkva, mošej, templjev in še marsičesa, na čemer je človeštvo gradilo svojo vero in duhovnost. Da vera ni samo zadeva inštitucij in cerkva je prepričan tudi Azad, ki daleč naokoli nima nobene mošeje: “Niso pravi kristjani samo tisti, ki hodijo redno k maši. Tudi pravi muslimani niso samo tisti, ki hodijo redno v džamijo. Moliš lahko tudi doma, saj je Bog povsod. Bog ni samo pri župniku in pri hodži.”
Veliko praznikov
Karimovi se trudijo, da upoštevajo in tudi praznujejo tako krščanske kot muslimanske praznike. Tako so letos po božiču in novem letu praznovali že ramadan in bajram, nato pa na prvi pomladni dan kurdsko novo leto newroz. Sedaj se pripravljajo na veliko noč. Oljka je že blagoslovljena. Silva bo danes za Azada sicer nesla k blagoslovu puranjo šunko, vsi drugi pa bodo jedli običajno kuhano šunko.
Azada to ne moti. Silva odklanjanje svinjine, ki se ga Azad kot musliman drži vse življenje, pojasnjuje z vzorci, ki jih muslimani pridobijo z vzgojo. Če ti ves čas pravijo, da je prašičje meso nečisto, celo nevarno, se ti preprosto ustavi, ne želiš si ga jesti. Verjetno tudi mi Evropejci ne bi jedli psa, čeprav pasje meso v Koreji velja za odlično specialiteto.
Njihova domača kuhinja zaradi Azadovega odklanjanja svinjine ne trpi prav posebno. Pravzaprav na njegov račun vsi skupaj jedo bolj lahko in zdravo hrano. Pripravljati vsakemu drugačen obrok bi bilo preveč zapleteno. “Človek mora biti po srcu dober, potem pa je povsem vseeno, katere vere je,” doda svojo misel Azad.
In če se vendarle zaplete? “Seveda se včasih zadeve zapletejo. V kateri družini pa gre vse gladko? A iz problema lahko narediš deset mladičev, lahko pa ga rešiš že s samo enim preprostim in iskrenim pogovorom,” je odločna Silva.
Njun dom in hkrati atelje je hiša v Šturjah, predelu Ajdovščine, ki se širi po obronkih Podrte gore. Boljšega naslova si verjetno ne bi mogla želeti, saj živita na ulici Vena Pilona. Nadaljevalca tradicije ajdovskega slikarstva - v Ajdovščini je živel Pilon, v Šturjah pa se je rodil baročni slikar Anton Cebej - s svojim življenjem razbijata stereotipe. Tudi tistega, da dva umetnika ne moreta živeti skupaj, saj je vedno eden v senci drugega.
Pri Karimovih je prav umetnost stična točka, ki ju zbližuje. Zanimivo pa je, da si njuna umetnost ni prav nič podobna. Kolegi slikarji, pa tudi drugi posamezniki, so velikokrat iskali vplive Azada na Silvo, a našli niso ničesar. Ni kaj najti, saj Silva svoj umetniški izraz črpa iz drugačnih korenin kot Azad. Delo drug drugega zelo cenita, čeprav sta si tudi prva kritika. Čeprav običajni zakonci bolj redko drug drugega pohvalijo v družbi, pa to za Karimova ne velja. Rada pohvalita lastnost ali delo sozakonca in sta drug na drugega zelo ponosna.
Prav na njunem domu se je rodila ideja o likovni koloniji Umetniki za Karitas. Doslej je bilo na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino že 15 kolonij. 900 umetnikov in več kot tisoč prodanih slik v dobrodelne namene ni majhna stvar. Vera brez del je mrtva, po svetem pismu ponavljata Karimova.

Od Bele do Arbele
Karimova je kot Silva Kobal odraščala v Beli, vasici s sedmimi hišami. V osnovno šolo je v prvih štirih razredih hodila vsak dan uro peš v Podkraj, višje razrede pa je obiskovala na Colu. V gimnazijo je namesto v 13 kilometrov oddaljeno Ajdovščino odšla v 31 kilometrov oddaljeno Idrijo, kjer je bil tudi dijaški dom. Prvič je v moževo rojstno mesto potovala leta 1996. Ko so jo domači zagledali, so vriskali iz srca kot na naših porokah, se spominja prvega srečanja. Šele v Kurdistanu je spoznala, od kod možu navdih za posebne odtenke modre barve, ki jih občuduje na njegovih umetninah.
Od Arbele do BeleAzad Karim se je rodil v mestu, ki je danes prestolnica kurdske avtonomne pokrajine v Iraku. Ponaša se z več kot štiritisočletno zgodovino in ga poznamo pod različnimi imeni: Arbela (zgodovinsko ime), Arbil ali Erbil (sodobno mednarodno ime) in Hawler (kurdsko ime). Ko se je najstarejši od devetih otrok odločil za študij umetnosti, ne pa medicine ali arhitekture, nad tem posebej mama ni bila niti najmanj navdušena. Študij slikarstva je začel v Bagadadu in bil eden najboljših študentov. Pot je nadaljeval v Beograd, kjer pa je preveč pogrešal gore, zato je potoval naprej do Ljubljane. Na likovni akademiji je študiral slikarstvo in se nato specializiral v grafiki.
Vrniti se je hotel domov, a takrat je divjala iraško-iranska vojna. Če bi se vrnil, bi moral na fronto. “Srečen sem, da sem jo srečal,” pove o tem, kako je spoznal svojo soprogo. Ona je pravzaprav najbolj “kriva”, da se po študiju ni vrnil v domovino. V Silvinem okolju ga domači(ni) niso pričakali z navdušenjem, ampak bolj s strahovi in predsodki. Ko so ga bolje spoznali, pa so ga sprejeli in vzeli za svojega. Tasta je potem začel klicati oče, saj je “bil kot moj pravi oče”. Od leta 1984 živi v Vipavski dolini.

“Eni in drugi smo resda malce obremenjeni s predsodki. A vrednote obojih so praktično iste. Ti dve veri sta si pravzaprav zelo blizu,” meni Silva. Azad Karim je akademski slikar in grafik. Po končanem šolanju na Inštitutu za likovno umetnost v Bagdadu in slikarski akademiji v Ljubljani je magistriral iz grafike pri Zvestu Apolloniu.
“Ljudje smo pred Bogom enaki. Vera je zame povsem intimna stvar. Ko bom umrl, bom pred Bogom sam odgovarjal za svoja dejanja,” se nasmehne Azad.



“Morala sva trdno držati skupaj, saj bi sicer vse propadlo.”

Silva Karim je profesorica likovne umetnosti in magistrica znanosti. Poučuje likovno vzgojo na colski osnovni šoli, predava pa tudi na seminarjih, piše strokovna besedila za likovno-pedagoško področje, pripravlja likovno-ustvarjalne rubrike za reviji Ciciban in Cicido, ustvarja pobarvanke za otroke (Ognjišče), ilustrira, oblikuje keramiko, slika in verjetno še kaj ...
foto (vse): Tino Mamić
objavljeno v Primorskih novicah aprila 2010



Ivan Oman: “Politik mora ostati pošten!” (intervju)

“Edino tega ne pričakujem,

da bi politike pamet srečala”

Ivan Oman, starosta slovenske demokracije, slovi po pokončnosti in strpnosti. Predsednik prve slovenske demokratične stranke, ki je nastala po vojni, je zmago Demosa napovedal in pričakoval. Šest let zatem se je iz politike umaknil, razočaran nad svojimi političnimi nasprotniki in sopotniki.
Večina člankov o Ivanu Omanu, na prvih demokratičnih volitvah izvoljenemu članu predsedstva, se začenja s podatkom, da gre za kmeta iz Zminca brez formalne izobrazbe. Včasih celo s slabšalnim pridihom. Radi poudarjajo tudi, da še vedno vstaja ob petih in pomaga na kmetiji, ki jo je že pred leti prepustil svojemu sinu. Le redko kdo pa opazi in poudari Omanov politični talent. Gre namreč za človeka, ki je pravilno napovedal vrsto političnih dejanj. Avtor njegove biografije Aleš Primc pravi, da je njegovo poznavanje politike tako dobro zato, ker je tudi sam doživel in nato dobro preučil politiko v letih pred drugo svetovno vojno. V 81. letu starosti še vedno jasno, pretehtano in argumentirano ocenjuje aktualno politiko.
Politični sopotniki mu večkrat niso verjeli, zato njegovih nasvetov niso poslušali. Tudi danes ostaja njegov glas prejkone glas vpijočega v puščavi. Pravzaprav bi lahko rekli, da ni nič presenetljivega, če so ga pozabili povabiti na slavnostno sejo parlamenta v četrtek, na obletnico prvih svobodnih volitev. Teh pa se kleni Oman zelo dobro spominja.
* Kako se spominjate tiste volilne cvetne nedelje?
Nikoli je ne bom pozabil. Ko sem prišel v Ljubljano, smo se najprej demosovci sestali v knjižnici pravne fakultete. Na Dvornem trgu je bila izobešena slovenska zastava brez zvezde. Prvič po toliko desetletjih. Predlagal sem dogovor, da bo tista stranka Demosa, ki bo dobila največ glasov, postavila mandatarja. Vedel sem, da se bo sicer lahko zapletlo. Se je pa Demos začel nato krhati ravno zato, ker je bil predsednik vlade iz SKD, ne pa iz SDZ, kot so v Demosu pričakovali. A ravno to, da je bil krščanski demokrat, nam je kasneje koristilo pri osamosvajanju, posebej v Evropi.”
* Kako ste reagirali, ko ste izvedeli, da ste zmagali? Ste bili presenečeni?
“Zmago sem pričakoval.”
* A vendar je Slovenska kmečka zveza (SKZ) dobila veliko glasov?
“To je res. Dobili smo samo nekaj malega manj kot krščanski demokrati. Presenetilo me pa je, da smo denimo v središču Ljubljane, kjer ni niti enega samega kmeta, dobili šest odstotkov.”
* Kakšna je bila volilna kampanja, če jo primerjamo s kasnejšimi?“Volilna kampanja je bila bolj skromna, pravzaprav zelo skromna. Imeli smo le nekaj plakatov, saj denarja ni bilo.”
* Kakšna je bila razlika med Demosom in neokomunističnimi strankami?
“Težko bi na hitro opisal. Sklicevali smo se na majniško deklaracijo, ki je napovedala samostojno državo. Deklaracija namreč govori, da se bo slovenski narod o povezavah z drugimi narodi odločal sam. Še na nekaj bi opozoril. ZSMS, partijska mladinska organizacija, ki se je potem deklarirala kot liberalna stranka, se je obnašala kot opozicija partiji. Ljudje so to tako tudi razumeli. Mi, ki smo bili bližje politiki, smo seveda vedeli, da je položaj nekoliko drugačen. Njim je sistem sicer ustrezal, a se jim je preveč mudilo na vrh. Glasovi, ki so jih dobili, so bili glasovi proti partiji.”
* Zakaj je prišlo do trodomne skupščine, kjer se je tretjina poslancev izbirala netransprentno in povsem neobičajno, po podjetjih?
“Vse smo skušali izpeljati brez kakršnekoli revolucije in legalno, v skladu s takratno zakonodajo. Čeprav smo vedeli, da nam nekatere stvari škodijo. Za Zbor združenega dela (ZZD) je bilo težko kandidirati, nastopiti in seveda nadzirati regularnost. Ravno ta zbor je potem blokiral in onemogočal nekatere projekte, čeprav je imel Demos večino. Nekaterih zakonodajnih predlogov ZZD sploh ni dal na dnevni red in tako onemogočal sprejemanje. A vendarle bi se dalo normalno delovati, če ne bi bila narejena napaka. Predlog opozicije, da bi z ustavnim amandmajem združili vse tri zbore v enega, je namreč zavrnil predsednik skupščine dr. France Bučar.”
* Prehod iz komunizma v demokracijo je bil razmeroma miren. Zakaj menite, da je partija tako mirno prepustila oblast?
“Sovjetski predsednik Mihail Gorbačov je svojim hlapcem na vzhodu povedal, naj se ne zanašajo več na bratsko pomoč sovjetskih tankov. Potem je padel berlinski zid. Ker se ni bilo več bati ruskih tankov, so se režimi sesuli. Poleg Gorbačova je pozitivno vlogo odigral tudi papež Janez Pavel II. Nihče ni pričakoval tako hitrega konca komunizma. Nihče. Evropska civilizacija totalitarizma ne prenese. Ne komunističnega, ne fašističnega in ne nacističnega. Najbolj totalni totalitarizem pa je bil komunistični. Socializem je utopični projekt. Gospodarstvo ga ne prenese. Zaradi gospodarstva se je začel komunizem sesuvati. Socialistično gospodarstvo ni moglo tekmovati s kapitalističnim. Sam se sicer nič kaj ne navdušujem nad kapitalizmom, vsaj ne nad takim brutalnim, kot ga imamo mi. Pri nas smo prehajali iz krize v krizo. Nenehoma so pripravljali reforme, ki pa so bile take, da se ni spremenilo nič. Treba pa bi bilo spremeniti sistem. Reforma leta 1965 je, denimo, bila razmeroma dobra, saj se je približala svobodnemu tržnemu gospodarstvu. Ker pa so spoznali, da bi uspešna reforma pripeljala do političnih sprememb, kar bi lahko partijo stalo oblasti, se je vse skupaj ustavilo. Potem so se začela t. i. svinčena leta, čeprav tista prej niso bila nič manj svinčena. To so bolj občutili intelektualci, za nas navadne ljudi pa je bilo daleč najtežjih prvih dvajset let po vojni.”
* Po volitvah pa ste bili razočarani?
“Mi smo šli v politiko z idealizmom, da bi nekaj spremenili. To lahko trdim tudi za dr. Jožeta Pučnika, krščanske demokrate, za nedavno preminulega Franceta Tomšiča. Po osamosvojitvi in ko je prišlo prvo mednarodno priznanje, pa se je začel lov za funkcijami. Interes države ali politične stranke pri tem ni bil več pomemben. Saj ne rečem, da so tako razmišljali vsi, mnogi pa. Mnogi so rekli, da decembra 1991 ne bi smeli razpustiti Demosa v Dolskem. A takrat se je zgodila samo ugotovitev dejanskega stanja. Takrat so bili odnosi znotraj koalicije že razdrti.”
* Razočarani pa ste bili tudi znotraj kroga svojih političnih sopotnikov?
“Poglejte, moj cilj je bil ustanoviti Slovensko ljudsko stranko, ki bi bila naslednica predvojne stranke Antona Korošca in Janeza Evangelista Kreka. To bi se lahko zgodilo, če bi se združili krščanski demokrati in kmečka zveza. A me niso hoteli poslušati. Ostali so razdeljeni. Celo tako, da je bila včasih ena v vladi, druga pa v opoziciji. To je popoln nesmisel. Če bi se takrat združili, bi bilo zelo težko vzpostaviti vlado brez nje in bi se lahko v vladi menjavala z nasprotno opcijo.”
* Kaj je vzrok, da ni nastala velika SLS?
“Lov za funkcijami. Če karikiram: na enem kupu gnoja lahko poje samo en petelin. Če hočeta peti dva, moramo imeti dva manjša kupa. Politična usmeritev je praktično ista. Potem se je leta 2000 zgodila združitev in kmalu nato razpad. Tudi takrat sem obema voditeljema svetoval, kako izpeljati združitev, da bo uspešna. Seveda me nista poslušala. Danes je Nova Slovenija že izpadla iz parlamenta. Pričakujem, da bo vanj ponovno vstopila na naslednjih volitvah, lahko pa izpad doleti SLS. Edino tega ne pričakujem, da bi jih pamet srečala in bi šli skupaj.”
* Slovite po strpnosti. A te v politiki ni ravno veliko ...“Moj prijatelj in mentor, Krekov učenec dr. Ivan Dolenc, mi je rekel, da politik žaliti ne sme nikogar, niti političnih nasprotnikov ne. Včasih je prav žalostno poslušati razprave v parlamentu. Sam sem sicer že naglušen in tega ne poslušam več.” (smeh)
* Kaj pa poštenost? Ali lahko človek v politiki ostane pošten?
“Mora! Mora ostati pošten!”
* A vendar so tu kompromisi?“Kompromisi so neizbežni. A to ne pomeni biti nepošten. Če je treba v nečem popustiti, da se strani zbližata, to ni nič slabega. Lahko se umakneš. Tudi ko si preglasovan, se umakneš. Ne moreš pa se umakniti od svojih načel. Dogaja pa se res marsikaj. Človek se včasih prav čudi.”
* Ali je kdo od politikov pošten?
“To težko rečem, saj ne poznam natančno vseh. Sem pa včasih precej žalosten. Še večji problem pa je, da nimamo v politiki nikogar, ki bi lahko v primeru izrednih razmer s svojim ugledom povezal narod. Lahko se namreč zgodi, da bi prav to potrebovali. Včasih mi rečejo, kako smo bili leta 1991 enotni, zdaj pa smo spet razdeljeni. Na to odgovarjam, da Bog ne daj, da bi spet bila taka potreba. Ampak kaj se ve?”
* Se bojite za prihodnost države?
“Slovenija je v gospodarskem smislu provinca. Kaj veliko sama početi ne more. Strah pa me je, ker velik del Slovencev ni več zavzet za svojo državo. Mogoče je domoljubja na Primorskem sicer malo več kot na Kranjskem in Štajerskem. Bojim pa se, da mladi ne dajo veliko na slovenstvo. Zdi se mi, da ljudje ne dajo veliko na državo in državne praznike. Ko sem bil šolar, pred drugo svetovno vojno, smo za državni praznik imeli v šoli proslavo z domoljubnimi recitali. Vsa šola je šla k maši za domovino, na koru so zapeli državno himno - Bože pravde, Lijepa naša in Najprej, zastava slave. K maši so prišli tudi župan, okrajni glavar in komandant mesta - tudi če je bil Srb in pravoslavni kristjan, je prišel h katoliški maši. Tako se je svoj čas gradilo domoljubje. Zdaj pa nič. Niti šola ne naredi ničesar. Spomnite se, ko so v času Bajukove vlade po šolah poslali okrožnico, naj ob zaključku šolskega leta pojejo himno. Kakšen vik in krik! To je nezaslišano.”
* Je torej rešitev vrnitev h koreninam, tradiciji?
“Ne le vrnitev k zgodovini, tudi vrnitev h krščanstvu je potrebna. Mogoče bo kdo rekel, da je to arhaično. A vendar, zaradi opustitve krščanskih vrednot je prišlo do te družbe in krize. To ne velja samo za Slovenijo, ampak za celoten zahodni svet. Pravoslavci so vseeno malce boljši od nas. Tu ni komunizem prav ničesar kriv. Ko je bil komunizem, so bile cerkve polne.” (smeh)
* Kaj je torej krivo?
“Predobro se nam godi. In mislimo, da nam Bog ni potreben. Krivi smo tudi mi, kristjani. Kristus je rekel, da so kristjani sol zemlje. Mi pa smo slabi kristjani. Živimo v času, ki je, kar pač je. Naša dolžnost pa je ta čas oblikovati. Bo kdo rekel, da so slabi časi? Kakršni so ljudje, taki so časi.”







“Lahko ponovno pride čas, ko bo kot en mož treba stopiti skupaj.”

“Poudarjam besedo nasprotniki, saj v politiki ne smemo biti sovražniki. Smo pripadniki istega naroda in imamo različne poglede na svet, a vendar si nismo sovražniki.”



besedilo in fotografije: Tino Mamić







objavljeno v Primorskih novicah aprila 2010