14. maj 2010

Lojze Peterle: Leta 1990 se je spremenil svet, ljudje pač ne

Spomin na prvo slovensko demokratično vlado skozi oči njenega prvega moža
Pilot in čebelar, ki ima na evropskem diplomatskem parketu največji ugled med vsemi Slovenci, je v politiko prišel presenetljivo in takoj na najvišjo stopnico. Diplomiranega zgodovinarja, geografa in ekonomista Lojzeta Peterleta so v politično orbito izstrelile prve demokratične volitve pred dvajsetimi leti. Od takrat je prehodil dolgo pot čez mnoge ovire, med katerimi je bila verjetno najvišja bolezen. A tudi raku se Peterle, ki bi mu na pogled težko prisodili 61 let, ni dal.
Koliko kilogramov tehtate?
“78 in pol.”
Enako kot pred 20 leti?
“Nekaj manj.”
Kaj pa pred 18 leti, ko ste doživeli razrešnico z mesta predsednika vlade?
“Takrat sem imel enako težo kot v začetku mandata. Se je pa takrat zmanjšala moja politična teža.”
Kako ste to doživeli?
“Bil je to konec Demosa in njegove vlade. Čeprav nena vadno, pa sem to dojemal kot po svoje razumljivo zaradi strukture Demosa. Pobuda za razpustitev je prišla od znotraj, iz Demosa je prišla tudi krilatica o ustavitvi desnice, kakor tudi prva ideja o rekonstrukciji vlade julija 1991. Levi pol Demosa se je bal, da bi krščanski demokrati dobili preveč vpliva, in je začel strašiti pred desnico in klerikalci.”
Spomin na prvi dan vlade je verjetno prijetnejši?
“Vremensko je bil povsem lep dan, čeprav se je malce pooblačilo že na samem začet ku. Najbolj sem si ta dan za pomnil po tem, da je jugoslovanska armada (JLA) začela naši Teritorialni obrambi pobirati orožje. To je bila čestitka Beograda, ki je dejansko pomenila vojno napoved. Že naslednji dan smo se tako začeli pripravljati na obrambo. Za nimivost tega dneva je bila tudi, da prejšnji predsednik iz vršnega sveta Dušan Šinigoj ni hotel opraviti primopredaje v prisotnosti drugih ministrov. Tudi sicer je bila primopredaja šepava ali škrbava, saj denimo Tomaž Ertl ni hotel predati poslov Igorju Bavčarju in je samo zapustil pisarno. Na mizi me je čakal velik kup nepregledanih papirjev.”
V pisarni niste veliko spre menili. Celo tajnico ste pustili isto, kar so vam kasneje očitali zaradi uhajanja informacij?
“Potreboval sem tajnico, ki bi znala angleško, nemško in ste nografijo. Take pa drugje nisem dobil. Podobno je bilo z generalnim tajnikom vlade – ker v začetku nisem imel primer nega človeka, sem prosil Šinigojevega, ki je potem svoje delo dobro opravljal. Takrat so bile vse naše moči in misli usmerjene v osamosvojitev, ne pa v čiščenje starih kadrov. Ena revolucija je bila dovolj. Hoteli smo politiko z drugačno kulturo. In tega mi ni žal. Tudi Jože Pučnik je iskreno verjel, da niso prišli le novi časi, ampak da bomo tudi ljudje drugačni. Verjel je, da se je začela povsem nova zgodba, a se je kasneje pokazalo, da smo namesto novega dobili kontinuiteto.”
Kako se srečujete z ljudmi, ki so vas že takoj po osamosvojitvi skušali spodnesti?
“Nikoli nisem užival v grdem govorjenju o ljudeh, ki sem jih včasih zaupal, jih povabil v vlado in s katerimi smo izpeljali naj pomembnejši politični projekt v slovenski zgodovini. Nočem, da bi karkoli zasenčilo tisto bistveno. Je pa res, da so posebej v stranki SDZ, ki je bila prepričana, da bo zmagala, potem pa se je uvrstila za krščanskimi demokrati in za kmečko zvezo, bili razočarani. To je vodilo v delitev najprej SDZ, potem pa tudi celega Demosa, na levi in desni pol. Ko gledam nazaj in prebiram stare govore, se čudim, da nisem bolj odločno reagiral, ko so partijsko govorico o klerikalcih zanesli v Demos. Ne kateri na noben način niso hoteli, da bi krščanski demokrat vodil vlado ob osamosvojitvi. Šlo je tudi za simbol. Po mednarodnem priznanju, ki je v veliki meri bila zasluga prav krščanskih demokratov in njihovih povezav po svetu, pa so sledile nezaupnice in slednjič odstranitev. Od Janševega predloga o moji zamenjavi nekaj dni po vojni se v Demosu nismo mogli več kaj veliko dogovoriti. V bistvu je Demos razpadel zaradi alergije na krščanske demokrate. Oman je nekoč rekel, da je Demos začel razpadati v trenutku, ko smo izvedeli, kdo je zmagal. Če bi bila na čelu SDZ, bi vlada ne padla. Kas neje je tudi Pučnik dejal, da bi se namesto nezaupnice s Peterletom morali dogovoriti. Tako pa se je rodilo dvanajstletno obdobje vla davine LDS.”
Zakaj so se nekateri politiki Demosa najprej zbližali, potem pa celo združili z levico?
“Šlo je za boj za oblast in za liberalni antikrščanski refleks. To še vedno traja. Tudi na predsedniških volitvah je to prevladalo. Če kdo omeni verski pojem na zahodu, se temu nihče ne posmehuje, pri nas pa gre ljudem še vedno na smeh. V tej deželi prevajalec ni mogel prevesti dela go vora Billa Clintona, ko je rekel 'Bog vas blagoslovi'. Prevajalec je preprosto obmolknil. Ni mogel izreči besede Bog. Ključno pa je bilo vprašanje privatizacije. Eni smo romantično razmišljali, kaj je treba narediti za državo, drugi pa so razmišljali, kaj bo potem.”
Kako sprejemate poraze?
“Zaradi razsežnosti kulturnega boja, ki ga je vodila partija vse od vojne naprej, sem bil presenečen, ko smo na volitvah zmagali krščanski demokrati. Vse skupaj sem doživel kot poraz opcije, ki je hotela Sloveniji prinesti novo kakovost. To je bil korak nazaj. Seveda je bil to tudi moj osebni poraz.”
Ste zato dobili raka?
“Name so bolj vplivala druge zadeve. Predvsem pa ne bi rad koga krivil. Vsem sem tudi odpustil. To sicer ne pomeni, da o tem ne bom govoril. Tudi Pucku sem izdajo odpustil, menim pa, da je naredil veliko politično škodo. Vrsto let sem tudi živel v stalnem stresu. Ljudje po domače rečejo, da te nekaj žre. In mene je umazani del politike očitno žrl.”
Kako ste premagali raka?
“Z naravnimi metodami in s pomočjo nekega zdravilca. Šel pa sem tudi skozi intenzivno no tranje čiščenje. Po tem se lahko z vsemi, ki so me pomagali 'podirati', usedem, poklepetam ali spijem kavo. Z moje strani je vse urejeno. To me ne teži. Seveda se še vedno borim proti nekaterim ponavljajočim se lažem, kot je denimo laž o oglejskem sporazumu in španskem kompromisu. Počasi se stvari postavljajo na svoje mesto. Včasih so govorili, da moja vlada ni imela programa, čeprav smo v enem letu vzpostavili državo. In to najcenejšo, z najmanj birokracije, z najmanjšo javno porabo in uravnoteženo plačilno bilanco. Z gospodarskimi kazalci se lahko primerjamo s katerokoli drugo vlado.”
Zdi se, da prihodnost krščanske demokracije v državi ni najbolj svetla?
“Mislim, da je tudi Novi Sloveniji danes jasno, da je izgubila volitve zato, ker je bila premalo krščanskodemokratska in preveč podobna neki drugi stranki. Politični prostor brez krščanske demokracije ni normalen politični prostor. O tem govorijo tudi levičarji. Do tega pa bo gotovo prej ali slej prišlo. Čas kliče po demokrščanski stranki, pa kakorkoli se že imenuje. Slovenski krščanski demokrati smo takrat pokazali, da hočemo sožitje in nismo radikalci, da je politika služenje skupnemu dobremu in da je politični dialog nujen. Prav to pa danes v politiki manjka. Gibljemo se med neko garažo in nekim pesjakom, kar je nevarno področje. Če ne bomo zapustili te garaže, se nam bo pisalo slabo.”
Kako vidite politiko danes v primerjavi s tisto pred 20 leti?
“Takrat je dišalo po spremembah, bila je volja za spremembe. Problemi so bili težki, zgodovinski. Imeli smo vizijo, program, strategijo, srce in podporo, sedaj pa kakšna stvar od teh manjka. Prej je bilo več demokratičnega na dušenja in volje, manj sovražnega govora in manj podtikanja. V današnji demokratični tranziciji pa izrazito primanjkuje politične kulture. Seveda sem vesel zunanjih uspehov: osamosvojitev, mednarodno priznanje, članstvo v mednarodnih organizacijah, EU, evro… A mi smo se skrhali nav znoter. Že znotraj same vlade vi dim veliko napetosti, kaj šele med njo in opozicijo. Precej je nestrpnosti in malo volje po soglasju. Slovenija se mora ozreti vase in pogledati, v kaj bomo usmerjali energijo. A ta čas smo slabo vodeni in slabo upravljani. Naša država še ni zmožna za predsednika izvoliti nekomunista. Pri nas se še vedno ni končalo staro. Veliko bo treba vložiti v začetek novega začetka.”
A tudi Evropa se je znašla na razpotju. Je rešitev Evropa dveh hitrosti, da bi tiste članice, ki to žele in se drže pravil igre, na predovale hitreje?
“Ves čas sem bil proti Evropi dveh hitrosti. Bolj si želim, da bi znotraj Evropske zveze vse članice pravila enako razumele in enako izpolnjevale. Ni potrebno veliko ekonomskega znanja, da bi doumeli, kaj se je zgodilo: eni so živeli malo po svoje. Seveda smo so lidarni z nekom, ki ga povozi avto, težje pa je biti solidaren z vinjenim voznikom, ki je povzročil nesrečo. Povsem razumem nemške reakcije. Govoril sem z mnogimi Nem ci, in so mi rekli, da delajo več in imajo manjše pokojnine, pa morajo sedaj pomagati nekomu, ki živi lepše. To bo Evropo pripeljalo do tega, da se bodo bolj spoštovala pravila igre. Če igrajo vsi trešet, ne more eden igrati briškole. Evropa je vse bolj povezana in soodvisna. Ne moremo živeti v isti družbi po različnih pravilih igre. Počasi se bodo države poenotile, saj ne morejo v eni državi ljudje iti v pokoj pri 60, v drugi pa pri 65. Na dolgi rok to pripelje do problemov, ki zahteva solidarnost. Evropa bo iz te krize potegnila veliko sklepov. Vsi bomo bolj spoštovali pravila.”

POUDARKI
“Boris Kidrič je moj predhodnik, nisem pa jaz njegov naslednik.”
“Evropska zveza sedaj doživlja, kar je že doživela nekdanja Jugoslavija: ni bilo čistih računov, eni so živeli na račun drugih.”
“Ena revolucija je bila dovolj. Hoteli smo politiko z drugačno kulturo. In tega mi ni žal.”

BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: TINO MAMIĆ
objavljeno v Primorskih novicah, 15. maja 2010


07. maj 2010

Celibat - nikoli končana zgodba

Cerkev med pedofilijo in celibatom – Nekdanji duhovnik meni, da bi samskost ne smela biti obvezna
Zaradi vrste pedofilskih afer, odkritih znotraj Rimokatoliške cerkve, se v zadnjih mesecih postavlja vprašanje, ali je vzrok za to tudi celibat. Razprave o spolni vzdržnosti katoliških duhovnikov so stare toliko kot Cerkev sama. Razlogov za in proti je veliko. Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres pravi, da celibat praviloma ni izvor za kazniva dejanja pedofilov. In kaj o tem meni duhovnik, ki je svojo službo po odpovedi celibatu zapustil in si ustvaril družino?
Prvi med slovenskimi škofi, ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres, ki je z zadnjimi potezami odkrito napovedal obračun s pedofilijo med duhovniki, pojasnjuje: “Strokovnjaki med pedofilijo in celibatom ne vidijo direktne povezave. Statistično se največ spolnih zlorab zgodi v družinah, kjer ni spolne vzdržnosti. Celibat praviloma ni vzrok za pedofilijo, lahko pa bi bil vzrok za spolno nasilje nad mladostnikom oz. odraslo osebo. Ni pa izključeno, da se osebe s pedofilskimi nagnjenji zatečejo v kleriški stan.”
Prvi papež je imel taščo
Celibat je stoletna praksa samstva in hkrati spolne vzdržnosti, ki velja za duhovnike Rimokatoliške cerkve. Čeprav se teologi sklicujejo tudi na Sveto pismo, ki celibat priporoča in govori o samskem Jezusu Kristusu, pa jasne biblične zapovedi o tem ni. Jezus omenja le samskost kot pot do nebeškega kraljestva, apostol Pavel pa daje nasvet, naj tisti bratje, ki to zmorejo, ostanejo neporočeni: “To pravim vam v korist; ne zato, da bi vam nastavljal zanko, temveč zato, da bi mogli pošteno in nemoteno služiti Gospodu.” Še več, omenja se tudi tašča apostola Petra, kar pomeni, da je bil prvi papež poročen.
Seksualnost znotraj Cerkve je vedno burila domišljijo ljudi. Včasih celo preveč, kar je privedlo tudi do širjenja laži. V dokumentu Udbe tako najdemo zapis iz aprila 1977, v katerem je ovaduh s tajnim imenom Igor novogoriški izpostavi tajne policije lažnivo poročal o dveh primorskih duhovnikih, ki naj bi bila homoseksualca.
V bolj oddaljeni zgodovini pa je laž veliko težje ločiti od resnice. A vendar nihče ne dvomi o uradni cerkveni zgodovini, ki potrjuje, da je najbolj razvpiti papež Aleksander VI. Borgia (1492-1503) imel več otrok, sina je postavil za kardinala, dominikanca Hieronima Savanarolo pa zaradi glasne kritike dal sežgati na grmadi (1498).
Cerkvena zgodovina ne skriva niti tega, da je bilo življenje v konkubinatu posebej v srednjem veku precej pogosta praksa duhovnikov. Če pobrskamo po obsežni literaturi, ki ni nastala znotraj Cerkve, pa lahko na to temo napišemo enciklopedijo.
O smiselnosti zapovedanega celibata so se veliko pogovarjali na prvih cerkvenih zborih (koncilih) in ga bolj ali manj uspešno tudi uvajali. Dogajalo se je celo, da so poročeni duhovniki morali zapustiti svoje žene in otroke.
Veliko uspešnejše je bilo uvajanje in uveljavljanje celibata v samostanih. Še danes so tako v pravoslavni cerkvi, ki duhovnikom pred posvečenjem dovoljuje poroko, menihi in redovnice samski. Po razmahu reformacije je Rim sklical tridentinski koncil v mestu Trident (Trento), ki je v okviru verske prenove sredi 16. stoletja ponovno striktno zapovedal celibat.
Zgodba nekdanjega duhovnika
Kako razmišlja o celibatu nekdanji duhovnik? Janez Novak (zaradi zagotovitve anonimnosti je ime izmišljeno) je že pred leti zapustil duhovniški poklic in si ustvaril družino. Danes na celibat gleda iz povsem drugega zornega kota, saj je izkusil tudi zakon in očetovstvo. “Celibat je vrednota, ki ima zelo veliko plusov, pa tudi pomanjkljivosti.”
Po rojstvu otroka se je odločil, da zapusti župnijo in se posveti družini. “Škof je bil razumevajoč, obenem pa mi je odločno odsvetoval nadaljnje dvotirno življenje,” opisuje mesece, ko je sprejemal težko življenjsko odločitev. Postopek za vrnitev v laični stan se je v Vatikanu dolgo vlekel: “Mnogi 'pravoverni' kolegi in znanci so mojo odločitev za življenje z novo družino razumeli kot odmik od vere, pa tudi cerkveni predpisi so glede tega zelo ostri. Vseeno sva z ženo redno hodila k maši, čeprav zakramentov nisva mogla prejemati.”
Izobčenje po poroki
Na vprašanje, ali je bilo kaj svetlih izjem, pove: “Ko sem zamenjal okolje, sem ostal dokaj sam. Pravzaprav izobčenec. Vendar se je led počasi začel topiti. Morda zaradi novorojenčka. Najprej so prag novega doma prestopili sorodniki, nato nekateri kolegi, celo nekateri bivši župljani in škof. Nekaj pa je bilo takih, ki so presegli vsa pričakovanja. Posebno dva duhovnika sta se izkazala kot dobra angela. Nepozabno. Bogu hvala zanju.”
Verjetno je ta sprememba poklica ljudem težko razumljiva, saj ne verjamejo, da mlad fant v resnici postane duhovnik zaradi svobodne in celovite predanosti Kristusu: “Življenje v nadaljevanju piše seveda za vsakega človeka svojo zgodbo.”
Po šestih letih je dobil iz Vatikana spregled od zaobljube celibata in se cerkveno poročil. A Novak še vedno ostaja v Cerkvi čimbolj v anonimnosti, saj se zaradi t. i. javnega pohujšanja ne sme aktivneje vključevati v cerkveno življenje. Ne sme na primer poučevati verouka, brati berila, biti član župnijskega pastoralnega sveta ipd.
Razočarali so ga tudi nekateri nekdanji sošolci s fakultete, ki so ga izbrisali iz svojega spomina: “Deset let me niso vabili na srečanje letnika, čeprav smo se prej redno srečevali.”
Celibat - prostovoljna odločitev?
Novak tudi ne verjame, da bi se kdo odločil za duhovniški poklic, ker bi mu ta omogočal prikrivanje neobičajnih spolnih praks. “To se lahko zgodi kasneje. Vpliv družbene klime je gotovo pomemben. Deviantna je namreč celotna javna sfera, v kateri je sistem vrednot razpadel, žal pa o tej tematiki v Cerkvi ni primerne razprave, pa tudi odgovorov in rešitev ne. Spolne zlorabe je potrebno sankcionirati, in mislim, da niso povezane s celibatom, ampak osebnim razsulom, saj so protinaravne.”
Podpira pobude glede izbire in prostovoljne odločitve za celibat. Odločitev za duhovništvo naj bi ne bila pogojena s samskostjo: “Mislim, da bi Cerkev lahko dopustila tudi prakso, da bi že posvečeni duhovnik, ki se je pozneje cerkveno poročil, lahko opravljal cerkveno službo vsaj kot diakon. Bila bi primerna opcija za tiste, ki se odločijo za duhovništvo, in hkrati za tiste, ki svojo življenjsko izpolnitev najdejo v zakonu. To imajo v pravoslavnih in unijatskih cerkvah, pa tudi protestanti. Zanimivo, da v to smer ekumensko povezovanje ne daje nobenih sadov.”
Opozarja tudi na praktične probleme, ki so povezani z morebitno odpravo zapovedanega celibata, saj bi družina poročenega župnika bila vsem na očeh: “In če je že duhovniku težko biti svetilnik, kako težko je šele za družino, da bi bila zgledna, saj vsi vemo, kako je z ideali. Tudi župnikov sin bi lahko postal narkoman, tudi njegova žena bi bila lahko nezvesta in tudi sam bi lahko zapadel raznovrstnim zablodam.”
Opozarja tudi, da se znotraj Cerkve o celibatu premalo govori: “Nihče se o tem ne pogovarja, debatira. Vse je prepuščeno posamezniku.” Pogovor sklene z vprašanjem: “Disciplina je vrednota, a mora delovati. In to po zgledu Jezusa Kristusa, ne pa pod zaščito institucionalne moči. Kje je srčnost vseh tistih, ki so se odpovedali družini in življenje podarili Gospodu? Ali je duhovnik celibater brez srca vreden več kot poročeni duhovnik s polnokrvnim življenjem v družini in družbi, ostaja vprašanje, ki mu v slovenskem prostoru še ni bila dodeljena priložnost razprave.”

Duhovnik Primož Krečič:

“Ta trenutek, krut in težak, naj bo spodbuda”

Duhovni voditelj bogoslovcev v Ljubljani, primorski duhovnik dr. Primož Krečič, o celibatu razmišlja povsem odprto in govori o njem z vsemi prednostmi in slabostmi.
* Kakšni so vzroki za uvedbo celibata?
“Duhovniški poklic zahteva celega človeka. Zgodovinarji poudarjajo močan ekonomski razlog, da se je s tem zaščitilo cerkveno premoženje. Močan razlog sta bila prihod redovnikov na papeški prestol in uvajanje njihovega življenjskega modela. V nekaterih obdobjih je bil v Cerkvi prisoten gnostični, negativni pogled na spolnost in žensko, kar je sicer v nasprotju s Svetim pismom. Vseeno pa so ta pogled nekateri kristjani prevzeli. Vzhodna krščanska antropologija je bolj pozitivna do spolnosti in telesa, medtem ko je zahodna dajala večji poudarek izvirnemu grehu in nemoči človeške narave v njem.”
* Ali je celibat danes zaradi homoseksualnosti posameznih duhovnikov in pedofilije vprašljiv?
“Mislim, da ne. Pedofilsko nasilje je v veliki meri prisotno tudi v družinah. Večje število ljudi s homoseksualnimi nagnjenji je povezano s problemom sodobne vzgoje in družbo zatona, v kateri živimo. Prepričan pa sem, da so ta in še nekatera druga dejstva, zlasti razbitost družine in čustvena ranjenost mladih, klic po prenovi in obratu k življenju, ki bo zopet postavilo v ospredje človeka v vseh njegovih razsežnostih. Iz tega zornega kota se mi zdi ta trenutek spodbuden, čeprav je krut in težak, da se vsaj v jedru zopet odkrijejo zdravi temelji in zaživimo z novim upanjem.”
* Kaj vam pomeni celibat?
“Celibat mi pomaga, da se podarjam ne samo eni družini, ampak veliko večji skupnosti. V času priprave na duhovništvo sem veliko premišljeval o tem in potem tudi spoznal, da je to moja pot. Še posebno, ko sem bil kaplan v Kopru in Postojni, me je podarjanje ljudem resnično uresničevalo in napolnjevalo z veseljem. Celibat mi po eni strani daje veliko svobode, je pa tudi križ, ker vključuje odpoved družini in intimnim človeškim stikom.”
* Ali bo Vatikan odpravil celibat?
“Ne vidim razloga, zakaj bi morala Cerkev odpraviti celibat, morala pa bi spremeniti nekatere oblike njegovega uresničevanja. Spremenilo pa se bo življenje duhovnikov: postopno bodo izginili duhovniki samotarji in nastale bodo skupnosti duhovnikov. Imamo tudi stalne diakone, ki so poročeni. Ne vem, kam bo šel razvoj tega dogajanja, vsekakor bosta ovrednoteni obe obliki.”
Tino Mamić
Objavljeno v dnevniku PRIMORSKE NOVICE, april 2010



Veliki dnevnik iz Velikih Žabelj

Ogledalo najtežjih dni slovenske zgodovine: Dnevnik Rudolfa Klinca

Dnevnik Rudolfa Klinca, ki je pred dnevi izšel pri pri Goriški Mohorjevi družbi, je nastajal v težkih dneh druge vojne v Velikih Žabljah na Vipavskem. Več kot 400 strani zajetna knjiga prinaša doživljanje vojne in revolucije skozi oči narodno zavednega primorskega duhovnika.

Založba je knjigo z naslovom Msgr. Rudolf Klinec - Dnevniški zapisi 1943-1945 najprej predstavili v Gorici, zatem pa še v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine. S tem se želi “pokloniti spominu dr. Rudolfa Klinca, svojega dolgoletnega tajnika in enega največjih zgodovinarjev goriške nadškofije“. Avtor je kot župnik v Velikih Žabljah dnevno beležil dogodke v vojni vihri v treh zvezkih. Osrednjemu, ki opisuje zadnje mesece druge svetovne vojne, je dal naslov “V ogledalo najtežjih dni slovenske zgodovine“. Po ustnih virih je bil ta zvezek dnevnika skrit v župnišču v Velikih Žabljah, po vojni najden in nato pretihotapljen v Gorico.
Dnevnik sta uredila zgodovinarja Peter Černic iz Gorice in mag. Renato Podbersič iz Nove Gorice. Napisala sta tudi izčrpno spremno študijo, dodala opombe in sestavila kronologijo ter bibliografijo msgr. Klinca. “Klinec je bil eden vodilnih predstavnikov tako imenovane goriške sredine, ki je med vojno iskala srednjo pot in se je dolgo pogajala o enakopravnem sodelovanju z OF. Ko je pozno poleti 1944 postalo jasno, da se goriška primorska duhovščina ne more enakopravno vključiti v OF, pa je začela iskati stike z legalno Jugoslovansko vojsko v domovini, se pravi s četniki. Ti so konec leta 1944 bežali z Balkana in so se zgrinjali na Primorsko,“ je povedal Podbersič. Na Goriškem so namreč v tistih mesecih nekateri gojili upe, da se bo iz Londona vrnil jugoslovanski kralj Peter in organiziral četnike za protinapad proti partizanski vojski. Černic je dnevnik ocenil kot pomemben vir za katoliški tabor, saj o tem ni veliko odkritega. Zato si želi, da bi družine, ki hranijo zasebne arhive svojih sorodnikov iz tistega časa, to odkrili in zgodovinarjem dovolili vpogled. V času po prvi svetovni vojni je bilo namreč narodno delo v precejšni meri tajno, zato so viri redki.
Po drugi strani pa sta ravno leti po kapitulaciji Italije zelo pomembni za današnje Slovence na Goriškem, saj so ravno v tistem obdobju obnovili dvojezično šolstvo, ki je ostalo vse do danes: “Brez takratne slovenske šole bi danes v Gorici težko imeli svojo šolo.“ Še veliko gradiva iz tega obdobja pa čaka na zgodovinsko obdelavo, je še poudaril Černic.
Primorske novice aprila 2010