24. junij 2010

Stota obletnica popisa, ki je zaznamoval desetletja

Pred stotimi leti je v vseh deželah rajnkega avstro-ogrskega cesarstva potekal popis prebivalstva, ki je v Trstu postal orodje italijanskih nacionalistov. S ponarejanjem podatkov so namreč število Slovencev zmanjšali za pol. Takrat so Slovenci živeli ob morju le med Devinom in Trstom, medtem ko so na dveh območjih večinsko živeli tudi onkraj Dragonje.
Popis je prišel v zgodovinske učbenike zaradi tržaških iredentistov, ki so v želji, da bi dokazali popolno etnično prevlado v največjem mestu med Alpami in Jadranom, na različne načine povečevali število italijansko govorečih meščanov in hkrati zmanjševali število slovensko govorečih. Poleg tega pa izpraševalci niso povpraševali državljanov po njihovem maternem jeziku, ampak po občevalnem.
Po drugi reviziji, jeseni leta 1911, se je na novo odkrilo 20.000 Slovencev v Trstu in 4000 v Gorici. V Trstu je tako takrat po podatkih popisa živelo 56.000 Slovencev, kar pomeni četrtino prebivalstva. 119.000 Italijanov predstavlja polovico prebivalstva, preostala četrtina pa so tujci.
Glede na priimke v Trstu bi seveda lahko sklepali, da je meščanov slovenskega porekla še bistveno več. A vendar tudi najbolj optimistične zgodovinske ocene realno število Slovencev ne preseže števila Italijanov. Kakorkoli, druga revizija, ki zaradi odlično ohranjenega gradiva gotovo ni mogla biti zadnja, je pomenila veliko in pomembno zmago za Slovence v Trstu.
Zanimive podatke je popis dal tudi za etnično sliko ob Dragonji. Na zemljevidu etnična meja v glavnem poteka po Dragonji, ob njenem izlivu in na Savudrijskem polotoku pa prevladuje italijansko prebivalstvo. Gre seveda za uradne podatke, ki so glede na ocene zgodovinarjev vsaj delno v italijansko korist.
A popis za kar nekaj vasi onkraj Dragonje trdi, da so tam živeli Slovenci. V Kaštelu tako navaja 362 Slovencev in 71 Hrvatov, v Savudriji pa 66 ob 371 Italijanih in nobenem Hrvatu. V okraju Motovun piše, da je bilo Hrvatov 3147, Slovencev pa 1042. Slednji predstavljajo večino v naslednjih danes hrvaških naseljih: Brdce, Sovišćine, Zamask, Lisac, Pasjak, Rupa, Šapjane, Sv. Frančišek, Tuliševica, Gradinje in Zrenj.
Hrvate pa navaja tudi tostran Dragonje: v Sv. Petru jih našteje 46 ob 402 Slovencih, v Pregari pa 411 ob desetih Slovencih.
Podatkov seveda ne gre jemati za suho zlato, saj bi jih bilo treba preveriti tudi v drugih virih. Dr. Egon Pelikan, ki je proučeval popis prebivalstva istega območja iz leta 1933, opozarja, da so duhovniki velikokrat določili narodno pripadnost svojih župljanov. Kjer so bili duhovniki Slovenci, so verniki molili slovensko, kjer so bili Hrvati, pa hrvaško: “Nacionalna pripadnost preštevanega prebivalstva je vprašljiva v nekaterih vaseh v Istri, kjer je pogosto nihala prav glede na narodno pripadnost krajevnega duhovnika.”
Problem so tudi meje, ki so se spreminjale. V Dekaniji Piran so, denimo, našteli 20.000 Italijanov, 2000 Hrvatov in samo 550 Slovencev. A dekanija je takrat obsegala tudi tri župnije onkraj Dragonje: Plovanijo, Sv. Marijo na Krasu in Savudrijo, opozarja Pelikan.
besedilo in foto:TINO MAMIĆ
Ob izlivu reke Dragonje v Piranski zaliv so bili leta 1919 večinsko Italijani, ob reki navzgor pa Slovenci in Hrvati
Objavljeno v Primorskih novicah junija 2010

11. junij 2010

Filip Terčelj – umorjeni in pozabljeni junak

Duhovnika, pisatelja, pesnika in organizatorja iz Grivč pri Šturjah so ubili, potem pa skušali izbrisati tudi vsak spomin nanj                                         sorodni članek o Terčelju
Narodnega organizatorja Filipa Terčelja, rojenega v vasi Grivče nad Šturjami (dandanes na tablah napisa Šturje ne najdemo več, ampak le še Ajdovščina in Grivče) so spravili po nedolžnem v zapor najprej fašisti, takoj po koncu vojne pa še komunisti. A kot da to ni bilo dovolj. Le nekaj mesecev po osvoboditvi, v začetku januarja 1946, sta ga na cesti aretirala lokalna partijca in ga odvedla v smrt.
Filip Grivški, kot nosi njegov podpis v tri jezike prevedena knjiga Vozniki, se je rodil 2. februarja 1892 v Grivčah, vasici, stisnjeni pod Staro babo. Grivče so danes praktično že predmestje Šturij, ki so danes le še del Ajdovščine. Mesto Ajdovščina je namreč nastalo iz dveh delov, enega na kranjski in drugega goriški strani reke Hubelj. Na nekdanji naselji spominjata samo še imeni župnij, saj so Šturje podobno kot Filip Terčelj (1892-1946) za dolga leta izgubile pravico do imena. Danes je sicer Terčelj (predvsem zaradi prerekanja o postavitvi spomenika med meščani in županom) postal znan tudi vsej slovenski javnosti, medtem ko Šturje še vedno nimajo niti krajevne table.
Od Grivč do Kölna
Po osnovni šoli v Šturjah, maturi na šentviški klasični gimnaziji v Ljubljani in študiju bogoslovja istotam, je postal duhovnik. Študij je nadaljeval na socialno-pedagoški fakulteti v nemškem Kölnu in se nato vrnil na Primorsko, ki je pod italijansko okupacijo že doživljala hude raznorodovalne pritiske. Vse sile je vpregel v delo za narod in vero: ustanovil je mnoga izobraževalna društva, prirejal tečaje, začel izdajati revijo Naš čolnič, spodbujal kulturno dejavnost, pisal o vzgoji, pisal prozo in poezijo. Takrat je napisal pesem, ki jo verjetno vsi Primorci poznajo, saj je železni repertoar maš za vseh svetih dan 1. novembra: O, srečni dom nad zvezdami. Fašistom vse to seveda ni šlo v račun. Začeli so se pritiski.
Aretacija zaradi zastav v Brdih
Po akciji pogumnih Bricev, ki so na prvo obletnico ustrelitve bazoviških žrtev (1931) izobesili slovenske trobojnice, je bil - tako kot tudi Lojze Bratuž, ki je takrat zaradi pitja strojnega olja v mukah umrl - aretiran tudi Terčelj. Uradni razlog naj bi bila slovenska pridiga, ki jo je zaradi premajhne cerkve imel na prostem, v resnici pa je vzrok njegovo organiziranje mladine v okviru Tajne krščansko-socialne organizacije (TKSO), katoliške in duhovniške partnerice organizacije Tigr. Kot piše v policijski kartoteki, je “antifascista Filippo Tercelj” v Jugoslavijo pošiljal tudi podatke o italijanski vojski. Zgodovinar Egon Pelikan je tudi odkril, da je Terčelja izdal nekdanji član skupine.
Zaradi mučenja v goriških in nato koprskih zaporih bi skoraj zblaznel. A kot pravi doktor zgodovinskih znanosti Pelikan, ga tudi po več mesecih zasliševanj niso zlomili. Slednjič je bil obsojen na pet let izgnanstva (konfinacije) v južnoitalijansko gorsko mestece Campobasso. Izgnanstvo še zdaleč ni bilo preprosto niti podobno “prisilnim počitnicam”, kot je v obrambo diktatorju Benitu Mussoliniju konfinacije imenoval italijanski premier Silvio Berlusconi.
Terčelj je v Campobassu ostal brez denarja, zato so ga patri kapucini postavil na cesto in prvo noč je prespal na klopci v parku. Potem se ga je usmilil komandir policije, ko mu je, nekdanjemu ministrantu, v dokaz, da je resnično duhovnik, moral zrecitirati uvodni in zaključni del maše.
Pregnanstvo se je končalo že nekaj mesecev kasneje s pomilostitvijo zaradi desete obletnice ustanovitve fašistične stranke. Vrnil se je, vendar nikakor ni mogel dobiti službe, saj je oblast škofu namestitve v slovenske župnije zavračala. Še več, ponovno so mu pripravili aretacijo, da bi ga konfinirali. Ivo Bric iz Dornberka je Terčelja obvestil o tem načrtu in mu v zadnjem trenutku omogočil pobeg čez mejo.

Primorec v Ljubljani
Terčelj je v Ljubljani učil na znani poljanski gimnaziji in ponovno začel okoli sebe organizirati mladino. Zelo ga je mučilo domotožje. Velike težave so se začele po začetku druge svetovne vojne. Ponovno je ostal na cesti ob prihodu Italijanov v Ljubljano (1941), ki so ga najprej za tri mesece zaprli. Štiri leta kasneje, kakšen mesec po osvoboditvi, se je zgodba ponovila: v skorajda povsem istih mesecih ga je v zapor poslala tudi nova komunistična oblast. Terčelja je stisnilo, saj so ga tokrat zaprli Slovenci. “Kaj vse sem prestal, vam ne morem opisati. Bil sem že blizu smrti. Izpustili so me bolnega in moral sem v bolnišnico. Ker ni prostora, jo bom moral zapustiti,” je pisal v pismu iz Ljubljane v Grivče. Poti nazaj v rodno dolino ni bilo. Zaman se je obračal celo na dobrega prijatelja, pisatelja Franceta Bevka. Na koncu pisma pisatelju in visokemu funkcionarju nove oblasti je pisal: “Pozdravljam Te z željo, da bi mogel delu, ki ga vršite za priključitev naših krajev Jugoslaviji, doprinesti tudi jaz svoj skromni delež.” Zaposlitve še v Ljubljani ni dobil, kaj šele na Vipavskem.
Zadnji dnevi
Finančno so ga reševali duhovniški sobrati, ki jim je kot duhovnik pomagal. V Davči na Gorenjskem sta ga sedmi dan v novem letu 1946 skupaj z domačim župnikom zajela lokalna partijca in ju izročila pripadnikom Knoja, ki so ju takoj likvidirali in zagrebli v bližnji grapi. Domačini imena terencev poznajo, kdo so bili likvidatorji, pa ostaja zavito v skrivnost.
Kamen od groba molka pa je vendarle kaj kmalu odvalil Lojze Jemec iz Davče. Ambrož Kodelja, župnik iz Doberdoba, se še živo spominja, kako mu je Jemčev Lojz pripovedoval: “Tu v bližini so našli gospodov brevir. Kaže, da so bili morilci neprevidni, ali pa so gospoda nalašč odvrgli. Tedaj so se širile govorice, da sta pobegnila na Cerkljansko. Brevir pa je ostal nema priča, kdo počiva v svežem skrivnostnem grobu. Dobro leto pozneje, preden je prišel ukaz iz Škofje Loke, smo doma sklenili, da ju prenesemo na domače pokopališče, kamor tudi spadata. Sam sem šel, trupli odkopal in vse primerno pripravil za pogreb. Lahko si mislite, kako je vse to bilo videti.”
Čeprav je Lojz umrl pred dvajsetimi leti, tudi njegovi potomci, ki vodijo staro gostilno Pr' Jemcu, oskrbujejo grob ubitih duhovnikov. Tudi če pridemo nenapovedano, je grob vedno urejen, običajno pa so tam tudi sveže rože, ganjeno pripoveduje Zdenko Terčelj.
Potlačeni spomin
Sam je za stričevo smrt izvedel od znancev v Šturjah: “Gospa Malikova me je vprašala, če sem 'Terčjelov' iz Grivč. Potem mi je prinesla izrezek iz slovenskega časopisa, ki je izhajal v Gorici. Dobro se spomnim, da je v članku pisalo: Za Slovence je delal, a Slovenci so ga ubili.”
Šele nekaj let kasneje pa so Terčeljevi sorodniki izvedeli, kje leži njegov grob. Leta 1958 se je Zdenko Terčelj prvič podal v Davčo in na pokopališču vprašal za grob. Starejši možak se je njegovih besed prestrašil, se spominja Zdenko: “Pojdimo tja za cerkev, da nas kdo ne sliši. Ma, kam smo prišli, sem pomislil. Potem nam je za cerkvijo na dolgo in široko vse opisal.”
S strani oblasti niso nikoli dobili nikakršnega obvestila o smrti. Leta 1967 se je Zdenko Terčelj podal na sodišče v Ajdovščino in zaprosil, če bi mu lahko izdali potrdilo o razglasitvi za mrtvega: “A sodnik Sever me je vprašal, če vem, v kaj se spuščam.” Leto kasneje je potrdilo vendarle dobil.
besedilo in fotografije (razen arhivskih): TINO MAMIĆ
Časovnica
* 1892 rojen v Grivčah
* 1917 postane duhovnik
* 1932 zapor, konfinacija (fašisti)
* 1934 beg v Ljubljano
* 1941 trije meseci zapora (fašisti)
* 1945 trije meseci zapora  (komunisti)
* 1946 umor
* 1947 pokopan na pokopališču
* 1968 razglašen za mrtvega
* 1992 spominska plošča v Šturjah
* 2003 prvi Terčeljev dan v Davči
* 2007 izdelan kip
* 2010 ajdovski občinski svet dovoli postavitev kipa

 


Rojstna hiša stoji v Grivčah, od koder se ponuja prelep razgled na Čaven, Školj in Ajdovščino. Terčelj je na dom rad povabil svoje prijatelje, ki imajo Grivče zaradi gostoljubnosti v zelo lepem spominu.

Odkritje kipa je bila prava ljudska manifestacija in neke vrste demonstracija proti ajdovskemu županu Marijanu Poljšaku, ki je do zadnjega oviral postavitev kipa

Primorski duhovniki na odkritju kipa: med njimi tudi Terčeljevi nasledniki v trpljenju, saj so nekateri v ječah preživeli lep del svojega življenja

Kip Mirsada Begića je dve leti čakal na postavitev v garaži v Šturjah. Slavnostni govor je imel znani primorski kulturnik Tomaž Pavšič


objavljeno v Primorskih novicah, 24. aprila 2010

08. junij 2010

“Na Golem otoku ni bilo herojev”

Sprehod z bivšimi zaporniki po zloglasnem taborišču, o katerem si včasih še šepetati niso upali

Goli otok je danes kraj mnogih presenečenj. Obiskovalec namreč po dveh urah vožnje z ladjico z bližnjega Krka pričakuje podobno spokojno vzdušje kot ob vstopu spominski center koncentracijskega taborišča v Auschwitzu. Namesto tega pa na beli kamniti pomol med prvimi skoči nekdanji zapornik, danes petinosemdesetletni očanec, in ob tem malodane zavriska.
Igo Sajovic, partizanski poveljnik na Sremski fronti, ki je po 60 letih na otok stopil prvič, je prešerne volje. Kako bi ne bil, saj je preživel grozote peklenskega otoka in zato zmagal, pojasni svoje občutke.
Podobno so se obnašali tudi drugi nekdanji zaporniki, ki se svojih prvih minut na otoku spominjajo po zloglasnem “toplem zajcu” - špalirju starejših zapornikov, ki so zelence na mrtvo premlatili s palicami.
Živahen in prav nič zagrenjen ni bil na ekskurziji, ki jo je organiziral Študijski center za narodno spravo niti Andrej Aplenc (79), znani publicist, ki se je po karieri v ZDA leta 1990 vrnil v Slovenijo.

Dvomotorec
Aplenc je “dvomotorec”. To je bil v jetniškem žargonu naziv za tiste, ki so bili na Golemu otoku zaprti dvakrat. Bil je v prvem konvoju, ki je v taborišče prispel 9. julija 1949. V Bakru, obmorskem kvarnerskem mestecu na koncu istoimenega zaliva, so arestante s tovornjakov ali železniških vagonov z udarci nagnali proti ladji. Nato so jih porinili v temno podpalubje, pri čemer so si mnogi na stopnicah razbili glavo, pravi Aplenc.
Da ne bi vzdihovanje ranjencev koga ob obali zbudilo, so jih pokrili s cerado. Edina beseda, ki so jo vsi ponavljali, je bila: “Zraka,” se spominja Aplenc, takratni dijak in član komunistične mladine SKOJ, katerega edina krivda je bila, da je kritiziral pomanjkanje svobode govora v državi. “Ko se je vlak ustavil, so zapornike razvezali in jih vrgli z vagonov v noč. Tam jih je že čakal špalir ljudi, ki so jih tolkli vseh petnajst metrov od vagona do ladje. Nato so jih pometali na ladjo z imenom Punat. Nedavno so to ladjo, dotrajano in utrujeno od tovora, ki ga je prevažala, pretopili,” živo opisuje hrvaški vodnik po otoku, nekdanji jetnik, danes upokojeni profesor zgodovine Vladimir Bobinac.
Po celonočni vožnji, ki so jo morali na dnu barke preklečati, so 1200 novih prebivalcev otoka pričakale razbeljene bele skale. In kakšen ducat barak, obdanih z bodečo žico.
Ne samo, da zaporniki dolgo niso vedeli, kje so, tudi njihovi domači običajno niso niti približno vedeli, kje so. O Golem otoku se je med ljudmi samo šepetalo. Pisma so jim namreč pošiljali na naslov Zagreb, poštni predal 520.
Po vrnitvi na svobodo nekateri jetniki vse do smrti niso spregovorili o tem, kaj so doživeli. Vzrokov za molk je več: eni o tem niso niti mogli (ali hoteli) govoriti, drugi so se bali Udbe, tretji pa so nehali pričevati, ko so videli, da jim poslušalci ne verjamejo. “Šele leta 1951 je Beograd odločil, da lahko kaznjenec enkrat mesečno pošlje domov dopisnico. Lahko smo napisali samo, da smo dobro, nikakor pa ne, kje smo. Paketov ni bilo, denarja tudi ne, največja vrednost pa je bil kos kruha,“ pripoveduje Bobinac o prvih in najhujših letih taborišča.

Prevzgoja
Aplenc ob prihodu na otok ni doživel špalirja, ki je bil včasih dolg tudi cel kilometer. Pred njim namreč na otoku kaznjencev še ni bilo. Dva tedna so tako preživeli v relativnem miru. Nato pa je prišlo povelje iz Beograda in pekel se je odprl. “Če se ne boste prevzgojili, bodo vaše kosti ostale tukaj, so nam zagrozili. Takoj zatem so kakih deset zapornikov pretepli do smrti. To sem videl in seveda doživel šok,“ se spominja Aplenc.
Bobinac pa je prihod na otok opisal z besedami, ki jih je Dante postavil nad vrata pekla: “Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate.”
Kljub ledeni burji in nizkim stopinjam pozimi ter vročemu soncu poleti pa se nad težkim delom v kamnolomu preživeli zaporniki ne pritožujejo preveč, pa čeprav v prvih letih, kot se spominja Aplenc, še urnika ni bilo, ampak so morali delati kar cele dneve.
Drobili so skale v kamne in te v kamenčke. Za orodje so jim služili - kamni. Celodnevno tolčenje kamna ali v žargonu “tucanje” na vročem soncu - z dvema decilitroma umazane vode na osebo na dan - ni bilo namenjeno samo za gradnjo kolovozov po otoku in razmišljanju o “krivdi”. Golootoški proizvodi so bili namreč namenjeni tudi za izvoz. Italijanske ladje so jih vozile čez morje, zaslužek pa je po Aplenčevih besedah šel za delovanje jugoslovanske Udbe v zamejstvu in financiranje Tržaške kreditne banke.
Taboriščnike so na Golem otoku skušali prevzgojiti. S priznanjem resničnih in izmišljenih ideoloških odklonov so napredovali po taboriščni “družbeni” lestvici. Morali so tudi ovajati sozapornike in znance na prostosti, kar je za ovadene velikokrat pomenilo zapor. Kdor ni sodeloval, je bil “bojkotiran”. To je pomenilo tepežko, zimsko polivanje z mrzlo vodo, na vročini tiščanje glave v čebru s fekalijami, vpreganje v volovske vprege.
“Nikoli nisem cinkaril. Kaznovali so me s samico: visok sem bil meter sedemdeset, torej so me dali v samico višine meter petdeset,“ opisuje Franc Cukjati iz Kisovca pri Zagorju, ki je na otok prišel kot sedemnajst-letnik. In to samo zato, ker je v mladostni objestnosti s stene snel Titovo sliko. Ostal je tri leta in osem mesecev. “Psihično mučenje je bilo hujše od tepežke. Kdor je rekel, da ni udaril, mu ne verjamem. Človeka so do tal ponižali. O sebi si mislil, da si nula in ničvreden,” opisuje Cukjati in opozarja, da so politični zaporniki preživljali še hujšo torturo. Njemu so družbeno koristno delo po izteku sprva izrečene kazni podaljšali.
“Imeli smo samoupravljanje. Policaji niso z nami imeli čisto nič, saj v taborišče niti vstopa niso imeli. Skrbeli so samo, da z otoka ni nihče pobegnil. Sobni je bil glavni. Tudi upravnik je bil obsojenec. Samoupravljanje se ni začelo s Kardeljevo idejo, ampak v kaznilnici v Kraljevici, ki je bila izpostava Golega. Tako kot v vojni so na vrh prišli najslabši ljudje: z ovajanjem so napredovali v sobne starešine in brigadirje in so potem delali, kar so hoteli,” pojasnjuje taboriščni režim Cukjati.
Aplenc pa meni: “Režim je bil izpopolnjena kombinacija nacističnih koncentracijskih taborišč in sovjetskih gulagov, gestapovskih in stalinističnih metod.” Bobinac pravi tudi, da so vsi morali priznati krivdo in sodelovati: “Tu ni bilo herojev. Heroji so umrli takoj.”
Na vprašanje, kdaj mu je bilo najhuje, Aplenc odgovarja, da je to bila noč, ko so ga drugič peljali iz Bakra na Goli otok. Na podlagi prve izkušnje je vedel, kaj ga čaka. “Leta 1953 sem bil zaprt ponovno. Takrat je bilo na otoku več kot 4000 zapornikov, da o taborišču Sv. Grgur in drugih zaporih ne govorim. Vsake tri mesece so na Goli otok prihajali novi transporti. Odredbe za internacijo v koncentracijsko taborišče Goli so izdajali rajonski, kasneje pa prekrškovni organi brez kakršnekoli sodne obravnave ali pravnega varstva.”

Svoboda
Trpljenja pa po izpustitvi še ni bilo konec. Vsi so morali podpisati izjavo, da bodo sodelovali z Udbo. Kdor tega ni hotel, je tvegal vrnitev v lager. Aplenc je zato postal “dvomotorec”. Po drugi vrnitvi na svobodo se je zato z dobrim prijateljem dogovoril, da sta se vzajemno ovajala in se tako izognila kazni.
“Posledice? Kdo jih pa nima? Če si v zaporu leto dni, ne moreš ostati normalen,” meni Cukjati.
Zapovedani molk je stanje na svobodi še otežil. Cukjati najprej z nikomer ni govoril o svoji taboriščni izkušnji, saj je bilo to nevarno: “Domači so sicer nekaj vedeli. Sicer pa je bil Goli tabu tema: še policaj te ni spraševal o tem.”
Tako Aplenc kot Cukjati sta se kmalu po izpustitvi odselila v tujino. “Na srečo sem odšel v Nemčijo, kjer sem skupaj z Jožetom Pučnikom ostal skoraj do osamosvojitve. Šele nekaj let po osamosvojitvi se je začelo odprto govoriti o Golem,” se spominja Cukjati, ki se sproščeno sprehaja po otoku in si ga z zanimanjem ogleduje - med kaznijo je bilo namreč njihovo gibanje zelo omejeno.
Neznosno trpljenje je praktično nemogoče, predvsem pa nehvaležno primerjati. A vendarle se obiskovalcu vsiljuje vprašanje, ali lahko primerjamo nacistična koncentracijska taborišča ali sovjetske gulage z Golim otokom. V čem se razlikuje od Auschwitza? Aplenc opozarja, da je bil Auschwitz uničevalno taborišče, Goli otok pa prevzgojno. A vendar poudarja, da so prav na Golem otoku izpopolnili taboriščni sistem na podlagi sovjetskih in nacističnih izkušenj.
Igo Sajovic pa pravi: “Moj sozapornik, ki je bil med vojno zaprt v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau, je upravniku Golega otoka rekel, da takoj podpiše, če bi lahko tri dni Dachaua zamenjal za en dan Golega otoka.”
Bobinac pravi, da se Goli od gulagov in nacističnih taborišč loči po tem, da v njem niso “ubijali telesa, ampak človeka v notranjosti človeka”. Pri drugih mučenjih so jetniki pasivni v svoji bolečini, tukaj pa so aktivni, poudari Bobinac.
Še eno zanimivo povezavo najdemo med Golim otokom in italijanskim koncentracijskim taboriščem na sosednjem otoku Rab. Marmorne plošče, ki so jih izdelovali zaporniki na Golem otoku, namreč danes krasijo spominski center taborišča na Rabu. “To je edinstven primer na svetu,“ pripoveduje Aplenc.

Sedem let kasneje
Bobinac se živo spominja tudi srečanja s svojim nekdanjim mučiteljem. Sedem let po vrnitvi iz zapora ga je srečal povsem slučajno na zagrebškem pločniku. Obstala sta oba. Nekdanji rabelj je počasi snel kapo in sklonil glavo. Bobinac je zagledal debelo brazgotino, ki se mu je vlekla čez vso lobanjo. S tem mu je pokazal, kaj so naredili njemu. Nato je rabelj izgubil ravnotežje, padel na tla in si še enkrat razbil glavo, se spominja Bobinac in doda: “Odpuščam mu. To je Goli otok."

ABC o Golem otoku
Zapor komunistov za komuniste
Goli otok, ki leži med Rabom in Velebitom v Kvarnerskem zalivu, meri malo manj kot pet kvadratnih kilometrov. Na njem je bilo zaprtih skoraj 600 slovenskih političnih jetnikov.
Študijski center za narodno spravo je pod vodstvom Renata Podbersiča, magistra zgodovinskih znanosti, minulo soboto organiziral strokovno ekskurzijo n otoka Goli in Grgur, ki so se je udeležili štirje preživeli zaporniki. Taborišče Goli je nastalo na predlog slovenskega partijskega veljaka Edvarda Kardelja po obračunu Josipa Broza Tita z dejanskimi ali namišljenimi simpatizerji Sovjetske zveze in Stalina. “V letih od 1949 do 1958 je bilo na otoku zaprtih do 60.000 zapornikov, čeprav je uradna številka s poimenskim seznamom le 17.000. Na Golem otoku je dokumentirano umrlo okrog 400 taboriščnikov, vendar je dejansko število verjetno nekajkrat višje. Med zaporniki, t. i. informbirojevci, je bilo veliko visokih politikov, predvojnih komunistov, španskih borcev, partizanov in intelektualcev. Pravzaprav je bil Goli otok nekakšen interni zapor jugoslovanske partije,” ocenjuje Podbersič.
Po letu 1958 so na otok pošiljali tudi druge jetnike, predvsem kriminalce, nadaljuje Podbersič: “V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so tu zapirali kosovske Albance. Šele leta 1988, dve leti pred zlomom komunizma, je bila kaznilnica opuščena.”
Poleg Golega so bile podobne kaznilnice tudi na drugih otokih in na celini, zato se je uveljavil tudi izraz Arhipelag Goli. Podbersič opozarja, da je razmeroma malo pozornosti posvečeno sosednjemu otočku: “Otok Grgur je bil namenjen ženskam. Razmere so bile tako težke, da veliko zapornic po izpustitvi, kljub mladosti, ni moglo imeti otrok.”

Objavljeno v Primorskih novicah 5. junija 2010


V OKVIRJIH
Danes je na Golem otoku seveda vse drugače. Velike kamnite stavbe, ki so posejane po vsem otoku in so bile zgrajene za delavnice ali upravo zapora, žalostno propadajo. Eno so sicer preuredili v restavracijo, druge pa so polne smeti in novejših grafitov. V okolici je tudi precej zelenja. “Ta drevesa, ki nas sedaj hladijo pred sončno pripeko, smo posadili mi,” pripoveduje Vladimir Bobinac. V izkopano luknjo so prinesli zemljo, ki so jo z rokami nabirali po skalnih razpokah. “Vsak jetnik je imel svojo rastlino. V času najhujše pripeke smo se morali skloniti nad mladiko in ji s svojim telesom dajati senco,” se spominja Bobinac.

“Tako kot v vojni so na vrh prišli najslabši ljudje: z ovajanjem so napredovali v sobne starešine in so potem delali, kar so hoteli.”

“Odredbe za internacijo v koncentracijsko taborišče Goli so izdajali rajonski, kasneje pa prekrškovni organi brez kakršnekoli sodne obravnave.”

Posledice? Kdo jih pa nima? Če si v zaporu leto dni, ne moreš ostati normalen.”

OB FOTKAH
Taborišče je bilo skrito v ozkem zalivu, kamor so z ladjami vozili zapornike iz Bakra

Andrej Aplenc kaže zloglasno “koto 101”, znano tudi kot Petrovo jamo, rezervirano za visoke partijske funkcionarje in upornike. Poglobljena vrtača, ki je bila povsem izolirana od ostalega dela taborišča, in v kateri so se dogajala strahovita mučenja, je danes zasuta.

Aplenc pred taboriščem, v katerem je bilo 20 kamnitih paviljonov. V vsakega so natlačili po 200 ljudi. Danes jih prekrivajo drevesa, vidne stavbe v ospredju so zgradili v kasnejših letih.

Nekdanja zapornika: Igo Sajovic stopa na otok prvič po 60 letih, Vladimir Bobinac pa kaže papir, na kakršnega so morali zaporniki napisati svoje priznanje za krivdo in imena “sodelavcev”

Franc Cukjati pred zbiralnikom deževnice (v ozadju), ki so ga zgradili zaporniki. Na otoku ni bilo pitne vode. “Tale kamen ni ročno obdelan,” je Cukjati pokazal na kamnito kocko na njegovi desni. “Tu smo vi postali strokovnjaki za kamenje.”

Propadajoče delavnice so bile popisane s parolami v čast Titu in komunizmu. Ena najbolj znanih je bila: “Mi gradimo Goli otok, Goli otok gradi nas.”

“Tragač”, nosilnica za kamenje, je bila na eni strani krajša - za jetnike, ki so bili “bojkotirani” ali dodatno kaznovani. Ko so jim roke odpovedale, so jim s pomočjo žice nosilnico obesili prek pleč.





























04. junij 2010

Igor Omerza: “Obseg zalezovanja je bil naravnost oduren”

Igor Omerza skozi fascinantno in tragično zgodbo Edvarda Kocbeka obsoja propadli totalitarni režim

Te dni mineva 65 let od poboja več deset tisoč vojnih ujetnikov in razrednih sovražnikov, o čemer je prvi spregovoril nekdanji partizan in poet Edvard Kocbek (1904-1981), objavila pa zamejska pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula pred 35 leti v Trstu. Igor Omerza (59), nekdanji visoki funkcionar LDS, danes podjetnik, je za svojo knjigo Edvard Kocbek - osebni dosje št. 584 proučil kupe arhivskega gradiva. Pesnika, pisatelja, komunističnega veljaka in oporečnika je tako spoznal skozi oči tajne policije. Ta je Kocbeka spremljala celo ob smrtni postelji in vestno beležila dogajanje.

* Malce nenavadno je, da ste se lotili teme, o kateri ima politična opcija, ki ji pripadate, precej drugačno mnenje od vas?
“Vse stranke so obsodile prejšnji režim, saj je bil nedemokratičen. Tu politična usmerjenost ne sme igrati nobene vloge. Jaz samo dokumentirano analiziram propadli in od vseh naših parlamentarnih strank obsojeni jugoslovanski totalitarni sistem.”
* V čem se vas je Kocbekova zgodba najbolj dotaknila?
“Presenečen sem bil nad nekaterimi dejstvi, predvsem pa nad izdelanimi metodami funkcioniranja Udbe. Morda sem sedaj bolj občutljiv na nekatere dogodke, na primer na odlikovanje Tomaža Ertla ali poimenovanje ceste v Ljubljani po Josipu Brozu Titu. S temi dejanji rehabilitirajo propadlo jugoslovansko diktaturo.”
* Knjiga je imela večji odmev na desnici. Ste na levici osamljeni?
“Desnica je glede vprašanja novejše zgodovine zelo aktivna. Levica ji to večinoma prepušča. Janez Janša je tu začutil politično priložnost in dobro reagira. Tudi dokumenti in argumenti so na njegovi strani. Noben pameten politik tega ne bi izpustil. Pozicija je premalo aktivna in modra, saj je zelo kilavo obsodila absurdno dejanje predsednika države, ko je odlikoval prvega moža Udbe. To je delno razumljivo, saj je predsednika podprla na volitvah, a vseeno ji tukaj ne bi bilo potrebno dati takega odpustka. Za državo je vendar zelo slabo, če njen predsednik odlikuje ljudi, ki so bili na čelu tako sprevržene združbe, kot je bila tajna politična policija vrha komunistične stranke.”
* Ali lahko primerjate Udbo z razvpitim vzhodnonemškim Stasijem?
“Lahko. No, potrebno je videti tudi razlike. Vse tajne politične policije t. i. socialističnih držav so bile produkt totalitarnih sistemov in kopije Stalinove tajne komunistične službe. Uporabljale so enake metode in sredstva, samo obseg delovanja SDV pri nas je bil manjši, ker je bila celotna družba manj hermetično zaprta. V Jugoslaviji in Sloveniji so ljudje tudi bolj verjeli socialistični ideologiji, zato nadzor ni bil tako obsežen kot npr. v Vzhodni Nemčiji (NDR).”
* A vendar je, denimo, ponovno objavljeni seznam nadzorovanih in agentov Udbe zelo dolg. Človek ima občutek, da so nadzirali vse ...
“Vse, kar je izstopalo ali kar bi lahko izstopalo. Večina je bila tako ali tako oportunistična, pasivna ali je imela dobro oprane možgane oz. je vedela, kje so meje tolerance režima. Slovenska SDV je spremljala letno okrog 1000 oseb.”
* Alojz Rebula je leta 2005 napisal roman o Kocbeku. A vendar Kocbeka dojemata vsak na svoj način ...
“Romana nisem bral. Vem pa, da je Rebula potem, ko so bili objavljeni Kocbekovi povojni dnevniki, postal bolj kritičen do njega in njegovega sodelovanja s komunisti. V to vprašanje se nisem podrobneje spuščal, ker me je predvsem zanimala anatomija delovanja režima proti Kocbeku in njegovi zvesti, a redki okolici.”
* Kako ste se počutili, ko ste prebirali dokumente o takem psihološkem mučenju? Ste podoživeli stisko človeka, ki je bil še na smrtni postelji obdan z agenti Udbe?
“Delno gotovo. Toda ker sem približno slutil, kaj bom odkril, me ni zadelo kot strela z jasnega. Bolj se mi je vse skupaj zdelo odurno. Presenetili pa so me neverjeten obseg, dolgotrajnost in intenzivnost zalezovanja velikega pesnika in partizanskega voditelja. Vse to so naročali njegovi nekdanji bojni tovariši, predvsem seveda Kardelj.”
* Omenili ste, da je bil Kocbek kritičen do predvojne cerkve in nato do partije. Pravite pa tudi, da ni bil oster do svojih političnih nasprotnikov, oziroma da je pri njih iskal pozitivne točke. Je torej Kocbek vest nacije?
“To so velike besede, ki pa nekako ustrezajo Kocbekovi osebnosti, saj je imel velike družbene in narodne cilje, ki pa se niso uresničili. Je pa vest slovenskega naroda izprašal že leta 1937, delno leta 1951 in še bolj leta 1975, ko je javno razgrnil poboj domobrancev, ga hkrati obsodil ter zahteval, da se do njega opredelimo, pravzaprav prevzamemo krivdo in se tako očistimo. Mimogrede je tako dal podlago Spomenki Hribar, ki je iz tega izpeljala razdelan koncept narodne sprave. To vse so gotovo tudi vprašanja nacionalne vesti.”
* Je bil Kocbek sredinski politik? So ga onemogočili prav zaradi tega?
“Kocbeka niso onemogočili zaradi iskanja sredinske politike. Iz političnega življenja je bil izločen, ker se ni mogel podrediti partiji. Nobena drugačna politična pot kot pristajanje na enosmerni komunistični režim ni bila mogoča. Kocbek je celo odklanjal strankarski pluralizem, mislil je, da je dovolj, če obstaja nazorski pluralizem. Politično nevaren je bil predvsem zaradi svoje zgodovinske vloge v OF in duhovne moči, ki bi lahko v kriznem trenutku predstavljala magnet za pomemben del narodne elite in njej sledečo množico.”
* Kakšno sporočilo prinaša Kocbek oziroma vaša knjiga mladi generaciji, ki je zgodovina ne zanima preveč?
“Zgodovina na splošno ni nikoli dovolj zanimala novih generacij. Če bi jih, se ne bi tako kruto ponavljala. V vseh obdobjih pa je pomembno, da zgodovino poznajo mnenjski voditelji, politični, kulturni, civilni in intelektualni, jo skušajo dokumentirano prikazati in tolmačiti z vidika obče človeških moralnih norm. Moja knjiga - tak je bil moj namen - predvsem obsoja propadli totalitarni režim. Pri tem sem si pomagal s fascinantno in tragično zgodbo Edvarda Kocbeka. Želim si, da bi knjiga pripomogla k razkrivanju tega, kaj se lahko dogaja s svobodo posameznika in njegovimi človeškimi pravicami ter s stanjem celotne družbe, če ni svobode govora, tiska in združevanja. Skratka, upam, da bo to in moje nadaljnje pisanje prispevalo, da se propadli policijski režim v Sloveniji in njeni okolici ne bi nikoli več ponovil in da bomo sčasoma našo mlado demokracijo ozdravili njenih otroških bolezni.”
* Oporečniki Slovenske demokratične zveze (SDZ), katere član ste bili, ste danes razkropljeni v strankah na levi in desni strani političnega spektra. Vam je žal, da niste ohranili takrat sredinske stranke?
“SDZ je razpadla na precej konservativne Narodne demokrate in na sredinske Demokrate. Slednji smo na volitvah doživeli velik poraz. Ne vem, če bi lahko govoril o tem, ali mi je za razpad žal ali ne. Bolj mi je žal nekaterih takratnih prijateljev, ki smo se po razpadu SDZ znašli na nasprotnih političnih bregovih. S tem sicer nimam problemov, a vendar so se stiki ohladili. Obdobje med letoma 1988 in 1990 je bilo romantično. V odboru za človekove pravice smo bili tako levi kot desni, tako partizani kot domobranci. Usmeritev je bila zelo jasna: demokratizacija in potem osamosvojitev.”
* Kako gledate na slovensko levico in desnico? Liberalci se opredeljujejo za levico, medtem ko se v drugih evropskih državah postavljajo desno od ljudskih strank?
“Problem je definirati, kaj sploh je levica oz. desnica. Osebno skušam ločnico potegniti med naprednimi in konservativnimi strankami. Dejstvo je tudi, da se vsi politiki, ko pridejo na oblast, obnašajo podobno, saj morajo reševati konkretne probleme. Vse naše vlade doslej so bile zelo socialno usmerjene. Na začetku mandata je bila npr. Janševa vlada, vsaj kar se tiče gospodarstva, veliko bolj liberalno usmerjena kot Drnovškova in Ropova, a v tej smeri ni vzdržala.”
* Bi se danes, če ne bi bili član nobene stranke, spet vključili v LDS ali vam je morebiti bližja Zares?
“V Zares nikakor ne, saj jim osebno zamerim, da so razbili stranko. Paradoksalno sta bivša vodilna v LDS, Drnovšek in Golobič, razdelila liberalce na dva dela. To je sicer legitimno, a meni se je aktivna politika po tem uprla in sem jo zapustil. Danes verjetno ne bi šel v nobeno stranko, a vseeno nočem zapustiti svoje stranke in jo bom še naprej podpiral, toda ne za vsako ceno. Odslej bom bolj občutljiv, kako stranka reagira na zgodovinska vprašanja. Tu mislim predvsem na odnos do propadlega režima in njegovih podaljškov.”
OKVIR
Knjiga Igorja Omerze je v medijih sprožila toliko odmevov kot le malokatera druga in bi si jo vsak založnik lahko samo želel. Nastala je ob proučevanju 7500 strani dolgega dosjeja Edvarda Kocbeka, ki ga je ustvarila jugoslovanska komunistična tajna policija (bolj znana kot Udba). Med 69 agenti, ki so 40 let nadzorovali pisatelja vsak dan, najdemo vrsto kulturnikov, tudi Jožeta Javorška, ki je s poročili popisal kar 155 strani. Velik del knjige ljubljanske založbe Karantanija je posvečen Kocbekovemu priznanju povojnega poboja domobrancev, ki sta ga spomladi leta 1975 objavila Boris Pahor in Alojz Rebula. Zanimivo, mestoma tudi pretresljivo branje.

OKVIR
Rebula in Kocbek

Tudi Alojz Rebula je napisal knjigo o Kocbeku, ki pa v medijih ni požela skorajda nobene pozornosti. Kot junaka njegovega romana (Zvonovi Nilandije, Mohorjeva družba Celje, 2005) takoj prepoznamo Kocbeka, kljub Rebulovim fiktivnim umetniškim dodatkom. O aferi je sicer Rebula veliko objavil že v svojem dnevniku Previsna leta (Mladika, 1996), kjer natančno opisuje, kakšne pritiske je doživljal zaradi objave. Za pogovor smo zato zaprosili pisatelja Rebulo, kljub temu da o svojih knjigah ne govori rad.


* Je ideja o upodobitvi Kocbeka v Zvonovih Nilandije zorela dalj časa?
“Ste gotovi, da sem upodobil prav njega? V marsičem se on sam ne bi spoznal. Ja, idejo sem nosil nekaj časa.”
* Kako na Kocbeka gledate v romanu v primerjavi z letom 1975?
“Teh dveh Kocbekov ne primerjam.”
* Kakšen odmev je roman imel v javnosti? So vas veliko intervjuvali? Kako so knjigo ocenili kritiki?
“Odmeva ni bilo nobenega. Ni bilo ne intervjujev ne kritik, razen ene same. Sicer pa so brez javnega odmeva tudi Kocbekovi klasični povojni dnevniki.”
* Tudi druge vaše knjige nimajo velikega odmeva. Zakaj je tako? Morebiti zato, ker vas radi označujejo kot katoliškega pisatelja?
“Ob dejstvu, da je moja proza doživela že nekaj nagrad, da torej za takšen odnos ne more biti vzroka v kakovosti mojega pisanja, ostaja samo še vzrok, ki ga nakazujete. Znamenje križa ni promocijska značka, nasprotno.”
* Ali je Omerzova knjiga v nekem smislu dokumentarna verzija Zvonov Nilandije?
“Omerza Zvonov Nilandije še bral ni, če sodim po njegovem upoštevanju Kocbeka izključno kot nosilca neke politične drže, ne neke humanistično-krščanske pozicije. Sicer pa je Omerza ignoriral tudi kaj politično mojega, že leta pred afero 1975, se pravi Odprto pismo. Tega sem v tukajšnjem Besedenjakovem Novem listu napisal Kocbeku, ko so mu v Sloveniji odrekli natis njegove Listine (nadaljevanja Tovarišije). S tisto kretnjo sem se zameril tukajšnjemu jugoslovanskemu konzulatu v zadevi vize na potnem listu, Kocbek pa se mi je zanjo zahvalil z ganjenim pismom.”


besedilo in fotografije: Tino Mamić

objavljeno v Primorskih novicah maja 2010