05. julij 2010

Skriti biseri Gornje Vipavske

Podnanos, Goče in Slap, tri vasi Gornjevipavske doline, ki jih turistični avtobusi bolj redko obiščejo, skrivajo v svojih nedrih izredne zanimivosti. Podnanos navdušuje s svojimi kamnitimi mostovi in strehami, Goče s prekrasno vaško, a hkrati gosposko arhitekturo, Slap pa z vprašanjem, kako so tjakaj zašli ostanki, ki spominjajo na slovite viteze templjarje.
Zgodovinsko društvo za severno Primorsko je prav zaradi premalo poznane dediščine, ki jo hranijo tri vasi na koncu vetrovne doline, pripravilo ekskurzijo za svoje člane in druge ljubitelje lokalne preteklosti.
Rojstni kraj slovenske himne
Da je kultura v Šentvidu, po domače Šembidu, kot se je Podnanos imenoval stoletja, tudi po 700 letih izredno živahna, dokazujejo mnoga društva: mladinsko, planinsko, turistično, gasilsko, lovsko, kulturno in športno. Podnanos je tudi rojstni kraj slovenske himne, saj je poeta Prešerna k pesnenju o vinski trti spodbudil znameniti šembijski župnik in vinogradnik Matija Vertovec. Melodija pa je nastala prav v Šembidu, ali točneje v Lozicah, kjer jo je zložil domačin, duhovnik in glasbenik Stanko Premrl.
Zanimivo, v isti hiši kot Stanko se je pred devetimi desetletji rodil tudi njegov nečak Janko, primorski heroj s partizanskim imenom Vojko. Njegova smrt ostaja zavita v tančico skrivnosti, saj v nasprotju z uradno verzijo, da je bil smrtno ranjen v bitki z Italijani, veliko argumentov govori, da ga je pokončala partizanska roka. S hišo ob Johanovem mostu pa je povezan še en znamenit Primorec, tržaški pisatelj Boris Pahor, ki se je poročil z Jankovo sestro. (več o himni)
Štirje gradovi, štirje mostovi
“Kljub novemu imenu pa so prebivalci naselja pod mogočnim Nanosom ob sotočju Pasjega repa in Močilnika še vedno Šembijci,” pripoveduje Jurij Rosa, zgodovinar iz Poreč pri Podnanosu, ki je sicer zaposlen v novogoriškem Pokrajinskem arhivu. “Vas se ponaša s kar štirimi kamnitimi mostovi in štirimi gradovi,” pove Rosa.
Slikoviti mostovi na čelu z Johanovim so postali slavni zaradi filma Tistega lepega dne (1962), posnetega v Podnanosu po noveli Cirila Kosmača. Gradovi žal niso najbolj ohranjeni. Od najstarejšega, ki je bil postavljen nad Porečami pred pol tisočletja kot protiturški tabor, so ostale le še razvaline, saj so ga opustili pred dobrimi tristo leti.
V Podbrjah sta graščini Rosenek (Dolencov grad) in Schiwitzhofen (Živcov grad), ki sta nastali pred dobrimi tremi ali štirimi stoletji. Četrti grajski kompleks, imenovan tudi Zajčji grad ali Tavčarjeva hiša, pa danes seka cesta, ki pelje proti Orehovici. Še vedno pa je tri stoletja star grad prava paša za oči, z lepim vhodnim kamnitim portalom, 14 metrov dolgo kletjo in kuhinjo iz 18. stoletja.
Osrednje mesto pripada župnijski cerkvi, ki ima, kot pove Rosa, največjo kamnito streho v državi. Cerkev sv. Vida ima samostojni zvonik oglejskega tipa (1615) in vhodno pročelje, ki predstavlja slogovni vrh umetnin iz kraškega kamna v 17. stoletju.
Renesansa pa ni dala podobe samo fasadi, ampak nas preseneti tudi v notranjosti. Človek med gotskimi rebri stranske kapele obnemi pod izjemnimi freskami iz konca 15. stoletja.
Kamnite Goče
Pravi stavbarski biser je tudi vas Goče na gričevju, ki ob reki Vipavi deli dolino od njenega drugega kraka ob reki Branici. Ozke ulice, t. i. gase, številne več stoletij stare obokane vinske kleti, srednjeveški kamniti detajli in ohranjeni borjači za kamnitimi portali privabljajo ljubitelje umetnosti, pa tudi sladokusce. “Posebnost vasi so tudi vodnjaki, v katerih pa se ne zbira deževnica, ampak voda, ki tu izvira,” pripoveduje domačinka, umetnostna zgodovinarka Mateja Fajdiga in geološko razloži, zakaj ravno v Gočah voda izvira na vrhu hriba, ne pa v dolini.
Na vprašanje, od kod ime Goče, pa pove, da privlačnim zgodbicam za turiste ni verjeti, saj strokovnjaki zanje nimajo pravega in preverlji-vega potrdila. Tudi priljubljeno hipotezo, da je vas nastala ob dveh ulicah v obliki Andrejevega križa zato, ker je vaški patron sv. Andrej, zavrne kot romantično.
Glavna točka ogleda je ponovno cerkev. Sredi ozkih ulic, ki ponekod niso širše od dobrega metra, se v nebo vzpenja visoka, prostorna in svetla cerkev. Nekako prevelika in pregosposka je videti. Bolj bi sodila v kako veliko mesto kot vas z dobrimi 200 prebivalci.
Razkošna gradnja dokazuje premožnost dobrotnikov, ki so jo financirali. Morda so bili med njimi tudi kakšni mestni bogataši, razloži Fajdigova. A vendar tudi navadne hiše razkrivajo, da so bili Gočani razmeroma premožni. Razgledi na dolino in vinske griče so podobni tistim iz Toskane ali Provanse. Goč tuji petični občudovalci podeželskega turizma še niso odkrili, zato se jih splača obiskati, preden bo vsaka tretja hiša spremenjena v lokal ali penzion. Danes se med vogali “gas” še da vonjati aromatično seno, ki ga današnji otroci generacije vijoličastih čokoladnih krav, ne poznajo več. O slastnemu vinu, ki ga hrani vas v svojih obokanih nedrih, seveda ni treba tratiti besed.
Kralj na Slapu
Večer se je že nagnil, ko je skupina zgodovinarjev prispela na Slap. In kdo jih je čakal sredi te vasi šumečega imena? Kralj. Dobesedno, seveda.
Tamkajšnji župnik, ki je obenem tudi profesor zgodovine, je namreč Franc Kralj. Nekdanji priljubljeni učitelj zgodovine na škofijski gimnaziji v Vipavi je iz rokava stresal zgodovinske podatke o vasi, ki je ime dobila zaradi potoka in njegovega strmega padca.
Vas, ki je bila prvič omenjena daljnega leta 1215, je tesno povezana z vinom. Janez Vajkard Valvasor je zapisal: “Solze vinograda na Slapu, ki leži blizu Lož, pa so še slastnejše.” Prav na Slapu je bila ustanovljena prva slovenska kmetijska šola z imenom Deželna sadjerejska in vinorejska šola (1873). Grofje Lanthieriji so šoli odstopili svojo graščino in posestvo.
Enemu od njih, Tadeju Lanthieriju, ki so ga imenovali tudi ljudski grof, saj se je oblačil tudi po kmečko in vozil gnoj, je bil Slap posebej pri srcu. Zato se je velel pokopati na vaškem pokopališču, kjer še danes čaka na poslednjo sodbo pod piramidalnim nagrobnikom.
Do nedavnega so vaščani v vinu letno dajali bero tudi župniku. Ker pa je vina obilo in ker bi se moral zategadelj pečati s prodajo ali podarjanjem hektolitrov, se je župnik Kralj vinski beri pred leti odpovedal. Profesor, ki nosi poleg zvenečega priimka tudi cerkveni plemiški naziv prelat, ima na Slapu tudi prave viteške prednike.
Na to kaže vklesan križ na cerkveni fasadi, ki spominja na malteškega. Pravega razloga nastanka še niso ugotovili, domnevajo pa, da bi se na srednjeveški Slap utegnili naseliti malteški vitezi ali celo vitezi templjarji.
Večer se je sklenil kraljevsko: Kralj je opisal znamenitosti cerkve sv. Matije, med katerimi so tudi tri podobe slikarja Toneta Kralja, nato pa vse skupaj povabil na kozarček kapljice povsem kraljevskega okusa.
Tekst in foto: TINO MAMIĆ
Ekipa zgodovinarjev na Johanovem mostu v Podnanosu
Kamnita lepotica, streha šembijske cerkve, ponos Podnanosa
Renesančno pročelje šembijske cerkve sv. Vida

Slikovite freske v cerkvi sv. Vida so odkrili šele pred dvanajstimi leti
Goški zvonik, poezija v kamnu
Hiše na Gočah krasijo mogočni vodnjaki
Na Gočah je celo odtok za meteorne vode kamnit
Baročni oltar sv. Andreja v župnijski cerkvi na Gočah

Prelat Franc Kralj pred oltarjem s podobo apostola Matije, ki jo je leta 1857 naslikal Mihael Stroj
Podoba sv. Jožefa na stranskem oltarju slapenske cerkve izvira iz znane Tintorettove šole
Skrivnostni znaki v kamnu na zvoniku slapenske cerkve iz 15. stoletja: zgoraj srp ali fovč, lopata in lemež, spodaj pa enakokraki križ
Lanthierijeva graščina na Slapu, v kateri je bila prva kmetijska šola na Slovenskem

02. julij 2010

Muslimani v Kopru - “Hiša ne stoji na tleh, ampak na ženi”

Muslimani - sosedje, ki jim ne odzdravljamo
Koprski podjetnik Zijad Svrako (36), ki ves svoj prosti čas posveti muslimanski skupnosti, na vprašanje, kakšno vlogo ima v islamu ženska, brez vsakega premisleka izstreli: “Najpomembnejšo!”
Koprske muslimane na ulici težko opaziš. Njihova obleka običajno ne razkriva veroizpovedi, orientalski pridih niše nad vhodom v molilnico pa bo opazil le zelo pozoren opazovalec. Če bo seveda zašel v stransko ulico razmeroma nepomembnega mestnega trga z zvenečim imenom Kosovelov.
Poleg slovenske pregovorne nenaklonjenosti novotarijam je vzrok za anonimnost tudi v samih muslimanih, ki kot priseljenci zelo neradi uveljavljajo svoje pravice. A vendar so v mestu prvič iz tišine stopili že daljnega leta 1981, ko so na srednji kovinarski šoli organizirali verski program, čeprav je takrat uradna ideologija vladajoče partije trdila, da je vera opij za ljudstvo.
V naslednjih letih je bilo še nekaj poskusov organiziranja, a dlje od občasnih verskih obredov z gostujočimi imami ni prišlo. Šele v osamosvojitvenem letu - mimogrede spomnimo, da so tudi muslimani v Sloveniji podprli zahtevo po nacionalni neodvisnosti - je prišlo do uradne ustanovitve islamske skupnosti v Kopru, nato pa še v Ljubljani in na Jesenicah.

Pisana skupnost

Danes so muslimani v Kopru bolj opazni kot nekoč. Vsaj dvakrat letno se jih več kot 2000 zbere v športni dvorani Bonifika, ko praznujejo ramadanski bajram in kurban-bajram. V medijih pa so nase opozorili pred dnevi ob slovesnem odprtju prenovljene molilnice, ki ji rečejo tudi mesdžid.
Komu je namenjena molilnica, samo Bošnjakom ali vsem muslimanom, povprašamo Zijada Svrako, predsednika izvršnega odbora medžlisida (muslimanske skupščine). “Koprska islamska skupnost je pisana: Bošnjaki, Albanci, Makedonci, tu in tam pa še kakšen Turek ali Arabec,” pojasnjuje Svraka. “Največ govorimo bošnjaško oziroma hrvaško ali srbsko, kot želite to imenovati. Tudi Albanci, ki prihajajo sem, namreč dobro razumejo srbsko. Molitve pa so tudi v arabščini. Naš imam pa po potrebi z obiskovalci govori tudi slovensko, angleško ali arabsko.”
V treh istrskih občinah živi okoli 6000 Bošnjakov in 1500 Albancev, čeprav, kot kažejo statistični podatki in nekatere raziskave, mnogi med njimi na popisu ne povedo ne za svojo narodnost ne za veroizpoved. “Ogromno truda moramo vložiti, da se stvari vsaj malce premaknejo,” ugotavlja Svrako, ki se je rodil v bosanskem mestu Rudo, se nato za več let preselil na Nizozemsko, slednjič pa ustalil v središču Kopra. “Muslimani imajo samo v Istri 700 svojih podjetij, kar pomeni, da ne gre samo za fizične delavce, ki kopljejo jarke,” pripoveduje Svrako, tudi sam podjetnik, ki se ukvarja s slikopleskarstvom. In poudari: “Vsi se ukvarjajo z burkami. Zame je to smešno. V naši državi med muslimani ni niti ene same burke. Tudi sicer nisem tu videl nobene burke. Pri nas pa so Slovenko oblekli v burko in jo potem spremljali s televizijsko kamero. Po drugi strani pa imamo ogromno skupnih problemov, ki bi jih morali rešiti, pa se z njimi sploh ne ukvarjamo. Zakaj toliko prahu zaradi problema, ki sploh ne obstaja?” 

Nova molilnica

Odprtje prenovljene molilnice na Kosovelovem trgu pomeni oživljanje muslimanske skupnosti ne le v verskem, ampak tudi v kulturnem in družbenem smislu. Koprski imam (muslimanski duhovnik) Nevres Mustapić (28), ki mu po tradiciji pripada turški plemiški naziv efendija, pravi: “Ob četrtkih in nedeljah prirejamo srečanja za družine. Najprej imam nekajminutni duhovni nagovor, temu pa sledi druženje s kramljanjem ob kavi in slaščicah.”
Efendija pove, da v molilnico prihajajo tudi Slovenci, ki se zanimajo za islam ali za islamsko skupnost: “V zadnjih dvanajstih letih smo imeli tudi tri spreobrnitve v islam. To seveda ni naš cilj, saj je glavni namen našega obstoja skrb za muslimane: da bodo dobri ljudje in sosedje, pa tudi dobri verniki. Pohvalil bi zelo dobro sodelovanje s Katoliško cerkvijo,” nadaljuje imam. “V Portorožu in Izoli imamo muslimanski verouk ob nedeljah v njihovih veroučnih učilnicah že več kot 15 let. To kaže na visoko zavest, razumevanje in izjemen odnos.”
Pove tudi, da so vrata nove molilnice, ki je hkrati družabno središče, odprta za vse: “Vseh dobrih ljudi smo vedno veseli. Veseli in ponosni smo, da nas vsako leto obišče kakih 20 ali 30 študentov tukajšnje univerze. Zadnjič jih je bila več kot polovica iz skupine prvič v stiku z islamom ali muslimansko skupnostjo.”
Svrako komentira: “To je kar malo žalostno. Ne vem, če je v okolici Kopra kakšna cerkev, ki je še nisem obiskal. Ne razumem človeka, ki 20 let živi v Kopru, pa je islam zanj nekaj povsem tujega. Saj se o islamu učijo že vsi osnovnošolci in vsak dan hodijo mimo nas. Saj smo sosedje. Zato želimo čim bolj na stežaj odpreti naša vrata. Lahko pride vsak. Tudi če brez vprašanja samo pogleda, kakšni so naši prostori, in vidi, da v njih ne izdelujemo orožja.”

Pomen ženske

Imam Mustapić si največ časa za odgovor vzame, ko ga povprašamo o vlogi ženske v islamu. Z žarečimi očmi pove: “Islam vidi njeno vlogo kot veliko in pomembno. Poglejmo samo družbo in družino: kako veliko vlogo ima v njem dobra žena, soproga, mati ali gospodinja. Vera nas uči, da pridemo v raj kleče pred svojo materjo. Našega preroka Mohameda so vprašali, do koga ima človek največ dolžnosti in komu mora izkazovati največ spoštovanja. Trikrat je odgovoril, da materi, šele četrtič je omenil očeta. Naš prerok je tudi dejal, da so najboljši moški tisti, ki so dobri do svojih soprog.”
Imam zavrne tudi stereotipe, da ženske ne smejo k molitvam, ampak morajo ostati doma. Res je sicer, da si moški lažje organizirajo čas, da pridejo k molitvi, ki pa je odprta ravno tako tudi za ženske: “Ob petkih imamo sicer obredje, ki ni obvezno za ženske, ampak samo za moške. A tudi na to molitev lahko pridejo ženske, seveda.” In sklene s pregovorom: “Hiša ne stoji na tleh, ampak na ženi.”
O tančicah, burki in nikabu ne postavljamo vprašanj, saj ne pišemo o Bruslju ali Parizu, ampak o Kopru. In prav na koprski javni plaži smo predlani opazili muslimanki, ki sta se kopali oblečeni, kar je sicer povsem običajno za plaže v arabskih deželah. Svrako je malce presenečen: “Tega res ne razumem. Da bi kdo prišel v Koper in se kopal oblečen? Zame je to nesprejemljivo. Če se muslimanka želi kopati oblečena, gre lahko na posebno plažo. Na javni plaži pa ne. Kdo ji daje to pravico?”

Problemi

Seveda imajo istrski muslimani tudi probleme. Na pokopališčih bi njihovi pokojniki z desno stranjo morali biti obrnjeni proti Meki, a to običajno ni mogoče. Na večjih slovenskih pokopališčih je že urejen delček, kjer lahko muslimani pokopljejo svoje pokojnike v skladu s svojimi običaji. “To kaže tudi na odnos občinskih oblasti do muslimanskih prebivalcev. Ne morem razumeti, da ureditev takega kotička na pokopališču v Postojni, kjer živi samo kakih 300 muslimanov, ni bil noben problem, tu v Istri, kjer nas je več tisoč, pa se tega ne da urediti,” ocenjuje imam.
O džamiji, za katero v Ljubljani že 41 let čakajo, da bi jo zgradili, sogovornika nočeta izgubljati besed. Seveda si jo želita tudi v Kopru, a se to zdi kot sanje: “To ni naša želja, ampak potreba.” In minaret, ki ga je aktualni turški predsednik poimenoval kar bajonet? “Minaret, ki tako kot zvonik služi prvenstveno vabljenju k molitvi, je bolj podoben obrnjenemu nalivnemu peresu, ki simbolizira znanje. Prav v džamijah se namreč učimo tudi pisanja. Naš cilj ni sredi Kopra postaviti 40 metrov visok minaret, s katerega bi se vabljenje k molitvi slišalo več kilometrov naokrog. Tako kot ima vsaka cerkev zvonik, brez katerega si je niti ne moremo predstavljati, ima džamija minaret,“ argumetnira imam Mustapić.
Bolj kot zidovi pa so Svraku pomembni ljudje: “Prihod v Slovenijo je bil zame svojevrsten šok. Med sosedi si vsak človek zasluži vsaj kratek pozdrav. To je življenjski minimum. Na Nizozemskem, kjer so ljudje veliko bolj hladni, si ni mogoče predstavljati, da bi šel mimo soseda in mu ne bi rekel vsaj dober dan. Ne glede na to, ali se poznava ali ne. Ko sem pred sedmimi leti prišel v Koper, pa mi nekateri sosedje, ki so živeli dva metra proč od mene, na pozdrav sploh niso odgovorili. Gledali so me zabodeno, češ, kaj me pozdravlja, če me ne pozna. Pol leta je trajalo, da sem se odvadil pozdravljati vsakega, ki ga srečam. To je slab znak, če človek še pozdrava dober dan ni vreden. Pa saj je to minimum človeških odnosov. Bog ni ne tebe ne mene ustvaril, da boš na tem svetu živel sam. Življenje si moramo deliti.“
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
Umivalniki za obredno umivanje nog pred molitvijo
Efendija Mustapić, pred molilno nišo - mihrabom, usmerjeno proti Meki: “Petkrat dnevno imamo molitev: prvo pred sončnim vzhodom (poleti je to okoli 4.30), drugo opoldne, ko je sonce najviše, tretjo ob petih popoldne, četrto ob sončnem zahodu, zadnjo pa po zahodu.”

Joze Paljk Sipko - “Še enkrat bi se šel borit!”

Devetdesetletni partizan prekomorec Jože Paljk Sipko je še vedno aktivni radioamater
Najstarejši radioamater v državi, ki mu nihče ne bi prisodil devetih križev, se še natančno spominja svojih vojnih doživetij najprej mobiliziranca v italijansko armado, nato pa partizana prekomorca. Jože Paljk, bolj znan kot Sipko, je zaslužen, da so njegove rodne Velike Žablje nedavno dobile svoj literarni spomenik: dnevnik iz vojnih časov.
Ni smel na materin pogreb
“Še to vam povem. A veste, kakšna je razlika med fašizmom in komunizmom? Mojemu sosedu, ki je bil leta 1942 tudi v battaglione speciale, je umrl oče. Na pogreb v Velike Žablje so ga zato pripeljali kar orožniki. Mene pa so leta 1949 klicali na orožne vaje za dva meseca. Drugi dan po prihodu mi je umrla mama. Ali lahko grem na pogreb, sem vprašal poveljnika. Ne može, je bil njegov odgovor. In to zato, ker sem bil partizan. Taka je razlika med fašizmom in komunizmom. To kar zapišite,” je odločen Paljk.
VELIKE ŽABLJE - Jože Paljk, ki je maja praznoval častitljivih 90 let, je v zadnjih tednih na kar nekaj predstavitvah knjige Dnevnik msgr. Rudolfa Klinca moral pripovedovati, kako je vojni dnevnik tihotapil čez mejo. Avtor, ki je po vojni ostal na italijanski strani nove državne meje, je namreč rokopis dnevnega beleženja dogodkov v težkih časih vojne skril pod stopnice župnišča v Velikih Žabljah.
Dnevnik tihotapil v cevi kolesa
Sipka je nekdanji žabeljski župnik Rudolf Klinec prosil, če bi mu rokopis spravil čez mejo. Dnevni zapis dogajanj med vojno v Žabljah in okolici je tako skrit v cevi kolesa srečno prečkal močno nadzorovano mejo, letos pa uzrl tudi luč sveta v knjižni izdaji goriške Mohorjeve družbe.
Jože Paljk pa se časa vojne v domači vasi ne more spominjati kaj veliko. Že spomladi 1940, pred vstopom Italije v drugo svetovno vojno, je bil vpoklican v redno italijansko vojsko. “Prebredel sem vso Italijo. Začel sem v Bologni, nato pa smo šli na mejo s Francijo, ki jo je tisto poletje Italija napadla. Nato so me poslali v Ceseno, Turin in Ivreo, kjer sem bil eno leto. Moj regiment je bil nato poslan v Grčijo, ki jo je medtem Italija napadla, vendar brez Slovencev, saj nam niso zaupali,” tekoče in živo pripoveduje Paljk, ki se je na pobudo hrvaškega sodruga prijavil na telegrafski tečaj.
Čeprav za razliko od drugih prijavljenih o telegrafiji ni imel nikakršnega znanja, pa je v dobrem tednu dni postal eden najboljših v skupini. Zaljubil se je v tovrstno komuniciranje, zato še danes vsakodnevno vzdržuje mnoge zveze z drugimi radioamaterji. Mnoge je spoznal med vojno in jih nato po njej ponovno srečal v etru, a so do danes že vsi pomrli. “Tudi nekateri Italijani so bili dobri ljudje. Drugi pa so bili barabe. Jokal sem, ko nas je oficir zasmehoval zaradi slovenščine,” se spominja svojega prvega vojnega leta.
“Od petnajstih, ki smo bili v radijski sekciji v Afriki, in smo potem 'gurali' sem gor, je pred dvema letoma umrl zadnji član skupine,” pove Sipko.
Kot pripadnik delovne vojaške enote battaglione speciale je s severozahoda italijanskega škornja šel na njegovo peto, v Apulijo, nato pa v Aquilo: “Tja so pošiljali bolj nevarne: ujete partizane ali njihove simpatizerje. Tudi mene so imeli tako zapisanega.” Nato je bil poslan na Sicilijo: “Bilo je hudo, kopali smo jarke. Mesec pred zavezniškim izkrcanjem je bilo strašno. Bili smo v bližini Marsale, kjer je v bombardiranju umrlo 6000 ljudi. Letalski napad je trajal 40 minut. Štel sem letala, ko so odhajala: 92 letečih trdnjav. Po izkrcanju 22. julija 1943 smo padli v ujetništvo ameriške armade generala Pattona.”
Ujetništvo
Odisejada se z ujetništvom ni končala. Najprej so jih odpeljali v Tunizijo, kjer je bil s kakimi 400 Slovenci v taborišču Sokaras: “Če sem tisto preživel, bom lahko preživel vse, sem rekel sovaščanu.” Sledila je pot v alžirski Constantine, kjer se je zbralo kakih 4000 Slovencev in Hrvatov v jugoslovanski kraljevi vojski. Želeli so domov, v okupirano domovino: “Bili smo idealisti, navdušeni, neučakani. Prevzel nas je srbski stotnik. Če vojaka tepejo, je to zelo slabo in mu morala pade.” Stara Jugoslavija je tudi zaradi grdega odnosa do fantov, ki so želeli v boj, povsem izgubila svoj ugled. V stikih z drugimi Jugoslovani so se navdušili za Tita. “Ko so na velikonočni ponedeljek leta 1944 prišli poslanci kraljeve vlade, tudi minister Krek, nas že polovica ni odzdravila po srbsko pri vojaškem pozdravu. Stotnik je potem čez noč izginil. 15. maja pa smo se uprli: ko so prišli Angleži, da bi nas odpeljali na delo, smo na zastavo dali zvezdo in ostali v taborišču. Čez nekaj dni je prišla angleška misija in smo morali eden po eden v barako, kjer je vsak zase povedal in podpisal, da je za Tita in ne za kralja.”
Spomin na požgano Ustje
Sipko je bil v prvem letu vojne petkrat na dopustu, leta 1942 pa je domov s Sicilije prišel ravno v času italijanskega požiga Ustij. Vas, ki je od Žabelj oddaljena kake tri kilometre ob Vipavi navzgor, je takrat doživela svojo kalvarijo. Italijanski alpinci, ki so zaradi medsebojnega spora umorili ajdovskega komandirja karabinjerjev, so zločin naprtili nedolžnim vaščanom Ustij. Požgali so 80 hiš, osem talcev pa po mučenju do smrti pobili s puškinimi kopiti. Dneva potem se Sipko živo spominja: “Na pogorišču ni bilo žive duše. Edino ajdovski zdravnik Danilo Lokar in njegova žena sta bila tam. Doktor Lokar je pobiral kose lobanj in jih dajal ženi v papir.”
Lokar je o tem pretresljivem dogodku napisal zbirko novel Sodni dan na vasi, Paljk pa je dogodek v Kairu opisal organizatorju prekomorcev in zavezniških padalcev Ivanu Rudolfu, da je bil objavljen v listu Bazovica.

Skoraj vsi so bili navdušeni za novo oblast, ki je z vojno postajala v Jugoslaviji vse močnejša. Le redki so mislili drugače: “Samo devet Štajercev in en Primorec niso hoteli podpisati. Prepričeval sem ga, da gremo vsi skupaj, saj gre za pravično stvar. On je že moral vedeti, kaj se je dogajalo, da se ni hotel vrniti.”
A pot nazaj je bila še dolga. Najprej je kot telegrafist šel v Kairo na tečaj za letalskega vezista: “Spoznal sem Maistrovega borca in tigrovca Rudolfa, Čoka in Prosana. Rudolf, ki je organiziral padalce, je izdajal list Bazovica in sem večkrat šel k njemu s Francem Fajglom iz Ajdovščine in Mirom Božičem iz Šentvida. Ko nas je povabil na poslovilno večerjo, so nas kraljevi oficirji malo čudno gledali. Rudolf jim je rekel: 'Ne glejte jih postrani, so v redu fantje, Primorci so. Odločili so se pač tako.'”
Sipko je kritičen do komunistov zaradi tragične usode med zavezniki izurjenih padalcev, ki so jo po prihodu številni doživeli po vrnitvi v domovino: “Kdo bi bil med nami izdajalec? Potem pa so te fante kar pobili. Rudolf je toliko naredil za nas, pa po vojni ni smel v Jugoslavijo! Kakšno veliko razočaranje je moral doživeti.”
Vojna pot je Sipka iz Kaira preko Sueza in Aleksandrije pripeljala nazaj v Italijo, v Taranto, kjer je kot vezist služil v britanski aviaciji RAF. Konec vojne je pričakal na letališču v Zadru: “16. maja smo bili izključeni iz Rafa, najboljši pa smo šli v štab v Beograd. Slovence so nas tam nosili po rokah.”
Šele s koncem vojne je lahko končno pisal domov, da je živ. Še eno leto pa je ostal mobiliziran kot vezist na letališču v Kraljevu, “zaguljenem kraju”. Četrt stoletja kasneje je izvedel, da je bil v Beogradu na seznamu “nepoverljivih lica” ali po naše ljudi, ki se jim ne sme zaupati. “In to mi, ki smo šli od čokolade (Afrike, op. a.) gor,” sočno pripoveduje Paljk.
Pod vladavino rdeče zvezde
Šest let potem, ko je oblekel vojaško suknjo, in tri leta zatem, ko je zadnjič videl svojo domačo hišo, se je vrnil domov. Časi so se povsem spremenili, sam pa ni o tem vedel skoraj ničesar. Zato je bilo neprijetnih presenečenj veliko. “Na moji postelji so po vojni spale tovarišice. Ko so odšle, so nam ukradle rjuhe. Jaz pa sem spal v glavnem štabu na golih deskah z otepom slame. Mama se jim ni upala nič reči. Ljudje so bili v strahu. Bil je strah in trepet,” pripoveduje. “Kar je nastalo po vojni, je bilo nekaj povsem drugega. Mi smo šli v partizane zaradi narodne zavesti. Zvezda je takrat pomenila svobodo, nobenega govora ni bilo o partiji. Stara Jugoslavija ni bila kaj prida, nova pa tudi ne. Po vojni ni imelo pomena, če si bil prej v partizanih. Važno je bilo samo, da si stopil v partijo. Potem si bil bog i batina.”
Tudi njega so vabili med komuniste, že v Afriki: “Sovražil sem levo in desno partijo. Za fašizem sem vedel, kaj je. Rekel sem, naj mi prinesejo čtivo, da bom videl, kaj je partija. Potem pa so me pustili pri miru.”
Sipko s partijo sicer ni imel težav. Je pa njegovo družino, ki se ni vključila v zadrugo, močno stiskal novi družbeni ustroj: “S kmeti so delali kot svinja z mehom. Vino smo prodajali po 21 dinarjev, davek pa so pobirali za 28. Kmetje smo imeli posebne izkaznice in smo dobili veliko manj kot drugi. V primerjavi z delavci smo bili drugorazredni. Spominjam se obveznih oddaj živine: najprej sta morala eno glavo živine oddati dva kmeta skupaj, nato že vsak po eno, ne glede na kilograme. V povračilo smo dobili bone, ki niso bili vredni piškavega lešnika. Ko je bila rojena starejša hči, leta 1955, nismo dobili niti ene deke sladkorja, čeprav smo ga pridelovali. Tisti, ki so bili pri koritu in v zadrugah, pa niso tega čutili. Je žena v škafu nesla domov sladkor.”
Kdo je osvobodil Trst
“Nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić je rekel, da so nam Hrvati osvobodili Trst. Iz naše vasi nas je bilo v Četrti armadi 16, ki smo osvobajali Dalmacijo. Trije so tam pustili tudi svojo kožo, da so njemu osvobodili Dalmacijo. Pajacoti! Politik mora paziti, kaj govori,” opozarja Paljk.
Sipko je gorak tudi povojnemu diktatorju Josipu Brozu: “Tito je bil vodja proletariata. Je bilo tako ali ne? To smo vsi takrat vedeli. Po vojni pa je postal največji despot. In vsi, ki so bili ob njem. Na preproste ljudi je pozabil.”
Komuniste krivi tudi za izgubo slovenskih ozemelj, ki so ostala Italiji. “Bil sem z Angleži in jih poznam. Vedno so barantali z malimi narodi. Izrabili so vsa sredstva. Po prvi vojni so dali Primorsko Italiji. Po drugi se je to ponovilo, saj ozemelj niso hoteli dati komunistom. Partija je kriva, da smo izgubili najmanj Gorico, potomci partije pa bodo krivi, da bomo izgubili še kaj več. Tako to je,” se priduša Sipko.
Kljub veliki skrbi novih oblasti za partizanske veterane pa Sipko, ki kljub statusu borca prejema 400 evrov pokojnine, to doživlja povsem iz drugega zornega kota. “Prekomorci najprej nismo imeli nič. Preden smo kaj dobili, jih je veliko že pomrlo. Potem smo dobili le zdravstveno zavarovanje. Zdaj kot kmet dobivam pokojnino za najnižjo delovno dobo. Tudi za italijanske pokojnine, da bi tako podprli ljudi, niso naredili veliko. Šele Peterle je nekaj naredil. Eni niso dobili popolnoma nič. To so velike krivice.”
A vendar je Sipko, kljub devetim križem, vedno veder in nasmejan. Na koncu pribije: “Še to vam povem. Še enkrat bi se šel borit, če bi bilo treba!”


besedilo in fotografije: Tino Mamić
Jože Paljk Sipko pred domačo hišo v Velikih Žabljah

Paljk, ki je s tihotapljenjem dnevnika msgr. Rudolfa Klinca veliko tvegal, hudomušno pravi, da so takrat “na bloku komandirali druškani”

+ IN MEMORIAM 
Jože Sipko Paljk (1920-2013) je odšel v večnost 12. julija 2013.
objavljeno v Primorskih novicah poleti 2010