30. avgust 2010

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (72) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu.
Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne?
Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta po dlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem okolju, je povsem ena ka. Ne glede na strokovnja ke. Sam gledam na vse sku paj malce širše, saj me za nima socialni prostor Slo vencev. Kakšni so socialni vzorci otrok v Sloveniji in v čem so različni od otrok v Avstriji ali Italiji? Tu iščem dodatke za splošne ugoto vitve teoretikov.
In, so slovenski otroci kaj drugačni od avstrijskih ali italijanskih?
V prejšnjem sistemu enoumja, kot pravimo, so bili Slovenci v drugačnem položaju kot drugi Jugoslo vani zaradi večje odprtosti meja z zahodom. Zato so se navzeli občudovanja Zaho da in potrošništva. Takoj, ko smo dobili lastno državo pa smo se tega oprijeli z vsemi štirimi. Slovenec je vedno hotel imeti čimbolj nove in moderne materialne dobri ne. Slovenec materialne do brine tako neverjetno ljubi, da pozabi na prvenstven na men vzgoje in družine, ki ni materija, ampak ljubezen: najprej brezpogojna ljube zen mame do otroka, potem pa odgovornost, ki jo daje oče. Tu se nam je zalomilo. Kot tipičen zahodnjaški na rod - nismo namreč vzho dnjaški - pa smo še vedno daleč od tistega, kar so na Zahodu že dognali najprej Finci, nato drugi Skandinav ci, v zadnjem času pa tudi Nemci in Francozi. Prebiti se skozi potrošniški neoli beralizem. Uvedba kapita lizma še ne pomeni zrelosti. Ne, ne. S tem smo potešili samo eno ali dve kategoriji osebnosti: telesno in delo ma razumsko ali duševno. Zapostavili pa smo tretjo ka tegorijo, ki je izrazito člo veška, zavest o sebi. Nekoč smo jo imenovali duhovno st. Slovenci o tem zelo redko govorimo. Ne moremo je meriti, saj ni znanstvena ka tegorija. A samo zavest o sebi nam omogoča raz mišljati in potem pametno in modro ravnati. To, česar živali ne morejo. V tem smo Slovenci še zelo daleč. Mno gi izobraženci to razumejo, a mi ne verjamejo preveč. Še vedno so namreč z eno nogo v materialnem, saj je velika hiša ali nov avtomobil pred pogoj vsega in vzrok, da ni mamo časa za otroke. Lažje je plačati krožke in vzgojo prepustiti učiteljem. Če o ozaveščanju govorim deka nu pedagoške fakultete, me sploh ne razume, saj tega ni v načrtu in fakulteta je samo znanstvena ustanova. Slo venci smo se odrekli nekim starim vrednostnim siste mom in smo v novo, evrop sko okolje prišli brez po stavljenih vrednot.
Kaj so naredili Finci?
Ko sem o tem pisal, so mi univerzitetni krogi očitali, da sem posnemal finski mo del. Pa čeprav zanj sploh vedel nisem. Sedaj, ko ga proučujem, pa vidim, da je res zelo podoben. Vsi ima mo namreč ista izhodišča. Tako Finci kot mi imamo v možganih 200 milijard živčnih celic, ki jih lahko na tak ali drugačen način po vezujemo. Finski model se je začel uveljavljati pred ka kimi 20 leti s ciljem zma njšati alkoholizem in samo morilnost. Oblikovanje za vesti o sebi pa je nato bila tudi podlaga za finski go spodarski čudež. Posnemati so jih začeli Švedi, Nor vežani, Danci, Nizozemci. Tudi pri nas se premika, saj nismo nič na slabšem kot Francozi ali Nemci. A ima mo eno slabost. Ker smo Slovenci, domačih strokov njakov raje ne upoštevamo in hodimo občudovat Fince. To je tipično slovensko. Maj hnost. Prejšnje ministrstvo za šolstvo ga je odklonilo, sedanje mu je bolj naklo njeno. Občutek imam, da so ga strokovnjaki ministrstva sprejeli. A denarja zanj vsee no ni.
Kaj ste konkretno predlagali?
Gre za urjenje zmožnosti. Če hoče kdo igrati na klavir, mora veliko vaditi. Če hočeš postati rokodelec, se moraš v nečem izuriti. Isto velja, če se hočeš razviti v osebnost. Urjenje je v različnih kul turah različno. Skandinavci so prednost dali ekologiji, odnosu do narave, sebe, al kohola, drog. Pri nas sem postavil pet zmožnosti, pet kategorij: občutek varnosti, ozaveščenost, pripadnost, smiselnost in učinkovitost. Malce sem se zgledoval tudi po nemških in ameriških sistemih.
Zakaj začnete ravno z občutkom varnosti?
Varnost je osnovna člo vekova potreba. Kadar jo razširim na vsa področja, postane zmožnost, kompe tenca. Pri otrocih to z iz kustvenimi delavnicami de lamo leto ali dve. Otrok je kot polžek, ki si mora zgra diti svojo hišico. Ko stegne rožičke iz hišice in tvega zaupanje okolice, ga ni strah, saj ima hiško, v katero lahko smukne takoj nazaj.
Je to samozavest?
Tudi. Občutek lastne vre dnosti. Občutek varnosti skušamo otroku vzbuditi zgodaj, v prvih treh razredih osnovne šole. Primerno pa je tudi za višje razrede. Ko sem te delavnice prakticiral za srednješolce prvega let nika, sem ugotovil, da so povsem nesamostojni. Še vedno nimajo hišk. Še ve dno se skrivajo v hiške svo jih staršev. V sebi si niso zgradili občutka varnosti.
Kje se vidi posledice?
V nesamostojnosti in ne zaupanju do drugih. Pos ledica je strah pred tvega njem. Že pri otrocih opažam vse klinične znake strahu: anksioznost ali občutek tes nobe, psihosomatske mot nje, kot denimo lulanje v posteljo, grizenje nohtov, glavobol, bruhanje pred odhodom v šolo itn. Čus tvene motnje se kasneje kažejo tudi kot vedenjske motnje in absolutna nesa mostojnost. Mladi niso spo sobni sprejemati lastnih odločitev.
Kako starši dojemamo varnost?
Starši morajo otroke pre pustiti njihovemu razvoju. Ljudje smo vendar dva ali tri milijone let stara bitja in vse to je v človeku že genetsko dano. Namesto tega pa ima jo starši velikokrat otroka pri petnajstih še vedno »na doj ki«. Ali pa »na popkovnici« pri dvajsetih. Na delavnicah tudi opažam, da postanejo otroci navdušeni, saj začuti jo občutek svobode. Tu ne gre za anarhično svobodo, ampak za odgovorno.
Se to, kar starši ne na redimo v petnajstih letih, da nadoknaditi z nekaj de lavnicami?
Ne ravno z nekaj delav nicami. Naše redne teden ske delavnice trajajo nekaj let. Sodelovati morajo tako učitelji kot starši. Starši lah ko svojo vzgojo tako preus merijo. A prav starši sode lovanje velikokrat tudi od klonijo. Potem jih otroci opozarjajo rekoč: mama, pusti me, to bom naredil sam. Ali pa: pusti mojo šolo, to je moja zadeva, saj hodim jaz v šolo, ne ti.
S takim odnosom se otroci začno zavedati sa mega sebe?
Ja. Naslednja kategorija je ozaveščenost. To je duhov nost, svoboda. Sposobnost doživeti sebe. Se sprejeti kot osebnost, ki ni samo telo in razum, ampak celota, ki tudi čustvuje, ima vrednote in osmišlja svoje življenje. Se znati pogledati v ogledalu. Če se opica pogleda v ogle dalo ve, da je tam opica. A ne ve, da je to ona. Človek pa ve, da v ogledalu ni samo neki človek, ampak, da je to prav on sam. Tega je zmožen samo človek, ki uporabi kakih osem milijard živčnih celic, da se ozavesti. Za pisanje matematične na loge potrebuje kakih deset ali petnajst milijard živčnih celic. Opica jih niti nima toliko, čeprav se temu počasi približuje, saj gre evolucijski razvoj pri vsej se salcih naprej.
Kaj pomeni, če človek ni ozaveščen?
Tipična posledica neoza veščenosti je potrošništvo. Bolščanje v prazno in po tiskanje vedno večjih in večjih nakupovalnih vo zičkov po supermarketih. Nakupovanje krame, ki jo potem doma zmečeš stran, vse to samo zato, ker je na kupovanje velik užitek. Če bi se vprašal, kaj počnem in ali res to potrebujem, bi prišel do sebe. Ozavestil bi se. A človek tega ne mara. Skriva se pred seboj. Zapira oči pred seboj. Mladi bi temu rekli, da je odštekan. Mi te mu rečemo neozaveščenost ali odtujenost sebi. Odtu jenost je bolezen sodobne civilizacije. Slovenci posta jamo vedno bolj odtujeni sebi.
Ampak ravno v času recesije nam politiki in go spodarstveniki pravijo, naj trošimo čim več, da bomo tako prišli iz gospodarske krize?
Narobe. Tudi država raz mišlja potrošniško. Ekono misti še vedno menijo, da je razvoj človeštva v kapitalu, gospodarski rasti in bruto domačem proizvodu. Ne. Razvoj človeštva je vedno v razvoju sebe kot bitja. In to le, če razvija vse tri danosti: telesno, duševno in duhov no. La tak človek je zdrav človek. Če gledam širše me dicinsko, je človek, ki je sa mo potrošnik, bolnik.
Je to podobno odvis nosti od iger na srečo ali drog?
Seveda, to je odvisnost od materialnih dobrin. Imamo nujne potrebe za preživetje. Brez vode, zraka in hrane ne moremo preživeti. Lahko pa preživimo brez vseh igrač, flopijev, kinderjajc, igric, so kov in čipsov. Seveda bi to varne, ki to proizvajajo, ma nj delale, če bi se ljudje oza vestili. A se bodo morale preusmeriti. Gre za razvoj človeštva.
Bi tako obrnili trend, da kljub vedno naprednejši tehnologiji delamo vedno več časa?
Urniki bi se lahko skrajšali, vendar bi se človek moral sprijazniti z manjšo plačo. Dalo bi se živeti tudi z nižjimi plačami. Slovenci govorimo, da težko živimo. Potem pa gre pol milijona Slovencev na počitnice v Dalmacijo. Jaz nisem šel niti za en dan. To je namreč noro. Denar bom raje po rabil za knjige ali za kakšno koristno potovanje. Pozimi Slovenci mislijo, da morajo kupiti najnovejšo smučar sko opremo in iti na smučanje v Italijo ali Av strijo. To je nečimrnost. Če bi se ozavestili, bi videli, da nimamo tako slabega stan darda, kot jamramo. Za tak standard bo treba več delati, čeprav so sindikati proti po daljšanju delovne dobe. Naj malce razmislijo! Naša življenjska doba se daljša, storilnost pa veča. Saj človek pri sedemdesetih še ni bol nik, da bi moral v dom za ostarele in na voziček. Do 65. leta lahko dela. Ne izha jati samo iz sebe, ampak tudi iz drugih. Vprašanje je, kakšen je naš odnos do dela. Ker nismo ozaveščeni, doživljamo delo kot prisilo in obveznost, ne kot dejav nost za uveljavljanje sebe.
Kaj pa delo za tekočim trakom? Tu bi težko go vorili o uživanju v delu.
Delo za tekočim trakom je sicer avtomatizirano, a ga ozaveščen delavec opravlja brez odporov Zelo veliko lju di dela enolična dela. A kljub temu je njihov odnos do dela pozitiven. Dopoldne si v tovarni, popoldne greš na sprehod. Ne pa v su permarket, da bom zapravil, kar sem dopoldne zaslužil. Sprehod nič ne stane. Sonce je še vedno zastonj. Drevesa in trava nam še vedno bre zplačno ponujajo na ogled svoje lepe barve. Povsem smo zgrešili, če iščemo za dovoljitev v novi obleki ali avtomobilu. Skandinavci hodijo petnajst let v istih hlačah in nosijo čevlje, do kler se ne strgajo. Začeli so manj trošiti. Naša in finska plača srednjega razreda sta približno enaki. A Slovenci porabimo samo za avtomo bil eno tretjino plače, Finec pa eno trinajstino. V tem je velika razlika. Mi trošimo za luksuzne in nepotrebne stvari tudi do četrtino plače, Finec pa pet odstotkov. Fin ci trošijo veliko več za re kreacijo, ples, ribarjenje.
A vendar gre človek raje v trgovino kot v hribe?
Več kot dve tretjini Evro pejcev razmišljata tako. Iščejo srečo v nakupovanju, a na koncu ugotavljajo, da v tem ni sreče. Opeharjeni bo do, ko bodo spoznali, da multinacionalke izrabljajo njihove oprane možgane. Sreča je v iskanju sebe. Smi sel pa je v pomoči drugim.
Od sebe k drugim?
Ja. O tem govori tretja točka, pripadnost. Najprej družini. Potem razredu, šoli, kraju, pokrajini, narodu. Ljudje smo vendar socialna bitja, in iščemo bližino sočloveka. Občutek pripa dnosti je v ljudeh vedno šib kejši. Namesto, da bi ljudje pripadali drug drugemu, se raje družimo s psi in mačka mi.
Zakaj?
Zaradi odtujenosti. Strah nas je bližine drugega, ko bi se morali drugim razkrivati. Ljudje pa ne maramo, da nam sogovornik v obraz po ve, kar si misli. Tega nismo več vajeni. Ne znamo se pri jazno nasmejati in si pri tem pogledati v oči. Na cesti si ne rečemo več dober dan. Po gledamo v tla in gremo mi mo. A kako lepo je srečati človeka in ga pozdraviti! Živim v zelo majhnem sta novanjskem bloku v Novi Gorici. Najstarejši stanoval ci se pozdravljamo in nas mejemo. Novi, ki prihajajo, gledajo v tla. Nekaj let po trebujejo, da začnejo odz dravljati. To je odtujenost civilizacije, kjer se ljudje ne čutijo pripadnosti drug dru gemu. Zato postaja tudi so dobna slovenska družina le še prebivališče odtujenih posameznikov. Kraj, kjer ne ka mama še vedno skuha večerjo, člani družine pa živijo drug mimo drugega. Da bi znali dati otroku res nično in brezpogojno lju bezen ter jih naučili odgo vornosti, potrebujemo čas in zrelost. Tega se v super marketu ne da naučit, saj je stvar osebne zrelosti. Zato je ljubezni in vez med ljudmi vedno manj. Ne gre samo za pomanjkanje partnerske ljubezni. Govorim tudi o lju bezni do ljudi, narave, so rodnikov, bližnjih. Ljubezen tudi sicer zelo radi vežemo samo na spolnost. A ljube zen je tako velika vrednota, da spolnost skoraj nima kaj iskati zraven. Svoje prijatelje ljubiš, a nikoli ne pomisliš, da bi jih spolno izrabil, mar ne?
Je odtujenost vzrok za družinske krize?
Mislim, da. Mlade ni nihče učil, kako razvijati osebnost. Ko se mladostnik zaljubi, ga biološke danosti, nagon po razmnoževanju, vodijo v spolnost. Zaljublje nost je premalo, je le čustvo, ne pa vrednota kot je lju bezen. Lahko sta dva nora drug na drugega, a čez nekaj let opazita, da to ni tisto, kar želita. Takrat pa so lahko tudi že otroci vmes. Par gre narazen in razvez je vedno več. Še nedavno je bilo raz vez 25, danes jih je že 40 odstotkov. Kmalu bomo kot Američani, kjer je zakonskih razvez že več kot polovica.
Upada pa tudi število samih porok?
Da. Trdnost zakonske zve ze sicer tudi včasih ni bila kdo ve kako čvrsta. Nedavno so v urbarjih na Bavarskem odkrili, da so bili ljudje pred petsto leti bolj divji. Ženske so bežale stran od moških, ker so bili pregrobi, nasilni, odvisni od alkohola, prete paški. Polovica zakonskih zvez je razpadla. Ena tretjina ljudi pa sploh ni bila po ročena, saj so jo predsta vljali vojaki, menihi in re dovnice. Elita je bila takrat sicer drugačna, bolj odgo vorna do otrok in zakoncev. Današnja zakonska zveza je v primerjavi s tisto v re nesansi veliko bolj trdna. Ozaveščanje mladih pome ni, da postanejo bolj zreli in da v zakonsko zvezo vsto pajo bolj odgovorno. Ne gre toliko za zvestobo partner ju, kolikor za zvestobo do otrok. Zanje naj bi bil od govoren. Zato je urejena družina vsaj do pubertete zelo dobra podlaga za njiho vo odraščanje Če pa otroka že pri dveh letih vzgajam tako, da ga posadim v vo ziček in ga v nedeljo do poldne prevažam po super marketu, je to presneto sla ba popotnica za njegovo življenje.
Kako priti ven iz tega začaranega kroga? S pre povedjo nedeljskega dela trgovin, ali kako?
Ne, ne. Trgovine so lahko odprte 24 ur na dan. Treba je ljudem odpreti oči. S pre povedjo ne dosežeš ničesar. Alkohol in tobak nista pre povedana. Od človeka sa mega je odvisno ali bo kadil in pil. Hudo pa je, ko nekaj postane samo navada. Če greš v trgovino ali v cerkev samo iz navade, je nesmisel. Tako kot ni smiselno piti ali kaditi iz navade, razvade. To namreč pomeni, da človek ni ozaveščen tega, kar počne.
Je torej ozaveščenost pot iz odvisnosti? Nekateri strokovnjaki namreč trdijo, da se telesne odvisnosti od droge ali alkohola raz meroma hitro in uspešno odvadiš, medtem ko psiho loška odvisnost ostane vse življenje?
Mislim, da to ni res. Veliko sem delal z odvisniki. Fi zično se resnično hitro rešiš odvisnosti. V enem letu sem v Novi Gorici pomagal iz odvisnosti od heroina 150 ljudem. In to brez meta dona, da ne bo pomote! To sicer ni bilo všeč zagovor nikom metadona, ki še ve dno trdijo, da je metadon rešitev za odvisnike. Jaz vztrajam, da je rešitev v oza veščanju sebe, zato sem se raje umaknil. Res je, telesne odvisnosti se lahko rešiš lažje, kot bi si mislil.
Zakaj se je to zgodilo? Zaradi uspešne pomoči odvisnikom ste morali projekt opustiti? Ali ne bi moralo biti ravno obratno, saj ste pomagali tolikim ljudem?
Slovenska doktrina je me tadonska. Ker se z njo nisem strinjal, sem moral oditi. A pustimo to za kdaj drugič. Z nekaterimi odvisniki sem delal kasneje še s socialnimi programi. Pomagal sem jim ozavestiti se. Ne vem, koliko je bila ta metoda uspešna, vsekakor pa po mestu vidim gotovo vsaj 40 ali 50 nek danjih odvisnikov, ki so da nes zdrave osebnosti. Vidim jih, ko se sprehajajo z otroškimi vozički, kako poz dravijo in pogledajo v oči. Naj se vrnem k alkoholu. Ozaveščeno pitje je povsem odvisno od moje svobodne volje. Če sem ozaveščen, se brez problema lahko odpo vem kozarcu vina. Če to se veda hočem. V taki po trošniški družbi neoza veščenih ljudi, je zdravljenje odvisnosti zelo težko. Stro kovnjaki, pedagogi in psiho logi namreč ne upoštevajo tretje dimenzije človeka, njegove duhovnosti. Samo z medicinskimi sredstvi in ra zumom se ne da ozdraviti odvisnosti.
Je naša družba naklo njena odvisnostim tudi za radi zunanje naravnanosti – denimo v gostilni je bevanda najbolj zdrava pijača, saj so tudi stoodstotni sadni sokovi polni škodljivih dodatkov, ustekle ničena voda pa ekološko sporna?
(smeh) Ne pijem bevande ampak raje kozarec vina in nato kozarec vode. Pijem pa zmerno, ker ne želim biti omamljen. Zato tudi ob vsa kem kozarcu vina popijem še kozarec vode. V pijanosti človek ni več ozaveščen. Bolj kot pijem, bolj je moja za vest ozka. Morda pa ljudje želijo imeti zoženo zavest? Bolj kot je zavest zožena, bolj je pivec podoben se salcem. Opici, denimo. Na koncu pa postane že žival, zverina. Nekateri ženo pretepejo v veliki pijanosti.
Kaj pa rahla okajenost? Ko se človek z alkoholom le sprosti, zapoje in ne po stane agresiven?
Ne verjamem pregovoru, ki pravi, da je v vinu resnica. Mislite, da zavore padejo sa mo, ko je človek pijan? Naj boljše sredstvo za brisanje zavor je ozaveščenost. Tudi naši šolarji, ki jih učimo oza veščanja, se znajo zabavati brez alkohola. Seveda tudi brez droge in brez tobaka. Sami pri sebi to preizkušajo in vidijo, da gre. Preprosto gredo v naravo, se prepus tijo svojim čutom: vidu, sluhu, tipu, vonju, okusu in gibanju, da začutijo sebe. To je tisto, kar naredi človeka sproščenega.
Varnosti in ozaveščanju sledi vaša tretja kategorija, smiselnost. Kaj je to?
Smiselnost je že precej za pletena kategorija. Do nje pridemo po štirih ali petih letih dela z otroci, ko so že ozaveščeni, in ko so že vzpo stavili stik s seboj. Gre za preverjanje lastne vesti in lastnega načina mišljenja, ter sposobnost izražanja svojega mnenja in doživlja nja. Naše življenje se dogaja, je niz dogodkov. Če gledam duhovno, pa dogodek lahko tudi doživim. To na znan stveni način težko opišem, saj potrebujem poetični jezik, ki omogoča izražanje v prispodobah.
Je to nujno povezano z religijo ali človekovo ver nostjo?
Ne, ni nujno. Tudi never nik lahko doživlja. Je pa po vezano, saj je verovanje ve zano na doživljanje in ne na razumevanje.
Se da to doseči tudi brez religije?
Seveda. Osebno se religij malce bojim zaradi sloven ske naravnanosti do religij. Izhajamo iz balkanskega ko tla, kjer je zaradi religij umr lo na stotisoče ljudi. Tudi pri nas je zaradi ideologij in religij med drugo svetovno vojno prišlo do državljanske vojne. Saj ni šlo samo za osvoboditev izpod okupa torja, ampak tudi za bra tomorno vojno. Tega se bo jim, ko postanemo levi in desni, črni in beli, naši in vaši. Pri šolskih otrocih zato nočem nikakor vpletati re ligij v šole. V mojih projektih se religij ne dotikam, ker otroci prihajajo iz različnih okolij. Iščem vrednote, ki so sprejemljive za vse. Medi cinsko, kot zdravnik, si želim, da bi ljudje bili od prti, široki in strpni, hkrati pa zdravi. Da ne bi trošili energije za norosti kot je ubijanje ali vojna. Kot zdravnik si zato želim, da bi bila šola neideološka. Na lastni koži sem izkusil obe ideologiji: najprej v nunski šoli, potem pa v komunis tični. Pranja možganov je bilo veliko.
Je naša šola neideološka?
(premolk) Dobro vprašanje. Današnja šola ne bi smela biti ideološka. Mis lim, da ni. Od naših učiteljev se namreč ne zahteva član stvo v neki politični stranki. Učitelji so lahko vsi, ne gle de na veroizpoved ali sve tovni nazor.
Kaj pa pri pouku zgodovine, kje je namreč še vedno nekaj ideologije? Ali na Fakulteti za družbene vede, kjer sem velikokrat slišal profesorje, ki so od krito blatili ene politike, druge pa hvalili? Ali pri učiteljih, ki na po trošništvo ali druge sodobne vzorce obnašanja gledajo povsem nekritično?
To je možno, če šola ne dovoli dialoga. Poučevanje bi moralo biti tudi pogovarjanje. Učenci bi morali z učitelji izmenjevati mnenje. Ozko politično gledanje ni opravičljivo. Sovražiti sose da samo zaradi politične opredelitve, svetovnega na zora, barve kože ali spolne usmeritve je popoln nesmi sel. Kot zdravnik se ne želim opredeljevati niti politično, niti ideološko. Nikomur ni mam pravice prati možga nov. Tudi tistemu, ki ver jame v potrošništvo, pustim njegovo prepričanje. Z dia logom pa mu skušam do kazati nevarnosti po trošniških sistemov in ne oliberalističnih ekonomskih vrednot. Povedal mu bom, da se gospodarske krize ne bodo nehale, če se ne bomo spremenili mi. Enako velja za učitelja v šoli: ravnati bi moral po svoji vesti. Če jo ima, seveda.
To je precej težko?
Težko je izprašati si lastno vest. Če potrošnika vprašam, kaj je smisel nje govega življenja, ne zna od govoriti. Ko vprašam kolege – star sem skoraj 73 let – kaj počno, mi odgovorijo, da so doma, ker so v pokoju. Po tem me vprašajo, kaj pa jaz, in jim rečem, da še vedno delam. Prav v tem, da po magam drugim s svojim znanjem sem našel smisel življenja. To me ohranja, drži na nogah, in mi vrača svežino. Zato sem srečen. Pa ne morejo razumeti. Tudi šolarji ne morejo razumeti, zakaj morajo v šolo ali zakaj se morajo učiti. Starši bi jim morali odgovoriti s protiv prašanjem: kaj misliš, da je moja dolžnost in kaj tvoja? Otroci si takih, čeprav po membnih vprašanj ne zas tavljajo več. Otroci naj bi spoznali, da je dolžnost staršev vzgajati, njihova dolžnost pa učiti se.
Odrasli da imamo svoje dolžnosti?
Seveda. Dolžnost ljudi bi naj bila poštenost, odprtost do drugih, resnicoljubnost, dobronamernost, pomoč ljudem v stiski itd. V tem mi je blizu deset sinajskih božjih zapovedi. Mislim, da je primerneje učiti jih teh zapovedi kot pa jih navajati k lažem in jim pisati lažna opravičila za šolo. To so ve liki grehi. Ne le, da lažeš, ampak da še otroka učiš la gati!
Kaj pa male, dobrona merne laži? Ali ni mala laž različna od velike?
Nikakor ne. Laž je laž. A najbolj nevarna laž je ble betanje, mlatenje prazne slame oz. govorjenje v praz no. V angleščini se uporablja izraz, oprostite izrazu, 'bul lshit', ali po naše, sranje.
Zakaj?
Laž naleti pri ljudeh hitro na odpor. Ko človek naleti na laž, se upre. Posebej no vinar. (nasmeh) Laž ima na mreč kratke noge. Blebeta nja pa je toliko, tudi v me dijih, da me je groza. Ni ga veliko le v šolah, politiki in na televiziji, ampak žal tudi med duhovščino in znan stveniki. Ko se npr. znanost napihuje s praznimi bese dami in ko mlatijo prazno slamo visoko izobraženi in pomembni ljudje. To je že nevarno, ker postaja ob tem poslušalec utrujen in apa tičen, s tem pa omogoča, da blebetajo dalje.
Je tako govorjenje pot do učinkovitosti, vaše pete kategorije?
Učinkovitost se meri tudi po jasnosti in odločnosti v delu, odločitvah in načinu govora oz. sporazumevanja. Pa ne samo to. Predvsem je učinkovit tisti, ki je gospo dar svojih strasti, hotenj in nagnjen, ki zmore v pravih merah uživati in izrabiti svoj prosti čas, ki zna oblikovati zase zdrav življenjski slog, braniti svoje vrednote in na zore ter zmore dopustiti drugim njihove vrednote. Učinkovitost se meri tudi v načinu varovanja zdravja in okolja, ustreznem odzivanju na strese, preprečevanju iz gorelosti ter v skrbi za javne dobrine. Slovenci se bomo morali naučiti pohvaliti učinkovite soljudi, ne pa jim zavidati. Protestanti pravijo: “Če je sosedova trava bolj zelena, pognoji svojo!”
sorodni članki (psihologija)

Okvir
“Slovenec materialno tako neverjetno ljubi, da pozabi na prvenstveni namen vzgoje in družine”
“Saj človek pri sedemdesetih še ni bolnik, da bi moral v dom za ostarele in na voziček.”

“Odtujenost je bolezen sodobne civilizacije. Slovenci postajamo vedno bolj odtujeni sebi.”
“Občutek pripadnosti je v ljudeh vedno šibkejši. Namesto da bi pripadali drug drugemu, se raje družimo s psi in mačkami.”
“Samo z medicinskimi sredstvi in razumom se ne da ozdraviti čustvene ali psihične odvisnosti.”

Elen Twrdy: morje je njena služba in ljubezen

Clanek, objavljen v Primorskih novicah 29. avgusta 2010

Dr. Elen Twrdy, dekanja pomorske fakutlete, je Primorka od glave do pete. Rodila se je, odraščala, šolala, študirala, doktorirala, se poročila in zaposlila ob morju. Na morju preživlja tudi počitnice. Nedavno je v novo slovensko vojaško ladjo Triglav zalučala steklenico zlate radgonske penine in že drugič postala botra ladje.

> Kako se počutite v vlogi botre največje slovenske vojaške ladje?
(nasmeh) “Lepo, ponosno. Da sem postala botra ladji Triglav, je velika čast tako zame kot za našo Fakulteto za pomorstvo in promet. Tokrat sem postala botra že drugič. Prvič sem postala botra ladji Nova Gorica, ki je v lasti Splošne plovbe.
> Kaj prinese botrstvo? Izbiro imena?
“Ime ladji izbere lastnik, botra pa ga le podeli. Ime Triglav so tako izbrali na obrambnem ministrstvu. Botra pa ladji ne podeli samo imena, ampak ji zaželi varno plovbo in mirno morje, posadki pa srečno vrnitev v pristanišče, in vedno se čuti malce odgovorna za 'svojo' ladjo.”
> Krst vas je zalotil v malce neprimernem trenutku, prav sredi dopusta, ki ste ga zato prekinili?
“Za tak dogodek ni noben trenutek neprimeren. To je treba vzeti v zakup. Tako sem malo bolj na hitro odpotovala v Sankt Petersburg.”
> Zakaj ladje ne bi krstili raje ob prihodu v slovensko morje?
“Vsako ladjo krstijo, ko jo splovijo. Za krst Nove Gorice smo zato morali na Kitajsko. Triglav pa je imel istočasno splovitev in krst, torej smo morali v Rusijo. Naj povem tudi, da je pri nas razvpit blagoslov ladje po svetu nekaj povsem običajnega. Ruska stran je vprašala, če bo naša stran pripeljala duhovnika, sicer bodo oni poslali svojega pravoslavnega popa. Zato so se na ministrstvu za obrambo odločili, da bo ladjo blagoslovil slovenski vikar.”
> Kako gledate na javne polemike in predloge, da ladje ne potrebujemo in naj jo kar podarimo Greenpeaceu?
“Gre bolj za predvolilne izjave kot karkoli drugega. Da bomo ladjo dobili, se je vedelo že dolgo. Pogajanja, kaj bomo iz klirinškega dolga nekdanje Sovjetske zveze sploh iztržili, niso nova in trajajo že leta. Pogajalci pravijo, da je bila to najboljša možnost za plačilo dolga, ki je nastal še pred osamosvojitvijo Slovenije. Neprimerno je govoriti, da ladje ne potrebujemo. V mirnem času je res ne potrebujemo. A ladja ni le vojaška, ampak bo služila tudi za zaščito in reševanje na morju ter za izobraževanje in raziskovanje. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi ladja, ki je zagorela pri Savudriji, preplula še nekaj navtičnih milj naprej in prišla v slovensko morje? Kdo bi jo reševal? Kakšna plovila imamo? Kaj bi se zgodilo, če bi ladja, ki je nasedla na peščenem dnu ob Debelem rtiču, zadela nekaj metrov stran ob skale in bi prišlo do izlitja nafte? Slovenija potrebuje ladjo za postavljanje zaščitnih pregrad okoli poškodovanih ladij, za preprečevanje okoljskih katastrof, za katere sicer upamo, da jih ne bomo nikoli doživeli. In ladjo potrebujemo tudi za izobraževanje pomorščakov na morju, naši študenti bodo na njej opravljali vaje, ki jih sedaj ne morejo imeti v taki obliki, saj tako velikega in opremljenega plovila sploh nimamo.”
> Slovenska nacionalna televizija objavlja temperaturo morja v vremenski napovedi samo poleti. Edina slovenska etnična obala, med Trstom in Devinom, je ostala onkraj meje. Morska meja v smeri Hrvaške in mednarodnih voda sploh še ni določena. Edini slovenski ladjar je pristal v nemških rokah. Ladij pod slovensko zastavo praktično ni. Ali je kljub vsemu temu Slovenija pomorska država?
(smeh) “Seveda je. Slovenija je nedvomno pomorska država, in to piše tudi v resoluciji o pomorski usmerjenosti Republike Slovenije, pomorskem zakoniku… Čeprav slovenska obala ne spada med največje, pa smo kljub temu lahko ponosni na svoje morje. Vaši argumenti sicer držijo, kar pa ne pomeni, da bo vedno tako. Da bi ladje plule pod slovensko zastavo, samo načelna drža ni dovolj. Potrebno bo spremeniti zakonodajo, da bo ladjarjem v interesu, da bodo ladje registrirali v Sloveniji. Država bi tudi morala več vlagati v izobraževanje pomorščakov, saj so potrebni simulatorji, oprema in plovila, kar pa ni poceni. Povpraševanje po izobraženem kadru v pomorstvu je namreč zelo veliko.”
> Ali ni malce nelogično, da država išče izhod iz recesije, ne vlaga pa dovolj v pomorstvo, kjer je služb ničkoliko?
“To je res. V Evropski uniji primanjkuje okoli 35.000 pomorskih častnikov. Problem je, ker se mladi težko odločajo za delo na ladji. Delo na ladji resda zahteva popolno predanost zaposlenega v času, ko je na morju. A vendar so službe zagotovljene. Splošna plovba zaposli pomorca takoj, že isti dan, ko dobi našo diplomo ali pa zaključi srednjo pomorsko šolo. Daje tudi štipendije, kar je danes prava redkost. Veliko služb je tudi v tujini. A vendar se za ta poklic mladi ljudje težko odločajo, kljub dobremu zaslužku. Poveljnik ladje dobi mesečno okoli šest tisoč evrov neto, za čas, ko je na ladji.”
> Zakaj je tako?
“Celotna današnja družba je bolj razvajena. Mogoče se nam je predobro godilo, saj smo z relativno malo dela dobro živeli. Res je, da je odhod za več mesecev na morje za družine breme. A vendar je to lahko zelo primeren poklic za mlade, dokler si še ne ustvarijo družine. Tako ali tako si danes mladi ne ustvarjajo družine pri dvajsetih, ampak pri tridesetih letih. Redkokdo opravlja poklic na ladji vse življenje. Znanje z ladje je zelo koristno na kopnem. Pomorci, ki se odločijo, da po določenem času nehajo pluti hitro najdejo službo v agencijah, špedicijah, pristanišču ali drugih podjetjih.”
> Vrata pomorske fakultete so torej odprta na stežaj?
“Seveda. Veseli bomo vsakega vprašanja, še bolj pa študenta. Še vedno imamo prosta vpisna mesta. Zaradi štipendij in kasnejše zaposlitve bi veljalo tudi staršem malce razmisliti, kam usmeriti svoje otroke. Poklic pomorščaka je res poseben, a tudi lep.”
> Vaša povezanost z morjem je tako močna, da še na dopustu ne morete brez morja?
(smeh) “Tudi na dopustu grem na morje, res. Ko smo na morju na jadrnici, je zame najlepši del dopusta.”
> Vaš prvi počitniški spomin?
“Kot otrok sem bila pri noni na Debelem rtiču cele počitnice. Vse dneve smo bili na morju.”
> Najboljše počitnice, ki ste jih preživeli doslej?
“Samo enih ne bi mogla izbrati. Vsake imajo kaj lepega in nepozabnega.”
> Vaš najljubši kraj na Primorskem?
“Najljubši? Mala Lazna v Trnovskem gozdu na poti med Lokvami in Predmejo, in Debeli rtič. In seveda Koper.”
> Ali raje poležavate na plaži, si ogledujete kulturne znamenitosti ali se predajate adrenalinskim užitkom?
“Sestavljanka iz vsega skupaj. Prav skoka na elastiki v globino pa vendar ne bi izbrala.” (smeh)
>Vaše sanjsko potovanje?
“V vsakem potovanju je lahko nekaj sanjskega. Če si na poti z dobro družbo, imaš lepo vreme in so vsi zdravi, je potovanje lahko lepo in sanjsko.”
> Prva stvar, ki jo naredite, ko pridete v nov kraj?
“Najprej si nabavim zemljevid mesta in knjigo turistični vodnik, da se orientiram in pogledam, kaj zanimivega je v bližini.”
>Najslabša izkušnja na potovanjih?
“Pravzaprav nimam nobenih neprijetnih spominov na počitnice. Potrkajmo, da bo tako tudi ostalo.”
> Katero veliko mesto vam je ljubo?
“Zelo simpatičen mi je Amsterdam: je ob morju, všeč so mi mostovi, arhitektura in plavajoče hiše.”
> Kam bi se vrnili?
“Najraje grem tja, kjer še nikoli nisem bila.”
>Vaše naslednje potovanje?
“Septembra odhajam službeno na Malto.”

23. avgust 2010

Dddr. Christian Gostečnik: Laže je pretrpeti partnerjevo smrt kot skok čez plot

Družina je v današnjih časih zelo ranljiva. Nič čudnega, da je bil zato v Ljubljani ustanovljen inštitut, ki se ukvarja prav s problemi sodobnih slovenskih družin. Njegov ustanovitelj, dddr. Christian Gostečnik (55), je delo zastavil vsestransko. V okviru inštituta delujejo po programih za zakonce v krizi, razvezane, nasilne moške, žrtve spolnih zlorab, družine, kjer je prisoten alkohol, in za otroke s posebnimi potrebami.
Preventivno delujejo tudi skupine za pripravo na zakon, aktivno starševstvo in za mlade mamice. Gostečnik je tudi zelo priljubljen predavatelj, saj so dvorane, v katerih predava po vsej Sloveniji, običajno nabito polne.
Kako vas naslavljajo, glede na to, da imate tri doktorate? Dr. dr. dr. Christian Gostečnik ali dddr. Christian Gostečnik?
“Samo Christian sem.”
Naziv doktor velikokrat povezujemo z zdravniki. Ste vi zdravnik človeških src?
“Bolj se čutim kot sogovornik človeške bolečine.”
Katera je največja?
“Konflikt v zakonu. Pa tudi konflikt pred zakonom, saj si ljudje ne upajo več poročati. Tretja bolečina je starševstvo. Iz vsega tega potem izhajajo znaki ali simptomi: droge, alkohol, čustveni zapleti ...”
Je v naši družbi veliko skokov čez plot?
“Veliko, vsekakor, čeprav natančnih številk ne poznamo. Statistike so varljive. Na vprašanje, koliko moških je nezvestih, moramo namreč postaviti tudi vprašanje, s kom so nezvesti? Če 80 odstotkov žena vara svoje može, potem nekako tudi ravno toliko mož vara svoje žene. A taki statistični podatki so seveda neresnični. Je pa res, da ljudje vedno bolj iščejo srečo in notranji mir, predvsem pa rešitev iz stiske. In vedno, kadar eden od partnerjev začne iskati to rešitev po svoje, lahko govorimo o čustveni nezvestobi, ki pa se pozneje lahko še nadalje zapleta. Zato imamo celo terapevte, ki govorijo, da sta za vsako prevaro odgovorna oba partnerja enako, vendar to nikakor in nikoli ne more in ne sme biti res, saj je vsakdo odgovoren za svoj način reševanja stresnih situacij.”
Telo nikoli ne laže
Zakaj?
“Zato, ker tisti, ki se odloči, da bo varal, to naredi izključno zaradi sebe. Sam se je odločil, da bo na ta način iskal srečo. Zato tudi nezvestobe sploh ne jemlje kot prevaro, ampak kot iskanje, kako najti izhod iz krize in kako doseči notranje zadovoljstvo. Razmišlja impulzivno; prepričan je - predvsem, ko gre za nezvestobo na področju spolnosti - da bo telo dalo končni odgovor na zaplete, ki se mu dogajajo v življenju. S tem v zvezi lahko celo rečemo, da danes od spolnosti pričakujemo ogromno, in to kljub temu, da vemo, kako varljiva je in da nam ne daje tistega zadovoljstva, ki ga želimo, vsaj dolgotrajnega ne. Glede telesa tudi na splošno lahko rečemo, da danes telesu samemu postavljamo neizprosne zahteve in da si želimo, da ravno telo postane center ugodja. Vendar ker telo nikoli ne laže, vedno govori samo resnico in zato velikokrat ječi, kriči od bolečine, ga je treba utišati. Zato danes svoja telesa zalivamo z alkoholom, zakajamo in drogiramo ali skušamo prek spolnosti iz telesa izvabiti še zadnji košček občutja, da nam je lepo in da uživamo, kar je velikokrat vzrok, zaradi katerega pride do nezvestobe. Vendar je to samo še ena velika prevara, saj nas tokrat lahko telo še enkrat izda. Telo nikoli ne laže, kot rečeno. In ne odpušča, ker je del narave, ki se tudi vedno maščuje.
Kaj to pomeni?
“Če se najprej pomudimo samo pri najbolj preprostem dejstvu, in sicer pri vprašanju, ali bo res prevarana žena ob ugotovitvi, da jo mož vara, rekla, da se bo sedaj pač bolj potrudila in možu ugodila v vseh stvareh, ki so mu pri njej manj-kale? Ne! Zagnusil se ji bo, kar pa je čisto telesno čutenje; skratka, njeno telo bo zadnji razsodnik, in telo tudi vedno ve, če nekdo vara, telo čuti, sluti. Predvsem pa je tu nujno reči, da s prevaro nikoli ne dosežemo želenega. Na koncu pride do tega, da moramo naše stiske, spore in zaplete najprej miselno in predvsem čustveno urediti. In če nadaljujemo: ravno na podlagi vseh teh mnogih prevar so namreč v Ameriki in drugod na Zahodu prišli do tega, da tisti, ki vara, to počne samo zaradi sebe. Tako kot alkoholik, ki se za pitje sam odloči. Če bi se ljudje zapili zaradi žene ali moža, bi moralo biti veliko več pijancev, kot jih je.” (smeh)
Kaj pa skok čez plot, ki nastane v posebnih okoliščinah? V navalu strasti, pijanosti ali posebnem čustvenem stanju, ko je posameznik ranljiv?
“Ljudje bodo vedno zagovarjali vse mogoče. Skok čez plot nikoli ni naključje. Ljudje tako živijo, da se to lahko zgodi. Niso se namreč odločili, da bodo živeli v svojem zakonu. Ali s partnerjem. Če bi bilo res, da je to naključje, ki se lahko pripeti vsakemu, bi to pomenilo, da so popolnoma brez nadzora nad samim seboj in da v končni fazi nismo niti svobodni, kar pa bi v resnici pomenilo, da smo drug drugemu lahko, vsaj čustveno, zelo nevarni, saj nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi in kako boš reagiral. In vendar imamo tu moč, da se lahko odločimo, če se le hočemo.”
Skok čez plot torej ni le naključje, ker je treba do plota najprej priti?
“Vsekakor. Najprej moraš imeti orožje v rokah, da lahko začneš streljati. Zaradi notranje stiske, ki je niti ne poznaš, kaj šele razrešiš, skočiš čez plot.”
Kakšno vlogo ima v ljubezenskem trikotniku tretji?
“Tretji člen, moški ali ženska, je pripravljen biti nadomestek. Nastane zelo čuden psihični zaplet, saj ima tisti, ki vara, nekoga, ki je pripravljen biti samo nadomestek za pravo ljubezen, naklonjenost in nežnost. Naj še tako močno zatrjuje, da ljubi, ima rad, vedno se vrača domov, k svojemu prvemu partnerju ali partnerki.”
Ampak mnoge ljubice so prepričane, da se bo ljubimčeva prva družina prej ali slej razdrla ...
“Ljubimec in ljubica sta človeka, ki jima je varanje varno početje. Zanju ni varno, da bi se k njima kdo priselil. Tudi statistika pravi, da se zveze, nastale ob razpadu primarne zveze, razderejo v 70 odstotkih. Za primarne zveze pa velja, da jih razpade 40 odstotkov. Zelo močno se lahko zaljubiš v nekoga, ki je nedosegljiv. Ljudje si dovolijo vse mogoče. Vznemirljiva adrenalinska naveza je izredno privlačna in še prepovedana zraven, zato se lahko vleče leta in leta. Ko pride do odkritja, je seveda grozno.”
Kaj lahko naredi mož, kaj žena in kaj tretji?
“Človeka, ki išče zadovoljstvo izven svoje primarne zveze, bi najprej vprašal, zakaj si ne dovoli biti ljubljen. Če ima dve ženski hkrati, za kateri upa, da druga za drugo ne vesta, ne more biti ljubljen. Ne gre torej samo za to, da je tak človek izven vseh moralnih načel, ampak je tudi do skrajnosti nesrečen in v svojo katastrofo spravlja še druge, pa čeprav se morda trenutno tega niti ne zaveda.”
Težnja po zvestobi
Moški v šali ali pa tudi resno radi rečejo, da je mnogoženstvo nekaj naravnega, ker so ga priznale mnoge civilizacije, tudi judovsko-krščanska. Ali ni za moškega imeti ljubico isto kot imeti v neki drugi kulturi drugo ali tretjo ženo?
“To je zelo zanimivo. Pred kratkim sem se pogovarjal z nekim misijonarjem iz Afrike. Pripovedoval mi je o plemenu, ki prakticira mnogoženstvo. Mož hodi od hišice do hišice, kjer živijo njegove žene. A gorje, če bi mu bila katera od njih nezvesta! Samo on jih ima lahko več. Za nezvestobo sledijo hude sankcije, v nekaterih kulturah celo smrtna kazen. Tudi v teh primarnih kulturah je torej želja, ali bolje, nagon po zvestobi neverjetno močan. Ko ženska postane sogovornica, enakopravno bitje moškemu, pa je zvestoba obojestranska. Kdo od moških bi si v takem primeru še upal zagovarjati večženstvo?”
Tisti, ki ima ljubico, denimo?
“In žena bo rekla, da je to v redu? (smeh) Moški, ki žensko spoštuje, ji bo zvest. Če spoštuje sebe, ji bo zvest zaradi sebe, ne zaradi nje. Dobro, če ne moreta zdržati skupaj in gresta vsak svojo pot, je to nova zgodba. V času trajanja zveze, v kateri si obljubil zvestobo, pa te ob prevari telo vedno kaznuje.”
Ali je po skoku čez plot zvezo še moč rešiti?
“Terapevti smo tu v dilemi. Nezvestobo je izredno težko zdraviti, če uporabim ta izraz. Najprej je treba izpolniti nekaj osnovnih pogojev. Prvi je, da nezvesti partner v polnosti prepozna sram in gnus, ki sta v njem, saj ga je to pognalo čez plot. Sprejeti mora popolno odgovornost za svoje dejanje. Če tega ne naredi, mu ni pomoči. Vedno bo namreč iskal vzroke v partnerju: ker nisi naredil tega ali onega, grem z drugim. Ker je žena rodila, ker čustveno ni bila z mano, ker je bila preveč z dojenčkom, si najdem ljubico. To je skrajna oblika izdajstva in prevare. Kako bo zdaj to žensko telo dovolilo, da se ga mož še kdaj dotakne? Le z močnim očiščenjem, ki ga potrebuje predvsem on. Kako bo mož nazaj sprejel ženo, ki si je v času, ko je bil v veliki stiski in težavah, dobila drugega? Da se zaupanje ponovno obnovi, traja precej časa. Osnovno vprašanje je, ali se je nabralo dovolj pozitivnih občutij in doživetij, ki prevladajo nad negativnimi. A dokler tisti, ki je prevaral, ne bo zares priznal, da je to storil zaradi sebe, nima nobene možnosti iti naprej.”
Kako to doživlja prevarani?
“Najprej doživi šok, sledijo bes, jeza, žalost. Vsi prevarani pravijo, da bi laže prenesli, da bi partner umrl, kot da jih je prevaral. Imajo prav. Laže je pretrpeti partnerjevo smrt kot skok čez plot. Ker ljudje skok čez plot tako globoko doživljajo, to verjetno le ni tako preprosta zadeva, mar ne? Za prevaranega je najbolje, da ne prosi in ne moleduje. Najbolje je postati hladen 'kot špricer' in partnerju reči: prevaral si me, povej, kaj bo jutri. Vse kritike, kričanje, zmerjanje ali norenje so namreč voda na mlin tistemu, ki je varal. Rekel bo, poglej se, kakšen si, saj ni mogoče živeti s tabo. Prevarani bi se moral umiriti in sam pri sebi ugotoviti, da ni z njim nič narobe. Je pa to blazno težko.”
In če partner nikoli ne izve za prevaro? Je tak ljubezenski trikotnik lahko trajen?
“Da prevarani nikoli ne izve? (nasmeh) Take zgodbe sicer obstajajo, a so skrajno redke. Sicer je o tem zelo težko govoriti, saj si ljudje lahko potem to napačno razlagajo. Vsak prevarani namreč na neki način ve, da je prevaran, še posebej, če se to nekaj časa vleče. Prej ali slej namreč to vsak ugotovi. Je pa včasih tudi tako, da prevarani varanje dopušča. Lahko tudi sam začne varati. Potem se gresta partnerja igrice - ti mene, jaz tebe, sva 1:1 ali 2:2. Ali pa živita drug mimo drugega, vsak s svojimi prijatelji. Tudi tako je mogoče živeti. Varanje ne pomeni samo zveze z drugo žensko ali moškim. To je lahko tudi služba, kariera ali kaj tretjega.”
Ceno plačajo otroci
Kdo pri vsem skupaj plača najvišjo ceno?
“Otroci. Otroci so vedno simptom nerazrešenih konfliktov. Če se partnerja ne razumeta in se neprestano obdelujeta, izdajata, varata ali zapuščata, bodo otroci to prekletstvo nosili do konca svojih dni.”
In izhod? Ali obstaja?
“Seveda, a ga je malce teže najti. Sin si bo namreč našel partnerico, ki mu bo hitro obudila njegovo prekletstvo. Postalo ga bo strah, da ga bo tudi ona izdala ali prevarala. Ali pa bo njo postalo groza, da bo on počel nekaj, kar se je njej dogajalo v otroštvu. Tu mora priti do temeljne odločitve, da bosta partnerja začela bistveno drugače. Najprej pa morata svoje starše prepoznati kot ljudi, ki so delali najbolje, kot so znali, čeprav nikoli niso postali prave matere ali očetje.”
Kdaj ugotovimo, da smo za skupaj?
“Ko se prvič udarimo, skregamo. Takrat ugotovimo, ali smo pripravljeni skupaj rešiti spor ali ne. Vsaka zveza je napredovanje tistega, kar smo imeli v primarni družini. Lahko pa je tudi nazadovanje. Odvisno, za kaj se odločiš.”
To je precej kruta teorija. Kako ravnati, da bomo napredovali in ne nazadovali?
“Če bi bila to zgolj teorija, bi bilo krasno. (smeh) Lahko bi rekli, da je Gostečnik postavil teorijo, ki ne drži. A to ni teorija, to je praksa. K meni prihaja precej zakoncev. Najprej se morajo umiriti, slišati drug drugega, ugotoviti, da so različni v pogledih in čutenjih, in da se zaradi tega ne ogrožajo. Misliti drugače ni narobe. Problem je, ker se zakonci ne pogovarjajo. Ne verjamem, da se ljudje ne znamo pogovarjati. Znamo se. Na voljo imamo toliko komunikacijskih sredstev, kolikor jih hočemo. To lahko še stokrat ponovim! A vendar se ne pogovarjamo.”
Zakaj?
“Nekega dne se mož neha pogovarjati. Nekaj ga stisne v grlu. Fant, ki osvaja dekle, bo govoril ure in ure. Potem pa sčasoma neha in utihne. S tišino se začne obnavljati vse, kar je v njem nerazrešenega. Vse rane, bolečine, zapleti, negotovosti, strahovi ali kakorkoli že imenujemo to, kar človek nosi v sebi iz primarne družine. Partnerja imata možnost, da začneta te dileme drug ob drugem razreševati. Odrasla sta, a v obeh se prebudita otroštvo in mladost. Ali lahko naredita stvari drugače?”
Ljudi je poroke strah
Zakaj se danes mladi tako težko odločajo za poroko, skupno življenje ali rojstvo otroka?
“Krilatica, ki kroži, je, da so mladi zelo neodgovorni. Sam bi temu težko pritrdil. Mlade je namreč predvsem obupno strah.”
Česa?
“Ljudje nosimo v sebi spomine, ki se jih velikokrat niti ne zavedamo. Hkrati pa mladi zelo dobro vedo, da ne želijo živeti tako, kot so živeli njihovi starši. Iščejo osnovno razumevanje, sočutje. Dekle bo reklo, zakaj bi se poročila z nekom, ki me ne čuti? Fant pa bo rekel, zakaj bi se poročil z nekom, ki ne verjame vame, me ne potrjuje in ne razume? Da bi živela skupaj samo zato, ker je to splošna navada? Pred nekaj desetletji je bila poroka nujna za preživetje. Danes ni več tako. Že generacija pred nami je čutila podobno, a so ljudje čustveno še zelo potrebovali drug drugega. Danes pa smo postali čustveno silno zahtevni. Hočemo razumevanje in sočutje. Moški ima od nekdaj v sebi strah, ki pa je danes hujši kot nekoč: da ga žena kontrolira, nadzoruje, posesa vase, požre. Ženska pa se od vekomaj boji, da jo bo mož zapustil ali prevaral. Zato, ker so ta čustvovanja postala tako zelo močna, ljudje danes raje tvegajo življenje brez zaveze, ker mislijo, da manj boli, če se razidejo. A tudi takrat to v resnici ni tako.”
Kakšne so posledice?
“Najprej je treba reči, da je tak način življenja skrajno nevaren, saj takšen partner lahko odide kadarkoli zaradi česarkoli. Narava pa zahteva svoje. Želimo si nekoga, ki je tu, v moji bližini, ki je zvest, sočuten, nežen, ki ljubi, in predvsem, ki vztraja. Ljudje zato zelo hitro najdejo telesno soglasje in si mislijo, da bo spolnost rešila druge zaplete. To je vzrok, da se po določenem obdobju, ko bi se morali čustveno razpreti svojemu partnerju, rečejo, da so se naveličali vseh sporov, v resnici pa jih je strah tveganja in odločitve ter zato iščejo novega partnerja.”
Prava svoboda
Kaj pa strah pred izgubo svobode?
“Ljudje svobodo še vedno pojmujemo tako: če se poročim, odpade toliko in toliko stvari. Morali pa bi razmišljati o resnični, pravi svobodi, o svobodi ZA. Imamo namreč svobodo ZA in svobodo OD. Edino 'svoboda za' človeka osreči. Odločim se za določen poklic, za nekega človeka, za vsako izbiro, ki jo naredim. Če moški ni svoboden ZA svojega otroka, če se ne odloči, da mu bo oče, bo totalno nesrečen. Če se svobodno ne odloči, da se poroči zaradi sebe, bo nesrečen mož. Če se ženska odloči, da se bo poročila zato, ker ne more živeti sama, to ni svobodna odločitev. Ko pa se odloči, da je svobodna ZA tega moškega in ZA rojstvo tega otroka, pa je to svoboda, ki osrečuje. Zato je svoboda bolj v odločitvi za nekaj kot v begu od nečesa.”
Kako se začeti pogovarjati? Če se usedemo pred televizijo, verjetno ne?
“Zakaj pa se sploh usedeš pred televizijo? Da gledaš še četrtič skoraj povsem ista poročila? Ko se moški odpre in začne pogovarjati, mu je vendar veliko laže! Zakaj torej pustimo, da nosimo vse stiske v sebi in nas potem udari stres ali infarkt, namesto da bi se pogovarjali? Problem je samo sprostiti se. Zakaj moški spije kozarec, potem pa govori s prijatelji celo popoldne, ko pride domov, pa utihne? Ima nemogočo ženo? Ne. Ravno ob tej ženi mora začeti govoriti, ker ga najbrž zelo spominja na nekoga iz njegove prve družine. Sicer pa: saj moški se radi pogovarjamo, samo da ne vemo vedno, kdaj bi se v resnici radi pogovarjali, medtem ko se ženske vedno lahko pogovarjajo.”
Kaj torej: sprehod, zakonske delavnice, duhovne vaje?
“Vse to in še kaj. Predavanj, ki ljudem odpirajo nove in nove stvari, je ogromno. Lahko sicer gredo na sprehod, maraton ali duhovne vaje, a ostanejo tiho. Vsak zakonec se mora odločiti in reči: jaz sem ob tebi zaradi sebe. S tem se neha ogroženost. Ko se odločim, da se bom z nekom pogovarjal zato, ker se hočem jaz pogovarjat, mi ni težko govoriti ure in ure. Če pa se čutim ogroženega, bom komaj čakal, da se pogovor konča, saj mi ni prijetno. Zato pa je pogovor vedno zavestna odločitev, odločitev, da se jaz hočem pogovarjati, da jaz želim določene zadeve razčistiti in da jaz želim prek pogovora nekaj bistvenega spremeniti.”
V rumenem tisku vas je partner televizijske voditeljice Saše Einsiedler obtožil, da je njuna zveza razpadla, ker se je ona čustveno navezala na vas. Se dogaja, da se pacient naveže na svojega terapevta?
(smeh) “Ljudje bodo tudi iz najbolj poštenih namenov skovali karkoli. A take laži imajo zelo kratko dobo trajanja. Konkretnih primerov nočem komentirati. Ljudje se včasih res navežejo na terapevta. A to ni navezanost kot v primeru zaljubljenosti. Nastane zato, ker ljudje upajo, želijo in zahtevajo, da terapevt ostane na razdalji. Da je kot mentor, da se jih ne dotika, jih nikoli ne objema, ne počne dvoumnih stvari ali jih klicari po telefonu. Ljudje pridejo sem, se pogovorijo in odidejo. Terapevt ni svetovalec, ampak poslušalec. Človek sam pride do razumevanja, kaj se z njim dogaja. Če terapevt prekorači mejo, je to čista zloraba. Tu ni debate! Povsem isto velja tudi za duhovnika v spovednici. Ko sem v Slovenijo pripeljal to terapijo, sem sodelavce najprej naučil profesionalne distance. Lahko mi verjamete, da jo zato sam držim prvi in najbolj.”
sorodni članki (psihologija)

BAZOVICA 1930: Pomor, ki je zanetil upor

Preprost kamnit steber s štirimi priimki skromno obeležuje dogodek, ki v slovenski in posebej primorski zgodovini močno odmeva vse do danes. Pred 80 leti je namreč strelski vod, sestavljen iz 56 črnih srajc, z eno samo salvo pokončal štiri tržaške antifašiste: Ferdinanda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojzija Valenčiča.

Šestega septembra bo minilo osem desetletij od eksekucije na gmajni pri Bazovici. Ambicija fašistov in njihovega voditelja Benita Mussolinija je bila s štirimi smrtnimi kaznimi in več desetletji zapora ustrahovati primorske nacionaliste in ves narod. Na dan sodbe pa je v “osmem letu fašistične ere” strah pokazala italijanska država, saj so v tržaškem pristanišču zasidrali kar deset vojnih ladij, ki so usmerile topove proti mestu. Za usmrtitev četvorke ujetnikov so proti Krasu poslali cel bataljon vojakov. Notranji minister je v vsej državi prepovedal zborovanja in vsem krajevnim oblastem zaukazal strogo čuječnost.

Posebno sodišče
Posebno sodišče za zaščito države, ki je v času svojega delovanja (1927-43) obsodilo 4556 ljudi na skupaj 27.742 let zapora, 41 pa smrt, se je posebej za ta proces preselilo iz Rima v Trst. Eksekucija je bila sklep večmesečnega delovanja vlade proti tigrovcem zaradi bombnega napada na uredništvo tržaškega fašističnega časnika, pri čemer je bil nehote ubit njegov urednik. Sledile so množične aretacije, zapori in mučenja. Petnajst članov tržaške Borbe in trije tigrovci so bili na procesu obsojeni: štirje na smrt, drugih štirinajst pa na zaporne kazni, ki v seštevku znesejo kar 148 let.
Usmrtitev se je zgodila že nekaj ur po koncu procesa. Posebno sodišče, ki ga je ustanovil diktator Mussolini, namreč ni dovoljevalo priziva. Tudi prošnje za pomilostitev, ki so jo podpisali obsojenci, italijanskemu kralju Viktorju Emanuelu s sodišča sploh niso odposlali. Naslednje jutro so navsezgodaj na smrt obsojene nekaj po peti uri zjutraj peljali na strelišče pri Bazovici. 56 vojakov se je razporedilo v tri stranice kvadrata, četrto so sestavljali štirje stoli. Nanje so se usedli trgovec Ferdo Bidovec (22), bančni sel Franjo Marušič (24), trgovec Alojzij Valenčič (33) in uradnik Zvonimir Miloš (26). Vsi štirje Tržačani, slednji po narodnosti Hrvat. Odklonili so, da bi jim prevezali oči, in dva sta tik pred salvo uspela izreči “Živela Jugoslavija!” Ubite so položili v krste in jih skrivaj zakopali na tržaškem pokopališču sv. Ane.
O usmrtitvi so telegrafsko takoj obvestili Mussolinija, ki je osebno odločal o poteku procesa. Zaskrbljenost pa duceja ni minila. Še nekaj dni kasneje je napeto sledil, o čem poročajo tuji mediji, in potem dal resničnost podatkov iz časnikov osebno preverjati.
Interpretacija
Italijanski zgodovinarji se s procesom niso veliko ukvarjali, pravi zgodovinar dr. Gorazd Bajc (38) s koprske Fakultete za humanistiko: “Za nekatere, zlasti za del politike in publicistike, so bazovski fantje le teroristi.” V Trstu rojeni zgodovinar opozarja tudi, da je pojem terorizem v zadnjih letih treba gledati drugače kot pred stoletjem. Omeni tudi razcepljenost pri obeleževanju spomina na Bazovico med Slovenci, ki je bila močna med zamejsko levico v času informbiroja (1948). Hkrati pa pravi: “Morda pa je ravno okoli Bazovice bilo doslej še največ enotnosti, saj gre za spomin na prve protifašiste pri nas in širše v Evropi. Prav tržaški proces je pomenil prelomnico za evropsko javno mnenje, ki je bilo prvič seznanjeno, da na območju Julijske krajine ni vse v redu. Sami Slovenci so Bazovico 'posvojili' kot simbolni moment upora. Partizansko gibanje je Bazovico pogosto uporabljalo kot simbol, spomina pa ni moglo nikoli monopolizirati.”


Preprost spomenik s štirimi priimki bazoviških žrtev je vse od postavitve tarča številnih oskrunitev italijanskih neofašistov






Čeprav so slovenski napisi velikokrat tarča vandalizma, pa zadnji napis govori, da so bili na delu okoljski aktivisti

 Ruj na bazovski gmajni pozno poleti 2010

besedilo in fotografije: Tino Mamić

Prvi primorski svetnik

Pobuda in zbiranje podpisov za beatifikacijo Filipa Terčelja           sorodni članek o Terčelju
Na koprsko škofijo že od aprila naprej prihajajo podpisi pod pobudo za beatifikacijo Filipa Terčelja. Če bo koprski škof predlog sprejel, bo Terčelj postal prvi kandidat za svetnika iz koprske škofije in morebiti tudi prvi primorski svetnik.
Prvi predlog za začetek postopka za beatifikacijo Filipa Terčelja (Grivče 1892 - Davča 1946), duhovnika, ki ga je umorila nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne nova komunistična oblast, so aprila v Koper poslali duhovniki z Vipavskega. Zatem se je organizirala še skupina laikov pod imenom Exodus in začela zbirati podpise. Imena podpisnikov uradno niso znana, po telefonu pa so nam nekateri potrdili, da so se podpisali: tako publicist Milan Gregorič, direktor TVS Jože Možina, slikarka Veselka Šorli Puc in pisateljica Berta Golob. Podpisani so prepričani, da “izreden pomen njegovega kulturnega, socialnega in duhovnega dela med našimi predniki v času fašistične diktature ostaja globoko zapisan med našim ljudstvom, prav tako tudi njegovo v veri zakoreninjeno in mučeniško življenje, s katerim je junaško potrdil to, za kar je živel in gorel.”
Veliko podpisov je zbral tudi Bogdan Vidmar, župnik iz Podrage. Pravi, da je postopek pomemben, tudi zato, da se “Primorci začnemo spraševati, kdo smo in kakšna je naša identiteta“. Hkrati meni: “Terčelj je lahko katalizator za razumevanje predvojnega, medvojnega in povojnega dogajanja v celotni Sloveniji, predvsem pa v Cerkvi kot krščanski skupnosti. Filip Terčelj ni bil ne fašist, ne nacist, ne komunist, ne domobranec, ne pripadnik 'ljubljanskega klerikalizma'. Vse te ideologije pa so ga skušale uničevati in onemogočati.”
O Terčeljevi priljubljenosti priča tudi vse več kulturnih dejavnosti. Terčeljevim dnevom z akademijo v Ajdovščini februarja in množično obiskanemu odkritju njegovega kipa v Šturjah aprila (na fotografiji), sta sledila junija Terčeljev dan v Logu pri Vipavi in zbornik, ki ga je v Ljubljani uredila in izdala Marija Pegan. Že v prihodnjih tednih pa bo Terčelju v čast organiziran koncert v Logu pri Vipavi. V pobudi pa piše: “Mnogi segajo po romanu Alojza Rebule Nokturno za Primorsko, ki na umetniški način prikazuje lik Terčelja kot svetel vzor primorskega duhovnika. Pojavljajo se predlogi o izdaji slikanice za otroke in snemanju filma. Prepričani smo, da bo tozadevnih pobud v prihodnje še več. Lahko rečemo, da nas Filip Terčelj resnično povezuje.”
Ali bi bil Terčelj prvi primorski svetnik? Tiskovni predstavnik koprske škofije odgovarja: “Da, čeprav ne pozabimo, da je škof Janez Gnidovec deloval v Vipavi in Idriji in je nekako tudi primorski. Tu je še božji služabnik Jakob Ukmar iz Trsta, za katerega je škofijski postopek že končan.” Omenimo lahko še v Piranu rojenega Italijana Francesca Bonifacia, ki je na predlog tržaške škofije že postal blaženi.
Različne škofije so sicer začele beatifikacijske postopke za 16 slovenskih svetniških kandidatov in skupino okoli 50 mučencev. Dva od teh, Anton Martin Slomšek in Alojzij Grozde, sta že postala blažena, kar pomeni, da jim do svetništva manjka samo še dokaz o čudežu. Kar nekaj kandidatov je delovalo v tujih škofijah, kar pomeni, da ne gre za uradne slovenske kandidate. Našli pa bi še kak ducat drugih svetnikov in blaženih, ki so delovali v naših krajih, a to še pred prihodom Slovencev ali v času, ko o slovenstvu v današnjem smislu še ne moremo govoriti.
Terčelj je bil tudi pesnik. Zbor svečenikov sv. Pavla mu je izdal pesm v čast škofu Sedeju, ki jo je uglasbil Vinko Vodopivec

Fotografija iz albuma, ki jo hranijo sorodniki Terčelja v Šturjah

Detail kipa Mirsada Begića

V primerjavi z drugimi svetniškimi kandidati bi Terčelj kot mučenec hitreje dosegel prvo stopnjo svetništva, naslov blaženega. Dobro ohranjena fotografija Filipa Terčelja, ki jo hrani ljubljanski NUK.

 Cankarjev trg v Šturjah je dve leti imel prazen podstavek za kip. Šele z vztrajnim prizadevanjem civilne družbe, župljanov, meščanov in desnosredinskih občinskih svetnikov je prišlo do postavitve kipa, ki je bil po mnenju župana Marijana Poljšaka "prevelik".

besedilo in fotografije: Tino Mamić

objavljeno v Primorskih novicah v soboto, 21. avgusta

20. avgust 2010

Kje je dom publicista Milana Gregoriča? Kjer je človekov dvom nedotakljiv

Pri tržaški založbi Mladika je luč sveta ugledala že deveta knjiga uglednega istrskega publicista Milana Gregoriča. V njej so zbrana tako besedila, ki so že bila objavljena (večinoma prav v našem časniku), kot tudi tista, ki jih nekateri mediji avtorju niso hoteli objaviti. Združena po tematskih sklopih z veznim besedilom, ki pojasnjuje okoliščine, ponuja knjiga zanimiv pogled na Primorsko in slovensko družbeno dogajanje zadnjih treh desetletij.
Naslov knjige Moj dom je logična izbira, tako glede na verze z zadnje strani knjige, kot tudi glede na Gregoričevo življenjsko delo. Gregoričev življenjski motto se namreč skriva prav v tam navedenih besedah: “Moj dom ni tam, kjer se časti ena sama resnica, kjer so višji interesi več kot človek, kjer šteje predvsem politično lakajstvo.”
Gregoričev dom je namreč tam, ”kjer je človekov dvom nedotakljiv, kjer človek pomeni več kot sistem in kjer je bogastvo rezultat dela in pravične delitve”. Različnost v mišljenju simbolizirajo tudi barve mavrice na naslovnici. Avtor pravi, da je z lokom mavrice hotel povedati, da se prav s svobodo misli spajata dva svetova, eden iz časov pred osamosvojitvijo Slovenije, drugi pa po njej.
Iz prispevkov, ki so nastajali v zadnjem desetletju totalitarizma in v dvajsetih letih demokracije, veje Gregoričeva pokončnost. Avtor ne skriva svoje preteklosti, pa čeprav bi zaradi tega morebiti izgubil kakšno simpatijo, tako med bralci enega kot tudi drugega slovenskega političnega tabora.
Nekdanji semeniščnik in nekdanji komunist je tako semenišče kot partijo zapustil neprostovoljno - zaradi izključitve. Svoje kritike namreč nikdar ni skrival, klub visoki ceni. Večni idealist in večni pronicljivo kritični opazovalec v vsakem družbenem pojavu vidi tako dobre kot slabe lastnosti. Črno-belega slikanja ne pozna, pa najsi gre za komuniste ali demokrate, Cerkev ali državo in nenazadnje - tudi za koprskega župana. Odkritosti nihče ne mara, zato so v knjigi posebej dragoceni tisti prispevki, ki jih je Gregorič doslej priobčil samo ustno, ali oni, ki jih mediji niso hoteli objaviti.
Enajst vsebinskih sklopov omogoča, da beremo samo vsebino, ki nas zelo zanima, drugo pa prepustimo za kasneje. V prvem poglavju opisuje družbene travme iz obdobja razsula realsocialističnega sistema - od policijskih represalij na nekaterih prireditvah do luške in novinarske stavke, od aretacije četverice do položaja vernikov v režimu.
Drugo poglavje zajema obdobje nastanka prvih demokratičnih strank, osamosvojitev in medijsko poročanje v tem obdobju ter na danes povsem pozabljeni “verjetni politični umor Ivana Krambergerja”.
Naslednji sklopi se ubadajo z vprašanji sprave v Istri, odnosom med državo in Cerkvijo, Evropo, 11. septembrom, “tranzicijskim Avgijevim hlevom”, društvom Tigr in italijanskimi neofašisti, “s fenomenom Boris Popovič” in z ekologijo. Zadnje poglavje pa posega v človekovo intimo, v avtorjevo dušo, saj odkrito spregovori o sebi in uporablja izraz “poskus javne spovedi“.
Koristno bi bilo, če bi knjigo Moj dom prebral vsak primorski, posebej še istrski intelektualec, ki ga količkaj zanima politika. Še bolje bi jo bilo imeti tudi na svoji knjižni polici, saj gre za podatke novejše primorske politične, medijske in gospodarske zgodovine, ki jih je družba zelo hitro potisnila v pozabo. Pri tem sploh ni pomembno, ali se z razmišljanji avtorja strinjamo. Gre za subjektiven pogled na družbo, ki pa je zelo pomenljiv, tako za tiste, ki so z Gregoričem podobnih, kot tudi povsem nasprotnih misli.

Objavljeno v Primorskih novicah avgusta 2010
“Moj dom ni tam, kjer se časti ena sama resnica, kjer so višji interesi več kot človek, kjer šteje predvsem politično lakajstvo.”
Milan Gregorič, publicist

besedilo in fotografija: Tino Mamić

16. avgust 2010

Izpoved terorista

Marc Lenagham je bil zaradi več poskusov umorov kot terorist obsojen na dvanajst let ječe. Ni se skesal. Po dveh letih zapora je k njemu prišel duhovnik. Z omembo Marije in Međugorja se je njegovo življenje začelo spreminjati. Zagreti terorist je v nekaj mesecih postal vnet mirovnik.
Marc Lenagham je v času odraščanja v zahodnem Belfastu videl in doživel veliko nasilja, ki ga je nad njegovimi rojaki izvajala britanska vojska. Belfast, prestolnica Severne Irske, dela zelenega otoka, ki ga Velika Britanija po osamosvojitvi Irske (1922) ni hotela zapustiti, je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja žarišče spopadov med irskimi in britanskimi skrajneži. Oboroženi spopadi med terorističnimi skupinami katoliških republikancev na eni in teroristi protestantskih unionistov ter britansko vojsko na drugi strani, so terjali več kot 3200 žrtev. “Požgali so nam hišo, zato smo morali iskati nov dom. Veliko prijateljev in znancev je izginilo ali pa so bili ubiti. Za vse to smo krivili britansko vojsko,” se Lenagham spominja svojega otroštva.
Pravični boj
“V meni so naraščali jeza, želja po maščevanju in sovraštvo,” pripoveduje Lenagham. Zato se je začel zanimati za politiko. “Prepričali so me, da je naš boj pravičen. Verjeli smo, da se borimo za mir, svobodo in pravičnost. Ampak vedno bolj smo postajali ogorčeni, maščevalni in sovražni. V takem vzdušju sem odraščal. Zdaj razumem, da sem bil v dušo globoko ranjen,” nadljuje Lenagham.
Vključil se je v organizacijo IRA in postal terorist, prepričan, da je borec za svobodo: “Verjeli smo, da opravljamo plemenito dolžnost.” Začel je raznašati letake s protibritansko in proticerkveno vsebino. Naučili so ga streljati, se spominja: “Učili so nas, naj, ko streljamo v čelo, merimo v vrat.” Inštruktor jim je večkrat ponavljal: “Ne ubiješ s pištolo, ampak s srcem.”
Štiri leta je bila IRA mlademu študentu ruščine in marksizma glavna “obštudijska dejavnost”. A tri mesece pred zaključnimi izpiti na fakulteti je pristal v zaporu. 15. januarja 1982 so napadli neko hišo v Belfastu in za talce vzeli vse njene stanovalce. Ko so jih napadli britanski vojaki, so z oken na prihajajoča vojaška vozila odprli ogenj. En vojak je bil ubit.
Ječa
Kljub streljanju je Marc s tovarišem sedel na motor. V trenutku med vožnjo, ko je nameril brzostrelko v britanskega vojaka, se je motor prevrnil. Tovarišu je uspelo zbežati, Lenaghama pa so ujeli. Po šestih dneh zasliševanja v preiskovalnem zaporu je bil obsojen na dvanajst let ječe zaradi večkratnega poskusa umora.
V ječi je ostal povezan z organizacijo IRA. Informacije in letake so si lahko izmenjevali le pri maši, zato je redno obiskoval nedeljsko bogoslužje, čeprav je bil, kot pravi, “brez Boga in njegov nasprotnik”. Katolike in duhovnike je imel za slabiče, strahopetce in “izdajalce naše revolucije in naše borbe”.
Nekoč je pri maši pridigal duhovnik, ki se je ravno vrnil iz Međugorja. Govoril je o prikazovanjih, sporočilih in spreobrnjenjih, se spominja Lenagham: “Sam pri sebi sem mislil: ta človek res veruje. Po maši sem ga počakal in vprašal, če res verjame v te stvari. Mirno in zelo prepričljivo mi je odvrnil: 'Seveda, jasno.'” Duhovnik ga je vprašal, ali bi se lahko še kdaj dobila. Lenahgam je bil takoj za, saj ga je nameraval spreobrniti in prepričati, da se je treba britanski nadoblasti upreti z orožjem.
A se je zgodilo nasprotno. Duhovnik mu je prinesel knjigo z Marijinimi sporočili iz Međugorja in Lenaghamu se je začel svet postavljati na glavo. Čeprav je bil prepričan, da gre za pravljice, ga je vse skupaj začelo zanimati. “Vendar pa se je en majhen del mene začel odpirati. Sledil sem tihemu notranjemu glasu. Med branjem sem prišel do fotografije vseh vidcev. Vzelo mi je sapo: nasmeh vidkinje Vicke Ivanković me je prepričal, da ne gre za igrice, ampak za resnično stvar,” pravi Lanagham. Počasi se je njem rodila sprememba: “Prva zmaga v mojem srcu je bila, ko me ni več razvedrila novica o umoru, nasilju ali maščevalni akciji. Nasprotno, ob tem sem postajal vse bolj žalosten.”
Bližal se je dan odločitve. Lenagham ga ne bo nikoli pozabil: “Bilo mi je zelo težko, a nekega dne sem šel k nadrejenim v IRI in dejal, da moralno ne morem več opravičevati naše oborožene borbe in ubojev. Življenje mi je postalo vrednota. Ne morem ga več uničevati. V tistem trenutku so me imeli za strahopetca in izdajalca. A to je bila moja pot. Bil sem svoboden in srečen kot ptiček na veji.”
Čudež
Življenje se mu je spremenilo. Težko je sicer sprejel, da Bog odpušča tudi najtežje grehe, a si je, kot pravi, pomagal s Svetim pismom, kjer je bil Davidu oproščen umor. Po šestih letih zapora, ko se mu je iztekla polovica kazni, je bil pogojno izpuščen (1986). Takoj je odpotoval v Bosno in Hercegovino, takratno socialistično republiko nekdanje Jugoslavije. Pričakoval je, da bo videl kak čudež, a iz tega ni bilo nič. Tri leta kasneje pa je čudež, kot ga imenuje, vendarle doživel. “Bog ima čuden smisel za humor,” pripoveduje o dogodku izpred dveh desetletij. Na vrhu romarske gore Križevac je srečal nekega britanskega vojaka, ki se je spreobrnil v istem času kot on, tudi s pomočjo Marije iz Međugorja. V pogovoru sta ugotovila, da je bil prav on eden od vojakov, ki so Lenaghama v Belfastu aretirali in na mrtvo pretepli: “Objela sva se in nato skupaj zmolila rožni venec drug za drugega in za mir na Severnem Irskem. Molitev lahko ustavi vojno.”
Pred dobrim tednom je o svoji življenjski zgodbi spregovoril tudi na mednarodnem festivalu mladih v Međugorju. Formula uspeha je v samo petih besedah, je prepričan: “Gospod, daj, da začnem na novo.”

besedilo in fotografije: Tino Mamić


Objavljeno v Primorskih novicah v soboto, 14. avgusta 2011: