28. september 2010

Zgod(b)ovina: Smučarski pionir iz Lokavca

Nadučitelj Edmund Čibej je prvo noč na svojem novem delovnem mestu na Gori prebil v postelji, pod katero so spali mladi prašički. Čibejevi prvi odločitvi, da je tej navadi treba narediti konec, so sledile še mnoge druge. Kot pionir smučanja na Slovenskem pa je ponesel ime Dola in Otlice v svet.
Lokavčani in Gorjani so na prosvetitelja Edmunda Čibeja (1861-1954) na moč ponosni. Čeprav bo čez nekaj mesecev minilo že 150 let, odkar je na svet privekal v zaselku Slokarji v Lokavcu, pa spomin nanj ne peša, ampak ravno obratno. Po njemu so poimenovali društvo starodobnih smučarjev, izdali zajetno monografijo z njegovimi spisi, mu odkrili doprsni kip, 3. oktobra pa bodo podelili že tretjo Čibejevo nagrado.
Sodarjev sin
Edmund se je rodil v družini sodarskega mojstra Jakoba Čibeja na naslovu Lokavec 74, kjer je bila takrat gostilna. Mizarska spretnost mu je bila položena v zibko in je kljub učiteljski službi ni zanemarjal. Tudi v pozni starosti je še vedno znal izdelati sod. Še danes so ohranjeni kosi pohištva in izrezljani leseni izdelki, ki so delo njegovih spretnih rok.
Izšolal se je na učiteljišču v Kopru, kar je za leto 1881, ko je maturiral, bila razmeroma visoka izobrazba, čeprav bi jo dandanes po številu let šolanja primerjali s srednjo šolo. Prvo službo je nastopil v Rihembergu, današnjem Braniku, kjer je prijateljeval s tamkajšnjim kaplanom, poetom Simonom Gregorčičem. Poučeval je tudi na Brjah, v Svetem Križu (danes Vipavskem), na koncu pa je skoraj tri desetletja učil na Dolu, današnji Predmeji. Učil pa ni le šoloobveznih otrok, ampak tudi starejše, ki so se hoteli naučiti branja in pisanja. Poleg poučevanja kakih osemdesetih otrok je našel ogromno časa za izobraževanje domačinov. Dolu je izboril občino in državno čipkarsko šolo (1885). Ljudi je navdušil in tudi naučil zidati štedilnike in dimnike. Pomagal jim je, da so kot gozdarji odhajali v tujino, kjer so odlično zaslužili. Prepričeval jih je, da morajo prašički ven iz hiš. Izobraževanje otrok in odraslih je Gorjanom prineslo vsestranski gospodarski in kulturni napredek.
Veseljak
Čibejevo delo je bilo tesno povezano z gozdarji, ki so ga navdušili, da je tudi on postal strastni lovec. Ljudje so se ga spominjali kot veseljaka, o njegovi duhovitosti pa pričajo tudi opisi polni samoironije. Ko je prvič stopil na smučke, za katere je odštel pol svoje plače, navodil za uporabo ni imel. “To je bilo smeha in dovtipov od strani radovedne predmejske publike ob mojih prvih neuspelih poskusih, ki si jih pa nisem jemal preveč k srcu. Poklonov in priklonov, skokov in padcev je bilo nebroj; če sem hotel na desno, je zaoralo na levo; če sem se nagnil le za malenkost naprej, mi je bil nos že v borbi s snežno odejo; če me je potegnilo za spoznanje nazaj, se mi je znašla 'ta stara' v mehkem snežnem objemu; če pa so mi smuči zašle na nekoliko pretrdo podlago, tedaj je bil polom spet neizogiben in nedolžno telesce nerodnega smučarja je treščilo z vso svojo težo na mater zemljo, da se je pokadilo na sto strani!”
Muzealec
Navdušen hribolazec je bil tudi eden od pobudnikov za ustanovitev planinskega društva v Ajdovščini (1903). Zanimal se je za vse in o tem tudi pisal. Zavzeti domoznanec je postal član državne komisije strokovnjakov, ki je natančno pregledala in popisala Trnovsko planoto. Po upokojitvi, tik pred začetkom prve svetovne vojne, se je preselil domov, kjer je pri Slokarjih prevzel očetovo domačijo. V hiši je uredil pravi pravcati muzej z lovskimi trofejami, s kamninami, fosili, z dvema meteorjema, vipavsko narodno nošo, s prvimi smučmi in celo s pipo slovitega avstrijskega vojskovodje feldmaršala Josefa Radetzkega. Tudi v Lokavcu je ta član liberalne stranke zašel v politiko kot župan. V njegovem času je vas dobila nekaj novih cest, vodovodov, priznani arhitekt Maks Fabiani pa je zgradil lepo sodobno župnijsko cerkev. Čibejeva muzejska zbirka je, kot pravi v svojih spominih, tako presunila poveljnika nemške enote, ki je med drugo svetovno vojno imela nalogo požgati ves Lokavec, da so požgali le nekaj poslopij.
Prve slovenske smuči
Na spletnih straneh Smučarske zveze Slovenije sta kot prvi dve točki v zgodovini slovenskega smučanje omenjeni leti 1689 in 1890. Prva letnica se nanaša na opis bloškega smučanja Janeza Vajkarda Valvasorja, druga pa na rojstvo (!) Stanka Bloudka, očeta slovenskega športa. A Čibej se spominja, da je že leta 1888, torej dve leti pred Bloudkovim rojstvom, iz Osla po pošti v Dol nad Ajdovščino prejel smuči. A vendar ne gre za prvega sodobnega smučarja na Slovenskem, ugotavlja doktor zgodovinskih znanosti Borut Batagelj: “Čibej je bil zagotovo med prvimi slovenskimi smučarji, najverjetneje pa ni bil prvi, to pa zato, ker njegova trditev, da je smuči prejel z Norveške že leta 1888 ne zdrži resne zgodovinske interpretacije. Čibej je pričel smučati v začetku zadnjega desetletja 19. stoletja, takrat pa na Slovenskem že poznamo nekaj drugih smučarskih pionirjev.” Batagelj o tem govori tudi v novi knjigi z naslovom Izum smučarske tradicije, ki je nominirana za letošnjo zgodovinsko nagrado Klio. Zanika tudi, da bi Čibej imel vpliv na uvedbo smuči v avstrijski vojski, kjer je kariero na smučeh delal njegov učenec Rudolf Krapež. A ne glede na to, da že velikokrat ponavljana trditev o prvih smučkah na Gori nima pravih dokazov, pa gre nedvomno za pionirsko delo Edmunda Čibeja. Batagelj, ki je zgodovino smučanja preučeval tudi tako, da se je navadil tudi starodobnih smučarskih veščin, trdi: “Čibeja moramo gledati kot smučarskega pionirja v kontekstu smučarske 'vročice', ki je konec 19. stoletja zajela vso srednjo Evropo. Takrat so številni posamezniki, še posebej gozdarji, kot je bil Josef Jarisch, na današnji Predmeji naročali smuči kot pozimi zelo koristno napravo. V ocenah, da je bilo smučanje na Trnovski planoti zelo pomembno v srednjeevropskem kontekstu, pa nikakor ne gre pretiravati. Šlo je za zgodnejši pojav bolj lokalnega značaja, ki ni bistveno vplival na širjenje sodobnega smučanja v Sloveniji. Pojavu sicer nikakor ne bi rad manjšal vrednosti, ki jo je v zadnjih desetletjih pridobil, kot zgodovinar pa sem ga vsekakor dolžan realno umestiti v zgodovinski kontekst. Čibeja in Jarischa moramo vsekakor bolj gledati kot posledico smučarskega buma v vzhodnih Alpah, nikakor pa ne kot povzročitelja.”

okvir:
Čibeju so se domačini v okviru društva Gora poklonili z zajetno knjigo “Edmund Čibej - zbrani spisi” (2005), ki jo je uredil Franc Černigoj. Na več kot 350 straneh so objavljeni Čibejevi zapisi, vključno s kronikama Dola-Otlice in Lokavca.

Rojstna hiša v Slokarjih
foto (vse): Tino Mamić
 Nagrobnik na pokopališču v Lokavcu
Slokarji, zaselek ob cesti iz Lokavca proti Gori in Čavnu, ki se mogočno dviga v ozadju



22. september 2010

Boris Pahor poziva k spremembi himne

Pisatelj Boris Pahor je že večkrat pozval k spremembi besedila slovenske himne, saj gre za edino himno na svetu, ki ne poje o svojemu narodu in državi. V nedeljo mu je na forumu Draga na Opčinah pritegnil tudi Drago Jančar. Slovenija je namreč edina država, ki v himni slavi druge narode, svojega pa niti ne omenja.
Slavni pisatelj, ki so ga Slovenci zares začeli ceniti šele v zadnjih letih, Boris Pahor, je v zadnjem mesecu vsaj trikrat javno omenil problem, da v slovenski himni ni Slovencev. Običajno je to navedel kot dokaz, da Slovenci sebe ne cenijo. Poudaril je tudi, da Slovenci državno zastavo uporabljajo le za navijanje na nogometnih tekmah, za nacionalne praznike pa je ne izobešajo. “Če še po dvajsetih letih Slovenci ne čutijo potrebe ob državnem prazniku izobesiti zastavo, kje je potem narodova zavest,“ se je vprašal na praznovanju svojega 97. rojstnega dne. Ne gre za nacionalizem, ampak za narodno zavest ali “naraven in pozitiven občutek pripadnosti nekemu narodu“, pojasnjuje pisatelj. Zadnjič je to misel omenil na študijskih dnevih Draga 2010 na Opčinah pri Trstu: “V naši himni Slovencev ni. Prešeren je rekel ‘Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!’ A Kardelj je to vrgel ven. Prva demokratična vlada pa je to ponovila. Če bi se sosedje obrnili na nas, bi se nam zahvalili, da jih omenjamo v himni, a nas hkrati vprašali, kdo pravzaprav smo?” Opensko občinstvo, med katerimi je bila večina kulturnikov iz Slovenije, zamejstva in izseljenstva, ga je ob tem prekinila z dolgim aplavzom. Tudi v Ljubljani je 26. avgusta, na rojstni dan v knjigarni Konzorcij, ostro velel: “Mi še v svoji himni ne priznamo, da smo Slovenci. Poglejte samo Francoze: Allons enfants de la Patrie! Domovina je omenjena takoj, že v prvem verzu.”
Na spominski slovesnosti ob evropskem dnevu žrtev totalitarizmov v Štanjelu 23. avgusta pa je Pahor kot “višek vseh absurdov” označil, da “narod, ki je bil stoletja odvisen od nemškega sveta, ki je bil v dveh Jugoslavijah manjšina in ki ima zdaj kot država, troje sestavnih delov svoje zgodovine in svoje kulture zunaj svojih meja, v svoji himni zanika - proti svojemu pesniškemu geniju - svoj obstoj in kot anonimnež hvali dobro sosedstvo!”
Prešeren nazdravlja najprej Slovencem
Pahor ne dvomi v to, kaj je pesnik mislil: “Prešeren se namreč zelo jasno vpraša: ‘Komu najpred veselo zdravljico, bratje, č'mo zapet?’ In prav tako jasno odgovori: ‘Bog živi našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!’” Krivda je na strani komunistov, ki so “antinacionalni ali vsaj anacionalni,” pravi Pahor, zato so zadnjo kitico dali na prvo mesto.
Drugi veliki slovenski pisatelj z mednarodnim ugledom, v Mariboru rojeni Drago Jančar, je na Dragi Pahorjevo idejo o spremembi himne dopolnil z mislijo, ki je sprožila salve smeha. Repliciral je namreč, da je problem druge kitice in verza “Bog živi ves slovenski svet!” dvojni. Najprej, ker je moteč Bog, je ocenil Jančar. A to mogoče niti ni tak problem, je nadaljeval. Problem je beseda “slovenski”, je rekel in sklenil, da bi bilo vse v redu, če bi pesnik zapisal “Bog živi ves ljubljanski svet!”.
Kako je nastala himna
Zdravljica je slovenska himna postala precej spontano, konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ko je socialistična skupščina sprejela ustavne amandmaje septembra 1989, je za himno določila Prešernovo Zdravljico. Brez napeva in brez določenega besedila, se spominja takratni predsednik skupščine Miran Potrč, saj naj bi to kasneje določil zakon. Potrč pove tudi, da so ob sprejetju skupščinski delegati spontano vstali zapeli sedmo kitico Zdravljice. Besedilo in napev (primorskega skladatelja Stanka Premrla) himne je tako določil šele prvi slovenski parlament leto kasneje (1990). Potrč se z veseljem spominja tudi soglasja in navdušenja pri sprejemanju himne, saj prave razprave sploh ni bilo. Takrat so se na ustavni komisiji pogovarjali le, kako bodo na novo himno gledali naši sosedje, in kako bodo ljudje vedeli, kdaj se poje himna in kdaj napitnica, še omeni Potrč.
Miran Potrč (SD), ki je danes podpredsednik državnega zbora, nima nič proti razpravi o spreminjanju himne. Opozarja pa, da je sedanja del naše zgodovine in da se himne ne spreminja kar tako. Omeni tudi, da mora biti himna kratka. V šali pa doda, da je v tem času veliko pomembnejših vprašanj za razpravo.
Sprememba
Če pred dvajsetimi in več leti ni bilo nobene dileme glede besedila himne, pa je tema postala aktualna danes. Boris Pahor predlaga, da bi nekoliko spremenili besedilo himne ali pa ji dodali nekaj verzov. “Naša himna hvali obstoj dobrih sosedov. Ampak normalno je, da te sosedje potem vprašajo, kdo sploh si,” je pripomnil Pahor v Dragi in doživel aplavz.
Tržaški pisatelj je že dvakrat pisal Društvu slovenskih pisateljev, naj parlamentu predlaga spremembo besedila himne. Sam je predlagal, da bi pred sedanje besedilo himne vrinili verza “Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet”. A pisatelji so mu odgovorili, da ni mogoče predlagati takšne spremembe, ker bi bile težave tudi glede glasbe. “Ne vem, nisem glasbenik, a rekel bi, da je v bistvu vprašanja zavest, ki se je v času prejšnjega režima v Sloveniji ni smelo poudariti,” je komentiral Pahor.
In naprej? Pahor je v Štanjelu napovedal: “Dobro, sam bom predlagal državnemu zboru, a morala bi me podpreti ljudska zavest, ki razlikuje narodni princip od nacionalizma.”
A predlog se slovenske politike doslej še ni dotaknil. Politiki predloga obširneje še niso komentirali. Pojavil se tudi ni noben podoben predlog, ki bi glasbeno bolj ustrezal - da bi himna imela dve kitici, drugo in sedmo, denimo. Za zdaj ostaja razprava o himni domena internetnih forumov. Dokler politika ne bo Borisa Pahorja vzela resno, bo, kot kaže, pač tako.

Zdravljica je nedeljiva celota
Ddr. Igor Grdina, znanstveni svetnik ZRC SAZU, ki predava o kulturni zgodovini tudi na novogoriški univerzi, je že pred leti dejal, da je Zdravljica veliko več od ene kitice, ki jo je politika vzela za himno.
Imamo več verzij Zdravljice. V prvi je naslov celo Zdravica, ne Zdravljica. V uporabi pa sta vse do danes obe verziji. Kateri izraz je pravi?
“Leta 1844 je Prešeren pesem naslovil z Zdravica, štiri leta pozneje pa jo je prvič objavil kot Zdravljico. Tudi v rokopisu Poezij, ki ga je pesnik predložil cenzuri, se najde druga verzija naslova. Avtorska volja je torej jasna: Prešeren je želel, da ljudje njegove verze (s)poznajo pod drugim naslovom.”
Ali ni Prešeren spreminjal besedila tudi zaradi nuje ali samocenzure?
“Prešeren je besedilo spreminjal zaradi notranje nuje: kadar s prvotnimi formulacijami ni bil zadovoljen, je iskal nove - ustreznejše svojim predstavam, mislim in čustvom. Tako je za objavo v Poezijah korenito spremenil Sonetni venec. Z Zdravljico ni ravnal nič drugače kot z drugimi svojimi pesmimi.”
Himne so običajno kratke, zato je v slovenski samo ena kitica. A vendar, je sedma kitica tudi najbolj sporočilna?
“Kolikor sam poznam himne, so večinoma kar obsežne; seveda pa se ob protokolarnih priložnostih večinoma igra ali poje skrajšana verzija - nekaj kitic namesto vseh.
Prešernove Zdravljice sporočilno ni mogoče zreducirati na sedmo kitico: če bi bila samo ta dovolj, bi pesnik gotovo ne zapisal ostalih. Prešeren je ustvarjalec besedne koncentracije, ne inflacije. Ne pozabimo, da je iz Poezij umaknil celotno Zdravljico, ker ji je cenzor Fran Miklošič prečrtal eno kitico. Pesem je po vsej pravici imel za nedeljivo.”
Ali ni mar Prešeren v prvi vrsti nazdravljal družbi in Slovencem, sosede pa je omenjal v širšem kontekstu?
“Zdravljica je himna v obliki napitnice. V sebi je popolna. Njena vsebina je, preprosto povedano, dobra misel na ves svet - od najbližjega, osebnega, do nacionalnega in planetarnega. Posebej je poudarjeno, da v tem mozaiku ne sme manjkati svoboda slehernega Slovenca.”
O himni za sosede ste tudi vi že polemizirali. Kaj menite o misli Borisa Pahorja, da bi morali besedilo himne zamenjati?
“Oh, saj ni bilo prave polemike; le opozoril sem, da je Zdravljica mnogo več kot to, kar je politika razglasila za himno. Ljudje, ki se imajo za pametnejše od Prešerna, so se seveda čutili izzvane. Njihova gostobesednost pa je bila le španska stena za patološko sovraštvo do Boga, ki se priklicuje v 2. kitico. Desetletja netolerantnosti, ki se je kazala v nenehnih histeričnih kampanjah proti vsem mogočim fizičnim in metafizičnim sovražnikom, so pač zapustila nespregledljivo sled.
Boris Pahor je imel velikokrat prav; po mojem mnenju se tudi tokrat ne moti. Naj Zdravljica ostane, kakršno nam je zapustil Prešeren. Kdor misli, da ni dovolj dobra, naj sam napiše kaj boljšega - če seveda more. Prešernovo delo pa je živo, kakršno je. Tudi Premrlovi uglasbitvi Zdravljice ni treba ničesar dodajati ali odvzemati.”
Kaj bi vi predlagali? Drugo ali sedmo kitico? Ali nemara kar celotno?
“Treba se bo odločiti: ali bomo zvesti Prešernovemu geniju ali pa tistim, zaradi katerih bi morali svojo zastavo permanentno izobešati na pol droga, ker bi nenehno žalovali za pametjo in normalnim odnosom do sebe in drugih, predvsem do svojih velikanov.”

besedilo in fotografije: Tino Mamić

10. september 2010

Govor Borisa Pahorja v Štanjelu

Objavljan neavtoriziran govor pisatelja Borisa Pahorja v Štanjelu na spominski slovesnosti evropskega dneva žrtev totalitarizmov 23. avgusta 2010.
Zapis objavljam, ker so mediji precej površno spremljali dogodek, nekateri pa povsem prezrli.
Tino Mamić
 
"Spoštovani pričujoči,



rekel bi, da bi se moral čutiti počaščen ob vabilu, da spregovorim o totalitarizmu XX. stoletja, a priznam, da mi je nerodno, ker o teh velikih nesrečah za človeški svet bolj ali manj poudarjeno govorim in pišem ves povojni čas. Začenši z revijo Zaliv, ki sem jo z ženino pomočjo izdajal 24 let. Takrat je šlo za odklon komunistične vladavine, za zavzemanje za svobodo, ker smo po junaškem boju za svobodo doživeli nesvobodo in celo novo podložništvo. A bil je obenem upor proti povojnemu nadaljevanju fašistične mentalitete v razmerju do slovenskega prebivalstva v italijanski republiki. Bil je hkrati opomin, naj ne bodo pozabljena nemška taborišča, kjer je postalo pepel dobrih treh milijonov političnih deportirancev, to je tako imenovanih rdečih trikotnikov, opozicije proti nacizmu v skoraj vseh evropskih narodih skupaj s slovenskim. Prav tako je bil govor o fašističnih taboriščih, kjer so, kot v znani pesmi priča pesnik Igor Gruden, celo skrili v slamo, na kateri so spali, mrtvega tovariša, da so naslednjega dne prejeli njegovo porcijo kruha. In tako je tam tudi mati skrila mrtvega otroka.


0 vsem tem kompleksu sem v imenu pozabljenih in prezrtih mrtvih nastopil večkrat na Slovenskem in zadnji dve leti v 160. mestih v srednjem in severnem delu italijanske republike.


Zato danes namreč moja zadrega, ker se sprašujem, čemu je vse to ponavljanje služilo. Lahko bi rekel, da sem zadoščen, ker sem imel na tisoče tudi mladih poslušalcev, a vtis imam, da se je človeška družba tako izmaličila, da se je na tako imenovano zlo, naj bo moralno, socialno ali politično tako navadila, da jemlje današnji nastali trend kot nekaj normalnega.


To drži seveda tozdi za slovensko dražbo, ki je izgubila pravo vrednotenje svoje zgodovine in svoje bližje preteklosti, izgubila zavest, da smo kot številčno skromno prebivalstvo v razmerju do drugih res neizmerno drago plačali preizkušnje, ki so nam jih naprtili vsi trije totalitarizmi prejšnjega stoletja. In če dobro premislimo, kakšno je bilo prestano hudo, potem lahko rečemo, da nam je najbolj stregel po življenju fašizem.


Zato je torej tukaj moja naloga, da spet navedem to, kar sem že drugje in o čemer govori jutri Il Corriere delta Sere, ki mi je - in nam je tako naklonjen, da objavi napoved izida v italijanščini knjige, kateri sem dal naslov Trg Oberdan in se v nji bavim s črno diktaturo.


Morebiti kdo poreče, da pretiravam, ko ob nacističnem zlu dajem prvo mesto črni diktaturi, vendar je treba vzeti v poštev resnico, da je nacizem imel opraviti z nami kot z odraslimi ljudmi, medtem ko se je fašizem lotil naših otrok v vrtcu in potom v osnovni šoli, kjer je majhno bitje, če ni znalo hitro postati italijansko čuteče, doživljalo razne kazni, od udarcev s črtalom po prstnih členkih, klečanja na morski soli do pljuncev v usta učitelja Sottosantija v Vrhpolju. Res da so družine nastoplale s protstrupom narodne zavesti, vendar si lahko predstavljamo, koliko krat je bil trud zaman in koliko naših mladih je bilo za nas odpisanih.


Na mizi imam, ko to pišem, delo znanstvenika, trikratnega doktorja iz Benetk, ki se imenuje Miro Tasso, delo z naslovom Onomasticido, kar je v našem jeziku Imenocid, umor jezikov. Prosi me, da bi napisal kratko spremno besedo. Na podlagi raznih raziskav je namreč ugotovil, da je Mussolinijev režim z dekretom spremenil v italijansko obliko 2141 priimkov, tako, da je na podlagi še drugih raziskav ugotovil, da je bilo v tržaški provinci več kot 50.000 priimkov poitalijančenih.


Ne gre za prvo obravnavo tega vprašanja, že glasbenik Ubald Vrabec je v Zalivu našteval imena, potem publicist p. Parpvel in slovenski avtorji, a zdaj imam na mizi spisek z navedbo enega za drugim po vrsti 2141 priimkov, ki so, kot je takrat pisalo, spet dobili prvotno italijansko obliko.


Nekako je videti, kot da omenjam antropološko, sociološko, psihološko zadevo, namesto, da bi štel ječe, procese, streljanja. In je res, vendar ali ni absurdno, da smo na tako ponižanje, zaničevanje pozabili, namesto da bi oskrumbo človeškega dostojanstva dali pred sodišče za človekove pravice? Saj bi jih lahko dali tudi zdaj, takšni zločini namreč ne zastarajo. Kako se torej čutimo Evropejci 21. stoletja?


Tako smo se navadili na sprejemanje in na potuhnjenost, kot se, na primer, spominjamo in počastimo spomin na osvobodilni boj, puščamo pa ob strani Tigrovce, ki so pripravljali pravo vstajo, kot priča Borut Rutar na podlagi prevedenih zapiskov pričevanj zapornikov v delu Iz primorske epopeje, Mirko Brovč in narodna vstaja v letih 1938-1941. To je leta velikega procesa, ko je fašizem že zasedel del Slovenije, od koder so pripeljali na proces v Trst prof. Lavra Čermelja, znanstvenika, ki je že leta 1937 v angleščini in potem v francoščini prikazal Evropi fašizem pri nas v Julijski krajini. Proces leta 1941, ko je nastajala Italijanska provinca Ljubljana s 350.000 prebivalci od katerih jih je 30.000 moralo v taborišča Rad, Gonars, Visko, Chiesa, Nuova, Renicci in še nekatera. In ker, je v Gorici Mussolini besen zakričal, naj uničijo vse samce tega prekletega plemena, so kriminalni generali to tudi počeli, tako da je število žrtev 13.000, od katerih 3.000 talcev. Njih se lepo spominja in navaja števila vojaški kaplan Pietro Bignoli v knjigi Santa messa per i miei fucilati, Sveta meča za moje ustreljene. Če k temu dodamo 12.773 uničenih hiš in 8.850 poškodovanih ter vzamemo v poštev več milijardno imetje uničeno na Primorskem, dobimo potrdilo na trditev, da je bil od vseh treh evropskih kug (La peste Camusmu) za nas najhujša fašizem.


0 tem sem poročal v knjigi, ki mi jo je predlagala italijanska pomembna založba, zato mi ostaja še zahteva glede slovenskega sveta. Rekel bi, da kot humanist in pisatelj pričakujem, da bo slovenska oblast zahtevala javno potrditev in veljavnost Poročila slovenske italijanske zgodovinsko kulturne komisije o slovensko-italijanskih odnosih l880-1961. Poročilo je potrebovalo 7 let nosečnosti, a je bilo podpisano soglasno. Omenjeno poročilo, naj pride v šole, kot sta v podobnem primeru storila Francija in Nemčija. Seveda bi taki objavi prej ali slej sledil nastop predstavnikov obeh držav. Ali pa bi se nastop dogodil pred objavo.


A po mojem je še bolj pomembno, da slovenska mladina spozna iz knjig vso preteklo zgodovino, medvojno in tudi predvojno, to se pravi tudi usodo Primorske, ker o tem vlada nestrinjanje, ignoranca. Seveda je skoraj preveč kaj takega zahtevati tam, kjer državna zavest prihaja na dan pri nogometnih tekmah, ni pa zastav ob državnih praznikih ali pa se prenaša na pet let slovesno praznovanje priključitve Primorske. Nič čudnega seveda, če sama državna himna ne omenja, da gre za Slovence. Prešeren se namreč zelo jasno vpraša: "Komu najpred veselo zdravljico, bratje, č'mo zapet'?" In prav tako jasno odgovori: "Bog živi našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!“


Dvakrat sem pital Društvu slovenskih pisateljev, naj pošlje v poslansko zbornico predlog, da bi se besedilo himne glasilo:


Bog našo nam deželo,


B živi ves slovenski svet.


Žive naj vsi narodi,


ki hrepene dočakat' dan


da, koder sonce hodi,


prepir iz sveta bo pregnan!


Prejel sem odgovor, da ni mogoče predlagati takšne spremembe, ker bi bile težave tudi glede glasbe. Ne vem, rekel bi, da je v bistvu vprašanja zavesti, ki je v času prejšnjega režima v Sloveniji ni smelo poudariti. To se pravi, da narod, ki je bil stoletja odvisen od nemškega sveta, v dveh Jugoslavijah manjšina in ki ima zdaj kot država, troje sestavnih delov svoje zgodovine in svoje kulture zunaj svojih mej, v svoji himni zanika, proti svojemu pesniškemu geniju, svoj obstoj in kot anonimnež hvali dobro sosedstvo!


Dobro, sam bom predlagal Državnemu zboru, a morala bi me podpreti ljudska zavest, ki razlikuje narodni princip od nacionalizma.


Ker to žal je na Slovenskem, tudi zunaj države, še problem. A v državi bi bil že skrajni čas, da se ta zadeva reši posebno v zvezi z mladino. In če gospodje profesorji, ki so bili šolani v Kardeljevem internacionalizmu, ne marajo obravnavati problema, naj nas povabijo, ker bomo radi v podarjeni uri razložili, da je narodna zavest naravna in pozitivna, ker je proti individualizmu in za sožitje, medtem ko je nacionalizem ošabna samozavest o svoji veličini in omalovaževanju drugih. To je nekoč že ugotavljal Kafka, ko je zapisal, da je "Narodno gibanje odpor proti grobemu vmešavanju.


civilizacije".


Taka, nova civilizacija naj bi bila tista, ki jo prinaša globalizem, kar pa je v resnici deloma novi totalitarizem, dominacija kapitala, bank in borz. Totalitarizem, ki nima svojega sedeža, kot so jih imeli tisti 20. stoletja, ta ima svoj sedež povsod, tako da, ko se pri svojih kalkulacijah ušteje, nastaja totalna tudi kriza.


Seveda tudi o tem pogubnem svetovnem zlu bi morali biti mladi poučeni, saj bi morali kot ustvarjalci novega sožitja poskrbeti, da vi globalizem na pokopal vrednot, brez katerih bi svet postal pošastna banalna puščava.


A to je problematika, ki naj se je loti kdo drug, rekel bom samo, da bo reševanje ekonomsko-socialnega vprašanja težavno, ker so komunisti skoraj pokopali idejo socialne družbe s svojo diktaturo, tajno policijo in taborišči. In niso vzeli v poštev narodnega vprašanja, kot je že prva


povojna leta ugotovil Nobelov nagrajenec Alber Camus v svoji knjigi Uporni človek. Prav nič ne bo lahko vse reorganizirati v demokratičnem ključu.


Rad pa bi sklenil z besedo o naši ožji domovini Primorski. Ne gre za nikakršen lokal - patriotizem, vendar je le res, da smo mediteranski ljudje na kraški zemlji s teranom in oljkami in z morjem pred


pragom ali vsaj v bližini. Čisto po nepotrebnem se je vse življenje državnega slovenstva usmerilo v Koperščino in opustilo vsakršno zanimanje za kraško tržaški del od nekdaj povezanega na tržaško mesto.


To je dvakratni nesmisel, ki ga bo treba odpraviti, v prvi vrsti, ker se bo v prihodnosti Trst spet uveljavil in zaledje bo moralo biti zraven, slovenski ljudje pa smo Trstu ne samo zraven, ampak v njem,zato je dodatni nesmisel nas nekako izločevati iz slovenske usode.


A to, kar je zdaj nujno, je težiti k temu, da bo kraški svet obdržal svojo identiteto takšno, kakršno si jo v preteklosti pridobil.


Ker nas oblast ob vstopu v Združeno Evropo ni zaščitila, kot je na primer Danska, glede novih naselitev, smo dolžni sami, s pomočjo gospodov županov in medijev, da varujemo naš življenjski prostor in z njim našo kulturo in naš jezik.


V tem ni nič neprijateljskega do naših sosedov , kot mediteranci smo bili zmeraj odprti in prijateljski, dokler se ni uveljavilo zaničevanje, poniževanj ter ovzem človečanskih pravic. V takšni luči nas danes sprejema evropski človek. Zato smo navsezadnje la lahko ponosni."