25. oktober 2010

Intervju: Peter Frankl, direktor dnevnika Finance

Slovenija, poglej se v ogledalo!
Letošnje volitve si bomo verjetno najbolj zapomnili zaradi besed “Daj, ubij tega!”. Grožnja je bila namenjena novinarju dnevnika Finance, ki so že leta najglasnejši kritik gospodarskih napak vsake vlade in vsakega ministra. Direktor in hkrati odgovorni urednik Peter Frankl (45) besed nikoli ne špara.
Začniva v otroštvu ...
“V otroštvu?”
Seveda. Kdaj ste prvič pomislili na novinarski poklic?
“Uh. S to mislijo sem se vedno igral, tudi že kot otrok. Odločitev je zorela v času gimnazije, ko nisem vedel, ali naj grem na takratno Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN, danes FDV) ali na Ekonomsko fakulteto. Pred odhodom v nekdanjo Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) leta 1984 sem se zato vpisal na obe fakulteti. V vojski sem se odločil za novinarstvo. Usoda je potem nanesla, da sem začel kot študent pisati za Delo in se kasneje profesionalno lotil novinarske kariere.”
Služba direktorja in odgovornega urednika časnika Finance je torej vaša idealna služba, saj združuje oboje?
“Ni ravno idealna, po drugi strani pa lahko rečemo, da je vsaka služba, ki jo rad opravljaš, idealna. Ta mi je sicer pisana na kožo. Že od leta 1991 kot novinar pišem o gospodarstvu, zato prevzem mesta direktorja ni pomenil tako velikega preskoka.”
Katera je vaša največja težava na tem mestu?
“Ta hip so vse težave povezane z ekonomijo. V državi vlada kriza. Direktor mora tudi skozi krizo voditi svoje podjetje uspešno.”
Cesar je nag
V vašem dnevniku redno opisujete preveliko povezanost o odvisnost med politiko in gospodarstvom. Gre torej bolj za politično krizo?
“Gospodarska kriza je v mnogočem pripomogla k politični. Ko je denarja veliko, so ljudje manj živčni. Zdaj je cesar nag. Politična elita je živčna. Na površje pride marsikaj, kar je bilo prej skrito. Čeprav smo vedeli, da veliko stvari v državi ni urejenih, pa so nepravilnosti prišle na dan v vsej silovitosti, ko je zmanjkalo denarja. Prej je bilo jezero globoko in je skrilo goloto. Zdaj, ko je voda presahnila, pa vidimo, da je cesar resnično gol.”
A kriza je prizadela tudi druge države. Slovenija je vendarle bila najuspešnejša postkomunistična država in najboljša evropska učenka?
“Seveda ni nazadovala samo Slovenija. Je še vedno razmeroma uspešna v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami. A vprašanje je, s kom jo primerjamo. Vedno smo se namreč želeli primerjati z državami na zahodu in severu. Danes to ni več tako smiselno, kot je bilo pred dvema letoma. Danes se s temi državami ne moremo primerjati več, saj smo bolj podobni vzhodnim državam. Slovenija se je v zadnjih letih v marsičem balkanizirala. Pokazalo se je, da je del nekakšnega romansko-grškega vzhoda. Je sredozemska in balkanska država. Zato se lahko primerjamo predvsem z Italijo in državami vzhodno in južno od nas.”
Je ostalo še kaj od prednosti pred drugimi postkomunističnimi državami, ki jo je Slovenija imela pred dvajsetimi leti?
“Prednost se je zmanjšala. Žal. Imeli smo namreč malce drugačno zgodovino kot druge države. Čeprav smo živeli v nedemokratičnem režimu, je bila gospodarska iniciativa nekoliko višja kot v vzhodnem bloku. Podjetja so poslovala z zahodom, imeli smo potne liste, zato je bilo malo bolje. Zakaj? Zato, ker je komunistični sistem potreboval denar in je dovolil podjetjem določeno sodelovanje z zahodnimi podjetji. Del prednosti smo že zapravili, ker smo bili zadovoljni sami s sabo. Slovenija ni naredila reform, ki bi jih bila morala narediti že lata nazaj, in je postala samozadovoljna država. Ujčkali smo sami sebe, misleč, da smo boljši od drugih. Druge države so v tem času bolj napredovale. Mogoče je res, da je kriza nekatere države, baltske denimo, bolj prizadela kot nas. A kljub temu te države hitreje napredujejo. Slovenija je gospodarska mešanica slabih plati Hrvaške in Francije. Je zabavna grško-rimska arena.”
Vlada se do malih podjetnikov obnaša mačehovsko, v zadnjem času pa je začela združevati velika podjetja. Ali lahko med tem in nekdanjim komunističnim gospodarskim sistemom potegnemo vzporednico?
“Lahko, seveda. V zadnjem času propada veliko malih in novih slovenskih podjetnikov. Po drugi strani pa postajajo mala in srednja podjetja ter nove in družinske firme vse pomembnejše, ker imajo večja najrazličnejše težave. Glede centralističnega gospodarstva pa je glavni problem, da Slovenija doslej ni naredila nobenega koraka v smeri postmoderne kapitalistične družbe. Nismo naredili nobene reforme. Privatizacije sicer ne častim po božje. A vendar smo pri nas ustvarili domnevne konkurenčne pole. Na področju energetike smo tako iz enega državnega podjetja ustvarili dve. Dve državni podjetji istega lastnika se potem gresta konkurenco. Čeprav je to konkurenčnost povečalo, pa je vse skupaj na trhlih nogah. To je konflikt interesov, saj je interes lastnika, da med svojimi podjetji ustvari sinergijo, ne pa konkurenco. To v resnici nikoli ni bila prava konkurenca.”
Slovenci se bodo izseljevali
Mnogi gospodarstveniki trdijo, da bi moralo gospodarstvo temeljiti na malih in srednjih podjetjih, kar dokazujejo mnoge razvite države. Pri nas pa ni ravno tako?
“Slovenija je tako za male kot za velike podjetnike sila neprijazna. Stiska jih na vseh področjih, posebej pri plačah. To je glavni problem države. Ravnokar sem se pogovarjal s pomembnim slovenskim menedžerjem neke multinacionalke, ki je razmišljala, da bi zaradi bližine vzhodnih trgov svoj regionalni sedež preselila v Ljubljano. Ko pa so ljudje, ki bi se iz več zahodnih držav morali preseliti sem, ugotovili, da bi bile njihove neto plače v Ljubljani nižje kot v Avstriji, so sedež raje preselili v našo severno sosedo. To pomeni tudi, da se bo vse več ljudi izseljevalo v druge države, ker so pri nas obremenitve nenormalno visoke. Slovenija je zelo obdavčena država. Na drugi strani pa od države dobimo manj kot v primerljivih državah. Čeprav vsi zaposleni veliko plačujemo državi, pa dobimo nazaj razmeroma slabo državno storitev.”
Kam pa gre ves ta denar?
“Gre v prevelik državni aparat in prevelik javni sektor. Je mrtvo naložen. Imamo veliko nasedlih investicij. Denar pa gre tudi ljudem, ki jim ta sistem ugaja in ki ga zato hočejo ohraniti in mu vladati. Vlada mora spoznati, da je obremenitev preveč in da mora zmanjšati porabo. Če predsednik vlade reče, da je v javnem upravi veliko preveč ljudi, ga sprašujem, zakaj vendarle tega ne spremeni. Prepričan sem, da so Slovenci požrtvovalni, pametni, iznajdljivi in da je med njimi veliko talentiranih. Imajo podjetniški čut. To bi morali izkoristiti. Družbene elite pa se obnašajo, kot da teh talentov sploh ne vidijo. Če bi država pametno obremenila ljudi, bi bil na koncu davčni iztržek veliko večji. Slovenija v gospodarskem smislu ni liberalna država. Še več, liberalnost je postala psovka. A liberalnost pomeni svobodo. Svoboda je zelo pomembna. Ne le umetniška in medijska, ampak tudi podjetniška.”
Kako ocenjujete vlado Boruta Pahorja po dveh letih vladanja?
“Aktualna vlada ne vlada dobro. Je nekoherentna in nekonsistentna. Njena levica ne ve, kaj dela njena desnica in obratno. Občutek sicer imam, da je Borut Pahor dobronameren človek. Pridružujem se tistim, ki menijo, da bi bil odličen predsednik države. Za operativno vodenje države pa mu primanjkuje poznavanje javnih financ. Veliko afer imamo. Veliko čudnih stvari se dogaja. Nedavno smo pisali o državnem podjetju Talum, kjer smo njegovega direktorja Danila Topleka zalotili s prsti v marmeladi. Na to bi marsikdo moral reagirati, pa ni. Še več. Topleka smo zalotili na večerji s finančnim ministrom Francijem Križaničem. Kako lahko finančni minister, ki je nadrejen davčni službi, večerja s človekom, ki bi ga moral sam, oziroma njegove službe, preiskati? Kako naj davčni urad avtonomno preišče Topleka, če njihov šef s Toplekom prijateljsko večerja? To je samo potrditev tega, da imamo pri nas grško-rimsko areno.”
Kaj napovedujete za naslednji dve leti vladanja leve koalicije?
“Upam, da gospodarska rast v zahodni Evropi, predvsem v Nemčiji, ne bo nazadovala. S tem Slovenija pridobiva. Bojim pa se, da naša vlada tega napredovanja v državah, kjer so naši največji trgovinski partnerji, ne bo izkoristila. Bojim se tudi, da nismo še povsem obračunali s preteklostjo - da še obstajajo podjetja, ki bi morala že davno propasti. Preiti moramo skozi obdobje katarze. Trenutna gospodarska kriza je neke vrste katarza, ki se še ni končala.”
Država kot politični plen
V Sloveniji imamo svobodni trg že dvajset let. Je problem, da imamo kapitalizem, ne pa pravih kapitalistov?
“Ne. Problem je, da nimamo pravega kapitalizma in zato tudi ne pravih kapitalistov. V pravem kapitalizmu so izhodiščne možnosti enake za vsakogar. Kapitalizem je pravični svobodni trg. Zato so tu institucije, ki preprečujejo zlorabe te svobode. Pri nas so te institucije začele funkcionirati šele v zadnjem letu ali dveh. Prej tega ni bilo. To je bilo seveda v interesu nekoga. Agencija za trg vrednostnih papirjev in Urad za varstvo konkurence sta bila do nedavna nema in gluha. Zato je bilo toliko zlorab. To ni kapitalizem, ampak tranzicijsko obdobje, v katerem so nekatere politične elite poskusile priti na oblast in tako obogateti. Politiki so to državo imeli vedno za plen. Politika je ustvarjala kapitaliste, ki nimajo nobene zveze s svobodnim trgom. Kaj ima Boško Šrot s svobodnim trgom? Šrot je varovanec Toneta Turnška, ki je član Foruma 21. Naj povem preprosto. Politika je rekla: 'Boško, ti boš postal kapitalist, ki mu bomo dali kredite, a premoženje bo tvoje le na papirju. Premoženje bomo upravljali mi, ti boš samo njegov titular.' Boško je res pokupil pol države, a kar na lepem ni več hotel tega premoženja deliti s politično nomenklaturo. Postal je car, cesar Slovenije. Če ne bi prišlo do gospodarske krize, bi bil Šrot absolutni vladar te države. Doživeli bi še večjo ugrabitev, kot smo ji priča danes. Kaj bi se vse zgodilo, če bi mu uspelo, si niti ne upam pomisliti. Kriza je katarza. Slovenija se bo morala pogledati v ogledalo in narediti korake, ki bi jih morala že pred desetletjem.”
Vaš časnik je neusmiljeno kritiziral tudi prejšnjo vlado. Ali je torej sploh kakšna razlika med njima? Katera je boljša in katera slabša?
“To so nehvaležne primerjave. Svobodno novinarstvo mora vedno gledati politiki pod prste. To je njegova vloga. Težko bi ocenil, katera je boljša. Vsekakor je v vladi Janeza Janše veljal večji navidezni red, čeprav so bile tudi tam napake velike. Tudi takrat so se dogajale podobne zadeve, kot je večerja Križanič-Toplek. Finančni minister Andrej Bajuk je šel na obisk v Steklarno Rogaška, k direktorju državnega podjetja, ki je bil na mednarodni tiralici Interpola! Kmalu zatem je ta direktor prestopil slovensko-avstrijsko mejo in bil prijet. Bajuk je seveda vedel za tiralico. To je nerazumljivo. Celotna slovenska politika ne more ne sebe ne drugih kritično ovrednotiti. To ni običajno in ni dostojno. Kar bom sedaj rekel, bo gotovo povzročilo zahtevek SDS, naj vaš časnik objavi demanti. Če bom rekel, da je Janševa vlada prodala Mercator netransparentno podjetjem v bližini Igorja Bavčarja in Boška Šrota, bo SDS to ponovno zanikala. A kljub temu trdim, da se je prodaja Mercatorja zgodila netransparentno in da je bila ta poteza ena največjih napak Janševe vlade. To je bil začetek potopa Janševe vlade. Njegova vlada bi namesto tega morala začeti reforme; tudi če ne bi bile tako velike, kot so jih v začetku zastavili. Očitno ni imela poguma, da bi to storila. Še več, nekateri ljudje v bližini takratnega premierja so ravno tako začeli jemati državo kot plen. Janševo sodelovanje s Šrotom je bilo neprimerno in nedostojno.”
Torej je edina razlika med vladama, da je bila v času prejšnje gospodarska rast, v času te pa gospodarska kriza?
(premolk) “Nehvaležno je to primerjati. Dejstvo je, da je bila prej konjunktura, sedaj pa kriza. Vladi bi moral primerjati v istem času. Ali je bil Janša boljši predsednik vlade kot Pahor? Morda. Morda je zdaj izkušenejši. Ni pa nujno, da bi bil boljši. Težko bi se opredelil. Obe vladi imata velike nedoslednosti in nedostojnosti v načinu vladanja. Problemi pa so danes večji kot prej.”
Čim prej na volitve
Uredništvo Financ se tako kot, denimo, britanski Economist pred volitvami politično opredeli. Economist je bil tako pred nemškimi volitvami za Merklovo, pred italijanskimi pa proti Berlusconiju. Vi ste bili pred štirimi leti za Jankovića, sedaj ste bili proti. Koga bi danes podprli na volitvah?
“Ob koncu mandata Janševe vlade smo bili mnenja, da bi bila za državo najboljša velika koalicija. Tega sicer nismo posebej poudarjali. Taka koalicija bi bila sicer tako za Janševe kot Pahorjeve nesprejemljiva. Mogoče bi si Pahor in Janša v isti vladi gledala pod prste. Tega ne vem. Bi pa taka koalicija pomenila korak v smeri preseganja razlik, ki Slovence razdvajajo že leta in leta. Tudi ta katarza nas še čaka. Koga bi danes podprli? Danes bi si želel le, da bi bile čim prej volitve. Del vladne garniture nikakor ne zbuja zaupanja. Bolj zaupam Pahorju kot večini njegovih ministrov. Mislim namreč, da je dobronameren. Tega sicer ne morem trditi, ker lahko dobronamernost meji na naivnost. Ne morem reči, da je Pahor pokvarjen. Lahko pa rečem, da ne razumem, da Križanič večerja s Toplekom.”
Kakšna je vloga medijev v naši državi?
“Vloga medijev v državi je vendarle pozitivna. Kljub vsemu je bolj pozitivna kot negativna. Pa čeprav mediji zasluženo na lestvici zaupanja ljudi ne kotiramo visoko.”
Zakaj ljudje ne zaupajo medijem?
“Zato ker smo tudi mediji imeli izpade z nepoštenimi praksami. Uradni, oziroma dolga leta uveljavljeni slovenski mediji bi o marsičem morali poročati, a tega niso storili. Uradni mediji svoje funkcije niso opravili, tiste, ki so to funkcijo opravili, pa so označili za rumene, senzacionalistične medije.“
Usmerjeni mediji
Kako so mediji usmerjeni? Poglejmo samo zunanjo politiko, o kateri večinoma še vedno povsod poročajo tako, da so vsi svetovni “levičarji“ veliko bolj pozitivno obravnavani kot “desničarji“. Bi lahko torej rekli, da so slovenski mediji večinoma levičarski?
“Slovenski medijski prostor je veliko bolj 'lev' kot 'desen'. To je dejstvo. Na splošno so mediji povsod malce bolj 'levi' kot 'desni'. V Sloveniji je ta 'levost' veliko večja kot v državah, s katerimi se tako radi primerjamo. Pravzaprav to niti ni levica, ampak tranzicijska tovarišijska levica. Kdor ni član te tovarišijske tranzicijske levice, je označen kot 'rumen', 'janšist' ali 'katoliški skrajnež'. Problem 'desnega' novinarstva, oziroma medijev, ki niso del tovarišijskega kroga, pa je nekje drugje. Velik del teh medijev namreč simpatizira z negativnim nacionalizmom in prezira južnjake. To je problem. Slovenec ne bo boljši Slovenec, če bo preziral južnjaka. V Sloveniji bi morali narediti tako, kot to bolj ali manj uspešno delajo tudi že v Nemčiji: zavzeti se za integracijo priseljencev in sobivanje z njimi. Žal je v Sloveniji več nacionalistov, kot bi si jih želel.”
Na koga mislite? Mogoče na enega najbolj branih slovenskih tednikov Družino, denimo?
“Ne bom govoril o imenih. Ne gre pa za katoliške medije. To ni Družina. Pustimo imena. Neprijetno mi je, če Zorana Jankovića žalijo s pridevkom južnjak. Vedno ga bom vzel v bran, če ga bo kdo zmerjal z balkancem. Prav delavci iz sedanje tujine, kot je na primer Bosna, so pripomogli, da je Slovenija postala to, kar je. To bi morali ceniti. Del medijske 'desnice' pa se poslužuje tudi takih žalitev.”
Tako sva prišla do povoda za današnji pogovor, grožnje s smrtjo vašemu novinarju Jaki Elikanu, ki je pred leti poročal tudi za naš dnevnik. Ko sem vas gledal na nacionalni televiziji v studiu tik ob Zoranu Jankoviću, sem glede na govorico vašega telesa imel občutek, da vas je bilo strah. Ali je novinarja danes strah?
“Mene na tistem stolu ni bilo strah. Bilo pa mi je neprijetno. Raje bi bil v tistem času kje drugje. Tudi celotna zgodba mi je neprijetna. Ni me strah ne Zorana Jankovića ne njegovih sinov. Razumem pa Elikana, da ga je postalo strah. Vse je treba razumeti v kontekstu. Poglejmo zgodbo. Elikan napiše zgodbo o zemljišču, ki je last Electe. Skozi različne faze vplivanja Zorana Jankovića vrednost zemljišča narašča. Logično. To zemljo njegov sin Jure, lastnik Electe, skuša prodati. V roke dobimo predpogodbo, da bo zemljišče prodano za 32 milijonov evrov. Stokrat več, kot je bilo vredno pred desetimi leti. Predpogodba se ni izvršila, ker je kupec padel v resne probleme s pravosodjem. Šlo je namreč za preprodajo droge v Sloveniji in Srbiji. Electa torej posluje s človekom, ki je del narkomanskega podzemlja. Nekaj dni zatem, ko Elikan objavi, da je Electa hotela poslovati s takim podjetjem, mu lastnik Electe zagrozi s smrtjo. Njegov oče in nekdanji lastnik Electe je župan, ki pomembno oblikuje urbanistično politiko in vpliva na ceno zemljišč v mestu. Hkrati pa prijateljsko večerja z notranjo ministrico. Ali ni to zelo zanimiv splet okoliščin? Tu imamo narkomansko podzemlje, zemljišča, župana in notranjo ministrico. In Zagreb, kjer so pred dvema letoma umorili lastnika tednika Nacional Iva Pukanića, je samo 120 kilometrov oddaljen od Ljubljane. To so resne zadeve. Kdor se iz tega dela norca, verjetno vsega niti ne dojame.”
Je v naši državi veliko groženj novinarjem? Praktično je vsaka tožba proti novinarju že posredna grožnja ali vsaj pritisk. Kako se branite pred tem?
“Na različne načine. Z večino groženj se ukvarjam sam in kolegov ne obremenjujem z njimi. To je ena od osnovnih nalog odgovornega urednika. Grožnje so včasih vljudne, včasih jezne. Pomagamo si z odvetniki, pogovori, sodnimi poravnavami. Branimo pa se tudi tako, da kupimo delnice podjetja, ki nam grozi.”
Ali dejstvo, da drugim novinarjem še zdaleč ne grozijo toliko kot vam, znak, da se drugi mediji ne ukvarjajo s spornimi zadevami?
“Groženj je tudi drugod veliko. V uradnih medijih pa jih res skorajda ni, saj se s takimi zadevami preprosto sploh ne ukvarjajo. Pristajajo na logiko, da je raziskovalno novinarstvo rumeno in da so oni samo prenašalci sporočil s tiskovnih konferenc.”

OKVIR
Peter Frankl je študiral novinarstvo na ljubljanski univerzi, dodatno pa se je izobraževal tudi na ameriški univerzi Stanford. Na Financah je vse od njihovega nastanka (1992), najprej kot urednik (1994), nato pa tudi hkrati kot direktor (2006). Časnik je v lasti švedskega založniškega koncerna Bonnier Business Press, ki izdaja poslovne časopise v desetih državah. V nasprotju s trendom padanja naklad slovenskih dnevnikov se naklada časnika Finance že več let rahlo dviga. Po podatkih Nacionalne raziskave branosti natisnejo 17.000 izvodov, ki jih bere 47.000 bralcev.

OKVIR
Naročilo za umor, ki je bilo izrečeno pred novinarjem Jakom Elikanom na povolilni veselici ponovno izvoljenega ljubljanskega župana Zorana Jankovića, naj bi bilo izrečeno v pijanosti. To je že nekaj trenutkov zatem pojasnil župan. Bila je nedelja, prvi dan. Novica je nato počasi obkrožila Slovenijo in sprožila obsodbe iz vrst politike, vlade in obeh novinarskih organizacij. To je bilo v ponedeljek, drugi dan. Nato se je opravičil še “naročnik”. Županov drugorojenec Jure Janković je povedal, da ni mislil resno. Bil je torek, tretji dan. Zatem se je oglasil še očividec dogodka in zatrdil, da Janković ni izrekel nobene grožnje. Lastnik bara, v katerem so Jankovićevi praznovali ponovno volilno zmago, Tadej Prašnikar, se je namreč spomnil: “Tega jaz nisem slišal, pa sem bil tu zraven takoj.“ Na vprašanje, ali se ni tako pozno oglasil samo zato, da bi v sodnem postopku s pričevanjem obranil Jankovića, pa je dejal: “Glejte, čista je moja vest glede tega.” In bila je sreda, četrti dan.

Alojz Rebula: Skrivnost kostanjevega gozda

Priljubljeni pisatelj Alojz Rebula s svojim zadnjim romanom Skrivnost kostanjevega gozda ostaja zvest svojemu slogu. V lepem, prefinjenem jeziku Rebulovi junaki iščejo smisel bivanja in se dialoško sprašujejo o slovenski novejši zgodovini z mnogih zornih kotov.
Alojz Rebula (86) po dogovoru s celjsko Mohorjevo družbo - tudi tej ostaja zvest, ker mu je vsa leta stala ob strani, medtem ko so ga mnoge druge založbe kot krščanskega pisatelja ignorirale - vsako leto napiše en roman.
Lansko jesen je tako oddal rokopis Skrivnost kostanjevega gozda, ki je spomladi ugledal luč sveta (Mohorjeva družba, Celje 2010, 216 strani, 25 evrov). Prva asociacija ob naslovu vzbudi misel na brezna z mrtveci v slovenskih gozdovih, saj je Rebula eden redkih pisateljev, ki se te teme loteva (ne glede na tragičnost, ki kliče po umetniški in filozofski obravnavi). Da pa asociacija ni prava, je postalo jasno že takoj po prvi predstavitvi knjige, ko je pisatelj povedal, da gre za povojno zgodbo o udbovcu s človeškim obrazom.
Glavni lik romana, Arno, je agent zloglasne jugoslovanske tajne policije, ki jo klub različnim uradnim imenom poznamo predvsem kot Udbo. Njegova naloga je nadzorovati duhovnike v treh dekanijah. A tudi njemu, se zdi, je Rebula vdihnil dušo iskalca, filozofa, ki se sprašuje o bistvu zemeljskega bivanja. In to ga tudi odpelje na drugačno pot, kot bi jo pričakovali za starega partijca.
Kot filozof se začne spogledovati z vrednotami demokracije, kot iskalec pa pogovarjati z Bogom. Pisatelju so nekateri zato že očitali naivnost. A temu bi težko pritrdili. Ne le zato, ker zgodba teče in izpade povsem realna, ampak tudi zato, ker gre za avtorja, ki je udbovska zasliševanja in nadzor doživel na lastni koži.
Pravzaprav lahko najdemo pisateljev odgovor na to dilemo tudi v sami zgodbi, kjer govori o Savlu, svetopisemskemu preganjalcu kristjanov, ki se spreobrne. Bog po njegovem mnenju ne izključuje iz svojega načrta tajnih policistov, zato postavlja retorično vprašanje: “Mar si ni bil za trinajstega apostola izvolil tedanjega udbovca Savla iz Tarza?“
Rebula je v glavni lik položil veliko svojega: tudi Arno Sočnik je strastni gobar in občudovalec gozda. “Brez gozda zame nebes ne bi bilo,” pravi v romanu. Ali pa na drugem mestu: “V nebesih, če so, bodo morale biti jeseni, bo moral biti veter, bodo morali z dreves padati kostanji.” Arnov priimek Sočnik namiguje tudi na pisateljevo veliko ljubezen do rek in rodne Primorske, dežele ob Soči. Tudi v sami zgodbi bi lahko našli avtobiografske utrinke. Arno tako, denimo, zaradi službe ne more biti v porodnišnici, ko žena rojeva. Tudi Rebula zaradi te iste organizacije, ki ga ni pustila čez mejo, ni mogel biti ob svoji ženi, ko je rojevala. Zanimivo pa, da kljub temu v zgodbi opisov negativnih ali celo sovražnih občutkov ni.
Samo Rebula bi znal odgovoriti tudi na vprašanje, koliko razvnetih dialogov med Arnom in njegovo ženo Rado je dejansko posnetih iz vedno iskrivega pogovarjanja med pisateljem in njegovo soprogo Zoro Tavčar.
Tudi v tem romanu je, tako kot v mnogih pred tem, rdeča nit v življenju para njuna velika ljubezen. O tej, grdo rečeno, “klasični” ljubezni je v sodobnih romanih vse manj in manj besed. Prav pisateljski par Rebula-Tavčar pa to ljubezen ne le opisuje, ampak tudi živi.

___________________________________  ČLANEK OB IZIDU KNJIGE:

Skrivnost kostanjevega gozda
- novi roman Alojza Rebule

Najnovejši roman staroste slovenske in primorske žlahtne besede Alojza Rebule govori o udbovcu s človeškim obrazom. Bralec se v knjigi vživi v težavno obdobje povojnih let, kot so jih na eni strani doživljali številni agenti tajne policije, na drugi strani pa še številnejši nadzorovani. Knjigo Skrivnost kostanjevega gozda so v torek predstavili v Ljubljani.

LJUBLJANA - Med tremi novimi knjigami celjske Mohorjeve družbe je osrednje mesto med knjižico o ljubljanski semeniški knjižnici Marijana Smolika in romanom Toni Morrison z naslovom Milost pripadlo Alojzu Rebuli (85) in njegovemu novemu romanu Skrivnost kostanjevega gozda.
Z založbo je ugledni zamejski avtor, ki večino leta preživi ob Savi v Loki pri Zidanem mostu, že pred leti sklenil dogovor, da bo ustvaril po en roman na leto. Sad preteklega leta je tako nova knjiga, ki na 216 straneh pripoveduje zgodbo o komunistični tajni službi Udbi in nadzorovani duhovščini.
Glavni junak Arno seveda ni kak duhovnik, temveč udbovski agent s primorskimi koreninami, ki v svoji notranjosti doživlja svet tako, kot ga verjetno noben tajni agent v resnici ni doživljal, meni Rebula. Najprej je bil agent tajne policije v tujini, nato mu je bilo ponujeno delo v diplomaciji. Ker ga je zavrnil, je dobil kazensko nalogo nadzorovati duhovnike. “Kot naslednik funkcionarja, razvpitega po svoji režimski surovosti, s težavo prebija nezaupanje duhovnikov, ki jih obiskuje. A neposreden stik z njimi mu povsem spremeni predstavo, ki jo je imel o njih. Še bolj vpliva nanj srečanje in prijateljevanje z laikom, bančnim uradnikom, ki mu s svojo zavzeto vernostjo približa krščanstvo, čeprav ne do spreobrnitve,” pojasnjuje vsebino zgodbe Alojz Rebula.
Dušo policijskemu špiclju je avtor vdihnil zato, ker je globoko prepričan, da ni “noben človek zver, čeprav vsi nosimo v sebi košček zveri“. Vživljanje v agenta je posebnost v slovenski literaturi tudi zato, ker je ta tema precej redka, ali kot pravi Rebula “tabu tema”. Arno idejno ostaja levičar, marksist, a polagoma svoje prepričanje spreminja. Na to vplivajo duhovniki, ki jih nadzoruje, saj mu postane jasno, da je imel o Cerkvi napačno sliko, polno predsodkov.
Na ponedeljkovi predstavitvi knjig v knjigarni Mohorjeve družbe v ljubljanski Nazorjevi ulici se je razvnela živahna polemika med dvema Kraševcema, novinarjem Dela Marijanom Zlobcem in avtorjem, Alojzom Rebulo. Literarni kritik Zlobec, ki Rebulo kot avtorja sicer zelo ceni, mu je namreč oporekal, češ da je udbovca predstavljati v pozitivni luči naivno početje.
“Vsak človek v sebi nosi nekaj dobrega. Marksist v sebi verjame v novi, odrešeni svet. Komunizem - v kolikor gre za pravico, bratstvo in mir med narodi, brez njegove zgodovinske prakse - je zelo blizu krščanstvu. Tudi med udbovci so bili ljudje, ki so globoko verjeli v ta cilj, ki pa se je danes izkazal za popolno utopijo. Iz svoje vere v človeka ima umetnik pravico tak lik ustvariti,” mu je odgovoril Rebula.
“Komunizem je res propadel, Udba pa še vedno živi. To je tragedija,” je prepričan Zlobec. Formalno Udba ne obstaja več, temveč le obveščevalna služba, je zatrdil Rebula: “Tajne službe, ki bi ponoči potrkala na vrata in zapirala, v demokraciji ni.” Na pojasnilo Zlobca, da Udba deluje enako kot prej, se je Rebula razvnel: “Vi žalite slovensko demokracijo. Imamo svobodne volitve in parlament. Če to ni demokracija, tedaj nismo demokracija.“ Zlobec pa je zaključil: “Saj nismo.”



Na predstavitvi knjige so omenili pokazali tudi nov švedski prevod Rebulove knjige Jutri čez Jordan 

Rebula na predstavitvi knjige v Ljubljani (jesen 2009); v klepetu z novinarko Primorskega dnevnika
fotografije in besedilo: Tino Mamić


objavljeno v Primorskih novicah 6. maja 2010


11. oktober 2010

Dr. Ljubo Sirc ekonomist in liberalec, ki je preživel smrtno obsodbo

Slovenci se moramo navaditi živeti drug ob drugem
Leta 1947 so Ljuba Sirca obsodili na smrt. Bilo je to v montiranem Nagodetovem procesu, katerega sodbe je slovensko vrhovno sodišče po uvedbi demokracije razveljavilo. Sirc je smrtno obsodbo preživel, po sedmih letih in pol zapora pa je leta 1955 pobegnil v Veliko Britanijo. Tam se je posvetil študiju ekonomije, saj ga je že v zaporu najbolj zanimal odgovor na vprašanje, zakaj plansko gospodarstvo ne deluje.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je kot eden redkih ekonomistov javno napovedal zlom komunističnih gospodarstev, britanska kraljica pa mu je osebno pripela državno odlikovanje za zasluge pri širjenju demokracije v Vzhodni Evropi.
Dr. Ljubo Sirc, rojen leta 1920, ima tudi danes jasen odgovor, kje je izhod iz krize slovenskega gospodarstva: v rasti malih in srednjih podjetij, ki pri nas veljajo za nekaj drugorazrednega.
Po prepričanju klasični liberalec je vedno nasmejan. Pravi sicer, da mu moči malce pojemajo. Včasih je brez vsakega problema prehodil rodni stari Kranj, zdaj pa se je iz restavracije na drugem koncu mesta “komaj komaj vrnil peš domov”. Sin znanega kranjskega trgovca in industrijalca Franja Sirca, ki so mu Nemci zaplenili vse premoženje, povojna oblast pa ga je strpala v ječo, v kateri je na smrt zbolel, se že dve desetletji bori za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Kljub letom še vedno redno potuje med Kranjem in Glasgowom, piše, publicira, letos pa sta izšli tudi dve njegovi zajetni knjigi v slovenščini.
Kaj je vzrok trenutne svetovne gospodarske krize?
“Ljudje so pretiravali in skušali prehitevati gospodarski razvoj. Mislili so, da lahko prehitijo sami sebe. Tako visoki odstotki gospodarske rasti pa niso mogoči, saj se na koncu vedno zaplete. V gospodarstvu je treba predvidevati, kaj se bo zgodilo. Tako pa je nastala zmešnjava, ljudje so začeli dvigovati denar iz bank, in začelo ga je zmanjkovati. To ni prva taka kriza. Očitali so mi, ker sem rekel, da je trg brez napak. A svobodni trg je vsekakor brez napak, motijo pa se lahko ljudje. Sicer ne bi podjetja propadala. Podjetja propadajo, ker se ljudje zmotijo: če narobe predvidevajo dogodke ali napačno investirajo. Svobodni trg te ne naredi pametnega, ampak ti samo pokaže, da si se zmotil.”
Gospodarski kazalci kažejo, da je kriza Slovenijo prizadela bolj kot nekatere druge države. Zakaj?
“Pri nas je kriza toliko hujša, ker mala podjetja ne delujejo tako kot v razvitih državah. V Švici, denimo, imajo malih podjetij ogromno. Kar 60 odstotkov produkcije je iz podjetij, ki imajo manj kot 100 ali 200 zaposlenih. Švicarji so se zato vsem krizam veliko lažje prilagodili. Pri nas pa še vedno velja komunistični nauk, da so velika podjetja najboljša. Zato so podjetja nenehno združevali. Velika podjetja je težko voditi, saj težje poslujejo in niso tako pregledna. V bivši državi so ob drugem valu nacionalizacije samo v Kranju okoli 70 podjetij nacionalizirali in združili ali jih povsem podredili velikim. Naših podjetij še danes v veliko primerih ne vodijo ljudje, ki so ta podjetja razvili, ampak tisti, ki jih je nekoč postavila partija. Da bi novi ljudje odpirali nova podjetja, tega je zelo malo, premalo. Pri nas je zasebni sektor ostal drugorazreden. Do druge svetovne vojne pa so vse države napredovale organsko: z novimi podjetniki, ki so začeli z malega.”
Ne gre torej za smrt kapitalizma? Bo krize vendarle konec?
“Seveda. V zadnjih mesecih so se komunisti in njihovi podporniki, t. i. koristni bedaki, spet lahko sklicevali na to, kako kriza kaže, da svobodno podjetništvo ne deluje. Tudi ta kriza bo minila in vse bo šlo naprej tako kot prej. Vsakih toliko let pride do krize, potem pa se položaj izravna. Druge možnosti ni, saj ne poznamo drugačnega načina gospodarskega usklajevanja.”
Kdaj pa se bo iz krize izkopala Slovenija?
“To je malo žalostno vprašanje. Ne upam si napovedati. Se bodo v Sloveniji stvari utekle v desetih ali dvajsetih letih? Težko je zato, ker nimamo naravnega razvoja, ampak imamo še vedno gospodarsko strukturo, ki je nastala nasilno.”
Slovenija je s posojilom pomagala Grčiji, čeprav imajo Grki višje plače kot Slovenci. Kako gledate na to?
“Grki mislijo, da morajo pri plačah slediti Evropi, nimajo pa dovolj produkcije, da bi te plače zaslužili. Pri njih je prišlo do krize, ker so si na veliko izposojali denar. Ljudje ne razumejo, da morajo najprej delati in proizvajati, če hočejo imeti višje plače. Zaradi nemirov v Atenah ne bo nikomur nič boljše. To posojilo se človeku zdi prismojeno, ampak tako pač je, Evropa tako deluje. Upam, da bomo vsaj Slovenci dobili denar nazaj. Zanimivo pa je, da je bila Slovenija kot najboljša med vzhodnoevropskimi državami po dohodku podobna Grčiji. Pred drugo svetovno vojno je imela dvakrat višji dohodek od Grčije. Nad tem bi se morali zamisliti - kaj smo počeli vsa ta povojna leta, da smo zaostali celo za Grčijo!?”
Sirc v rojstni hiši v Kranju z novima knjigama, Dolgo življenje po smrtni obsodbi (Demokracija) in Brezpotja socializma (Slovenska matica),
ki po Sirčevih besedah za večino slovenskih medijev sploh
ne obstajata Foto: TINO MAMIĆ
Stara in nova Jugoslavija
V stari, predvojni Jugoslaviji torej Slovencem ni šlo tako slabo, kot smo se desetletja učili v šoli?
“Prva Jugoslavija še zdaleč ni bila gnila ali krvava, kot so trdili in še danes trdijo komunisti. Kljub diktaturi kralja Aleksandra, ki je zares trajala le nekaj let, so živele tako politične stranke kot pluralni tisk. Slovenski dohodek je bil dvakrat višji od jugoslovanskega povprečja. Leta 1939 so bile slovenske plače le za malenkost nižje od avstrijskih. Naj se ljudje zdaj vprašajo, zakaj so danes za polovico nižje od avstrijskih.”
A vendar je bil jugoslovanski samoupravni socializem boljši kot madžarski ali sovjetski?
“Samoupravljanje je veliko bolje funkcioniralo kot plansko gospodarstvo v drugih vzhodnoevropskih državah. A vedeti moramo, da je Jugoslavija v povojnih letih od ZDA dobivala tri milijarde in več dolarjev podpore letno, preračunano v današnjo vrednost.”
Še vedno komunisti
Zakaj pa v zadnjih dvajsetih letih nismo dohiteli Avstrijcev?
“Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so komunisti pripravili program sestopa z oblasti. Študentje so mi takrat prinesli partijski dokument, ki so ga našli na univerzi in se mi zdi precej pristen. V njem piše, da bodo sestopili z oblasti, vendar bodo tako, kot so obvladovali Osvobodilno fronto, še naprej obvladovali razvoj, tudi če ne bodo neposredno na oblasti. Ne razumem sicer dobro, kakšen razvoj so mislili. Če bi hoteli hiter razvoj, to s planskim gospodarstvom ne bi šlo. Ampak oni hočejo vse voditi iz centra ali imeti svoje ljudi na čelu podjetij. Tranzicija je bila mirna, ne revolucionarna. Komunisti so povsod v Vzhodni Evropi, še posebej na Poljskem in Madžarskem, omogočili svojim prijateljem, da so se polastili velikih delov podjetij. Slovenski komunisti še vedno vztrajajo pri tem, da lastnina ni človekova pravica, kar verjetno pomeni, da pripravljajo še en poskus s komunizmom, to se pravi z ekonomskim sistemom brez zasebnih podjetij.”
Je ta miselnost kriva, da večine vašega nacionaliziranega premoženja še vedno niste dobili nazaj, čeprav postopek traja že dve desetletji?
“Ena od posledic nevračanja premoženja razlaščenim lastnikom v vzhodnoevropskih državah je, da je v teh državah le malo novih majhnih in srednje velikih podjetij, kakršna v normalnih državah ustvarijo več kot polovico celotne proizvodnje. Državna pravobranilka v Sloveniji je leta in leta preprečevala, da bi sodišča sploh razpravljala o tem, kako naši družini vrniti ostanke tekstilne tovarne, ki so jo Nemci požgali, komunisti pa v montiranem Nagodetovem procesu zaplenili. Ne gre zame, ampak za vprašanje prava v Sloveniji, ki ne funkcionira. Milan Kučan je kot predsednik države skupaj s slovensko vlado in parlamentom v Delu čez pol strani objavil osmrtnico Viktorju Avblju, ki je bil organizator zločinov. In to ne zločinov nad razrednimi sovražniki, ampak nad tistimi, ki so jih zavezniki partizanom poslali na pomoč - primorskimi padalci. Avbelj je bil tudi tožilec v montiranem procesu proti Nagodetovi skupini.”
Vojna in komunisti so vam vzeli dvajset let življenja. Vas zaradi tega ne grabi jeza?
“Kaj pa naj naredim? Ne morem jim očitati, če niso bili toliko pametni, da bi doumeli, da komunizem ni končna rešitev. V Veliki Britaniji bi sicer odgovorni za take zločine šli v arest. A vendar zapiranje danes ne bi imelo nobenega smisla več. Še več zla bi rodilo. V letih zapora sem tudi dozorel. Predvsem miselno. Tudi doktorat sem delno pripravil v zaporu. Leta so bila resda zelo težka, niso pa bila izgubljena.”
Ali ni bila cena previsoka?
“To pa je tudi vprašanje, da.” (smeh)
Kaj čutite, denimo, do Mitje Ribičiča, enega od redkih še živečih krivcev za povojne poboje, ki vas je kot udbovec (oznovec) zasliševal v zaporu?
“Mitja Ribičič je bil organizator Nagodetovega procesa. Enkrat je prišel tudi na obisk v Veliko Britanijo. Angleži so me takrat spraševali, kaj bi mu storil, če bi imel možnost za to. Rekel sem, da bi ga pustil živeti, ker mu želim, da čim dlje živi s svojo hudo vestjo.”
O zgodovini se je treba pogovarjati
Se vam zdi, da je med Slovenci preveč zamer zaradi zgodovine in različnih političnih prepričanj?
“O zgodovini je treba govoriti. Moramo se pogovarjati, sicer bo vsak sedel v svojem kotu in se kujal. Resna politika je razgovor, ne pa to, da se znebiš nasprotnikov. Nasprotnika moraš poslušati, se usklajevati in ga skušati prepričati. Če vsakogar, ki ni istega mnenja, ubiješ, potem se vse neha in pridemo do komunizma. Današnje sovražno razpoloženje do drugače mislečih mi je nerazumljivo. Kako je mogoče, da še vedno stoji zid, ki preprečuje komunikacijo. Drug z drugim bi morali začeti govoriti normalno! Poglejte, letos sta v Sloveniji izšli dve moji knjigi, ki se po besedah založnikov dobro prodajata, in razmišljajo tudi že o ponatisu. A večina časopisja knjig niti omenila ni. Kot da ne obstajata. Kot da Sirc ne obstaja. Tudi kritike ni. Če si tiho, niti do razgovora ne more priti. Tega ne razumem. Pa saj moramo komunicirati drug z drugim kot ljudje! Navaditi se moramo, da živimo drug ob drugem, ne pa se stalno na smrt napadati. To nam vsem dela ogromno škodo.”
Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bila bratomorna vojna pri nas reakcija na preveliko moč predvojne Cerkve in Slovenske ljudske stranke?
“Ne, to ni res. Komunisti so se postavili na stališče, da so odločilna sila. Če jim je kdo nasprotoval, so ga proglasili za kolaboracionista in ga likvidirali. To sem doživel in je bilo grozno. Povsem te spravi iz tira. Srečal sem človeka na ulici, naslednji dan pa so ga že likvidirali. Ne veš, kako bi se tega ubranil. Neprestano živiš v negotovosti. Komunisti so se sami odločili, da konec leta 1941 preidejo iz vojne proti okupatorju v vojno proti razrednemu sovražniku. Celo sam Stalin jih je opozarjal, da prehitevajo in da morajo boj razvijati po stopnjah. Začeli so napadati in pobijati kmete po vaseh. Kmetom ni preostalo drugega, kot da se branijo. Klerikalci so se samo branili. Komunizem je zagledanost s precejšnjo mero nemoralnosti. Zaradi ene ideje vendar ne moreš zavreči vseh moralnih načel, mar ne?”
V času druge svetovne vojne ste tudi vi stopili v Osvobodilno fronto (OF) ...
“Takoj po začetku vojne smo liberalno in domoljubno usmerjeni študentje iskali organizacijo, ki bi se ji priključili. Črtomir Nagode je bil človek, ki je privlačil. 27. aprila 1941 ni bila ustanovljena Osvobodilna, ampak Protiimperialistična fronta, ki je bila naperjena proti Franciji in Veliki Britaniji, ne pa proti Hitlerjevi Nemčiji. Ko je Hitler junija 1941 napadel Sovjetsko zvezo, pa so se stvari seveda obrnile. Nagodetova Stara pravda je v OF stopila avgusta 1941. Nagode je bil zelo levo usmerjen liberalec, navdušen nad Sovjetsko zvezo, čeprav ni vedel, kaj se v resnici dogaja v tej državi. O tem nismo veliko razpravljali, ker je bilo za nas glavno, kako se bomo borili proti Nemcem. Spor med Staro pravdo in komunisti je nastal, ko so komunisti v program OF dodali, da se ni mogoče boriti proti okupatorju zunaj OF in da je Komunistična partija vodilna v OF. Nagode je protestiral, zato so Staro pravdo izključili iz OF.”
Liberalec
Bili ste liberalec, a vendar ste simpatizirali z levičarji?
“Mogoče je bilo moje 'levičarstvo', če ga lahko tako imenujem, reakcija na mojega očeta. Oče je zahteval, naj delam v njegovi tovarni, meni pa je po glavi šlo samo to, kako bom študiral. Vplivi podjetniškega okolja in mojega očeta so se mešali z reakcijo na te vplive. Pred kolegi si nikoli nisem upal zagovarjati kapitalizma, saj bi me napadli, da govorim tako zaradi osebnih koristi. Za Nagodeta pa bi lahko rekel, da je bil skoraj stalinist. Že takoj me je zmotilo, ko je rekel, da je treba celotno gospodarstvo podržaviti. To ne gre!
Liberalizem je bil v 19. stoletju isto kot nacionalizem. Hkrati pa je bil tudi antiklerikalizem. Delitev je za takrat razumljiva. Ko pa danes gledamo nazaj - o čem so se pravzaprav prepirali? Na koncu so vsi želeli isto. Kar so liberalci pred prvo svetovno vojno najbolj zahtevali, je na koncu izvedel vodja klerikalcev Anton Korošec.”
In danes?
“Danes so razmere drugačne. Liberalec je beseda, ki je izgubila velik del svojega pomena, posebej v Sloveniji. Danes izrazi ne pomenijo nič več. Zato so si izmislili izraz libertarec, kar pa je malo smešna beseda. Da je stranka LDS članica liberalne internacionale, je zelo huda reč.”
A vendar ste leta 1992 kandidirali za predsednika države prav na listi LDS?
“Prišlo mi je na misel, da bi utegnila biti dobra politična poteza v Sloveniji sešitje na sredini, to je poskus povezave med razočarano komunistično mladino in jedrom Demosa. Tako sem se dogovoril z LDS Janeza Drnovška. Dogovor so podprli tudi nemški liberalci. Kake tri tedne pred volitvami mi je Drnovšek dal vedeti, da LDS nima dovolj denarja, da bi me še dalje podpirala. Rezultat je bil, da sem dobil okoli en odstotek glasov, 'liberalci' v parlamentu pa dvajset odstotkov; volilci LDS so takrat namreč volili Kučana.”
V vseh teh letih se je spremenil tudi vaš rojstni Kranj. Se bolje počutite v Glasgowu, kot Gorenjec med Škoti, ali v Kranju?
“Po pravici povedano se na Škotskem izven svoje družine ne počutim doma, čeprav tam živim že 40 let. A moraš se prilagoditi. Na Škotskem sem se poročil, hčer imam tam. Zanimivo, da sem se prvič v domovino vrnil leta 1989. Zaradi varnosti sem pripotoval skupaj z ženo Sue in hčerjo Nadjo. Najprej sem šel v Beograd, kjer me je na letališču pričakala množica ljudi. Takrat je slovenska policija zahtevala od srbske, naj me aretirajo. A menda je Beograd odgovoril, naj me aretirajo kar v Ljubljani, kamor se bom tako ali tako vrnil.”


okvir
Ljubo Sirc se je po okupaciji (aprila 1941) skupaj s starši iz Kranja pred Nemci umaknil v Ljubljano. Vključil se je v Staro pravdo in v njenem imenu odpotoval v Švico, da bi zaveznikom poročal o dogajanju v Sloveniji. Po njegovih besedah ga nihče ni poslušal. Kot prekomorec se je leta 1944 vrnil v Jugoslavijo, saj je Tito zaveznikom obljubil povojno demokratično ureditev, in v partizanski uniformi dočakal konec vojne. Po vojni je imel v Ljubljani veliko stikov z zahodnimi diplomati in skupaj s skupino Črtomirja Nagodeta skušal organizirati opozicijo. Oblasti so zato poleti 1947 aretirale 32 intelektualcev in po dveh mesecih zasliševanja in mučenja uprizorile montirani proces, ki je dobil ime Nagodetov. Obsojenih jih je bilo 15. 12, med njimi tudi Angela Vode, je dobilo dolgoletne zaporne kazni, trije pa smrtno. Usmrčen (in pokopan neznano kje) je bil samo Nagode, dva sta naredila samomor, drugi pa so odsedeli po več let zapora. Sirc je odsedel sedem let in pol, od tega dve leti v samici. Bolj kot smrtna obsodba ga je skrbel oče, ki je bil tudi zaprt zaradi sinove dejavnosti. Po štirih letih so na smrt bolnega očeta Franja Sirca izpustili, da je na prostosti umrl. Ljubo Sirc je po izpustitvi iz zapora pobegnil v tujino. Preselil se je v Veliko Britanijo in doktoriral iz ekonomije v švicarskem Fribourgu. Predaval je na univerzi v škotskem Glasgowu, kjer si je ustvaril družino. V Londonu je ustanovil Center za preučevanje komunističnih gospodarstev. V Sloveniji ga je partija razglasila za “sovražnika ljudstva”, zato ni mogel priti domov. Vrhovno sodišče je leta 1991 razveljavilo Nagodetov proces in Sirc je sprožil postopek z vrnitev zaplenjenega premoženja, ki še danes ni končan.


okvir

Stara pravda

Mladi liberalno in nacionalistično usmerjeni intelektualci pod vodstvom Črtomirja Nagodeta so takoj po nemški in italijanski okupaciji ustanovili ilegalno organizacijo Stara pravda, da bi se skupaj uprli okupatorju. Avgusta 1941 se je vključila v Osvobodilno fronto (OF), ki je bila najmočnejša odporniška skupina. Pravda je podpirala vsak odpor proti okupatorju, tudi odpornike Draže Mihajlovića (četnike), zato je bila iz OF izključena. Pravda se je zavzemala za Zedinjeno Slovenijo v demokratični Jugoslaviji.
Sirc je čez mejo zbežal leta 1955 skupaj z
nekdanjim tigrovcem, španskim borcem, partizanom in
velikim domoljubom iz Ročinja Stanislavom Kamenščkom
(1908-1978). Pobeg mu je že v zaporu, ki sta ga
prestajala skupaj, predlagal Kamenšček. Najprej sta
 nameravala v Avstrijo, saj se je Kamenšček kot nekdanji
 na smrt obsojeni fašistični jetnik bal italijanskih
oblasti. Nato pa sta v času praznika vseh
svetih (1. november) zbežala na zahod pri Ročinju.
Foto: TINO MAMIĆ

04. oktober 2010

Evgen Bavčar: V tujini priznanja doma pa sodišče

Filozofa Evgena Bavčarja, Parižana, doma iz Lokavca na Vipavskem, vabijo na vse konce sveta, da bi slišali njegove misli o fotografiji in estetiki. Pri nas pa so se zanj najbolj zanimali - sodniki.
Slepi umetnik, ki mu je v Novi Gorici z velikimi težavami uspelo postati gimnazijski profesor zgodovine, je s štipendijo francoske vlade odpotoval na študij v Pariz in tam ostal kot znanstvenik znamenitega Nacionalnega centra za znanstveno raziskovanje (CNRS). Čeprav se z veseljem vrača domov, pa je moral zadnja leta svoj čas, denar in ustvarjalnost zapravljati na ljubljanskem sodišču.
Parižan iz Lokavca
Esejist, publicist, filozof in fotograf Evgen Bavčar živi med Parizom in domačim Lokavcem. O starem in uglednem rodu priča tudi domača hiša ob glavni cesti, ki iz Lokavca vodi proti Slokarjem in naprej proti Predmeji, Gori in Čavnu. Pesnica in pisateljica Zora Tavčar je hišo, v kateri se je Bavčar rodil na današnji dan pred 64 leti, opisala takole: “Samotna hiša pod Čavnom deluje skoraj kot majhen dvorec s svojimi oknicami in starinskim pročeljem. V veliki veži, ki jo je njegova sestra zanimivo oživila z rastlinjem in rogovilami, ovijalkami in suhim cvetjem, da vstopiš kot v kakšno podeželsko graščinico, nama je odprla v sobo s prasketajočim ognjem v peči.” Tu, v Lokavcu, je Bavčarju tekla zibelka.Ko smo iskali njegov datum rojstva, smo najprej pogledali na spletno enciklopedijo Wikipedijo. Ker na slovenskih straneh o tem esejistu, filozofu in fotografu, ki je nedavno v Mehiki prejel častni doktorat, ni bilo niti besedice, smo podatke našli v nemški in francoski Wikipediji. Tudi spletno iskanje z Googlom pokaže, da je na spletu o Evgenu Bavčarju v slovenščini 6500 zapisov, v angleščini pa skoraj 8000.
Na spletu tudi ne najdemo podatkov o umetnikovem rodu. Po materi, Schleglovi, daljni potomki fužinarske rodbine, ki se je na Vipavsko priselila iz Šlezije, je podedoval umetniški čut. Iz očetove rodbine Bavčarjev pa verjetno izvira njegova dragocena samoniklost. Ob rojstvu, 2. oktobra 1946, ni bil slep. “Še vedno se spominjam tistega kostanja pred hišo. Dobro se spominjam tudi barv,” pripoveduje mislec, ki je vid izgubil, še preden je dopolnil dvanajsti rojstni dan. Zaradi eksplozije detonatorja za mine je moral v bolnišnico, a po nekaj mesecih povsem oslepel.
Strokovnjaki ugotavljajo, da mnogi invalidi svoje druge čute izredno razvijejo. Bavčarju pa je slepota izostrila čute do meja, ki si jih običajni človek niti ne more predstavljati.
Oko, ki misli
Evgen Bavčar je človek, ki za fotografijo ne potrebuje oči, ampak duha in srce. Ali tretje oko, kot pravi sam. S slepoto je težko živeti, poudari in se nasmehne: “Lahko pa gledam sonce direktno v obraz.” Mnogi novinarji mu v številnih svetovnih jezikih znova in znova postavljajo isto vprašanje: kakšna konkretna je tehnika slepega človeka, ki fotografira?
Bavčar z ničemer ne pokaže, da mu je vprašanje odveč, saj lahko odgovor že z nekaj kliki najdemo na svetovnemu spletu ne le v angleščini, nemščini in francoščini, ampak tudi v brazilski portugalščini, španščini in nizozemščini. “Fotografiram v temi, s pomočjo žepnih svetilk. Več ne bom povedal, ker gre za intimnost, takšno, kakršno predstavlja zakonska spalnica. Ko se podoba šele rojeva, nerad o njej govorim in je ne pokažem,” pove v zborni slovenščini, kot bi na vprašanje odgovarjal prvič v življenju. “Najprej imam fotografijo v glavi. Vidim jo s tretjim očesom. Potem mi to nekdo opiše. Največkrat sestra ali nečakinja. Glede na opis se potem odločim za fotografijo. Najprej opis, potem odločitev,“ opiše postopek ravno v času, ko stenska ura glasno oznani, da je deset in četrt.
“Fotografija je umsko dejanje in obenem dejanje duha. Kamera ali fotoaparat pa je samo njegov podaljšek. Praktični pripomoček. Važen je duh, tehnika je postranska,“ nadaljuje in še doda, kako fotograf potrebuje oko, ki misli, ne pa, da samo vidno zaznava. Nekoč je v Braziliji na isto temo povedal: “Najboljši teleskop so človekovi možgani. S tem teleskopom se vidi najdlje.”
V svetu se ljudje na omembo slepega fotografa odzovejo z radovednostjo. To želijo spoznati, razumeti. V Sloveniji te radovednosti v glavnem ni. Neki ugledni fotograf, čigar ime naj ostane prikrito, je nekoč komentiral: “Slepi lahko dela vse, fotografirati pač ne more.” Niti zaželel si ni pogledati, kakšne so fotografije slepega fotografa. Neki drug znani Slovenec pa je prostodušno dejal, da “Bavčar po svetu prodaja meglo.”
A očitno se megla dobro prodaja - kako naj sicer pojasnimo, da so mu v Mehiki pred nekaj meseci podelili častni doktorat? Ali da so ga povabili za gosta ob obletnici ustanovitve glavnega mesta Brazilije? Ali da bo v kratkem razstavljal na Japonskem, v Parizu, Moskvi in Turinu?
Doma je pač drugače. Čeprav nihče ne more postati prerok v domačem kraju (običajno vsaj), pa bi vseeno od kulturnikov in politikov pričakovali, da bodo slepega preroka vsaj opazili. A ostajajo oni sami - razen dveh ali treh izjem - v glavnem paradoksalno slepi. Bavčar ima glede tega svojo razlago: “V Sloveniji nas moti, če kdo nekoliko izstopa. To je motilo Slovence pri Venu Pilonu, Zoranu Mušiču ali Borisu Pahorju. Slovenec Slovenca večkrat ne ceni.”
Pahor, mimogrede, prav Bavčarju pripisuje zasluge in zamisel, da so njegovo literaturo spoznali v Franciji in Nemčiji ter šele nato tudi v Italiji. Bavčar pa pravi: “O Pahorju se sedaj res veliko govori. Poglejte, koliko se o njem piše samo v španskih medijih! O Slovencih se nikoli, kljub slovenski diplomaciji, ki je po svoje uspešna, ni tako veliko vedelo v svetu.” Hkrati pa se sprašuje, koliko vpliva lahko imajo Pahorjeve besede na slovensko politiko in inteligenco.
Zaradi večkratnega slovenskega apriornega nezaupanja v sposobnosti posameznika je Bavčar zapustil domovino in najprej nadaljeval doktorski študij, potem pa tudi zaživel v francoski prestolnici. V svetovljanskem Parizu, metropoli kulture, je vse drugače. Bavčar pripoveduje: “Zelo rad bi, recimo, šel na morje, ampak kot svoboden človek, brez občutka, da bi nekoga bremenil zaradi tega. V Sloveniji se v glavnem zelo poredko zgodi, da bi ne čutil, kako moj sogovornik razmišlja o tem, da mi 'pomaga': v tujini pa so, nasprotno, ljudje srečni, če lahko gredo z menoj na razstavo, ker umetnine doživljajo in umejo drugače. Spominjam se, kako mi je sloviti pisatelj in umetnostni kritik John Berger sam predlagal, da skupaj obiščeva razstavo Georgesa de La Toura v Parizu. Pri nas pa zelo težko dobim človeka, ki bi si zaželel z Bavčarjem drugačno doživetje Jadrana.”
Lokavec pri Benetkah
Kljub nekaterim kritičnim pripombam do Slovencev pa Evgen Bavčar svoje ljubezni do naroda in domovine ne prikriva. Promotor slovenske kulture v Parizu na vseh svojih nastopih po svetu pove, da je Slovenec. Zato novinarji v tujini njegovo pripadnost tudi vedno poudarijo. “Rodil se je v malem slovenskem mestu pri Trstu,” so zapisali v kalifornijskem muzeju fotografije. Nemška Wikipedija kot kraj rojstva pravilno zapiše “Lokavec bei Ajdovščina”, spletne strani v Gruziji pa omenjajo “mestece v Sloveniji v bližini Benetk”.
Bavčar je fizično sicer razpet med Parizom in Lokavcem, a mu to ne predstavlja problema. “Moja domovina je slovenski jezik,” pojasni. A vendar prizna, da je ljubezen do domovine zelo težka. Posebej danes. Šele pred kratkim je namreč doživel ugodno rešitev sodnega postopka, ki se je vlekel dolgih šest let in ga je njemu v prid pomagal razrešiti odvetnik Andrej Pitako.
Ljubljanski proces
Ljubljanska produkcijska hiša Casablanca je namreč pred sedmimi leti na sodišču začela postopek zaradi škode, ki naj bi jo imela, ko naj bi bil Bavčar pretrgal sodelovanje za snemanje dokumentarnega filma o Borisu Pahorju. Na prvi stopnji so ljubljanski filmarji zvenečega imena tožbo dobili, saj se Bavčar na sodišču ni mogel ustrezno braniti, ker mu ni bila dana enakopravnost: v Pariz je med drugim dobival pisma s sodišča, ki niso bila v Braillovi pisavi, zato jih ni mogel prebrati, njegovi sosedje pa ne znajo slovensko, da bi mu ga prebrali. Roki za odgovore pa so bili nerazumljivo kratki.
Čeprav so se o snemanju filma samo pogovarjali v nekem lokalu in čeprav niso ničesar zapisali, kaj šele podpisali, je sodišče Bavčarja okrivilo in mu naložilo plačilo škode. In nato se je začela kalvarija, v kateri pa je dosegel izredno pomembno zmago za pravice slovenskih slepih - da jim sodišče na svoje stroške pošilja pošto in zapisnike v Braillovi pisavi. Šest let se je iz Pariza tako med drugim vračal domov zaradi pozivov na sodišče.
“Evgen Bavčar je sredi Pariza, pred očmi svetovne inteligence, kljub protestom slovenskega in svetovnega Pena, talec kriminalne provincialne slepote dela slovenskega sodstva,” je v odprtem pismu zapisal naš mednarodno priznani pesnik Tomaž Šalamun. Peticijo v podporo Bavčarju pa je podpisalo 300 evropskih kulturnikov. Hvaležen je tudi primorskim pisateljem, ki so ga podprli, in našteva imena: “Šalamun, Breda Smolnikar, Marjeta Kušar in številni drugi.”
Firma Casablanca pa je iz “usmiljenja” do slepega umetnika bila pripravljena umakniti tožbo za 26 tisočakov, če bi Bavčar priznal krivdo. “Krivdo za nekaj, česar nisem storil? To preprosto ne gre,” pojasnjuje filozof. “Izgubil sem šest let. Proces me je zelo izmučil in mi preprečil delo. Za nekaj tako bednega sem se moral krvavo boriti,” pove.
Med procesom je začel Ljubljano dojemati drugače; namreč kot kraj, kjer mu sodijo. Ne ve, kako bo lahko poslej še obiskoval Ljubljano, saj je bil sodni proces zanj travmatičen.
“Slepi smo velikokrat zapostavljeni. Če hočemo biti enakopravni, moramo absolutno izstopati. To so krute resnice,” je prepričan Bavčar. Za udejanjenje nekaterih stvari potrebuje veliko več časa. Zato pravi, da v resnici ne šteje 64, ampak več kot 80 let. Vsak človek, ki si prizadeva, da bi nekaj ustvaril, pa je obsojen na samoto, meni slovenski Parižan. Osamljen zaradi slepote, osamljen zaradi intelektualne širine, ki je ne dojame vsakdo. “Jaz in drevo. Velikokrat pripovedujem drevesom,” pokaže na košate kostanje pred domačijo. “Živim med ljudmi, ampak sem hkrati puščavnik.”
Kakšen pa je odnos Pariza do Evgena Bavčarja? Te dni je ob dnevih evropske kulturne dediščine v muzeju Valentin Hauy odprta razstava, posvečena velikim možem: ob Diderota, Brailla, Valentina Hauya, Helen Keller je postavljen tudi Evgen Bavčar.
Čudoviti Slovenci
Bavčar Slovence ljubi, čeprav je do njih kritičen: “Slovenci smo čudovit narod. Imamo odlične izobražence. Z malo več odprtosti in strpnosti in manj nadutosti in zavisti pa bi lahko bili v samem svetovnem vrhu. Smo fantastični, a tega nočemo videti.”
Kako do svetovnega vrha? Tudi Bavčar ima svoje ideje: muzej drugačnih zaznav za slabovidne in televizijske oddaje za slepe. “Imamo čudovit rudnik, kjer se kopljejo sive celice, imamo pa premalo rudarjev in šol, ki bi izobraževale rudarje te plemenite rude. Ni jaškov in ni vozičkov, da bi to sivo substanco pripeljali na dan,” je metaforično kritičen filozof.
Opiše tudi edinstveni primer treh slepih Slovencev brez rok: iz ljubezni do besede so se naučili brati braillico s spodnjo ustnico, kar je edinstveno v svetu: “Lahko razumemo, kako visoko kulturno je to dejanje? Poljubljajo besedo.” Eden od treh je Bavčarjev nekdanji sošolec Zvonko Pirc. Na brazilski televiziji je pokazal njegovo sliko, ki jo je videlo 10 milijonov gledalcev. Fotografija je razstavljena tudi na prej omenjeni pariški razstavi. “Pokojni Tine Velikonja mi je pripovedoval o neki slovenski družini, ki je posvojila otroka invalida. To se pravi, da so to res pravi starši, v Salomonovem smislu,“ še navrže.
Tudi o slovenskih ženskah pove lepe besede: “Slovenke so najbolj fantastične ženske, žal pa je marsikateri od njih tragična zgodovina pustila kompleks lepe Vide. Tujci so jim vcepili zavest, da so več vredni od Slovencev.” Pove še en primer: Zoran Mušič je predlagal neki Slovenki (ime naj ostane prikrito), da bi jo portretiral, a je predlog zaradi kompleksa lepe Vide zavrnila. “Vsaka Francozinja bi pa bila presrečna, če bi jo portretiral veliki Mušič. In kaj bi iz tistega portreta nastalo? Če merimo z denarjem, bi bil danes vreden najmanj 200.000 evrov.”
Nekoč je Bavčarja intervjuvala novinarka pomembnega nizozemskega časnika ter ga vprašala, ali je poročen. Odvrnil je, da ni. Ona pa presenečeno: “Kako je to mogoče, da niste poročeni, ko pa ste tak umetnik?!” Mu je kdo v Sloveniji že rekel kaj podobnega? “Lepo bi bilo, če bi to čudo izrazila tudi katera Slovenka. Pokojna dr. Franjo Bizjak in veliki psiholog dela Pavel Kogej sta bila dva izmed redkih, ki sta obžalovala, da se moj človeški in intelektualni potencial ni mogel tudi v tem smislu ovrednotiti,” se nasmehne Bavčar.

 foto in besedilo: Tino Mamić
Objavljeno v Primorskih novicah 2. oktobra 2010