23. november 2010

Sem streljajte, podleži!

Vsakič, ko Majda Colja Kompan počasi in izjemno previdno razpre drobno prepognjeno orumenelo pismo, se ji orosijo oči. Pred 80 leti ga je iz rimskega fašističnega zapora napisal njen stric, bazoviški junak Ferdo Bidovec. 22-letni mladenič je svoj upor plačal z življenjem, njegovi sorodniki pa so posledice trpeli vse življenje.

Majda Colja Kompan, Tržačanka, ki živi Ljubljani, je danes edina oseba, ki jo na oba tržaška procesa (1930 in 1941) vežejo ne le sorodstvo, ampak tudi spomini. Sorodnica in sopotnica usmrčenih tigrovskih upornikov se je v javnosti oglasila šele nedavno, ogorčena zaradi potvarjanja zgodovinske resnice o nekaterih obsojencih. Skupaj s svojim prijateljem, pisateljem Borisom Pahorjem, sta povzdignila glas tudi v dveh knjigah, ki sta izšli v tem mesecu pri tržaški založbi Mladika.
Strica Ferda Bidovca sama sicer ni poznala, saj se je rodila slabo desetletje po ustrelitvi prvih protifašističnih borcev v Evropi. A njena mama, Ferdova sestra Tončka Bidovec, ji je o tistih časih veliko pripovedovala. Več prič, italijanskih delavcev, ji je tako potrdilo, da je Ferdo pred smrtno salvo eksekutorjem zakričal v tržaščini: “Qua sparè, vigliacchi!” Štirje obsojenci so po obsodbi posebnega sodišča, ki je samo za ta proces svoje delo preselilo iz Rima v Trst, morali biti ustreljeni v hrbet, s prevezo čez oči. Prevezo so odklonili, Bidovec pa se je obrnil proti vojakom z besedami: “Sem streljajte, podleži!”
Ni šlo torej za vzklik “Živela Jugoslavija!”, kot je zapisano v uradnem fašističnem poročilu, ki smo ga nedavno, ob 80. obletnici Bazovice, citirali tudi v našem časniku, poudarja Colja Kompan. Komunisti so po vojni spomin na bazoviške junake izrabili za svojo promocijo, zato rdeča zvezda nima nobene zveze s Tigrom, nadaljuje.
Tržaška Mladika je nedavno izdala dve knjigi, ki govorita o Pinu Tomažiču, Ferdu Bidovcu in zakoncih Danici Tomažič in Stanku Vuku. Pri nastanku obeh knjig, Pisma bratu v zapor in Po domovih kraških vasi so zagorele svečke, sta sodelovala Majda Colja in Boris Pahor.
Spreobrnjenje v zaporu
Gospa vstane in iz omare povleče škatlo z dokumenti in pismi. “Starša, komunista, mi o tem nikoli nista pripovedovala,” nadaljuje in s tresočimi se rokami razgrne 80 let staro Ferdovo pismo. Pred dvema letoma je namreč v pismu našla, da je Bidovec v zaporu šel k spovedi in obhajilu. Doživel pa je tudi, da ga je nekdo od zadaj močno stisnil in polglasno rekel v italijanščini: “Moj lepi Nando, kdaj pridem lahko pote.” Ko se je obrnil, v celici ni bilo nikogar. “Začel se je, po pravici povedano prav mučen boj v moji notranjosti in nisem imel več miru,” piše Bidovec. Prej je duhovnika odklanjal in ni bil veren, pojasni Majda Colja Kompan.
Družina Bidovec je posledice usmrtitve še dolgo čutila na svoji koži. “Vsi smo trpeli,” pripoveduje Majda. Njeni babici, Ferdovi mami, je leto dni po eksekuciji na bazoviški gmajni počilo srce. Ferdov oče, lastnik tržaške trgovine, ki je skoraj bankrotiral zaradi plačevanja dragih odvetnikov za sina, je ostal sam z osmimi otroki. Trgovini je šlo vse slabše in slabše: italijanski kupci niso več prihajali, slovenski so bili prestrašeni. Družino so še leta nadzorovali. Celo na pokopališče jih je spremljal karabinjer. Za Bidovčeve otroke je bilo edino razvedrilo obisk pokopališča, kamor jih je oče peljal vsako nedeljo.
Sestra ni smela v samostan
Večkrat lačni otroci so posledice čutili vsepovsod. Sestra Marija, ki je želela v samostan, je bila zavrnjena kot “banditova sestra”. Brat pa zaradi istega vzroka ni bil sprejet v semenišče. Sestre so se zaradi revščine morale preseliti k teti v Umbrijo, bratje pa k teti v Ljubljano. Majdina mama Tončka, ki je bila zaposlena v Pivki v podjetju Princ, je bila na fašistično zahtevo odpuščena. Za Primorce se je vojna začela dve leti prej kot za Slovence v kraljevini Jugoslaviji. Malce prej se je Majdina mama Tončka poročila z Emilom Coljo. Oba sta bila zagreta komunista in domoljuba; zaradi sodelovanja s partizani sta bila kmalu aretirana. Aretirani so bili tudi znani Majdini sorodniki.
Majda Colja je zaradi vojnih spominov in italijanske prevlade rodni Trst zapustila in se na študij odpravila v Ljubljano. “Prišla sem vsa navdušena nad komunizmom in slovenstvom. Potem pa sem videla, kaj se tu dogaja. To ni tisto, za kar so ljudje dali svoja življenja,” ne skriva razočaranja. A vendar sklene: “Tu sem našla čudovitega moža, s katerim imava tri krasne otroke.”
Na drugem tržaškem procesu sta bila tako obsojena njen bratranec Pino Tomažič in Stanko Vuk, mož njene sestrične Danice Tomažič. Prvi na smrt, drugi na večletno zaporno kazen. Majdo je po aretaciji staršev k sebi vzela Ema Tomažič, Pinova in Daničina mati. Takrat so nastala ganljiva in pretresljiva pisma, ki jih je v Majdinem imenu njeni mami pisala Danica. Stanko pa je Majdici v zaporu spesnil nekaj verzov in jih poslal na razglednici. Z Danico je obiskala tudi zaprtega Pina, ki se ga bledo spominja, ko mu je skozi rešetke izročila nageljček. Mame pa ni videla: le njeno roko, ki ji je mahala skozi lesene škure.
Trojni umor v Rossettijevi ulici
Med pripovedovanjem se belolasi Majdi orosijo oči. Premolkne. V sobo, opremljeno s pohištvom Tomažičevih, vstopi njen soprog Janko. Na poti v drugo sobo se mimogrede dotakne njene rame. Majda se ozre in z nasmehom nadaljuje.
Doživela je tudi umor Danice in Stanka Vuka, ki se je zgodil v nepojasnjenih okoliščinah malo po njegovi izpustitvi iz zapora. Vukova sta hotela oditi v partizane. “Stanko je prijatelju Vilfanu rekel, da gre v partizane z besedami, da bo to storil tudi preko trupla njegovega prijatelja Lada Piščanca, umorjenega kaplana v Cerknem,” se spominja pričevanja Vukove sorodnice. A se je pred tem zgodila tragedija v stanovanju mladih zakoncev na ulici Rossetti. Skupaj z obiskovalcem iz Ljubljane so jih pokončale slovenske krogle. Končnih dokazov ni, a bolj logično se zdi, da so jo pokončali komunisti, ne pa domobranci, meni tako naša sogovornica kot tudi pisatelj Pahor. Majda se živo spominja tistega dneva: “Tako sta rjovela, da se tega ne da opisati.” Zajoče. Dotakne se omare - kredence - in pokaže odrgnino, ki jo je naredila morilčeva krogla. “Mar je to pohištvo iz stanovanja na ulici Rossetti,” presenečen vprašam. Majda potrdi: v svoji hiši hrani sprejemnico in spalnico mladega para, vključno z Daničinim klavirjem. Vse je podedovala po teti Emi. Želi si, da bi nič ne šlo v pozabo, zato bi se rada dogovorila s kako ustanovo, ki bi za prihodnje rodove ohranila tako dragoceni arhiv kot pohištvo, ki je nema priča trojnega umora. Oče Pepi je kmalu zatem umrl, nadaljuje pripoved. Kar čakal je, ko je bil bombni napad. Kot bi si želel umreti, strt od vsega. Ubit je bil v angleškem bombnem napadu, ko so ciljali bližnjo vojašnico, Majda Colja opiše junijski dan, ki ga je preživela v zaklonišču ob vili.
Tomažičeva vila slovenski konzulat
Vila, v kateri so živeli Tomažičevi in pri njih mala Majda, je bila nedavno prenovljena in namenjena za rezidenco slovenskega konzula.
Konzulat Majde in drugih sorodnikov na otvoritev ni vabil. Majdi je le sestrična telefonirala, da so s konzulata sporočili, da “lahko pridejo na otvoritev”. A je raje ostala doma.
TINO MAMIĆ
 Sled ene od krogel, ki so ubile zakonca Vuk in njunega gosta, je še vedno vidna
Majdina hči Kristina Kompan je mamo upodobila s kokoško. Mala Majda jo je v času vojne veliko pestovala in se nanjo zelo navezala. Prijazni vojak ji jo je nekoč vzel in čez nekaj ur je našla njeno odrezano glavo.

V kartonski škatli Majda hrani dokumente in pisma z dragoceno vsebino za njeno rodbino, pa tudi za nacionalno zgodovino 
Slovenija je Ferda Bidovca posthumno (1997) odlikovala z najvišjim državnim odlikovanjem, zlatim častnim znakom Republike Slovenije. Colja Kompan pravi, da je priznanje prišlo prepozno, kar 67 let po Bidovčevi smrti.
Nadia Roncelli in Boris Pahor v Trstu predstavljata knjigo pisem Danice Tomažič bratu Pinu v zapor; med njimi je tudi nekaj pisem, ki jih je v imenu štiriletne Majde pisala v zapor njeni mami
Družinska fotografija s Tomažičevimi
 vse fotografije: Tino Mamić

Boris Pahor odnos slovenske države do fašizma primerja z italijanskim - Primorske Novice

Knjigi tržaške Mladike, ki skozi pisma in spomine ponovno odpirata dileme v zvezi z žrtvami prvega in drugega tržaškega procesa, sta na predstavitvi v Ljubljani marsikomu zvabili solze v oči. V čustveno nabitem ozračju so o bazoviškemu junaku Ferdu Bidovcu spregovorili številni njegovi sorodniki, ki so se po njegovi usmrtitvi raztepli na različne konce sveta.

Na dobro obiskani predstavitvi je bila knjižnica Društva slovenskih pisateljev premajhna za vse, ki so hoteli prisluhniti avtorjem dveh knjig pisem in spominov na narodnega heroja Pina Tomažiča ter umorjena zakonca Danico Tomažič in Stanka Vuka. Gre za zgodovinske dogodke ob ustrelitvi prvih evropskih antifašistov na gmajni pri Bazovici (1930) po prvem tržaškem procesu in za posledice drugega tržaškega procesa z usmrtitvijo obsojencev na strelišču pri Opčinah (1941). O udeležencih procesov in njihovih sorodnikih, ki so še desetletja trpeli zaradi uporništva, govorita novi knjigi Po domovih kraških so zagorele svečke in Pisma bratu v zapor. V obeh nastopa Majda Colja Kompan, živa priča dogodkov izpred sedmih desetletij. Po besedah zgodovinarja dr. Staneta Grande je Majda Colja Kopan “unikum v slovenski zgodovini”, saj je neposredno povezana s “tremi znamenitimi primorskimi rodbinami Bidovec, Tomažič in Vuk”. Zaradi protifašističnega boja so mnogi člani teh rodbin bili zaprti in pregnani. Včeraj so se v prestolnici tako našli Bidovci prve, druge in tretje generacije, ki so govorili v gorenjskem, ljubljanskem, tržaškem in mariborskem narečju.
LJUBLJANA --
Boris Pahor pravi, da so bazoviški junaki umrli v Kosovelovem imenu. Pesnik Srečko Kosovel je namreč zapisal, da se bo uprl, takoj po njegovi smrti pa je bil v Trstu prvi sestanek uporniške skupine Borba.
Knjiga Po domovih kraških vasi so zagorele svečke je po besedah njene urednice Vere Vetrih nastala zaradi ponarejanja zgodovine, ki se je zgodilo v drami Zaljubljena v smrt Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Drugi razlog pa je bilo po njenih besedah lani odkrito pismo Ferda Bidovca, ki govori o čudežnem dogodku v rimskem zaporu, ob katerem se je obsojeni komunist spreobrnil v krščanstvo. V knjigi s spremno besedo Alojza Rebule in Borisa Pahorja je pet Bidovčevih pisem in pogovor z Majdo Colja Kompan. Avtorica Vetrihova pravi, da je knjiga namenjena predvsem mladim, pa tudi odraslim Slovencem iz osrednjega dela države, da bi se seznanili s primorskim trpljenjem v času fašizma.
Na mlade se obrača tudi Boris Pahor, ki je skupaj z Nadio Roncelli uredil knjigo Pisma bratu v zapor. Ne le italijanska država, ampak tudi slovenska je do tega dela zgodovine povsem ignorantska, je pribil Pahor. In to kljub temu, da ima Slovenija izhod na morje prav zaradi trpljenja Primorcev pod fašizmom, je pojasnil. Glede usode skrivnostnega umora zakoncev Vuk pravi, da je veliko verjetneje to bil umor komunistov kot pa domobrancev. Verjetno so to na svojo roko izvedli prijatelji Pina Tomažiča, ki so sestro Danico zaradi poroke s krščanskim socialcem Stankom Vukom imeli za izdajalko. Omenil je tudi govorice, ki jih je po vojni slišal v tržaških komunističnih krogih, da je “prišel čas, da se jih spravi s sveta.” Telesno so ju s sveta spravili komunisti, tržaško gledališče pa še moralno, je pribil na račun “farse slabe vrste”, “spake” in “šušmarije”, kot je poimenoval razvpito predstavo.
Zanimiv pogled je podala tudi psihoterapevtka dr. Lia Katarina Kompan Erzar, ki se je materi Majdi javno zahvalila, da je v svojih otrocih vzgajala duh uporništva. Spomini so boleči, a hkrati odrešujoči, če jih razkrijemo, je menila.
Ob koncu se je postavilo še vprašanje glede dragocene dediščine, ki jo hranijo sorodniki bazoviških in openskih junakov. Majda Colja Kompan hrani veliko dokumentov, pisem in fotografij, pa tudi pohištvo stanovanja, v katerem sta bila Vukova umorjena. Ali bi morebiti v Narodni muzej spadala spominska soba s tem pohištvom in drugimi zgodovinskimi viri, je vprašanje, ki bi ga veljalo v javnosti odpreti, so menili avtorji. Vukova sta namreč v nekem smislu simbol slovenske sprave: komunistka in kristjan, ki sta svetovnonazorsko različnost presegla z ljubeznijo, in bila mogoče ravno zato od slovenske roke tudi pokončana.
TINO MAMIĆ

Majda Colja Kompan (z leve), Vera Vetrih, Nadia Roncelli in Boris Pahor na predstavitvi knjig, ki niso namenjena le mladim, ampak tudi mnogim Slovencem, ki ne poznajo zgodovine primorskega antifašizma. Pahor se Ferda Bidovca spominja kot trgovskega pomočnika, ki je pri njegovem očetu, prodajalcu tolminskega masla na ulici pri tržaškem Rusem mostu, včasih menjal drobiž
 
Majda Colja Kompan s pismo Ferda Bidovca, ki ga je lani našla povsem nepričakovano med starimi fotografijami. Pismo je napisano v slovenščini, zato se postavlja tudi vprašanje, kako, da je sploh šlo skozi italijansko cenzuro, saj so zaporniki lahko pisali le v italijanščini.

05. november 2010

Pahor za zgodovinsko resnico

Danica piše bratu Pinu Tomažiču v zapor Pahor

Pahor za
zgodovinsko resnico
Pisatelj Boris Pahor je na predstavitvi knjige pisem Danice Tomažič svojemu bratu, narodnemu heroju, odprl precej zgodovinskih dilem. S knjigo je hotel povedati zgodovinsko resnico o Danici, ki še zdaleč ni bila neizobražena, kot so nekateri trdili.

TRST-Knjiga Pisma bratu v zapor in drugi dopisi ni le pretresljiva, ampak še danes zelo aktualna zaradi mnogih polemik, ki posegajo v čas pred sedmimi desetletji. Tega se znani pisatelj Boris Pahor dobro spominja, zato je skupaj z urednico tržaške založbe Mladika Nadio Roncelli uredil in prevedel pisma Pinu Tomažiču (v Sloveniji ga bolj poznamo kot Pinka Tomažiča) v tržaški zapor Coroneo. Tam je Tomažič preživel poldrugo leto pred drugim tržaškim procesom in ustrelitvijo na Opčinah, prav na Daničin 23. rojstni dan 15. decembra 1941.
“Vedno se moraš spominjati, da smo Slovenke, in moramo biti močne tudi, če nas skušajo podreti do konca.” Danica Tomažič v knjigi Pisma bratu v zapor in drugi dopisi.
Pahor je Danico Tomažič (1918-1944) osebno poznal; spominja se je kot lepotice in hudomušno pristavlja, da se vanjo ni bilo težko zaljubiti. Prav ljubezen do nje je namreč še danes zelo aktualna, saj je lani Slovensko stalno gledališče v Trstu (SSG) uprizorilo predstavo Zaljubljeni v smrt. Predstava, ki je dvignila veliko prahu, je bila posvečena pisatelju Fulviu Tomizzi, avtorju romana Mladoporočenca iz ulice Rossetti.
Do obeh del, ki opisujeta tragično življenjsko zgodbo komunistke Danice in njenega soproga, goriškega krščanskega socialista Stanka Vuka, je Pahor zelo kritičen, ker “ponarejata zgodovino”. Tomizza je Danico opisal kot žensko, ki ni znala ne italijansko ne slovensko, ampak le slovensko tržaško narečje. Objavljena pisma dokazujejo nasprotno, pojasnjuje Pahor. Danica je igrala klavir ter kupovala zbrana dela italijanskih in slovenskih klasikov, je še nanizal pisatelj.
Svetovnonazorsko različna mladoporočenca - njuna poroka je zaprtega Pina zelo potrla, saj njegovi verzi, objavljeni v knjigi, govorijo o nožu v hrbet - sta v liberalnem Trstu postala moteča. Umorjena sta bila v nepojasnjenih okoliščinah, od slovenske roke, a se ne ve, ali leve ali desne. Domobranci bi lahko imeli motiv v likvidaciji komunistke in politika, ki je hotel v partizane, pojasnjuje Pahor. Komunisti pa so bili ogorčeni nad “izdajalko”, poročeno s krščanskim socialistom in politikom, ki je napovedal, da bo v partizanih zbiral somišljenike. Danica se je bala “slovenskih, v manjši meri pa tudi italijanskih tovarišev”, meni Pahor. Kaj je bilo v resnici, se ne ve, a se bo mogoče še kdaj razkrilo, je povedal pisatelj.
Večkratni nominiranec za Nobelovo nagrado je nad predstavo SSG ogorčen, ker se je “naše gledališče, ki bi moralo počastiti padle, z nečastno burko moralno postavilo na stran konkretnih storilcev”. Umorjena zakonca sta namreč po pisateljevih besedah, ki jih je izrekel v sredo zvečer v Tržaški knjigarni, vnovič doživela umor.
Knjiga je pravzaprav prevedena iz italijanščine, saj je Danica morala pisma zaradi fašistične cenzure pisati v italijanskem jeziku. Poleg pisem bratu so tu še pisma sestrični Tončki Bidovec Colja in pisateljevi mlajši sestri Marici Pahor. Poleg izvirnega italijanskega besedila in prevoda spremnega besedila v italijanščino so ponatisnjeni tudi Daničini rokopisi - iz liberalnega Ljubljanskega Zvona si je namreč v zvezek prepisovala pomembne članke s socialno vsebino.
TINO MAMIĆ
citat
“Vedno se moraš spominjati, da smo Slovenke, in moramo biti močne tudi, če nas skušajo podreti do konca.” Danica Tomažič v knjigi Pisma bratu v zapor in drugi dopisi
okvir
V knjižni obliki so večkrat izšla tudi pisma Danici njenega soproga Stanka Vuka, ki je bil na 2. tržaškem procesu obsojen na 15 let zapora.
Nadia Roncelli in Boris Pahor, ki sta knjigo uredila in pisma prevedla, na predstavitvi knjige v Tržaški knjigarni Foto: TINO MAMIĆ
.........................................................................................................

objavljeno v tedniku Družina, novembra 2010

Boris Pahor obuja spomin
na umorjena zakonca Vuk

Tržaška Mladika je s knjigo Pisma bratu v zapor dodala pomemben kamenček v zgodovinskem spominu na Pina Tomažiča, Danico Tomažič in Stanka Vuka. Pisatelj Boris Pahor se je na dobro obiskani predstavitvi knjige v Tržaški knjigarni v središču Trsta razvnel zaradi potvarjanja zgodovinske resnice glede umorjenih zakoncev v ulici Rossetti.

Knjiga prinaša pisma, ki jih je Danica pisala svojemu bratu, komunistu Pinu, ki ga je fašistično sodišče na drugem tržaškem procesu obsodilo in usmrtilo konec leta 1941. Danica, ki se je ravno v tistem času poročila z goriškim krščanskim socialcem in kulturnikom Stankom Vukom, je za tržaške levičarje postala izdajalka. Pino je to opisal v verzih z izrazom »nož v hrbet«. Prihod Stanka Vuka iz Gorice v liberalni Trst so liberalci in komunisti pričakali sovražno, nadaljuje Pahor. Bil je namreč krščanski socialec, ali kristjan, ki je bil socialno usmerjen, pojasni Pahor in za primerjavo da Simona Gregorčiča in Janeza Evangelista Kreka. Podobno je razmišljal tudi Pahor: »Pred vojno sem bil krščanski socialec.
Šele po vojni sem postal bolj laično in socialistično usmerjen.« Socializem po njegovih besedah takrat ni pomenil diktature, ampak socialno pravično družbo, medtem ko sosocializem potem pokopali komunisti. Zanimivo, da je Pahor, o katerem nekateri strokovnjaki pišejo, da je ostal brez Boga, na predstavitvi v Trstu izjavil: »Vedno sem bil bolj liberalen kristjan.«
Zgodbo o zakoncih Vuk, ki sta bila v skrivnostnih okoliščinah umorjena spomladi 1944 v njunem tržaškem stanovanju v ulici Rossetti, je v romanu opisal Fulvio Tomizza, lani pa uprizorilo tržaško Slovensko stalno gledališče. Problem nastane zaradi zgodovinskih neresnic v obeh delih, ki jih je naštel pisatelj Pahor. V romanu je Danica opisovana kot neuka, čeprav je bila intelektualka, pojasnjuje Pahor, ki jo je osebno poznal. Ponarejevanje zgodovine pa še bolj očita gledališču. Glede morilcev obstajata dve teoriji. Prva, da so ju skupaj z njunim prijateljem na obisku umorili domobranci iz postojanke pri tržaškem sv. Ivanu, druga pa umor pripisuje komunistom. Sam se bolj nagiba k temu, da so se Danici »nekateri Pinovi prijatelji na svojo roko maščevali«. Pahor si tudi zato zelo želi, da bi se še kdo, ki pozna okoliščine umora, oglasil, in pripomogel k razkritju zgodovinske resnice. Gledališka predstava iz tragične zgodbe »dveh elitnih članov našega občestva« je za Pahorja »nečastna burka«, ki je rehabilitirala morilce. Zakonca sta tako bila s predstavo še enkrat umorjena, je bil ogorčen pisatelj.
Tino Mamić




02. november 2010

Zdravilo za neplodnost je - blato

Ukradeno poletje v severni Dalmaciji
V morskih plitvinah severne Dalmacije se ljudje že stoletja radi mažejo z blatom, ki velja za zdravilno. Mlajši se v temnosivo slano brozgo potapljajo zaradi neplodnosti, starejši zaradi revme. Skratka, blato za vse generacije.
Pag, drugi najdaljši jadranski otok, je hkrati tudi največji slovenski otok. Tako bi lahko sklepali ob pogledu na število slovenskih avtomobilskih tablic na trajektu, ali ob dejstvu, da slovenščino slišiš na vsakem koraku. Zaradi prikoličarjev, ki imajo v nekaterih kampih stalna počitniška mesta, kjer poleti preživijo več časa kot doma, pa bi lahko govorili tudi že o pravih slovenskih kolonistih. Nekateri slovenski kolonisti se tako - kot pravi priseljenci - tudi obnašajo: zasadijo si rože, postavijo bambusovo ograjo in v svojo “vikendico” navlečejo stare kose pohištva. Čeprav več desetletij stare prikolice s šotorskimi “prizidki” najrazličnejših slogov in barv na Hrvaškem zadnja leta niso več tako dobrodošle kot nekoč, pa to še zdaleč ne pomeni, da jih ni več.
“Sedem let že prihajamo sem. Sedaj pa pravijo, da čez zimo prikolice ne bomo več mogli pustiti,” nam potoži soseda v kampu, ki se pripravlja na vrnitev na Gorenjsko. Gospa srednjih let tudi pove, da ne razume lastnice kampa, zakaj neki njihovi prikolici ne dovoli več “zimskega spanja”. Zato bodo prikolico morali prepeljati na odpad, saj selitev zaradi dotrajanosti ni več mogoča, še žalostno doda. Sam skomignem z rameni in mnenje o ciganskem videzu njihovega letoviškega bivališča modro zadržim zase.
Paški sir in matematika
Pag je še posebej “slovenski” na severnem delu, ki ne zgodovinsko ne geografsko ne spada pod Dalmacijo. V središču kvarnerskega dela otoka, Novalji, smo se ustavili na večerji. Gostilnica nas je presenetila z odličnimi jedmi in bliskovitimi matematičnimi operacijami prijaznega natakarja. Ob misli na pico s slastnim paškim sirom in pršutom ter na črno bevando (ki jo tam najdemo pod tem nazivom tudi na ceniku) se mi še danes, po nekaj tednih, nabere slina v ustih.
Zmerna cena je bila sicer malce zasoljena. Na vprašanje, koliko znaša 262 kun v evrih, natakar za trenutek pomisli, potem pa jadrno odgovori: 40 evrov. Kako, da je točno 40, pomislim. Najmanj osemnajst kun preveč. A vendar nismo smeli biti jezni, ampak kvečjemu hvaležni, saj kot pravi slovenski turisti nismo pravočasno menjali evrov v kune. Kot smo ugotovili kasneje, bi se nam najbolj splačalo kune dvigniti kar na bankomatu s plačilno kartico, ali pa uporabiti kreditno kartico - kjer so jo sploh jemali.
Prava Dalmacija
Zaradi neizmerne želje, da bi ukradli nekaj dni poletja, saj smo pravi julijski dopust zaradi bolezni morali prekiniti, smo se ravno v času, ko so se v moji deželi začenjale velike poplave, odpravili še bolj na jug “lijepe naše”. Že nekaj kilometrov južneje od Novalje smo prekoračili mejo med liško-senjsko in zadarsko pokrajino, ki razmejuje tudi škofiji Krk in Zadar. Ponoči je vsaka meja črna, zato nismo videli veliko. Smo pa zato navsezgodaj, ko nas je prebudilo petelinje petje, imeli kaj videti. Skozi odprto okno avtodoma, v katerem smo v neki ribiški vasici prenočili, smo leže opazovali pravo razglednico: sonce, ki je ravnokar obsijalo mirno širno morje, okrašeno s slikovitimi belo-zelenimi otoki.
Odrinili smo proti najbližjemu avtokampu v vasi Košljun. Pričakalo nas je ležerno vzdušje, večinoma prijazni starejši turisti pa so si v obilici prostora vzeli kar po dve parceli, zato je bil kamp “poln”. Pa smo le našli prostorček tudi za našo hišico na kolesih, pozajtrkovali in hajdi na plažo! Končno, prave počitnice! Pričakalo nas je malce hladnejše morje, kar pa odtehtajo spokojnost, čista voda in povsem prazna plaža.
Nune pečejo
Tako kot sicer v Dalmaciji, naravne lepote dopolnjujejo stare umetniške stvaritve tudi na Pagu. Odpravimo se torej v mesto, ki je dalo ime otoku, poseljenemu z Liburni, nato Rimljani in slednjič Hrvati. Ime je nastalo iz latinske besede za vas, pagus. Nastalo je ob večkilometrskem plitvem zalivu, kjer orkanska burja z Velebita že od nekdaj ustvarja naravne soline. Da pripovedovanje o burji ni pretirana zgodbica za turiste, smo se prepričali na kolesih, s katerimi smo iz Košljuna čez hrib odrinili proti Pagu. Čeprav navajeni primorske burje, smo nekajkrat morali ustaviti kolo, saj so nas sunki vetra dobesedno dvigali. Sedemletnega Luko je bridka burja s kolesom vred dobesedno prestavila za nekaj decimetrov.
Mesto v belem kamnu
Velikanske soline so v stoletjih postale predmet pohlepa močnejših sosedov in osvajalcev. V teh bojih je bilo tudi uničeno mesto, zato so leta 1443, nekaj let po beneški zasedbi, postavili temelj novega, renesančnega mesta. Načrt je zrisal slavni mojster, ki ga poznamo tudi kot avtorja slovite katedrale v Šibeniku, Juraj Dalmatinac. Mimogrede, z Jurijem Dalmatinom, ki je stoletje mlajši, kljub enakemu imenu nimata ničesar skupnega.
Arhitekt, kipar in kamnosek Juraj si je zamislil mesto pravilnih oblik: osrednji trg s katedralo in mestno hišo, na kateri se križata glavni ulici v obliki pravilnega križa. Načrt je uresničil, a ne v celoti: čeprav je snežno belo kamnito svetišče umetnostni biser, pa mesto svojega škofa nikdar ni dobilo, in cerkev ni postala katedrala.
Gotsko lepotico z mnogimi renesančnimi detajli odlikuje tudi okroglo okno na pročelju. Kamnita rozeta je izklesana v obliki znamenite paške čipke, ki slovi kot enakovredna bruseljski in beneški. Nekaj minut, preden v mogočnem prisekanem zvoniku odbije poldne, ko se vse življenje v mestu za nekaj ur ustavi zaradi prave dalmatinsko ležerne sieste, pohitimo do samostana benediktink. Redovnice v črnem, ki so domačinke učile čipkarstva in zanje celo ustanovile brezplačno šolo, slovijo zaradi sladkega kruha po imenu baškotin.
Čeprav so skrivnostni recept hoteli odkupiti že mnogi podjetniki, pa so redovnice vse te “nemoralne” ponudbe zavrnile. Baškotin, ki ga je rada jedla že cesarica Marija Terezija, tako ostaja naprodaj samo v samostanu na Pagu. Kruh, ki ga pečejo med molitvijo, je poceni, saj za pet kosov odštejemo manj kot za liter domačega vina. Prijazne redovnice, ki jih zaradi stroge klavzure lahko vidimo samo skozi rešetke, rade odrežejo kakšen kos več od naročenega. Povsem drugačne cene postavljajo njihove “učenke” čipkam, ki jih prodajajo na mestnih ulicah. Da slovitega paškega sira, katerega kilogram tudi v zanikrni štacuni stane 30 evrov, sploh ne omenjamo.
Pag slovi še po eni stvari. Pravijo namreč, da na paških plažah tudi na vrhuncu sezone nikoli ni gneče. Ali je to res ali ne, bomo vsekakor osebno preverili, smo si rekli, saj nas je otok tako navdušil, da se bomo gotovo vrnili.
Sol
Iz Paga, mesta ob solinah, odrinemo na jug. Nekaj kilometrov se vozimo ob velikanskem polju solin, predmetu stoletnih želja mesta Zadar. Pozornost nam vzbudijo mnoge slanuše (halofiti), rastline, ki uspevajo v slanem močvirju ali slani prsti.
Precej bujna je ta halofitska vegetacija, kar je glede na rastline, ki sicer rastejo ob morju, nenavadno. Slano polje se razprostira na kar 220 hektarjih. Še danes, več kot 1100 let po prvi žetvi soli, se proizvodnja slanih kristalov, ki vsebujejo 75 mineralov, ni ustavila.
V paški Solani, največjih hrvaških solinah, bi letno lahko pobrali 30.000 ton soli, a je ne morejo toliko prodati, zato jo proizvedejo “le” 25.000 ton. Za primerjavo, to je desetkrat toliko kot v naših Sečovljah, kjer so paško tehnologijo prevzeli daljnega leta 1358.
Na dnu slanega jezera se je stoletja nabiral mulj, ki danes slovi kot peloid ali zdravilno blato. Tudi znanstveniki so potrdili njegove zdravilne učinke. Pomaga pri kožnih boleznih, revmi in neplodnosti. Za uro ali dve se namažeš po telesu, potem pa se vržeš v morje in blato spereš s sebe. Črnega zdravilnega blata malce neprijetnega vonja nima smisla nositi domov, saj učinkovitost izgubi že v nekaj urah. Mi smo to žal izvedeli šele, ko smo se vrnili domov.
Zelena Dalmacija
Podobno blato z enakimi učinki, ki je veliko bolj poznano, je tudi nekaj kilometrov stran, pri starodavnem mestu Nin. S Paga se na celino, do Zadrskega polotoka, pride po mostu, ki otok povezuje s kopnim že 40 let. Zelo prav je most Hrvatom prišel v domovinski vojni, ko je bila mlada država zaradi srbske okupacije Knina s širšo okolico prerezana na dvoje. Iz Zagreba do Splita se je zato lahko prišlo le prek Paga.
Čez most, ki se lepo ujema s slikovito in divjo pokrajino s pogledom na Velebit, smo tudi mi prišli v bližino Zadra, kjer je sicer gorata in skalnata Dalmacija povsem ravninska in zelena. Na plodni zemlji in v prijaznem podnebju človeški rod živi že skoraj 7000 let. Ilirsko ljudstvo Liburnov je svojo prestolnico postavilo na otočku v laguni, ki mu je danes ime Nin. Njihovo najvažnejše božanstvo je bila boginja lepote, ljubezni in plodnosti Anzotika.
Ali so Liburni vedeli, da ninsko blato učinkuje podobno kot priprošnja k Anzotiki, ne vemo. So pa za zdravilnost blata gotovo že vedeli Rimljani, ki so zasedli Liburnijo, mesto poimenovali Aenona in postavili velikanski tempelj s kipi rimskih vladarjev. Danes od njega ni ostalo veliko. A kosi natančno obdelanih kamnov, ki so jih odkopali arheologi, obiskovalcu dajo slutiti, kakšna kolosalna stavba je to bila.
Zibelka neodvisne Hrvaške
Današnji Nin po svetu še vedno slovi zaradi blata. Na Hrvaškem pa ga poznajo in množično obiskujejo predvsem zaradi nacionalne zgodovine. Nin je bil namreč politično, cerkveno in kulturno središče prve hrvaške države, neodvisne srednjeveške kneževine vse od 21. maja 879 naprej.
Pred obiskom srednjeveškega Nina smo se najprej zapodili na ozki in dolgi peščeni polotok, imenovan Kraljičina plaža. V prihodnjih letih bo ob laguni zrasel velik zdraviliško-hotelski kompleks, za zdaj pa je narava razmeroma nedotaknjena. Lagunska plitvina, ki se zajeda v kopno na eni strani plaže, je bila polna morskih pajkov in rakovic. Bosonogi tek po plitvini se zato ni obnesel, saj je bilo treba paziti na množico morskih premikajočih se oklepov.
Ene živalce so bile povsem miroljubne in so se hitro zarile v blato, ko si se jim približal z nogo. Druge pa so bile bojevite: zagnale so se proti prihajajočim prstom, zato je bil umik neizbežen. Njihovi naskoki so bili prav zabavni, saj so v želji po napadu, tako kot v risanki, pognale svoje klešče kar ven iz vode. Tudi naši najstarejši je ob tem hihitanje kar zamrlo v ustih.
Veseli smo se vrnili v kamp ob plaži, ki bi zaradi platan bolj spadal v predmestje Karlovca kot pa na Jadran. Naši otroci so v kampu edini primerki podmladka homo sapiensa, zato nama je z ženo med samimi upokojenci zaradi našega vrveža kar malce nerodno. September na Jadranu pač.
Sprehod po mestu začnemo na glavnem kamnitem mostu in skozi mestna vrata, na katerih ponosno vihra hrvaška trobojnica. Prijetno urejeno mestece slovi predvsem po verskih objektih: poleg rimskega templja je cela vrsta srednjeveških cerkva, med katerimi sta kar dve stolnici.
Medtem ko so Rimljani tu pred dobrimi 1900 leti postavili največji tempelj na vzhodnem Jadranu, pa so Hrvati kakih 800 let kasneje zgradili najmanjšo katedralo na svetu. Stolnica sv. Križa je dolgo razvnemala strokovnjake, ki so se spraševali, zakaj tako umetniško dovršena stavba nima simetrično postavljenih oken. Razlagali so si, da stavbarski mojstri niso bili najbolj vešči tega posla. A pred nekaj leti so ugotovili, da cerkev, ki je 36 korakov (devet metrov) dolga, široka in visoka, ni le svetišče, ampak hkrati tudi svojevrsten koledar. Nepravilne oblike so namreč sledile sončnim žarkom v času enakonočja in sončnega obrata (solsticija).
Nedaleč od najmanjše stolnice na svetu, ki brez notranje opreme spominja na muzej, je glavna stolnica, posvečena sv. Anzelmu. Tudi ta, ki je bila med našim obiskom polna glasno prepevajočih veroučencev, je v nečem naj. Gre namreč za najstarejšo hrvaško stolno cerkev. Postavili so jo na temeljih rimskega svetišča že v prvih krščanskih časih. Tako kot Rimljani so tudi kristjani okoli cerkve pokopavali mrtve. V njej je verjetno stala znamenita kamnita šesterostrana Višeslav krstilnik; gre za hrvaškega kneza, ki je vladal okoli leta 800.
Zanimivo je, da je krstilnica v času beneške zasedbe morala v Benetke. V času političnega sodelovanja med fašistično Italijo in medvojno neodvisno Hrvaško (NDH) pa sta državi zamenjali nekaj dragocenih spomenikov, zato je krstilnica prišla “nazaj” v Zagreb. Od tam je pot nadaljevala v Split, kjer je še danes, v Ninu pa se mora tamkajšnji lepo urejeni arheološki muzej zadovoljiti s kopijo.
Ker so se med obiskom mesta naše kratke jesenske počitnice že skorajda iztekle, smo avtodom pospravili in se počasi odpravili nazaj proti - kot so precej poročali tudi hrvaški mediji - poplavljeni Sloveniji. Slovo od Nina pa smo zares vzeli šele dober kilometer ven iz mesta, kjer stoji sijajna cerkvica sv. Miklavža. Vidna je že od daleč, saj je postavljena na hribčku. Arheologi sklepajo, da bi vzpetinica utegnila biti umetnega izvora. Liburni, ki jih je v današnjem mestecu s poldrugim tisočem prebivalcev v stoletjih pred Kristusom živelo kar 40.000, so namreč verjetno nasuli gomilo kot grob kakega svojega vladarja.
Legenda, ki sicer ni dokazana, pripoveduje, da je k cerkvici romal tudi vsakokratni novi hrvaški vladar in z izproženim mečem proti vsem štirim stranem sveta označil svojo oblast. Kaj je bilo res in kaj ne, bodo ugotavljali zgodovinarji, zdaj je gotovo le, da je bila Nikolajeva cerkvica zgrajena v začetku 12. stoletja. Cerkvica s tremi apsidami ima tloris grškega križa, ki malce spominja na triperesno deteljico. Streho so ji povišali v času turških vpadov in jo spremenili v trdnjavico, kar je navdušilo tudi naše otroke, da so se v hrib zagnali kot vitezi osvajalci. Obleganje ni bilo uspešno, saj se je cerkev ponovno “obranila” vsiljivcev, in to samo s preprosto ključavnico.
Vrnitev proti severu pa kljub tej neosvojeni trdnjavi ni bila prav nič žalostna. Navdušila nas je jadranska magistrala, ki smo jo pred leti preklinjali zaradi njene serpentinaste neskončnosti. Po izgradnji avtoceste med Zagrebom in Splitom se je spremenila v turistično zanimivost. Redek promet, slikoviti razgledi in prelepa divja pokrajina. Po zgledu ameriške Route 66 bi jadransko magistralo veljalo označiti, zaščititi in, kajpada, oglaševati. Osebno pa bi še raje videl, da magistrala ostane taka, kot je, saj je brez množice turistov veliko bolj očarljiva.
TINO MAMIĆ
Neokrnjena Kraljičina plaža
Foto (vse) : TINO MAMIĆ

Knezu Branimiru je suverenost priznal rimski papež v 9. stol.

Romanski zvonik stolnice sv. Anzelma ima zanimivo uro, ki je razdeljena na 12 nočnih in 12 dnevnih ur

Slano polje, v daljavi pa vetrne elektrarne, ki jih poganja velebitska burja

Miklavževa cerkev iz 12. stol je služila tudi kot protiturška utrdba

Najmanjša katedrala na svetu je bila zgrajena ob pomoči odličnega poznavanja astronomije

Potopisna reportaža, objavljena 31.8bra 2010 v dnevniku