Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na 2011

Jože Možina o filmu in Pedru Opeki

Jože Možina, eden najbolj uveljavljenih avtorjev slovenskega dokumentarnega filma, ki je bil večkrat nagrajen tudi v tujini, je Pedra Opeko s kamero obiskal na Madagaskarju. Njegov dokumentarni film govori o eni najlepših resničnih zgodb našega časa. Na božični večer, 25. decembra, je nacionalna televizija predvajala celovečerni dokumentarni film Pedro Opeka - dober prijatelj . Gledalcev pred ekranimi je bilo ogromno. Toliko, da je film postal najbolj gledan dokumentarni film TVS zadnjih let. “Pedro je preprost v izrazu, močan v besedi in mogočen v dejanjih,” pravi režiser in scenarist filma Jože Možina (desno), ki je Opeko na Madagaskarju obiskal dvakrat Foto: STANE KERIN   Primorski režiser Jože Možina (43), ki je hkrati tudi scenarist poldrugo uro dolgega filma, je znan po tem, da ustvarja z manjšo ekipo. Skupaj s snemalcem Jožetom Jagričem sta se celovečerca lotila kar sama. Vzroka sta dva: nižja cena in pristnejši stik z ljudmi. “V vsako novo kulturno

Pedro Opeka: “Kdor daje, je srečnejši od tistega, ki sprejema”

Pedro Opeka je Slovenec z Madagaskarja, ki spreminja svet. Sledijo mu tisoči ponosnih delavnih ljudi, ki so nekoč živeli na smetišču. V Slovenijo je prišel ob premieri celovečernega dokumentarnega filma Jožeta Možine Pedro Opeka - dober prijatelj . Film o tem izjemnem človeku, ki najrevnejšim med najrevnejšimi vrača človeško dostojanstvo, je bil na sporedu na božični večer, 25. decembra, na prvem programu nacionalne televizije. Svetovno znani borec proti revščini Pedro Opeka (63) je nekaj dni pred božičem ponovno preživel v domovini svojih staršev. Njegov urnik, ki se je začel pred 5. uro in končal tudi po polnoči, je bil natrpan z obiski. Vse s ciljem, da bi pomagal svojim ljudem, ki na obrobju milijonske malgaške prestolnice Antananarivo gradijo hiše, šole, ambulante in igrišča. Samo zamejski koroški Slovenci so doslej prispevali denar za kar tisoč hiš. Opeka zato ne skriva velike hvaležnosti do Slovencev, ki jih ocenjuje kot zelo radodarne. V Sloveniji je ta čas temperatura

Film o slovenskemu uporniku z Madagaskarja

Novi dokumentarni film režiserja Jožeta Možine o misijonarju Pedru Opeki , ki bo na sporedu nacionalne televizije na božični večer, je bil v ponedeljek premierno prikazan v ljubljanskem Kinodvoru. V množici znanih obrazov je bil tudi Pedro Opeka, neutrudni borec za človekove pravice ljudi s smetišča malgaške prestolnice. Zanimiv film so gledalci pozdravili s stoječimi ovacijami in ploskanjem, ki se je prekinilo šele po hudomušni grožnji Pedra Opeke, da bo ušel. Med predvajanjem v prepolni dvorani, kjer so nekateri obiskovalci celo stali, se je prenekateremu utrnila tudi kaka solza ganjenosti ob presrečnih očeh sitih otrok, stiskajočih se ob pokončnega patra s košato belo brado. Boj patra Opeke z birokrati, kapitalisti in politiki, da omogoči otrokom s smetišča vsak dan krožnik riža, se je začel leta 1989. V dokumentarcu primorskega režiserja Možine se Opeka večkrat vpraša, ali ni osnovna pravica vsakega otroka, da se enkrat na dan do sitega naje. Možina je skupaj s koproducentom

Ljudje v trenirkah

Ko mi zjutraj ni treba v službo in si lahko nase navlečem trenirko, je to pravi užitek. Če mi ob tem uspe iti še na sprehod po gozdu, pa sploh. Trenirko zato povezujem z občutjem ugodja in sprostitvijo. V njej se odpravim tudi k sosedu na kozarec črnega. V trenirki celo sedem v avto, če grem v hribe ali na tek. Zaradi lenobe, tu in tam, v trenirki zaidem tudi na sobotno tržnico. A tega ne počnem rad. Imam zoprn občutek. Kava, ki jo spiješ v barčku, namreč lahko dobi nenavaden okus. Okus po trenirki. Tudi če zaprem oči in trenirke ne vidim več, priokus ostane. Zato sem prepričan, da je kava v kafiču boljša, če je ne piješ v trenirki, ampak v dostojni obleki. Ampak pozor. Ko nas naša zlata soseda povabi na kavo, se ne preoblačim in grem tja v trenirki. A sosedina kljub temu nima okusa po trenirki. Verjetno moji mnogi sodržavljani, ki grejo v trenirki tudi v šolo, na rojstni dan, k zdravniku in da, resnica božja, sem že večkrat videl tudi k maši, ne pijejo kave. Zato ne opazijo razlike.

Vinko Kobal, osebnost Primorske 1998

Primorski poslušalci Radia Ognjišče so za osebnost Primorske 1998 izbrali Vinka Kobala.  Kobal, rojen leta 1928 v Vrhpolju na Vipavskem, je kot duhovnik na Primorskem bil začetnik poletnih tednov duhovnosti, ki so se iz Stržišča pod Črno prstjo razširili po vsej Sloveniji. Kobal je ustanovil gibanje Pot in ga kljub njegovi izvirnosti (slovenskosti) povezoval z italijanskim gibanjem Skupnost in osvoboditev (Comunione e liberazione, CL). Kobalov duhovni učitelj je vseskozi bil msgr. Luigi Giussani , ki je ustanovitelj CL in avtor znanega pojma “verski čut”. Vinko Kobal je med mladimi zelo priljubljen, kar je gotovo zasluga njegovih sodobnih pastoralnih prijemov. V zadnjih letih je obnovil dom duhovnosti v Stržišču, kjer so duhovne vaje v vseh letnih časih, ki so se jih udeležili vsaj enkrat skoraj vsi vodilni primorski krščanski intelektualci. Vsako leto poleti je v visokogorskem Stržišču sedem tednov duhovnih vaj za mladino. V vsakem tednu pa je nad sto mladih... Vinko Kobal v račun

Pozabljeni del pozabljene Baške grape

V Delu so objavili reportaži iz Baške grape, v akteri Stržišča niti omenili niso. Verjetno iz nevednosti. Ali celo zaradi samocenzure? Zato sem uredništvu Dela pisal pismo in v njem opozoril na pomanjkljivost. Objavili ga niso. Seveda ne. Delo kritike na svoj račun v pismih ne objavlja, v koš pa meče tudi veliko večino pisem, ki niso v skladu s slovensko svetovnonazorsko doktrino takoimenovanih levičarjev. Pozabljeni del pozabljene Baške grape V Sobotni prilogi je bila objavljena odlična reportaža Rekviem za Baško grapo Jaroslava Jankoviča. Prav z užitkom sem jo prebral. Rad bi dodal le kamenček v mozaik. Izleda namreč, da avtor ni obiskal župnika v Podbrdu, ki bi mu znal veliko povedati o Baški grapi, rojstvih, pogrebih ipd. Povedal pa bi mu tudi za vasico Stržišče, ki je najbolj obiskana točka v vsej dolini. Vsako leto se namreč že desetletja v Dom duhovnosti zgrinjajo množice mladih. Vsako leto jih pride več kot 500, ki v vasici pod Črno prstjo preživijo duhovne vaje. Usta

Nadja Rojac: "Glagolico nazaj v šole!"

Vsa Slovenija bi se morala začeti zavedati bogate istrske kulture, meni Nadja Rojac, Istranka, ki živi v Trstu. Prepričana je, da bi se otroci v šoli morali učiti tudi glagolice, ki je bila v slovenski Istri živa še pred dobrim stoletjem. “Če nimaš trdnih korenin, lahko kmalu izgineš v morju multikulturnosti,” opozarja Rojčeva, mentorica študijskega krožka Beseda slovenske Istre . Šestnajsto leto že teče, kar je sociologinja Leda Dobrinja v svoji Hiši od ćiuda v Loparju ustanovila študijski krožek Beseda slovenske Istre. To je bilo kmalu po osamosvojitvi Slovenije, ko se je v Istri začela tretja renesansa, kot je to imenoval pisatelj Boris Pahor . Zakaj je nastal krožek, smo povprašali mentorico krožka, tržaško Slovenko Nadjo Rojac . Kaj se je zgodilo, da ste začeli brskati po preteklosti Istre? “Leda Dobrinja je v prvi številki glasila Brazde s trmuna napisala: 'V Istri, ki je bila predolgo prezrta in zanikana, se poraja potreba, da se najde, vidi in otiplje. Da

Drama še išče oder

Ob 90. rojstnem dnevu pisatelja Zorka Simčiča peti natis Zgodaj dopolnjene mladosti Celjska Mohorjeva družba je akademiku Zorku Simčiču (več o njem)  za častitljivi jubilej izdala kritično izdajo drame Zgodaj dopolnjena mladost, ki velja za eno najboljših slovenskih dramskih del. Še vedno pa ni bilo uprizorjeno v Sloveniji. LJUBLJANA - Pisatelj, pesnik, dramatik in vedno aktivni kulturnik Zorko Simčič je dramo, ki jo je ugledni literarni kritik Jože Pogačnik ocenil za “slavospev ljubezni in željo po spravi med Slovenci”, napisal v dveh nočeh v južnoameriških Andih leta 1964. Tri leta kasneje je bila natisnjena v Buenos Airesu, uprizorjena pa je bila samo enkrat, v kanadskem Torontu (1970). Slovenija uprizoritve še ni doživela. Še več, v Sloveniji še nobeno poklicno gledališče ni uprizorilo nobene Simčičeve drame. Dramatik, čigar rod izhaja iz Biljane v Brdih, nad morebitno postavitvijo svojega dela na oder niti ni navdušen. Na nedavni predstavitvi ponatisa Zgodaj dopolnjene mla

Pripoved starega modrega sivega bobra

Le redko se zgodi, da bi na predstavitev nove knjige prišlo toliko ljudi, da bi napolnili cerkev. Knjigo o priljubljenem pokojnem mladinskem voditelju Vinku Kobalu pa je pozdravila ne le množica 200 ljudi, ampak tudi trinajst duhovnikov, škof in župan . ŠTURJE -  Zajetna knjiga koprske založbe Ognjišče prinaša spomine in dnevniške zapise v Vrhpolju rojenega (1928) duhovnika Vinka Kobala (več o njem) . Letos mineva deset let od njegove smrti, ki je ustanovitelja duhovnih vaj v Stržišču presenetila v Godoviču, kjer je bil zadnja leta župnik. Okoli sebe je zbiral mlade, ki so pozneje postali pomembni akterji v življenju slovenske Cerkve, pa tudi nekateri znani kulturniki in politiki. Nekaj jih je bilo videti tudi v soboto popoldne v cerkvi sv. Jurija v Šturjah pri Ajdovščini. Koprski škof msgr. Metod Pirih je o Kobalu dejal: “S svojo iniciativnostjo, vztrajnostjo, z iskanjem novih poti pri oznanjevanju evangelija je izstopal iz življenja svojega časa, zato nam govori tudi po sm

Anketa kot horoskop

Javnomnenjske ankete, ki jih gledamo po televiziji zadnje tedne, so zelo podobne horoskopu. Če primerjaš dva horoskopa med sabo, je vsebina vse prej kot približno enaka. Če je namreč vsebina različna, mora biti nekaj narobe z eno ali drugo napovedjo (politične) prihodnosti.  Nacionalna televizija je prejšnji konec tedna pokazala grafa dveh anket. Ena je pokazala, da bo SDS Janeza Janše dobila 30, Gregor Virant 23, Zoran Jankovič pa 18 odstotkov glasov. Druga pa je Janši dala 18, Virantu 19 in Jankoviću 15 odstotkov glasov. Rezultat ni niti najmanj podoben, čeprav je bilo v obeh primerih in v bolj ali manj istem času izprašanih kakih tisoč državljanov. Tako velikih razlik včasih še v horoskopu ne bi našel. Človek se zato vpraša, kaj je narobe s podatki. Gledalec pa pomisli, da je gotovo razliko, ki je zelo daleč od statistične, opazil tudi novinar. Zato pričakuje, da bo v naslednjem prizoru, voditelj oddaje vprašal za komentar strokovnjaka. Najmanj to. A gledalec čaka zaman. Prav

Zorko Simčič - za 90. rojstni dan piše roman

Zorka Simčiča mnogi njegovi prijatelji in znanci nagovarjajo z večnim mladeničem. Verjetno je to zaradi njegove živahnosti, hitre hoje, natančnega analiziranja aktualnega političnega in družbenega dogajanja, pa tudi pronicljivega pisanja. Simčič, ki bo danes teden praznoval 90. rojstni dan, ima svoj dnevni urnik razdeljen do minute natančno. Nekaj Simčičevih knjig. Avtorju članka je najljubša Ob žerjavici in ognju (VEČ) .  Pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Zorko Simčič se je rodil v Mariboru v družini primorskih beguncev. Oče je bil iz Biljane, mati Marija Jerman iz bližnje Župe. Tata, kot so ga klicali otroci,  Tone Šulinov , mu je pripovedoval, da se je njihov rod nekaj generacij nazaj priselil iz Istre. Da bi to lahko bilo res, govori tudi podatek, da danes živi na Hrvaškem okoli 400 Simčićev, ki so večinoma vsi iz okolice Opatije. Simčič je kljub fizični oddaljenosti od Brd - živel je v Mariboru, Ljubljani, Italiji in Argentini - ostal navezan na svoj nesojeni

Nike K. Pokorn: Cenzurirane Rdeča kapica, Pepelka in Pika Nogavička

Prevajalka dr. Nike Kocijančič Pokorn pravi, da so v šolskih berilih še vedno cenzurirani prevodi Več kot polovica slovenskih učbenikov za osnovnošolce še vedno vsebuje prevode, ki so v povojnih manirah “pravoverno” spreminjali  brata Grimm in Andersena. Ko predstojnica prevajalskega oddelka na ljubljanski Filozofski fakulteti Nike Kocijančič Pokorn opisuje cenzorske posege svojim študentom, jih spravlja v smeh. Dr. Nike Kocijančič Pokorn študentom - roko na srce,  večinoma  gre za študentke - predava ne le o prevajalski znanosti, ampak tudi o stranpoteh prevajalstva, ki danes zvenijo smešno. Eno njeno predavanje tako nosi provokativen naslov: Ali ste res brali Heidi? V resnici smo namreč bralci otroškega romana o švicarski gorski deklici brali zgodbo, ki je imela povsem druge poudarke  od izvirne.    Naj vam najprej zastavim vprašanje, ki ga vi retorično postavljate vašim študentom. Ali ste res brali Vinetuja? “Kot otrok ga nisem kaj dosti brala. Ga je pa zato toliko bolj na