Pozabljeni holokavst

Armenija: zakaj slovenska politika molči o poldrugem milijonu žrtev

V zadnjih tednih smo ob številnih obletnicah praktično pozabili, da je pred 90 leti Turčija začela genocid nad Armenci, ki je zahteval poldrugi milijon življenj. Precej evropskih držav je v zadnjih letih uradno priznalo genocid, v Sloveniji pa o tem sploh ne govorimo. “Le kdo se še spominja Armencev,” je dejal Adolf Hitler v letih pred II. svetovno vojno...

V drugem letu I. svetovne vojne je Turčija, ki je bila na strani Nemčije in Avstro-Ogrske (AO), aretirala več sto Armencev in jih obtožila prevratništva. Nacionalistična mladoturška oblast se je odločila, da bo težnje po večji samostojnosti Armencev radikalno “rešila”. Do takrat je Carigrad zahteve Armencev, sočasne in podobne slovenskim v AO, zatiral z “omejenimi” vojaškimi posegi, ki so zahtevali okoli 200.000 življenj. Svetovna vojna vihra je bila pravi čas za končno “rešitev” armenskega vprašanja.

Otomanski notranji minister je takrat zapisal: “Pravica Armencev do življenja in dela na ozemlju Turčije je povsem ukinjena.” Turki so najprej pobili vse vojaško sposobne Armence, nato duhovnike, politike in intelektualce. Starce, žene in otroke so deportirali z izgovorom bližine vojaških spopadov. V puščavi so umirali zaradi lakote, žeje, telesnih naporov in bolezni. V Turčiji je od dveh milijonov preživelo le nekaj tisoč Armencev. Danes jih v Armeniji živi 4,5 milijona, po svetu pa približno 8 milijonov.

Mnogi zgodovinarji ocenjujejo število armenskih žrtev na poldrugi milijon, uradna Ankara pa priznava največ pol milijona “mrtvih v spontanem maščevanju turškega prebivalstva zaradi petokolonaškega sodelovanja Armencev z Rusi”. Turčija po skoraj stoletju še vedno ne želi o tem spregovoriti. Še več, z različnimi (ne)diplomatskimi pritiski in grožnjami skuša preprečiti vsako razpravo o tem. Pred nekaj leti je tako celo povsem zaprla mejo s sosednjo Armenijo, ki je po razpadu Sovjetske zveze nastala na ostanku ostankov nekdanje države. Orhan Pamuk, najbolj priljubljen turški pisatelj, je na glas povedal, da je velik del milijona umrlih Armencev bil žrtev dolgega pohoda v izgnanstvo čez sirsko puščavo. Ko se je Pamuk želel udeležiti komemoracije armenske diaspore v Franciji, je začel iz Turčije prejemati grozilna pisma.

Evropski parlament je že v osemdesetih letih priznal genocid nad Armenci, isto pa so storile še države Beneluksa, Francija, Poljska, Grčija, Ciper in Slovaška.

V številnih drugih zahodnih državah so genocid priznali predsedniki, premieri ali parlamenti s posameznimi izjavami.

Slovenska politika o takem priznanju sploh ne razmišlja. Ključnim politikom smo poslali vprašanje: “Zakaj Slovenija še ni uradno priznala genocida Turkov nad Armenci? Ali se boste Vi konkretno zavzeli za to?” Slovensko zunanje ministrstvo se je odgovoru na vprašanje PN izognilo in v imenu zunanjega ministra Dimitrija Rupla poslalo nekaj splošnih ugotovitev o reševanju sporov v evropskem kontekstu. Glede na Ruplovo funkcijo predsedujočega Ovseju je bilo tak odgovor moč pričakovati. Vprašanje pa je, ali bo po koncu mandata kaj drugače. Prav nobenega odgovora namreč nismo dobili od pristojnih odborov državnega zbora in veleposlanice Jožice Puhar v Atenah, ki pokriva Armenijo. Nobenega odgovora nismo prejeli tudi od novega častnega konzula Turčije v Kopru Vitomirja Mavriča. Drugačnega mnenja je le evropski poslanec in predstavnik Ovse za države v Srednji Aziji Alojz Peterle: “Pričakujem, da bo slovenski parlament sledil Svetu Evrope in priznal genocid nad Armenci.”

Ljubljanski Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije opozarja na drugo plat medalje. Direktor Zijad Bećirović opozarja na vpletenost zahodnih držav, ki so upore Armencev podpirale že v devetnajstem stoletju: “Aktualiziranje zgodovinske tragedije Armencev v politične namene je zlonamerno in kontraproduktivno ter škodljivo za stabilnost Kavkaza, Balkana in Bližnjega vzhoda.” Rešitev vidi v turško-armenski zgodovinski komisiji in odprtju meje.

Spomin na nacifašistično iztrebljanje Židov je tudi v Sloveniji močan, čeprav ga nismo doživeli v taki obliki kot v drugih državah. Bistvo spominjanja je opomin človeštvu in Slovencem, da se kaj takega ne bi ponovilo nikdar več. Slovenskemu spominjanju na italijanski genocid nad Primorci in nemški nad Židi (pa tudi Romi in Slovani) bi veljalo dodati tudi spomin na turški genocid nad Armenci. V opomin.

besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ

na fotografijah so armenski spomeniki z razstave v Ljubljani (Cankarjev dom)

objavljeno v Primorskih novicah spomladi 2005