Četrt stoletja po jedrski katastrofi v ukrajinskem Černobilu posledice opažajo nemški lovci. Ti letno odstrelijo tudi več kot pol milijona divjih svinj, ki jih potem vse pregledajo strokovnjaki zaradi vsebnosti radioaktivnega cezija.
Divje svinje so se v zadnjih desetletjih v nemških deželah zelo namnožile. Postale so moteče: ena je v nekem berlinskem parku napadla invalida na vozičku, kakih deset jih je zašlo na avtocesto in jo zaprlo za več ur, trop več kot dvajsetih primerkov teh gozdnih zveri pa se je “sprehodil” tudi po ulicah vzhodonemškega mesta Eisenach.Strah med prebivalci je velik, posebej, ker se ne bojijo le čekanov, ampak tudi radioaktivnega cezija, ki ga merjasci nosijo v sebi. Do 600 bekerelov radioaktivne snovi na kilogram svinjine je še dovoljeno. A nekateri, predvsem bavarski merjasci nosijo v sebi nekajkrat več strupenega cezija, tudi do 10.000 bekerelov na kilogram.
Zakaj so radioaktivne prav divje svinje, in to celo 15 let po tistem, ko je poginila zadnja svinja, ki je jedrsko katastrofo tudi sama doživela? Vzrok je prehrana. Divje svinje imajo namreč zelo rade gobe, ki rastejo kakih deset ali 15 centimetrov nad tlemi in so “bogate” z radioaktivnim cezijem 137. Srnjad zato, denimo, sploh ni ogrožena.
V Sloveniji so v letih po katastrofi precej merili radioaktivnost gob, ki pa mejne vrednosti, 600 bekerelov, po podatkih Instituta Jožefa Stefana skorajda nikoli niso presegle. A vendarle se postavlja vprašanje, ali je kak radioaktiven merjasec morebiti le prečkal Alpe.
Najprej smo se obrnili na slovenske lovce. Lovska zveza Slovenije, ki šteje kar 22.000 članov, je s problematiko posledic radioktivnosti seznanjena, je za PN zatrdil njihov direktor strokovnih služb Srečko Žerjav . “Na naše kraje je takrat padal dež, zato se je na gljivah in gobah zaznala povečana radioaktivnost,” je povedal. V letih po nesreči so z meritvami natančno spremljali posledice, a niso namerili velikih odstopanj, ki bi bila za zdravje škodljive. Tudi kasneje so preventivno še merili morebitno radioaktivnost pri ulovljeni divjadi, a povečanih vrednosti niso zaznali. Divje živali pa da redno pregledujejo strokovnjaki z ljubljanske Veterinarske fakultete.
Na Veterinarski fakulteti so nam odgovorili, da je sicer res, da pregledujejo divjad, a le poginulo. Pri tem jih zanima predvsem morebitna obolelost divjih živali, meritev radioaktivnosti pa sploh ne opravljajo. Tudi za južnonemške radioaktivne merjasce niso še slišali. Napotili so nas na Institut Jožef Stefan in Veterinarsko upravo kmetijskega ministrstva.
Višji raziskovalni sodelavec odseka za reaktorsko tehniko dr. Iztok Tiselj nam je prijazno pojasnil nekaj dejstev. Doktor fizike in magister jedrske tehnike pravi, da so koncentracije radioaktivnega cezija po Černobilu v Sloveniji podobne tistim na Bavarskem. Glede gob, ki jih tudi sam rad nabira, pa jedrski strokovnjak pravi, da “različne vrste gob absorbirajo različne količine cezija” . Največ cezija najdemo v cigančkih ali pšeničnih poprhnjenkah (rozites caperata ), pove Tiselj, ki teh gob raje ne nabira. Opozarja tudi na različno sestavo tal ravninske Bavarske in gorate Slovenije. Glede aktualne nevarnosti, da bi se na našem krožniku znašel kak radioaktivni zrezek, pa hudomušno pove: “Letno pojem enega ali dva zrezka divje svinjine. Zato me nič ne skrbi radioaktivnost takšnega mesa, tudi če je desetkrat večja od dovoljene. Če pa bi se takšno meso pojavljalo na mojem jedilniku večkrat tedensko, potem bi občasno prinesel kakšen zrezek v analizo mojim kolegom.” Tiselj sicer tudi opozarja: “Vsekakor je pomembno, da nadzirajo tiste vrste hrane, ki se vsakodnevno znajdejo na našem jedilniku. Doze se namreč seštevajo.”
Ker stopnja radiacije ustreljenih divjih prašičev v Sloveniji ni sistematično merjena, bi težko ocenili, ali je kakšen bavarski “radioaktivec” prečkal Alpe. Raziskava s telemetrično ovratnico, ki so jo pred dvema letoma lovci in veterinarji nadeli divji svinji, namreč kaže, kako velik je življenjski prostor merjascev.
Divja prašička z ovratnico, ki so ji nadeli ime Erika, je v manj kot dveh mesecih prehodila okoli 500 kilometrov. Od Mozirja se je odpravila vse do Kranjske Gore, tam šla celo malce čez državno mejo na avstrijsko Koroško, nato pa se vrnila nazaj na jug, vse do Škofje Loke, kjer so jo ustrelili. Do južnonemških gozdov Erika sicer ni prišla, saj bi morala prehoditi še nadaljnjih 220 kilometrov. A prav njena življenjska pot kaže, da je vsekakor precej verjetno, da je v zadnjih 25 letih prišlo do stika med “nemškimi” in “slovenskimi” merjasci. Podatki iz avstrijskih raziskav o radioaktivnem mesu nekaterih tamkajšnjih divjih prašičev, ki so presegali 1000 bekerelov, to hipotezo še utrjujejo.
Kakorkoli že, problem radioaktivnih merjascev ni le muha enodnevnica. Radioaktivni cezij ima razpolovno dobo 30 let, kar pomeni, da ga bo čez pet let pol manj kot ga je bilo ob černobilski katastrofi. Strokovnjaki v Nemčiji zato ocenjujejo, da se problema z radioaktivnimi merjasci ne bodo znebili še vsaj 50 let. Toliko časa pa bi veljalo nekaj pozornosti temu problemu posvetiti tudi pri nas.
26. aprila bo minilo 25 let, odkar je razneslo četrti reaktor jedrske elektrarne v ukrajinskem Černobilu v tedanji Zvezi sovjetskih socialističnih republik (ZSSR). Najhujša nesreča v zgodovini jedrskih elektrarn je povzročila radioaktivno onesnaženje po vsej Evropi. Več kot polovico vsega radioaktivnega prahu je padlo na ozemlju Belorusije. Svetovna zdravstvena organizacija trdi, da je bilo neposrednih smrti zaradi eksplozije 212, združenje zdravnikov za preprečitev jedrske vojne pa število ocenjuje na več deset tisoč. Černobilska nevarnost še vedno ni odstranjena: betonski sarkofag nad ruševinami reaktorja ni neprodušen, morebitni gozdni požari na nikogaršnji zemlji okoli reaktorja pa bi dvignili velike količine radioaktivnega prahu.
Države, posebej jedrske sile, zelo prikrivajo podatke o atomskih poskusih. V drugi polovici prejšnjega stoletja je po navedbah Wikipedije osem držav izvedlo več kot 2000 poizkusnih jedrskih eksplozij. Polovica atomskih bomb je bilo ameriških, zadnjo pa je sprožila Severna Koreja 25. maja 2009. 423 jedrskih poskusov v zraku je najbolj onesnažilo severno poloblo, tudi Slovenijo. Meritve so zaznale tudi izpust cezija v španski železarni v Cadizu (1998) in joda iz madžarske elektrarne v Paksu (2003).
Ekološke stranke, ki so nastale že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so po Černobilu dobile nekaj nove politične moči. Zeleni so sodelovali tudi v nekaj vladnih koalicijah (tudi v prvi slovenski demokratični vladi leta 1990), večje moči pa niso nikjer dosegli. V zadnjih dneh, po nesreči v japonski jedrski elektrarni Fukušima, pa so velik preboj dosegli na deželnih volitvah v nemški pokrajini Baden-Württemberg. Pobrali so dobrih 24 odstotkov glasov. Nemška kanclerka Angela Merkel je že priznala poraz svoje demokrščanske stranke CDU.
Pršut divjega prašiča z nemškim poreklom gotovo ni radioaktiven. Za divjačino iz slovenskih gozdov pa podatkov nimamo.
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)