Preskoči na glavno vsebino

Ljubljanski poklon Antonu Cebeju

Na ljubljanski razstavi poznobaročnega slikarstva je kar nekaj prostora posvečenega v Šturjah pri Ajdovščini rojenemu slikarju Antonu Cebeju. Prav Cebej je namreč imel v slovenskem poznobaročnem slikarstvu poleg Valentina Metzigerja in Fortunata Berganta osrednjo vlogo.
Razstava ljubljanske Narodne galerije z naslovom Izzvenevanje nekega obdobja, ki je na ogled še jutri, prikazuje najlepše slikarske mojstrovine, ki so jih ustvarili na Kranjskem v drugi polovici 18. stoletja. Spomnimo, da je nekoč Kranjska segala do Hublja. Na njegovem kranjskem bregu, v Šturjah (naselju, ki je danes del Ajdovščine, na nekdanjo samostojnost pa spominjata le še imeni tamkajšnje župnije in šole) se je 23. maja 1722 rodil Anton Cebej. O njegovem življenju ne vemo veliko. Tudi njegov priimek se piše različno: poleg Cebeja, ga zasledimo tudi kot Čebeja in Zebeya.
O njegovi življenjski poti še največ povedo njegove slike, ki jih najdemo tudi v njegovi rodni dolini. Največ je ustvarjal v Ljubljani, zato ga v literaturi najdemo tudi kot “ljubljanskega slikarja”. Njegova posebnost v ljubljanski druščini je zgledovanje in približevanje beneškim zgledom.
Po smrti Valentina Metzingerja (1759) je prevzel nekaj njegovih naročnikov, in kot pravi avtor razstave Ferdinand Šrebelj, tudi “prevzel vodilno vlogo v Metzingerjevem delavniškem nasledstvu”. Kar nekaj od njegovih približno 90 znanih slik na platnu in fresk je uničenih.
V Ljubljani so tokrat na ogled postavili njegovih sedem slik. Dve sta zato prispeli s Primorske: Sv. Ana uči Marijo brati (1772) iz podružnične cerkve v Razgurih pri Vrabčah in Sv. Bruno (okoli 1770) iz župnijske cerkve na Planini pri Ajdovščini. Druge so večinoma iz Ljubljane; ena tudi iz zasebne zbirke.
Na razstavi, ki predstavlja zenit slovenskega baroka in se spogleduje že z rokokojem ali baročnim klasicizmom, največji del zavzemajo umetnine štirih mojstrov: Franca Jelovška, Valentina Metzingerja, Antona Cebeja in Fortunata Berganta. Najdemo pa tudi umetnine iz “uvoza”, saj je kranjska aristokracija naročala dela tudi izven svoje dežele. Eden od teh, Johann Martin Kremser Schmidt, je tako po besedah Ferdinanda Šerbelja ustvaril biser slovenskega baroka in najpomembnejše delo poznega baroka, poslikavo kapelice v ljubljanski Gruberjevi palači.
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ

Razstavljena je tudi slika Smrt svetega Jožefa, ki je v zasebni lasti. To je ena od treh Cebejevih slik z istim motivom: ena je v Zagrebu, druga pa v ajdovski župnijski cerkvi (na spodnji fotografiji).

Cebejev “kot” v Narodni galeriji - slika sv. Bruna z lobanjo v roki je v Ljubljani samo na “obisku”, saj se bo vrnila na Planino pri Ajdovščini (levo)
Cebejevo rokokojski bandero, ki predstavlja Sveto Rešnjo kri (desno)







Objavljeno v Primorskih novicah 18. majnika 2011

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah.  Starejši INTERVJU  z Vilijem Ščuko  o marihuani: KLIK Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, k

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost danes ob 19.15.  Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi. Duhovniki doživljajo velike pritiske. Zaradi demografskih sprememb in birokracije so vse bolj obremenjeni. Večinoma preobremenjeni, velikorkat izgoreli. A ostajajo tiho in delajo naprej. Mediji so do njih neprizanesljivi in velikokrat sovražni.  V zadnjih letih pa jim največ škode naredi peščica homoseksualno aktivnih duhovnikov, kar je glavni vzrok za pedofiliske zločine. Slovenski škofje bi zato morali duhovnike bolj zaščititi, predvsem tako, da bi brezkompromisno začeli boj proti homoseksualnemu lobiju. (Danev v Faktorju ob 19.15.) Šoltes je kot politik zelo priljuden in všečen. Daje vtis zmernega in razumnega politika. To je za Slovenijo dobro. Hkrati pa to pomeni tudi, da gre bolj za politika ki go

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF). Tovariš Tit Turnšek, Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani. Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slov