Ko mi zjutraj ni treba v službo in si lahko nase navlečem trenirko, je to pravi užitek. Če mi ob tem uspe iti še na sprehod po gozdu, pa sploh. Trenirko zato povezujem z občutjem ugodja in sprostitvijo. V njej se odpravim tudi k sosedu na kozarec črnega. V trenirki celo sedem v avto, če grem v hribe ali na tek.
Zaradi lenobe, tu in tam, v trenirki zaidem tudi na sobotno tržnico. A tega ne počnem rad. Imam zoprn občutek. Kava, ki jo spiješ v barčku, namreč lahko dobi nenavaden okus. Okus po trenirki. Tudi če zaprem oči in trenirke ne vidim več, priokus ostane. Zato sem prepričan, da je kava v kafiču boljša, če je ne piješ v trenirki, ampak v dostojni obleki. Ampak pozor. Ko nas naša zlata soseda povabi na kavo, se ne preoblačim in grem tja v trenirki. A sosedina kljub temu nima okusa po trenirki.
Verjetno moji mnogi sodržavljani, ki grejo v trenirki tudi v šolo, na rojstni dan, k zdravniku in da, resnica božja, sem že večkrat videl tudi k maši, ne pijejo kave. Zato ne opazijo razlike. Hostija pa očitno okusa, kljub trenirki, ne spremeni. Ker v naši državi v šolah nimamo ne verouka ne pouka o verstvih, naj za vsak primer pojasnim, da je sveta hostija ali sveto obhajilo nekvašen beli kruhek v obliki okrogle ploščice, ki jo duhovnik deli vernikom pri maši. Če je kdo slučajno bral Cankarja, naj omenim, da njegova črtica Sveto obhajilo govori prav o tem.
Trenirka je priljubljena tudi v mojem, novinarskem poklicu. Velikokrat sem že opazil, da mnogi moji kolegi radi v trenirkah, kratkih hlačah ali teniskah zaidejo tudi na proslave, koncerte ali v državni zbor. Kamermani in fotografi še posebej. Mogoče bi bilo dobro, da bi jim v preddverju parlamenta postregli s kavo.
Trenirke so zelo priljubljene tudi pri mojih mnogih rojakih, priseljenih z one strani Kolpe. Naj mi nehrvaški priseljenci ne zamerijo, da tudi njih jemljem za svoje. Pač v maniri večinskega naroda, ki ne loči med srbščino in hrvaščino in ki vsem, ki imamo korenine onstran jugovzhodne meje, reče preprosto Bosanci. Ali južnjaki. Ali čefurji. Ali Neslovenci. Mi pa si po vsem svetu rečemo le - Naši. Kakorkoli že, tudi v "naših" trenirkah ima kava na določenih mestih priokus. Če bi jo pili na volišču, bi to gotovo zaznali. A na voliščih, žal, ne kuhajo kave.
Moji priseljeni rojaki imajo trenirke rajši kot moji slovenski rojaki. (Oboje imenujem rojake, ker sem sam tako Hrvat kot tudi Slovenec. Kar sicer pove tudi moj priimek s tisto neslovensko črko grozljive oblike.) A to ne pomeni, da se vsi priseljenci oblačijo v trenirke in da so avtohtoni državljani v trenirkah samo med rekreacijo. Zato mi ni všeč, da smo nenadoma vsi, ki smo dobili državljanstvo v zadnjih dvajsetih letih, vrženi v isti koš. Tega nisem slišal samo enkrat, zato tokratna politična obtožba ni bila ravno prvovrstno presenečenje.
Me je presenetilo, ko so se pod Prešernom pojavili demonstranti v trenirkah, ki so se oklicali za zaščitnike te prizadete četrtmilijonske mase priseljencev. Pravzaprav me je užalilo, saj so mi sedaj tudi moji mnogi sodržavljani lev(osredinsk)e politične usmeritve pokazali, da smo južnjaki za razliko od Slovencev pač le ljudje v trenirkah.
Zaradi lenobe, tu in tam, v trenirki zaidem tudi na sobotno tržnico. A tega ne počnem rad. Imam zoprn občutek. Kava, ki jo spiješ v barčku, namreč lahko dobi nenavaden okus. Okus po trenirki. Tudi če zaprem oči in trenirke ne vidim več, priokus ostane. Zato sem prepričan, da je kava v kafiču boljša, če je ne piješ v trenirki, ampak v dostojni obleki. Ampak pozor. Ko nas naša zlata soseda povabi na kavo, se ne preoblačim in grem tja v trenirki. A sosedina kljub temu nima okusa po trenirki.
Verjetno moji mnogi sodržavljani, ki grejo v trenirki tudi v šolo, na rojstni dan, k zdravniku in da, resnica božja, sem že večkrat videl tudi k maši, ne pijejo kave. Zato ne opazijo razlike. Hostija pa očitno okusa, kljub trenirki, ne spremeni. Ker v naši državi v šolah nimamo ne verouka ne pouka o verstvih, naj za vsak primer pojasnim, da je sveta hostija ali sveto obhajilo nekvašen beli kruhek v obliki okrogle ploščice, ki jo duhovnik deli vernikom pri maši. Če je kdo slučajno bral Cankarja, naj omenim, da njegova črtica Sveto obhajilo govori prav o tem.
Trenirka je priljubljena tudi v mojem, novinarskem poklicu. Velikokrat sem že opazil, da mnogi moji kolegi radi v trenirkah, kratkih hlačah ali teniskah zaidejo tudi na proslave, koncerte ali v državni zbor. Kamermani in fotografi še posebej. Mogoče bi bilo dobro, da bi jim v preddverju parlamenta postregli s kavo.
Trenirke so zelo priljubljene tudi pri mojih mnogih rojakih, priseljenih z one strani Kolpe. Naj mi nehrvaški priseljenci ne zamerijo, da tudi njih jemljem za svoje. Pač v maniri večinskega naroda, ki ne loči med srbščino in hrvaščino in ki vsem, ki imamo korenine onstran jugovzhodne meje, reče preprosto Bosanci. Ali južnjaki. Ali čefurji. Ali Neslovenci. Mi pa si po vsem svetu rečemo le - Naši. Kakorkoli že, tudi v "naših" trenirkah ima kava na določenih mestih priokus. Če bi jo pili na volišču, bi to gotovo zaznali. A na voliščih, žal, ne kuhajo kave.
Moji priseljeni rojaki imajo trenirke rajši kot moji slovenski rojaki. (Oboje imenujem rojake, ker sem sam tako Hrvat kot tudi Slovenec. Kar sicer pove tudi moj priimek s tisto neslovensko črko grozljive oblike.) A to ne pomeni, da se vsi priseljenci oblačijo v trenirke in da so avtohtoni državljani v trenirkah samo med rekreacijo. Zato mi ni všeč, da smo nenadoma vsi, ki smo dobili državljanstvo v zadnjih dvajsetih letih, vrženi v isti koš. Tega nisem slišal samo enkrat, zato tokratna politična obtožba ni bila ravno prvovrstno presenečenje.
Me je presenetilo, ko so se pod Prešernom pojavili demonstranti v trenirkah, ki so se oklicali za zaščitnike te prizadete četrtmilijonske mase priseljencev. Pravzaprav me je užalilo, saj so mi sedaj tudi moji mnogi sodržavljani lev(osredinsk)e politične usmeritve pokazali, da smo južnjaki za razliko od Slovencev pač le ljudje v trenirkah.
objavljeno v tedniku Bonbon, prilogi Večera in Primorskih novic 20. X-bra 2011
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)