17. januar 2011

Iz strmoglavljenega letala so izdelovali lonce

Poslednji  liberatorjev let
Ameriškega bombnika, ki je pred 66 leti strmoglavil pri vasi Jelični Vrh v bližini Godoviča, se domačini še danes spominjajo, saj so še desetletja uporabljali lonce, ulite iz njegove pločevine.
V Parku vojaške zgodovine v Pivki so zgodbo o poslednjem letu ameriškega vojaškega letala liberator B-42 obudili s priložnostno razstavo. Te dni bo minilo točno 66 let od zavezniškega bombnega napada na nemško tovarno za gorivo v Mostu (nekoč Brux) v čeških Sudetih. Letalo je bilo pri tem malce poškodovano, česar pa posadka na poti nazaj čez slovenske Alpe proti Italiji ni takoj opazila, živahno pripoveduje prvi mož Parka in magister zgodovinskih znanosti Janko Boštjančič.
Strmoglavljenje
Nekje nad Jeličnim Vrhom pri Godoviču je zato posadka, v kateri so bili skoraj vsi novinci, morala s padali zapustiti enaindvajsetmetrsko letalo. Zanimivo, da je vseh enaindvajset letalcev vojno preživelo. Večji del so jih zajeli gorenjski domobranci in jih izročili Nemcem. Za razliko od ujetnikov partizanov, ki so jih nemški okupatorji največkrat kar pobili kot pripadnike nelegalne vojaške formacije, pa so Američani ravnali v skladu s pravili vojnega prava, zato so kot ujetniki tudi vojno preživeli.
Zadnji trije letalci, ki so izskočili nad Jeličnim Vrhom, so pristali skoraj skupaj z letalom. Jože Menart iz Jeličnega Vrha se dobro spominja, kako se je letalo ustavilo le 70 metrov od njega in njegovega očeta, kakih deset metrov od njiju pa je pristal padalec. Spremila sta ga do domače hiše, kjer je potem otrokom delil bombone in žvečilni gumi. Vse tri letalce so kmalu našli domobranci iz postojanke na Veharšah. Niso jih predali Nemcem, temveč so jih skrili v vasi Potok. Nato so jih preoblečene v domobrance pretihotapili skozi Ljubljano in jih predali četnikom.
Iz letalske pločevine nastanejo žlice
V nepojasnjenih okoliščinah so jih četniki nekaj tednov kasneje izročili Nemcem. Po doslej znanih podatkih so jih zamenjali.
Takoj po padcu 30-tonskega letala se je izkazala iznajdljivost ljudi, ki jim ne med vojno ne prva leta po njej ni bilo lahko. V Idriji je tako nastala prava livarna, v kateri so iz kakovostne pločevine, prvič uporabljene v Fordovi tovarni v Detroitu, začeli nastajati lonci, žlice, vilice in zajemalke. V nekdanji livarni pa je vse do danes ostalo tudi nekaj kosov motorja, ki jih je pred petimi leti našel tajnik idrijskega letalskega kluba Srebrna krila Miran Wahl. V okoliških vaseh Gore, Dole, Jelični Vrh in tudi v sami Idriji je v naslednjih mesecih po hišah našel še celo vrsto kuhinjskih pripomočkov iz letalske pločevine, pa tudi samih delov letala.

Lonci, vliti iz letalske kovine, so še desetletja služili za kuhanje v Gorah, Dolah in Jeličnem Vrhu
Fotografije: TINO MAMIĆ

Janko Boštjančič, vodja Parka vojaške zgodovine, pravi, da je ameriška tovarna izdelovala letala leberator zelo hitro - celo vsakih 56 minut eno

Pilot in kopilot ameriškega vojaškega letala B 42, ki je padlo pri Jeličnem Vrhu 
Navigator letala, sklonjen nad zemljevid Jugoslavije, ki so jo hoteli preleteti na poti v oporišče v Italiji

05. januar 2011

Zlobec brez vsake zlobe (intervju, Dušica Kunaver)

Prijazna belolasa gospa Dušica Kunaver dokazuje, da latinski rek Nomen est omen še vedno velja. Je, kot se reče, prava duša od človeka. Upokojena učiteljica angleščine že desetletja zbira in ohranja spomin na ljudsko izročilo. Zadnje leto pa je posvetila družinskemu izročilu in uredila spomine svojega pokojnega očeta Andreja Zlobca, ki je dal skozi kar pet vojn in vrsto zaporov. V Zlobcu pa v nasprotju z omenjenim latinskim rekom ne najdemo prav nobene zlobe.

Andrej Zlobec je bil v zadnjem letu 19. stoletja rojen v Ponikvah na Krasu, ravno tako kot njegov daljni sorodnik z istim priimkom, pesnik in akademik Ciril Zlobec. Poleg priimka oba Zlobca povezuje tudi ljubezen do slovenskega jezika in kulture. Andrejeva hči Dušica Kunaver, ki je ravno tako velika ljubiteljica slovenske kulture, je očetu nedavno postavila pravi literarni spomenik, zbirko štirih zanimivih knjig.

Redki so otroci, ki o starših izdajo knjigo. Vi pa ste o očetu izdali kar štiri knjige. Zakaj?
"V našem prostoru zgodovinarji ne poznajo nobenega drugega primera, da bi en sam človek doživel pet vojn in jih potem še popisal. Opisal jih je tudi strokovno, saj je bil profesionalni vojak. Knjige opisujejo pot od kraškega pastirčka do člana generalštaba jugoslovanske vojske. Doma imamo celo skrinjo z arhivom in spominki na očeta. Silno si je želel, da bi bili njegovi spomini objavljeni. Danes, po 30 letih, se je to zgodilo. A ne vem, kako naj mu to sedaj povem." (nasmeh)
V petih vojnah, pravite. Katerih?  "Boril se je kot avstro-ogrski vojak v prvi svetovni vojni (1914-1918), kot Maistrov prostovoljec v bojih za severno mejo (1918-19), kot jugoslovanski vojak v vojni za mejo z Albanijo (1921-22), kot jugoslovanski prostovoljec v grški vojni proti Turčiji (1922-23) in slednjič kot sodelavec partizanskega gibanja v drugi svetovni vojni (1941-1945)."
Gre predvsem za spomine Andreja Zlobca, ki ste jih vi uredili?
"Da. Besedilo ni lektorirano, da bi ohranilo čim večjo verodostojnost. Njegovi rokopisi so nekaj posebnega. Začel jih je pisati v ujetništvu v italijanskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Papir je ukradel v kuhinji, kjer so ga imeli za netenje ognja. Ko se je leta 1945 tik pred osvoboditvijo kot invalid vrnil iz jetnišnice, je nadaljeval pisanje. Tudi takrat je uporabil odpadni papir, saj boljšega ni bilo. Naj mladi vedo, da njih očetje svobode niso dobili zastonj, je napisal. Oče je pisal za mladino. Želel je, da bi mladi izvedeli, kaj je vojna, da se nikdar ne bi ponovila. Poudaril je, da se je vredno boriti za mir in za našo lepo deželo."
Koliko dela in denarja ste vložili? Ali založb knjige niso zanimale?
"Joj, tisoče ur. (smeh) Zadnje leto sem vse drugo delo dala na stran. Finančno pa mi je pomagal sin. Zato tudi naklada ni visoka. Del njegovih spominov sta izdali že Mladinska knjiga (1981) in kobariška fundacija Poti miru v Posočju (2008). Za celotni očetov opus v štirih knjigah pa sem se odločila za samozaložbo, tako kot že nekaj knjig prej. Za dve knjigi sem dobila tudi subvencijo ministrstva za kulturo."
Kako se je začela vojaška pot Andreja Zlobca?
"V vihro prve svetovne vojne je bil vpoklican kot petnajstletnik, mobiliziran za delo v zaledju soške fronte. Pri sedemnajstih je bil poslan med gorske cesarske lovce. Prava kalvarija pa se je začela, ko je osemnajstleten, a že Maistrov borec, prišel domov v Ponikve na Krasu. Vaški fantje so na šoli v Avbru razvili slovensko zastavo, nakar so prišli italijanski vojaki in jih pretepli. Zato je zbežal čez mejo v kraljevino SHS. V Zagrebu je z odliko končal podoficirsko šolo. Po vrnitvi iz Male Azije, kjer je po čudežu ostal živ, je bila edina možnost vojaška kariera."
Vrnil se je tudi v Maribor?
"Da, nekaj časa je služboval v Mariboru. Kot intendantski oficir je nosil pošto in pokojnino generalu Rudolfu Maistru. Na generalovem domu sta imela takrat dolge pogovore o usodnih dneh bojev za severno mejo. Doživel pa je tudi oficirski puč v Mariboru leta 1932. Še naprej se je dvigal na vojaški lestvici. Ob začetku druge svetovne vojne je bil že član generalštaba."
Vojna pa je kariero ustavila?
"Po razsulu jugoslovanske vojske je zakopal puško na skritem kraju, a se ni nehal boriti. Postal je obveščevalec in ilegalni sodelavec Osvobodilne fronte in bil večkrat zaprt."So ga vojne strahote in zapori potrli? Je Zlobec postal zloben?
"Nikakor. Vedno se je smejal. Ko sem imela kakršnekoli težave, sem šla k njemu in že od daleč videla njegov nasmejani obraz. Iz vsega hudega je izšel kot izjemno široka, dobrosrčna in dobra osebnost. Pa čeprav so ga po vojni spet zaprli, ker je bil nekdanji jugoslovanski oficir. Nekoč sem ga vprašala, kako da ni nič jezen, da so ga po vsem, kar je pretrpel v okupatorjevih zaporih, po vojni zaprli - naši. A on ni nikomur ničesar zameril. Večkrat mi je pripovedoval o dneh, ki jih je preživel zaprt v škofjeloškem gradu. Govoril je mirno, brez vsakega očitka. Vedel je, kaj je vojna. Na koncu mu je življenje rešil fašist, ki je bil sovražni vojak, a hkrati tudi človek. Ali pa v domobranskih zaporih, ko je neki domobranec tvegal in mu v čevlju prenašal na svobodo drobne listke s pozdravom za mamo. Povsod najdeš človeka, tudi v strašni vojni."
Vaš oče je za zgodovino ohranil vojaške spomine, vi pa ohranjate spomin na slovensko ljudsko izročilo. Ste to podedovali po njem?
"Dobro se spominjam, ko so Italijani aprila 1941 prišli aretirat očeta zaradi razvitja slovenske zastave pred 22 leti. Vedela sem, da ga bodo odpeljali. On pa je šel v knjižnico, vzel s police slovensko pesmarico in ji odtrgal ovitek. Pesmarico je dal med platnice nekega zdravstvenega priročnika. Tako je pesmarica preživela vojno. Takrat ni razmišljal, da ga bodo zaprli, ampak kako bo rešil slovensko pesmarico. Tudi mama je vedno prepevala. Takrat ko nismo imeli kaj jesti, se je usedla in smo peli."

Imamo ljudje in država dovolj posluha za slovensko narodno izročilo?
"Sedaj umirajo zadnji 80- ali 90-letniki, ki so še mlatili pšenico s cepci. Zadnji starosvetniki, ki so doživeli, da se je vsa vas zbrala zjutraj na enem kraju na košnji. S koso. Vas, ki je preživela 1000 let na tem prostoru. Preživeli smo 1000 let tlačanstva pod tujo oblastjo, 300 let Turkov, 400 let kmečkih puntov in ohranili tisočletne tradicije, kulturo in jezik. Hkrati pa postaja polnoleten prvi rod, ki se je rodil v svobodni, demokratični in neodvisni Sloveniji. Evropa, ki je na srečo po dveh tisočletjih spopadov končno postala enoten prostor, ni talilni lonec kot Amerika. Francozi bodo vedno ostali Francozi. Mi pa se potujčujemo in amerikaniziramo, kar je velika nevarnost. Mladi gledajo proti tujini. Globalizacija je tank, ki vse uniformira. Vsi nosijo kavbojke, vsi poslušajo ameriško glasbo. Mladega človeka je sram obleči slovensko narodno nošo. Mnogim je domača zabavna glasba goveja muzika. Šolska politika gre povsem mimo vsega tega. Obraz lastnega naroda se spreminja. Kolegica, učiteljica angleščine, mi je pripovedovala o obisku slovenskih učencev v Londonu. Na spoznavnem večeru je vsaka skupina dobila tri minute, da predstavi svojo deželo. Španke so plesale, Francozinje pele šansone. Vsaka skupina nekaj svojega. Slovenski dijaki pa so zapeli angleško pesmico "My Bonnie is Over the Ocean". Tako so predstavili Slovenijo. Vsi v dvorani so bili osupli in nastopilo je nekaj trenutkov tišine. Mladi seveda niso ničesar krivi. Ne moreš ljubiti, česar ne poznaš."
Kaj pri tem lahko naredi slehernik, običajni človek?
"Tudi mladi slovenski poslovneži ali politiki, ki gredo v tujino, so predstavniki naroda s tisočletja staro kulturo. Ko se tega zavejo, začnejo kot osebnosti drugače funkcionirati. Poglejte samo ta kraj, kjer se pogovarjava, ljubljanski Cankarjev dom. Naša prestolnica je neprekinjeno naseljena že od kamene dobe. Ljudje bi se morali zavedati, da živijo na prostoru, kjer je že pred mnogimi tisočletji nastalo najstarejše kolo na svetu. Imamo tudi najstarejšo piščal. Življenje je kot mozaik. Jaz predstavljam en kamenček. Če bom otroka naučila eno slovensko pesmico, jo bo on lahko povedal še dvema svojima prijateljčkoma. Vsak lahko reši še tisto, kar se rešiti da. Naj gre k svoji babici in jo vpraša, kaj so jedli na dan košnje v njihovi vasi. To naj zapiše. Gre za stoletja stare jedilnike, ki jih je vsaka gospodinja poznala. Ali povpraša za kakšen pregovor ali navado. Učitelj lahko učencu da raziskovalno nalogo, da popiše življenjsko pot svojega dedka. Starši lahko, namesto da otrokom dajejo japonske risanke, raje preberejo slovensko pravljico. Vsak lahko kaj naredi."
Dušica Kunaver (vse foto: Tino Mamić)


Objavljeno v tedniku Bonbon, prilogi Večera in Primorskih novic, 4. januarja 2011
PDF OBLIKA:
http://bor.czp-vecer.si/vecer2000_xp/2011/01/04/2011-01-04-BONBON-STR-1-48.pdf