24. februar 2011

Bob dneva (Večer, 22. februarja 2011)

"Slovenska Cerkev v tem trenutku nima velikanskega problema le glede finančnim malverzacij. Denar je ne nazadnje umazan. Pravi veliki pok, ki bi utegnil še bolj pretresti slovenske kristjane, je povezan s čistostjo." (misel iz kolumne v Bonbonu)
 

18. februar 2011

Alojz Rebula

roman o umorjenem primorskem junaku Filipu Terčelju, ocena (2004-05)

Skrivnost kostanjevega gozda,
roman o agentu tajne policije, ki zalezuje duhovnike, ocena (2010)

Ob Babilonski reki,
roman o neuklonljivih pregnancih iz leta 1945, ocena (2009)

Pod vrhom tisočletja,
dnevnik 1997-2000

Ljubezen se z leti krepi,
pogovor s pisateljskim parom Zoro Tavčar in Alojzom Rebulo (2009)

Neodvisna Slovenija: Šele od včeraj na soncu zgodovine,
intervju z Rebulo ob podelitvi nagrade Kresnik (2005)

Pisatelj malo drugače,
pogovor s Tatjano Rojc, odlično poznavalko Rebulovega opusa (2009)

Rebulovo voščilo Istri,
edini pisateljev avtorski zapis v Primorskih novicah (2006)

Veliki literat in pika,
poročilo ob izidu pisateljeve biografije v slikah (2009)

Rebula in Kocbek,
pogovorček s pisateljem o Kocbeku (2010)

Kolšek proti Rebuli,
pismo bralca Sobotni prilogi, neobjavljeno

Četverorečje, nov roman Alojza Rebule,
poročilo ob izdiu romana Četverorečje (2011)

16. februar 2011

Pisatelj malo drugače (Tatjana Rojc o Alojzu Rebuli)

Pogovor s Tatjano Rojc,
avtorico knjige Pogovori z Alojzom Rebulo 
Literarna kritičarka Tatjana Rojc je v knjigi Pogovori z Alojzom Rebulo pripravila dragoceno gradivo za razumevanje tako pisateljeve osebnosti kot tudi njegovih del. V delu, ki so ga izdale tri “sestrske” Mohorjeve družbe, so zbrani intervjuji, ki jih je Tatjana Rojc z Rebulo opravila za Radio Trst A. Delo je izšlo kot počastitev pisateljevega 85. rojstnega dneva, ki ga je praznoval letos.
Kdaj ste se prvič srečali s pisateljem Rebulo?
“Ko srečaš človeka, kakršen je Alojz Rebula, ko si njegov dijak, je v bistvu nemogoče, da bi ostal do njega ravnodušen. Fascinira te njegovo znanje, njegova duhovna širina, njegov temperament. Prvo delo, ki sem ga prebrala še v liceju, je bil roman V Sibilinem vetru. In od tedaj sem povsem očarana od Rebulovega pisanja, od svojskosti stila, od njegove duhovne premise. Šele kasneje, v zrelejših letih, sem se začenjala spraševati tudi o njegovem credu. ”
Kako se je rodila serija radijskih intervjujev?
“S tržaško slovensko radijsko postajo sodelujem že od začetka osemdesetih let in o Rebuli sem pisala večkrat. Zato je bilo nekako naravno, da sva se z urednico Ines Škabar domenili za cikel pogovorov s književnikom. Pogovori so me zasvojili. Rebula je namreč izreden sogovornik, ki te potegne za sabo, ki spodbuja nova in nova vprašanja.”
Kako je iz tega nastala knjiga?
“Srečanja na pisateljevem domu na Opčinah pozimi leta 2007 so bila res izjemen izziv. Očitno so ta izziv razumeli tudi poslušalci, saj so mi med predvajanjem in ponovitvami večkrat telefonirali domov in me spraševali, če bo kdaj to izšlo v knjigi. No, ko sem to omenila Marku Tavčarju, uredniku Goriške Mohorjeve, je založba z izjemno pozornostjo, ki jo je vedno izkazala do mojega dela, ta predlog navdušeno sprejela.”
Slovenska literarna kritika o Rebuli ne piše veliko. Ste s tem delom zapolnili to vrzel?
“O Alojzu Rebuli sem pisala v različnih revijah, med drugim sem prispevala tudi spremno besedo k italijanski različici Kačje rože. Mislim, da se danes sodobni slovenski roman nikakor ne more pojmovati brez Alojza Rebule, saj predstavlja v celotni slovenski povojni književnosti povsem svojski glas. Prav zaradi te svojskosti ter zaradi dejstva, da je Rebula zavestno veren in svojo versko pripadnost eksplicitno kaže (tudi v teh pogovorih), ga verjetno kritika v povojnem času ni pravilno upoštevala. Vendar pa je prejel Prešernovo nagrado, Kresnika, postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, senator Teološke fakultete. Njegova dela so prevedena v številne evropske jezike, tematika (pomislimo na antiko ter na biblijsko sfero), ki se je loteva, je svojska in jo je tudi nujno uokviriti v širši kontekst, iskati zanj absolutno evropske reference, kar seveda ni preprosto.”
Rebulove knjige so večinoma brez spremne besede. Zdi se, da smo z vašo knjigo dobili neke vrste skupno spremno besedo na enem mestu?
“Res je, da njegova dela izhajajo brez spremne besede, kar predstavlja na neki način tudi izziv za bralca. Ima pa spremno besedo moja knjiga, ki je bila nujna, saj v teh pogovorih spoznavamo Rebulo nekoliko drugače.”
Zakaj?
“Rebula odgovarja veliko bolj neposredno, nikakor ne v esejističnem slogu in jeziku, v katerem je izjemno domač. Posega tudi na področja, ki nam omogočajo, da ga spoznamo v vsej njegovi širini in v njegovem dojemanju človečanstva. Portret, ki ga prinaša ta knjiga, je takšen, ki ga sama nosim v svoji zavesti: na dan prihaja točno ta osebnost, ki me je očarala od gimnazije dalje. In ki je temeljno in bistveno usmerila tudi mojo poklicno izbiro. Največja odlika Alojza Rebule je po mojem mnenju ta, da ostaja v svoji zavesti Človeka neverjetno preprost: iz njega izžarevajo izjemna dobrota, izjemen čut za sočloveka in seveda izjemna duhovna širina. In - kar tudi ni zanemarljivo, ampak nasprotno - njegova neverjetno močna, izrazita in prepričana nacionalna zavest. Tudi zanj bi lahko uporabili definicijo, ki jo je Srečko Kosovel zapisal o sebi: 'Moje življenje je moje, slovensko, evropsko, sodobno in večno.'”
Besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
“Posebna dragocenost je portret Rebule na naslovnici, ki ga je ustvaril Krištof Zupet, ki sta ga tako slikar kot tolminska knjižnica prijazno dovolila natisniti.”
Rebula in Rojčeva na tržaškem večeru Društva slovenskih izobražencev ob počastitvi pisateljevega visokega jubileja
Objavljeno v Primorskih novicah, 19. decembra 2009





Rebulovo voščilo Istri

Istra je bila nekdaj desetnica med pokrajinami Primorske - Danes jo plemeniti s simboli oljke
Po vojni me je v Koper komaj kdaj zaneslo, istrsko pokrajino sem si mogel – po zaslugi izleta Društva slovenskih izobražencev v Trstu – ogledati samo enkrat, tudi z njenim pesnikom Alojzom Kocijančičem sem se bežno srečal samo enkrat.
In vendar Istra ni samo v soseščini mojih rodnih krajev, ampak tako rekoč leži pred njihovim pragom; iz svojega Šempolaja sem na jugu videl ne samo morje, ampak onkraj tržaškega zaliva tudi Istro, njeno obalo tja do Pirana.
Nikdar si ne bi bil mislil, da bo zgodovina prestavila naš izvirni košček slovenskega Jadrana od Barkovelj do Devina, morje lepe Vide, tja dol, v valove, ki niso dišali od naših enodebelnih čup, ampak od ladij Serenissime, ob obalo, ki ni govorila jezika kriških ribičev, ampak beneško narečje.
Kakorkoli se je že zgodilo, zgodovina je Slovencem vzela njihovo morje in jih obdarovala z drugim; namesto prepadno skalnate obale, ovenčane z brinjem in rujem, jim je podarila neko drugo, milejšo, s krotkejšo rastjo trt in oljk.
Istre pa zgodovina Sloveniji ni podarila, ampak ji jo je vrnila. Vrnila, kakor je vrnila Kras, Tolminsko, Vipavsko, Brda, kakor je vrnila izmučeno Primorsko, potem ko je šel čeznjo valjar prve svetovne vojne. Za tem ognjenim valjarjem je tako rekoč brez prediha prišel drugi ricinovsko genocidni. Med primorskimi pokrajinami je bila Istra tista, nad katero je tuja raznarodovalna volja morda najbolj pritisnila: iz Istre je prišel namreč klic, ki je spodbudil papeža Benedikta XV., da je obsodil nacionalistično divjanje še pred nastopom fašizma.
Fašizem je šel, prišla je narodna, čeprav ne duhovna svoboda, nova slovenska obala je zacvetela v gospodarski in pomorski dejavnosti. A tudi potem ko se je narodna svoboda združila s politično in duhovno, je Istra ostajala ne samo na geografskem, ampak tudi na duhovnem obrobju slovenske narodne zavesti.
Posebno v kulturnem pogledu je ostajala nekakšna desetnica med sestrskimi pokrajinami Primorske. Toda ali naj to desetništvo traja tudi v času, ko se na njeni obali razcveta pristanišče, ko jo nova železniška proga povezuje s centralno Slovenijo, ko na njej raste univerza, v kateri naj se razmahne genij Primorske, od tehnike do humanistike. Saj ne gre samo za Istro, ampak za Primorsko, za ustvarjalno Primorsko, v njeni kdaj tudi pilotski vlogi v usodi slovenskega naroda: prva besedila v našem jeziku je zapisala tudi Primorska, in sicer, kot veste, v Čedadu; prvi slovenski dramski tekst, tako imenovani škofjeloški pasijon, je napisal Primorec p. Ramuald; pobudo za svojo veličastno Zdravljico je Prešeren dobil od primorskega duhovnika; prvi čisti narodni upor proti okupatorju brez ideološkega računa je ustvaril TIGR; drugega največjega slovenskega duha za Prešernom, ki je po mojem mnenju Srečko Kosovel, je dala Slovencem Primorska. A Primorska je dala tudi pisatelje, kot je Pregelj, slaviste, kot sta Štrekelj in Legiša, muzike, kot je Kogoj, letalske pionirje, kot je Rusjan, svetniške like, kot je Ukmar ...
Ne gre za lokalpatriotizem: prej kot regionalec sem po duhu centralist. To se pravi, naša edina prestolnica naj bo Ljubljana, naš edini jezikovni kriterij naj bo Slovenski pravopis, učni jezik na slovenskih univerzah naj bo slovenščina; naš domoljubni zanos naj ima za prvi cilj ne kakšne regionalne ambicije, ampak širšo usodo naroda, ki se je šele po tisočletju obstoja z znojem in krvjo pretolkel na sonce zgodovine. Toda ob tem nujnem centralizmu, neobhodnem za kompaktnost naroda, naj ima Primorska tudi svojo lastno samozavest in svojo lastno zdravo ambicijo.
Saj lahko celotnemu slovenstvu prispeva marsikaj. Že odprtost v Sredozemlje in stik z romanskim sosedom ji dajeta v slovenski geografiji edinstveno vlogo, nezamenljivo specifiko v dojemanju sveta in kulture, bolj domoljubno navdihnjeni etos, manjšo razpoložljivost za politični ekstremizem, tako rekoč že prirojeno evropskost.
Kako naj ne bi v to primorsko paleto, ki vključuje kraški kamen in vipavsko trto, briško češnjo in tolminsko smreko, Istra v polni, tudi duhovni enakopravnosti primaknila svoje oljke? Svete oljke, kakor so jo imenovali stari Grki? Oljke, simbola miru in plodnosti? In prav v ključu tega simbola naj zaželim Istri, slovenski Istri, miru in ustvarjalnosti.
ALOJZ REBULA,
pisatelj

10. februar 2011

Bl. Alojzije Stepinac in Slovenci

Zagrebški kardinal Alojzije Stepinac, ki je dosegel čast oltarja istočasno z Antonom Martinom Slomškom, je bil zelo povezan s Slovenci. Pokopali so ga v zagrebški katedrali, kamor se od takrat zgrinjajo množice romarjev, tudi iz Slovenije.