27. marec 2011

Kam s starimi računalniki?

Reciklaža starih računalnikov je lahko recept zoper recesijo
Slovenci vsak dan kupijo skoraj 500 novih računalnikov, kar pomeni, da jih nekaj manj tudi vsak dan zavržejo. Najbolj pogosto vprašanje pri tem je, kam s staro računalniško opremo, ki bi mogoče komu še prišla prav.
V zabojnikih za smeti velikokrat najdemo tudi staro računalniško opremo in eletronske  naprave. Čeprav odmetavati  po slovenski zakonodaji ne bi smeli, je to pač najbolj preprosto. Tovrstni aparati namreč vsebujejo strupene snovi, kot so svinec, kadmij in živo srebro.  Mnogi elektronski aparati imajo v sebi tudi škodljive pline in nevarne tekočine. Če teh odpadkov ne recikliramo, lahko strupene  snovi onesnažijo podtalnico. 
Edina prava in zakonita pot za tovrstne  odpadke je zato najbližji odpad. Odsluženo elektroniko lahko brezplačno oddamo tudi v prodajalni, kjer smo izdelek kupili.
Na koprskem Dinosu so nam na vprašanje, kam z odsluženimi računalniki, odgovorili, da jih vzamejo brezplačno, vendar jih moramo dostaviti sami. Oni potem poskrbijo za nadaljnjo reciklažo.
Ponovna uporaba
Ali obstaja tudi možnost, da bi delujočo računalniško opremo odstopili komu, ki bi morebiti kakšen uporaben kos še izkoristil? Prva možnost je mali oglas. Na spletu smo tako našli kar precejšnjo ponudbo starejših, razmeroma zmogljivih računalnikov, ki so na prodaj za nekaj deset evrov.
Druga možnost so računalniške trgovine in servisi, ki odkupujejo staro opremo (teh ni veliko) ali pa samo jemljejo staro opremo in pred odvozom na odpad pregledajo, če je kaj uporabnega. Pri tem tiskalniki praktično sploh ne pridejo v poštev, saj te tudi uradni servisi bolj redko popravljajo. Novi tiskalniki so namreč tako poceni, da se dolgotrajno popravilo sploh ne splača. Tudi računalniška oprema, ki je starejša od šestih let,  praktično nima  nobene uporabne vrednosti več, so nam povedali na servisu, kjer tovrstno opremo odkupujejo. Skratka, če star računalnik dostavimo na servis, obstaja majhna možnost, da bo kakšen njegov del  še koristno služil človeštvu.
V zadnjih letih je bilo tudi nekaj akcij, ko so civilnodružbene organizacije zbrale nekaj računalniške opreme, jo obnovile in predale v uporabo ljudem, ki si novih računalnikov niso mogli privoščiti. V Novi Gorici je tako akcijo organiziral multimedijski center  Mostovna  pred štirimi leti. Koordinator računalniškega krožka  Luka Manojlović je z učinkom akcije zadovoljen, saj so precej odslužene opreme usposobili in podarili tistim, ki si tega niso mogli privoščiti. A take akcije od takrat niso več ponovili. Vzrok je preprost: v tem času je postal postopek predrag in se obnavljanje preprosto ne splača več. Dodatni problem predstavlja velika neskladnost računalniške opreme, iz katere  težko sestavimo nove “konglomerate”.
Reciklaža premaguje recesijoKo računalnik dokončno postane samo še neuporabna plastična škatla, polna drobnih koščkov kovine, stekla in plastike, nastopi reciklaža. Računalnik postane surovina. Edino primorsko podjetje, ki se ukvarja s predelavo starih računalnikov, je tolminsko podjetje Srebrni loti. Samostojni podjetnik Renato Škoberne je leta 1995 začel dejavnost, ki danes recesije sploh ne opazi več. Letno predelajo med 500 in 1000 tonami računalnikov, kalkulatorjev, pos terminalov, mobitelov,  telefonov, televizorjev ...
Škoberne, ki ga dobro poznajo šahisti, saj je šahovski mojstrski kandidat, njegov sin Jure pa šahovski velemojster, opozarja, da “računalniki vsebujejo  zapleteno mešanico številnih snovi in  mnoge vsebujejo nevarne snovi”. Njegovo podjetje, v katerem je zaposlenih 17 ljudi, v njegovi srbski podružnici pa 28, skuša opremo razstaviti na prafaktorje in izkoristiti tudi najmanjši košček, česar vsa tovrstna podjetja ne počnejo: “Najprej je treba ročno ločiti vse sestavne dele, kot so trdi disk, spominski čipi, vtiči, kabli in vezja. Nekatere je mogoče ponovno uporabiti.”Podjetje odpadne električne in elektronske naparave brezplačno odvaža v Tolmin, vendar ga ravno prevozni stroški precej ovirajo pri širitvi dejavnosti. Zato se seveda veseli vsake ga, ki jim opremo dostavi na sedež podjetja v tolminski Podljubinj.
TINO MAMIĆ

21. marec 2011

Bogdan Žorž: Razvajamo že dojenčke

“Vzgoja ni znanost, ampak umetnost,” pravi Bogdan Žorž, ki je napisal prvo slovensko knjigo o razvajenosti, “raku sodobne vzgoje”. Otrok ne potrebuje idealnih, temveč le dovolj dobre starše, trdi priljubljeni psihoterapevt.
Na predavanjih psihoterapevta Bogdana Žorža (1948-2014) je bila navadno gneča. Tako je bilo tudi, ko je predaval v Kopru. Kakih trideset ljudi je priljubljenega upokojenega psihologa zato moralo poslušati kar na hodniku. Starši, vzgojitelji in učitelji so ga poslušali pozorno, kar nekaj pa si je predavanje tudi snemalo in zapisovalo. Tišino so prekinjale le salve smeha, ko je Žorž navajal konkretne vzgojne primere.
Vaša knjiga Razvajenost, ob kateri ste mi dali intervju že pred desetimi leti KLIK je bila ponatisnjena že trikrat. Ali je razvajenost največji problem pri vzgoji?
“Vedno mi je težko odgovarjati na vprašanja v slogu 'kaj je najbolj ...'. Ne vem, če je razvajenost ključni ali največji problem pri vzgoji. Še vedno me najbolj zabolijo nasilje, zlorabe. Vsega tega je odločno preveč. No, razvajanje je danes vsekakor velik problem, resnejši, kot smo si pripravljeni priznati. Prav zato, ker razvajanje podpira naša celotna družbena stvarnost. Skriva se za otrokovimi pravicami, seveda ne pravimi, ampak tistimi sprevrženimi. Razvajanje je širši družbeni problem tudi zato, ker je v preteklih desetletjih celo dobilo nekak pridih dobrega, pozitivnega. Tako zelo, da ga vse pogosteje celo uporabljajo reklamne agencije za pridobivanje kupcev.”
O razvajenosti se danes ogromno govori
Knjig o razvajenosti ni ravno veliko. Zakaj?
“No, stvari se spreminjajo. Ko sem sam pisal knjigo o razvajenosti, tam okoli leta 2000, skorajda nisem našel strokovne literature, ki bi se sistematično ukvarjala s tem področjem; ne samo pri nas, ampak tudi v svetu. Nekaj je bilo knjig, ki so se v bistvu ukvarjale tudi z razvajenostjo, ampak je niso prepoznavale kot take. Izhajale so iz psihiatričnega zornega kota, psihodinamsko ali psihoanalitično orientiranega. Vsa ta literatura je osredotočena na odnos mati - otrok in na motnje, ki se kažejo, če ta odnos ni zdrav. Psihiatri so opisali celo nekaj sodobnih sindromov teh motenj, recimo sindrom 'puer aeternus', ali sindrom 'Peter Pan'. Resda so pri tem šli globlje v psihiatrično problematiko. Ne moremo vsega tega kar vreči v isti koš z razvajenostjo, vendar sem prepričan, da so vse to le intenzivnejši pojavi, pri katerih igra razvajanje pomembno vlogo. Neposredno o razvajanju pa sem komajda tu pa tam našel kak odstavek v vzgojni literaturi, pa še ta je bil bolj sramežljivo zapisan. V vzgojni literaturi je pač izrazito kraljeval permisivni vzgojni model kot nekak vrhunec stroke ali ideal popolne vzgoje. To permisivno vzgojo je izrazito podprla tudi vsa zahodna politika, in tako je zelo hitro veljalo za nazadnjaško, konservativno, zaostalo in nestrokovno že, če je kdo prehitro omenil postavljanje meja. Kaj šele, da bi pisal o smiselnosti napora, odrekanja in podobno.
No, danes pa se stvari vendarle spreminjajo. Spremljam, kar prihaja na knjižni trg v angleško govorečem delu sveta, in ugotavljam, da v zadnjih dveh, treh letih skoraj vsak teden izide nova knjiga, ki na tak ali drugačen način govori o škodljivosti razvajanja. No, pri nas nekoliko capljamo zadaj, pa vendar opažam pomembne premike, saj ga praktično ni več strokovnjaka, ki bi še prisegal na permisivno vzgojo.”
Razvajenost je rak sodobne družbe, pravite. A vendar radi kot razvajenko postavljate Pepelko, junakinjo iz stare pravljice. Zakaj Pepelka?
Ne Pepelko, Pepelka je bila, je in ostaja primer zatiranega, izkoriščanega otroka. Poučna pa je pravljica o Pepelki s svojim izjemno bogatim sporočilom o razvajanju. Pravljic, ki govorijo o razvajanju in razvajenosti, je pravzaprav zelo veliko, kar kaže, da so se naši predniki zelo jasno zavedali zla, ki ga povzroča razvajanje, in zato razvajanje nikoli v zgodovini ni pomenilo nekaj dobrega, pozitivnega. Pravljica o Pepelki pa je dragocena zaradi dodatnega, izjemnega sporočila, ki sem ga tudi sam dojel razmeroma pozno. V pravljici sami se ob tej znani zgodbi o zatirani, trpinčeni  in izkoriščani deklici, Pepelki, pojavlja še vzporedna zgodba o dveh razvajenkah. Izjemnost sporočila je v tem, da se oboje, razvajanje in trpinčenje z zatiranjem dogajata od iste osebe – Pepelkina mačeha je Pepelko zatirala, trpinčila, svoji dve hčeri pa razvajala. S tem je posebej nazorno pokazano, da sta oba vzgojna pristopa slaba!
Je razvajenost isto kot scartanost ali pomehkuženost?
“Scartanost in pomehkuženost sta lepa izraza, tesno povezana z razvajenostjo. Še več takih, na pol že pozabljenih izrazov poznamo. Scartanost pomeni zasvojenost z nežnostjo, torej bolestno potrebo po nežnosti, ki daleč presega običajne mere. Pomembno je seveda vedeti, da nežnost otrok v obdobju odraščanja nujno potrebuje, tako kot hrano - a v pravih merah in razmerjih - torej spet bi rekli: kot hrano! Pomehkuženost je zelo oslabljena zmožnost za premagovanje napora, za odrekanje, premagovanje bolečine in kar vse je potrebno za soočanje z vsakdanjimi življenjskimi preizkušnjami. Torej je tudi to ena od posledic razvajanja. Razvajenost pa je veliko širši pojem, čeprav scartanost in pomehkuženost vendar povesta bistvene značilnosti razvajanja: otroku nudimo nečesa preveč (nežnosti, pozornosti, materialnih dobrin, prostosti) in nečesa premalo (izkušenj za reševanje problemov, izkušenj za premagovanje napora, za utrditev zmožnosti odrekanja, za sožitje z okoljem).”
Razvajamo že dojenčke
Se torej razvajanje začne že zgodaj, pri najmanjših otrocih?
“Že zelo zgodaj, skoraj dobesedno bi lahko rekli, da takoj po rojstvu. Starši otroka v zdravi želji, da bi ga zaščitili in mu omogočili zdrav razvoj, začnejo preveč varovati. Onemogočajo mu, da bi učinkovito razvijal svoj lastni obrambni sistem. Tudi tu moramo poudarjati iskanje prave mere: otroka morajo starši zaščititi in negovati, morajo skrbeti zanj, mu dajati nežnost, varnost, toplino ... A morajo mu tudi omogočati, da se osamosvaja, da si v procesu odraščanja pridobi vse potrebne izkušnje, ki jih bo kot odrasel človek nujno potreboval. Saj je to tisto, kar nekako pomeni izraz vzgoja, mar ne? Z razvajanjem starši otroka vzgajajo v odvisnosti, v nesamostojnosti. Uči se pač, da te probleme rešujejo drugi.”
Ali je danes sploh še mogoče vzgajati brez razvajanja? Nekoč je bila čokolada poslastica, danes ima za otroka enak status kot krompir. Tudi če doma nimamo čokolade, je škodljivih sladkarij v šoli na pretek: bodisi v šolskih torbah bodisi v avtomatih na šolskih hodnikih ...
“Vsekakor je danes težje vzgajati brez razvajanja kot včasih. Ni pa nemogoče. Še posebej zato, ker raven materialnih dobrin, ki jo dajemo otroku, ni bistvena za razvajanje. Izkušnje nas učijo, da je tudi v zelo dobrem socialno-ekonomskem standardu mogoče vzgajati nerazvajene otroke. Ko govorim o vzgoji za odrekanje, pa bi celo dejal, da je razmeroma visok materialni standard celo bistveno ugodnejši za vzgojo odrekanja. Čemu pa naj bi se naši predniki sploh lahko odrekali? Čemu naj se odreka danes otrok v Zambiji? Saj nič nima! Žal danes zamenjujemo pojma prikrajšanost in odrekanje. Naši predniki so bili v primerjavi z današnjimi otroki prikrajšani za marsikaj. Tudi otroci v Zambiji so prikrajšani za marsikaj. Pri odrekanju pa gre za dejanje notranje izbire. Odrečem se lahko le temu, kar imam. Razvajenec pa misli, da mu vse pripada, zato se ni pripravljen ničemur odreči. Zato je nenehno, kronično razočaran, ker nima vsega. Razvajenec se ne more veseliti tega, kar ima, ampak je razočaran zaradi tega, česar nima.”
Daril je preveč
Kako pa, ko Miklavž pušča darila istemu otroku na več krajih in ko nas prijatelji in sorodniki oblegajo z darili?
“Lep primer, kako je mogoče lepo vzgajati tudi v izobilju, nam ponuja prav praznični čas, čas obdarovanj. Kako lepo je, če otroci dobijo veliko daril! Toda prva past je že tu: otrok se ne more resnično razveseliti darila, če vnaprej ve, kaj bo dobil, če morebiti misli, da je njegova pravica, da dobi to darilo, če je morebiti celo sam določil, kaj mora dobiti … S tem je oropan napetosti pričakovanja, negotovosti, upanja, predajanja željam ... In še nekaj drugega je: ko otrok občuduje vsa lepa darila, ki jih je dobil, ima lepo priložnost, da se nekaterim darilom odreče, da jih odnese na Karitas, Rdeči križ, Unicef ali kam drugam, in jih podari naprej otrokom, ki nimajo take sreče kot on. Mar ni to nekaj najlepšega, kar lahko doživi ob prazničnih dneh, da osreči drugega otroka?”
Kaj pa pomeni razvajenost za otrokov kasnejši razvoj?
“Mali razvajenec je običajno staršem kar v ponos: lep je, zdrav, zgovoren, zna se postaviti zase ... Razen v najhujših oblikah se v zgodnji otroški dobi razvajanje ne kaže zelo očitno. To staršem zamegli pogled, da pravzaprav v najboljših željah, da bi otroka dobro vzgojili, ne opazijo, kako ga razvajajo. Starši razvajenih najstnikov mi pogosto potožijo: 'Ne vem, kaj se je zgodilo, dokler je bil majhen, je bil tak krasen otrok, pravi biser …'”
Posledice razvajenosti verjetni zelo hitro opazijo tudi učitelji?
“Posledice se včasih začnejo kazati že prej, zagotovo pa po vstopu v šolo. Učitelji se pritožujejo, da otrok ne upošteva navodil, ne spoštuje pravil, da je prezahteven, nemiren, nesocialen, nesramen in preveč ugovarja učiteljem ... Starši pogosto teh opozoril niso pripravljeni upoštevati, otroka začnejo še bolj ščititi, ker menijo, da se mu godi krivica - in razvajanje se poglablja. Z odraščanjem pa te težave naraščajo in počasi začnejo postajati žrtve otrokove zahtevnosti tudi starši.”
Prepoved telesnega kaznovanja vnaša zmedo
Pred leti je po šolah potekala velika kampanja zoper telesno kaznovanje. A vendar je pretirano tepežkanje problem le manjšega dela otrok, medtem ko je razvajenost problem skoraj pri vseh. Kako to, da vseeno nikjer ne vidimo plakatov zoper razvajenost?
“S kampanjo proti telesnemu kaznovanju, ki se še dogaja, se vnaša nova zmeda. O zlorabah in trpinčenju otrok bi morali ljudi ozaveščati jasneje in odločneje. Ko govorimo samo o telesnem kaznovanju, izpuščamo druge oblike nasilja, ki so za otroka zelo obremenjujoče, kot sta čustveno in socialno nasilje. Telesno kaznovanje ne pomeni vselej tudi nasilja. Če otroka krcnemo po roki, ko hoče vtakniti prst v vtičnico, je to že telesna kazen. Bomo sedaj preganjali starše zaradi takih vzgojnih prijemov? Veliko bolje bi bilo, če bi odločneje govorili o nasilju in zlorabah in bi tudi poskušali jasneje postavljati meje med nasiljem in zdravim kaznovanjem. No, in z razvajanjem je podobno! Če bi nam bila zares mar zdrava vzgoja, bi morali tudi razvajanje preganjati, saj je enako škodljivo. Ampak kje postaviti mejo kaznivosti, saj vendar vemo, da malo razvajanja res ne škodi. Rad rečem, da imamo stari starši celo neko posebno pravico, da malce razvajamo vnuke, ha, ha. Naj začne sedaj policija preganjati stare starše?”
Katero je najboljše zdravilo zoper razvajenost?
“Zdravilo je prastaro, znano in učinkovito: red, delo, doslednost! Žal mnogi starši tega nikakor niso pripravljeni sprejeti, ampak tudi svoje že odrasle otroke kar naprej razvajajo.”
Ali ste se v vaši praksi velikokrat videli, da so starši to zdravilo uporabili in je učinkovalo?
“Prav te pozitivne izkušnje me vodijo do tega, da celo spreminjam nekatera stališča, ki sem si jih oblikoval v svojem zgodnjem obdobju ukvarjanja z razvajenostjo. Ko starši spremenijo vzgojni slog, ko začnejo jasneje postavljati svoje zahteve in se prenehajo obnašati, kot da so otrokovi sužnji, se tudi otrok razmeroma hitro spremeni. O takih primerih bi lahko napisal več knjig! Včasih sem celo sam presenečen, ker ne pričakujem tako hitrih sprememb, še posebej, ko gre za mladostnike. Kadar pa starši ne morejo v polnosti sprejeti dejstva, da so svojega otroka razvadili, kadar se jim revček smili, kadar za vsako ceno iščejo otrokove motnje in želijo dobiti zdravilno tabletko, pa ni mogoče pričakovati izboljšanja.”
Za vsak poklic imamo šolo, samo za starše ne. Kaj svetujete mladim parom?
“Ta trditev ne drži. Prav vsi smo šli skozi zelo resno šolo vzgoje, saj so nas vse vzgajali. Težava je v tem, da je polpreteklo obdobje z vsiljevanjem permisivnih vzgojnih načel sistematično poskušalo razvrednotiti vso ljudsko modrost o vzgoji. Zato danes mladi starši res potrebujejo nekaj dodatne pomoči, saj so ob vseh teh, tudi nasprotujočih si, vzgojnih napotkih zmedeni. Glejte, danes povprečen starš ve veliko več o vzgoji, kot so vedeli pred kakim stoletjem največji strokovnjaki. Vendar pa so to teoretična znanja. Izkušnje me učijo, da so najslabši starši tisti, ki rečejo: 'Moji starši so bili zanič starši! Jaz bom delal vse drugače!' In potem poskušajo vzgajati po knjigah, v kritičnih trenutkih pa prevlada izkušnja iz lastne družine, tako da vse skupaj zmešajo v neprebavljivo mineštro. Dobri so starši, ki se poskušajo čimbolj zavedati vsega, kar se je dogajalo v njihovi matični družini, lepega in manj lepega, in poskušajo potem tisto, kar se jim zdi slabo, izboljševati. In še nekaj: danes je veliko želja biti idealni starši. Takih staršev otrok ne potrebuje, otrok potrebuje le dovolj dobre starše.”
Na državo se ne gre zanašati
Zdi se, da je v zadnjih letih veliko predavanj in delavnic za starše v vrtcih in šolah, če knjig o vzgoji niti ne omenjam. Ali država torej stori dovolj?
“Veste kaj, jaz se na državo že zelo dolgo ne zanesem kaj dosti. Pravzaprav je razvajenost tudi to, da čakamo, da bo država rešila vse probleme. Vesel sem vseh tistih, ki jim je mar zdrava vzgoja in ki skušajo za to nekaj narediti. Vesel sem, ko vidim, da je zelo veliko mladih staršev, ki si zares želijo biti dovolj dobri starši.”
Majhni otroci majhni problemi, veliki otroci veliki problemi. A vendar je ključna prav vzgoja v prvih letih, ponavljajo strokovnjaki. Je torej takrat, ko se otrok sreča z drogo, že prepozno?
“Prepozno ni nikoli. Dokler je človek živ, ima možnost kaj spremeniti, popraviti. Vendar pa si moramo biti v nečem na jasnem: vzgojna moč staršev je izjemno velika v prvih letih otrokovega življenja. Potem počasi, a nezadržno upada. V ospredje stopajo drugi dejavniki okolja, vse bolj pa tudi otrok sam. Ko je otrok star 15, 18 ali 20 let, je za kako družinsko prevzgojo običajno res že prepozno. Takrat je osebnost že toliko izoblikovana, da se mora odločati in sodelovati v procesu že otrok sam. Namenoma sem uporabil besedo otrok, ker jo uporabljajo tudi starši, ki v takih primerih iščejo pomoč.”
Veliko poti vodi iz sveta zlorabe drog. Katera je najboljša, najkrajša?
“Najboljše in najkrajše poti ni! Krajše poti so praviloma slabše. Če hočemo najboljšo pot, se je potrebno odločati za daljše programe. Osebno še najbolj podpiram razne komune, ki omogočajo zasvojencu, da gre skozi postopen proces nekake rekonstrukcije svoje osebnosti.”
Začeli smo v prvem življenjskem obdobju, končamo v tretjem. Lani ste postali upokojenec. Se vam je življenje umirilo?
“Nisem opazil, in upam, da še dolgo ne bom! Spremenilo se je le to, da zdaj lahko počnem več stvari, ki jih rad počnem!”
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
ABC: Bogdan Žorž (1948-2014) iz Tabora nad Dornberkom je po diplomi iz psihologije delal na novogoriškem Centru za socialno delo. Podiplomsko se je izpopolnjeval v splošni psihoterapiji in geštalt psihoterapiji. Ustvaril je družinski model terapevtske pomoči za otroke in mladostnike. S soprogo sta več let vodila mladinski dom v Čepovanu, kamor so prihajali otroci v stiski. Napisal je devet knjig, pet za Mohorjevo družbo Celje, štiri pa za koprsko Ognjišče. Po njegovi prerani smrti ostaja za njim spomin na velikega človeka, njegove misli pa so za sovje vzeli mnogi starši in vzgojitelji. Hvala Bogu za tega velikega Slovenca.


15. marec 2011

Atlet z dna Jadrana

Obisk grškega lepotca v slovenski prestolnici

Umetniško dovršeni bronasti kip Apoksiomena, ki si ga je v Firencah ogledalo kar 80.000 ljudi, je tudi v Ljubljani že v nekaj dneh navdušil mnoge. Lepota je univerzalna, zato ji tudi 2000 let čakanja pod morjem očitno ni prav nič škodilo.
Kakih sto let po Kristusovem rojstvu je na pot proti enemu od pristanišč severnega Jadrana odplula rimska barka, ki je na krovu nosila izjemno umetnino iz brona, kip atleta, v stari grščini poimenovanega Apoxyomenos, Apoksiomen. Zaradi hudega vremena pa kip ni nikoli dospel na cilj, ampak je pristal na morskem dnu jugo vzhodno od Lošinja.
Ponovno rojstvo
Dve tisočletji kasneje (1996) ga je med potapljanjem v globini 45 metrov pod morsko gladino opazil belgijski turist. Več let je trajal postopek reševanja kipa, za katerega se je izkazalo, da gre za najlepši primer kipa Apoksiomena, grškega atleta, ki si po koncu tekmovanja s kože s posebnim strgalom strga plast olja, praha in potu. Na svetu je osem primerkov atleta s strgalom, a najbolj ohranjen je ravno Hrvaški Apoksiomen, ki je na dnu morja pristal v prvem ali drugem stoletju pred Kristusom.
Ponovno rojeni atlet z dna Jadrana po restavraciji, nagrajeni z evropsko nagrado Europa nostra, ni postal le predmet občudovanja, ampak tudi sporov. Na Hrvaškem so se tudi strokovnjaki pogovarjali, kje bi kipu, razglašenemu za najpomembnejšo arheološko najdbo na Hrvaškem, postavili nov dom. Slednjič je obveljalo, da je bolje, kot postaviti ga v Zagrebu ali Zadru, ohraniti ga v bližini najdišča, torej v mestu Mali Lošinj.
Apoksiomen še naprej potuje
Zadnja atletova pot pa je malo bolj ovinkasta, kot bi se zdelo na prvi pogled. Po dolgotrajni restavraciji, ki je niso naredili s kemičnimi sredstvi, ampak predvsem ročno, je Apoksiomen začel pravo rajžo. Za nekaj tednov se je ustavil v Zadru, Zagrebu, Osijeku, Splitu in na Reki in celo v Firencah. V središču Toskane, mestu številnih umetniških mojstrovin, si ga je ogledalo kar 80.000 ljudi.
Tudi Sloveniji, natančneje Mestnemu muzeju Ljubljana, je uspel veliki met: za tri mesece bo Apoksiomen na ogled tudi pri nas. Skupaj s kipom so odprli tudi dragoceno razstavo Antični Grki na Hrvaškem. Gre za 266 starogrških predmetov, ki jih hranijo hrvaški muzeji in nekateri zasebniki.
Pregledno postavljena razstava z mnogimi najsodobnejšimi muzealskimi prijemi ima tudi otroški kotiček. V levi roki kipa so namreč našli gnezdo glodalca, muzealci pa ob tem ustvarili zanimivo zgodbico za otroke. Razstava se zaključuje z drobnim skarabejčkom. Turkizni hrošč skarabej je namreč eden najdragocenejših, sicer pa razmeroma redkih starogrških predmetov, ki so jih našli na našem ozemlju.
Stari Grki na naših tleh
V nasprotju z mnogimi legendami je na ozemlju današnje Slovenije zelo malo dokazov o prisotnosti starih Grkov. Še največ je ostalo grških krajevnih imen.
Čeprav je slavni polihistor Janez Vajkard Valvasor celo narisal, kako so Argonavti zgradili Emono (danes Ljubljano), pa o grških naselitvah na sončni strani Alp nimamo prav nobenih dokazov. Grški kolonisti so poselili velik del Sredozemlja in ustanovili mnoge mestne državice, polis. Tudi v Jadranu, a predvsem v Dalmaciji in južni Italiji. Do naših krajev so sicer verjetno prišli, a se tu niso naselili. Razmeroma redki os tanki grške keramike, kovancev in nakita, ki so jih našli v Sloveniji, so bodisi iz “uvoza” bodisi izdelani po grških zgledih. To velja tudi za novce, najdene na Koprskem, in keramiko, najdeno v Mostu na Soči in Koritinici pri Bači. Verjetno največji slovenski poznavalec zgodovine starih Grkov dr. Rajko Bratož, ki je bil rojen v Braniku, sedaj pa živi v Ljubljani, na Filozofski fakulteti predava antično zgodovino. Bratož ocenjuje, da je bil “uvoz” grških predmetov skromen, občasen in omejen na pripadnike višjega sloja prebivalstva. Večinoma gre za najdbe iz 6. in 5. stol. pr. Kr. “Ob več geografskih opisih in ze mljepisnih imenih se iz grške književnosti klasične in helenistične dobe ni ohranil niti eden omembe vreden opis poselitve ali celo politične ure ditve tega prostora,” meni Bratož. Je pa grškega izvora nekaj toponimov, to je krajevnih imen. Bratož ocenju je, da je “nedvomno grški toponim Aegida”, kar pomeni “mesto Koper ali bližnje območje Kopra, v prostem prevodu 'Kozje'”. Bratož omenja tudi, da je anonimni geograf iz Ravene okoli leta 700 kot grško ime navedel tudi mesto Piranon. “Hipotetično bi mogli z grškim korenom povezovati tudi ime poštne postaje Ad pirum (Hrušica),” doda Bratož, saj pyr v grščini pomeni ogenj ali gorečo grmado kot signalno znamenje. (TAM)
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ

objavljeno v Primorskih novicah v soboto, 12. marca 2011