18. april 2011

Veliki Nick

“Ko ti spodleti, poskusi še enkrat. Če je imel Bog načrt zame, ga ima tudi za vas,” je rekel človek brez rok in nog pred polno športno dvorano Bonifika, ki kar ni mogla nehati ploskati. Mladi Avstralec srbskih korenin je s pripovedovanjem svojih življenjskih izkušenj sprožal salve smeha. Ganjeni so bili vsi. Do solz.
Nick Vujičić, invalid, ki je od rojstva naprej brez okončin,  je prejšnji teden prepotoval Slovenijo. Da je navdušil, opogumil in ganil tisoče, so opazili vsi. Le redki pa so sploh omenili, kaj je najbolj poudarjal in kaj je bil glavni namen njegovega obiska. »Če bom živel 90 let in se bo zaradi mojega pričevanja spreobrnil en sam človek, je bilo moje življenje izpolnjeno.«
Večina slovenskih medijev je Nickovo stalno omenjanje Boga kot pot do življenjskega smisla povsem spregledala. Redki so opazili, da sploh ne gre za za »motivatorja«, ampak predvsem za misijonarja. Tudi v Kopru je bilo kar nekaj poslušalcev, ki so ploskali samo takrat, ko ni govoril o Bogu...
Zakaj se je tak rodil
A prav resno Boga ni jemal niti sam Nick. Starša, Srba, ki sta se v Avstralijo priselila iz Vojvodine, sta mu kot globoko verna kristjana vedno govorila o Bogu. Kot pripadnika protestantske ločine nazarencev sta doživljala preganjanje v takratni komunistični Jugoslaviji. Mala krščanska nazarenska skupnost, ki jo je ustanovil Švicar Jakob Wirz pred 200 leti namreč ne zavrača le političnega udejstvovanja in časti, ampak tudi nošenje orožja. Civilno služenje obezne vojaške obveznosti v Titovini ni bilo možno, oporečniki pa so morali v zapor. To je bil razlog za selitev pod Južni križ.
A tudi tam ju je čakala velika, povse drugačna preizkušnja. Ko je Borisu Vujičiču žena Duška 4. decembra 1982 v Melbournu povila Nicka, sta vstopila v povsem novo življenjsko obdobje. Pastor in medicinska sestra sta bila v začetku obupana: za telesno okvaro njunega prvorojenca ni bilo nobene znanstvene medicinske razlage. Spraševala sta se, zakaj jima je Bog poslal tako preizkušnjo.
Nick pa je bil nanj jezen. »Če si vsemogočen, kot pravijo, zakaj mi ne daš rok in nog? Saj piše v Sv. Pismu, da se nam bo dalo, če bomo le prosili!?« Že kot osemletnik je mami rekel, da bi se najraje ubil. Pri desetih je to tudi poskusil. Hotel se je utopiti v kadi. Primislil si je v zadnjem trenutku, ker staršema ni hotel povzročiti tako velike bolečine. Poslušalci so ob pripovedovanju onemeli. A živahni osemindvajsetletnik je že nekaj trenutkov zatem moral utihniti zaradi bučnega aplavza, saj je pojasnil, da je lažje odraščati brez rok in nog kot brez ljubečih staršev. »Odrastel sem v srbskem domu,« je povedal v tekoči srbščini, kar so poslušalci sprejeli z glasnim odobravanjem. Med govorom je tudi sicer večkrat uporabil kako srbsko besedo, ki je zaradi podobnosti s slovenščino »prehitela« simultano prevajalko. Tudi prevajalka ob Nickovi hudomušnosti velikokrat ni mogla zadržati smeha. Med živahnim pripovedovanjem je namreč uporabljal fraze kot »zašibila so se mi kolena« in »skoraj bi mi roke odpadle od napora«.
»Zdravniki so rekli, da ne bom mogel nikoli hoditi,« je povedal Nick, ki nima rok, namesto nog pa ima le štrclja – enega skoraj neopaznega, drugega pa v velikosti dlani z dvema prstoma. »A poglejte me sedaj. Celo skačem,« je demonstriral z odskokom. Zdravniki mutacije niso znali razložiti ne takrat ne danes. Dali so ji samo ime, tetra-amelia, in ugotovili, da gre za izredno redko obliko bolezni.
Nicku je bilo najtežje mu je bilo, ker ni imel nobenega zgleda. Želel si je, da bi spoznal starejšega invalida z enako napako, ki bi bil poročen in imel otroke, saj bi šele tako lahko verjel, da je kaj takega možno. A ga ni bilo. Danes sicer vemo, da se je s tako boleznijo šest let pred Nickom (1976) na Japonskem rodil Hirotada Ototake, uspešni športni novinar. Zato je bil toliko bolj vesel nedavno, ko je v ZDA srečal malčka brez rok in nog: »Zdaj sem njegov starejši brat.«
Najprej sta skrivnost smisla Nickove drugačnosti dojela starša. Šele pri devetnajstih pa jo je dojel tudi sam. Pomagal si je s Sv. pismom. »Vsaka stiska ima svoj namen,« je povedal v Kopru. In nadaljeval: »Samo pozitivno razmišljanje pa ne bo dovolj.«  Za ljubezen do soseda niso potrebne roke in noge. Nadaljuje s primerom. Obiskal ga je miljarder in se mu v joku  potožil. Ne zato, ker je izgubil pol premoženja. Njegova 14-letna hči se ni mogla pogledati v ogledalo, ker je bila tako nesrečna s svojo pojavo. »Starši tega ne morejo spremeniti. Bog pa to lahko naredi,« je pojasnil Nick Vujičić. Da je premagal depresijo, mu je pomagal Bog s pomočjo Nickove najljubše knjige, Sv. Pisma.
Srečen človek
Danes je Nick Vujičić izredno srečen človek. Počasi in s premolki pove: »Verjamem v Boga. Zato sem bogat. Pa čeprav nimam niti svoje lastne hiše. A sem izjemno bogat.«
Uspešnost živahnega tetraamelika pa lahko merimo tudi s številkami. Poslušalo ga je že nekaj milijonov ljudi v 24 državah na petih kontinentih. V tem trenutku ga čaka 35.000 vabil za gostovanja po vsem svetu. Gostuje tudi v revnih državah, kjer se je srečal s travmatično izkušnjo, saj bi nekatera plemena novorojenčka tetraamelika preprosto izpostavila. Ustanovil je mednarodno neprofitno organizacijo »Life without Limbs« ali po  naše Življenje brez okončin, ki ji tudi predseduje. Preživlja se s svojim podjetjem za motivacijske govore. Hkrati je tudi pridigar Krščanske apostolske cerkve.
V goste ga posebej radi vabijo kristjani in krščanske organizacije. Na sončno stran Alp ga je  povabilo društvo za osebnostni razvoj iz Loga pri Brezovici Zaživi življenje. Društvo za poletje načrtuje izdajo Nickove avtobiografije v slovenščini. Na koncertih pa ga je spremljal stoglavi mladinski pevski zbor Pala, ki deluje v okviru ljubljanske protestantske skupnosti baptistov. Dirigirala je ljubljanska pevka Katarina Bordner, ki je v premoru med pesmimi še podojila svojega malčka. Pri organizaciji pa je bilo poleg slovenskih protestantskih skupnosti tudi več katoliških prostovoljcev. K množičnemu obisku je pomagala tudi razmeroma nizka cena, deset evrov. Poleg petih velikih koncertov na Ptuju, v Kopru, Mariboru, Kočevju in Ljubljani, je imel Nick Vujičić še celo serijo srečanj po šolah in različnih uradih.
Še večji doseg »človeka, ki premika meje« pa vidimo na svetovnem spletu. Spletni portal Youtube je poln vidoposnetkov govorov in dokumentarnih posnetkov iz Nickovega življenja. Samo posnetek z naslovom »Poglej vase, ko si boš ogledal to« si je ogledalo že 19 milijonov ljudi. Ob tem podatku je vsaka beseda odveč.
Vsem Slovencem
Nekoliko se je poučil tudi o slovenski zgodovini. Omenil je Primoža Trubarja in prvo slovensko knjigo. »Kdo jo je prebral, naj dvigne roko!« Tisoči rok v dvorani so otrpnili. Niti ena sama se ni dvignila. »Vsem Slovencom gnado, mir, milost inu pravu spoznane božje skuzi Jezusa Kristusa prosim,« so bile prve slovenske natisnjene besede v knjigi, je povedal Vujičić.
V opravičilo je prevajalka povedala, da gre pri Katekizmu iz leta 1550 za staro slovenščino, ki jo najdemo samo v bibliofilskih ponatisih. A Vujičić je dejal, da lahko iste besede najdemo tudi v lepi sodobni slovenščini, saj bibilijo prodajajo tudi pred vrati dvorane. Ljudje so sporočilo dobro slišali – po koncu prireditve je bila stojnica Svetopisemske družbe Slovenije oblegana.
Napeto pa so ga opazovali in poslušali številni otroci. Nick ima zelo rad otroke. Tudi on njega. Povedal je, da je pred dvema tednoma obiskal nekaj družin. Ko se  je ena poslavljala, je dve in pol letna deklica za slovo hotela vse objeti. Slednjič je prišla do Nicka in obstala. Kako naj ga objame, saj on nima rok? Hitro se je znašla: roki je prekrižala na hrbu in se privila k njemu.
Triletnim dekletcem vsi očetje rečejo princeske, pove Nick. A to ni samo besedičenje. Vsi ljudje smo Božji otroci. Njegovi sinovi in hčere. Hči kralja pa je princeska. Tako je razložil Nick, ki si tudi sam želi ustvariti družino. A to se ne bo zgodilo, dokler ne bo srečal dekleta, ki mu je namenjeno, je poudaril. »Ali veste, zakaj sem pri 28. še vedno devičnik?« Posebej mladi poslušalci so dvignili glave v napetem pričakovanju. »Veste zakaj je Bog ustvaril spolnost? Za zakon. Želim si doživeti trenutek, ko bom svojo ženo pogledal v oči in rekel: 'Čakal sem te.' Radi bi svojim otrokom pogledal v oči in jim dejal: 'Čakal sem vašo mamo. In ona je čakala mene'.«
A pravo čakanje bo trajalo še dlje. Ob koncu koprskega večera je s poudarkom počasi izrekel:
 »Komaj čakam na nebesa. Komaj čakam. Tam bo veliko časa za objeme.«

OKVIR
Nick Vujičić, ali uradno Nicholas James Vujicic, je diplomiral iz računovodstva in finančnega poslovanja. Še prej pa sta starša z velikim trudom dosegla, da so ga sploh sprejeli v osnovno šolo, saj so bile za invalide le posebne šole. Nick lahko živi sam, saj se sam tudi obrije, počeše, umije zobe in opravlja celo vrsto hišnih opravil. Je navdušen športnik: plava, igra golf in celo nogomet. Na računalniku s prstoma na nogi doseže neverjetno hitrost več kot 40 besed na minuto.

- besedilo: Tino Mamić                                                                    objavljeno v tedniku Reporter, 11. aprila 2011
- fotografije (v zaporedju od zgoraj navzdol):
Nick s Sv. pismom:
https://picasaweb.google.com/lh/photo/Rpc4WmhOY2QL0TZpCicFWg
Nick kot malček:
http://religiousfreaks.com/2007/02/06/nick-vujicic-a-miracle-of-god/
Nick na rokah:
http://petruccia.wordpress.com/2008/04/28/do-you-think-life-is-hard-check-this-out/

11. april 2011

Vasja Klavora: Škabrijel, "spomenik zverinstva"

Škabrijel, hrib, ki so ga na soški fronti (u)branili predvsem slovenski fantje, je terjal več kot 30.000 življenj. “Dobro, da je fronta ostala ob Soči in se ni pomaknila v notranjost Slovenije,” pravi Vasja Klavora, ki je o Škabrijelu napisal zajetno knjigo, po tej pa so posneli tudi dokumentarni film.
Klavora v kranjskogorski knjižnici
Solkanski upokojeni kirurg, odličen poznavalec zgodovine soške fronte, sicer pa podpredsednik Državnega zbora Vasja Klavora (75), je v Kranjski Gori predstavil ponatis svoje knjige Škabrijel, hkrati pa spregovoril o zgodovini svoje družine. Njegov ded z družino je bil namreč tako kot vsi Primorci, ki so leta 1915 živeli ob Soči, preseljen v zaledje Avstro-Ogrske. “Imeli smo srečo, da smo prišli samo čez Vršič,” je v četrtek zvečer povedal v kranjskogorski knjižnici. Družina je na Gorenjskem pognala korenine in se po koncu prve svetovne vojne ni vrnila v rodni Bovec. Posočje je namreč prišlo pod Italijo, kjer je kmalu prevladal fašizem. Kranjskogorski domačini se še spominjajo tudi Vasjevega očeta, Franca Klavore, ki je tu poučeval zgodovino in zemljepis. Takoj po koncu druge svetovne vojne pa so se vrnili nazaj čez Vršič. Dom so si ustvarili v Tolminu, domača hiša v Bovcu pa je vse do danes ostala kot kraj oddiha za vso družino.
Vse te okoliščine so povzročile, da je Vasja Klavora ogromno svojih prostih dni, pa tudi noči, posvetil proučevanju vojaške zgodovine Posočja. Poleg knjižnega kvarteta o soški fronti je namreč zajetno knjigo posvetil tudi francoskemu prodoru ob Soči in bitki za trdnjavo Predel (1809). Vse so izšle pri najstarejši slovenski založbi, celovški Mohorjevi družbi.
Tretja pot
Zgodovinopisju se je posvetil z vsem srcem. Kot dolgoletni gorski reševalec in gornik je prehodil vsa prizorišča velike vojne ob Soči (1915-1917). Pisati je skušal nevtralno, brez navijaštva za eno ali drugo vpleteno vojsko. To so opazili tudi Italijani, ki zlepa ne prevedejo slovenske zgodovinske knjige. A Klavorovo knjigo Plavi križ so prevedli in v uvodu napisali, da njegovo pisanje predstavlja “tretjo pot”.
Vživljanje v drugega in mirovniško naravnanost začutimo tudi ob njegovem pripovedovanju o skoraj sto let starem spominku, ki ga hrani doma. Gre za lepo izrezljan in okrašen kos lesa, ki je nastal v Trenti leta 1916. Izdelal ga je ruski ujetnik, ki je verjetno skupaj z nekaj sto drugimi tovariši umrl v grozovitem vršiškem plazu. “Ta spominek bi rad predal komu iz Rusije, da bi ga kot simbol ali relikvijo odnesel domov,” pojasni Klavora, ki na spominsko slovesnost ob ruski kapelici pod Vršičem prihaja vsako leto.
Vasja Klavora opozarja na previdnost pri navajanju številk: “Da je ob Soči padlo milijon ljudi, je pretiravanje. Mogoče je bilo milijon izgub, mrtvih pa ne.” Med izgube namreč zgodovinarji štejejo ne le padle, ampak tudi ranjene, obolele, pogrešane in ujete.
Pogled na Škabrijel iz Nove Gorice
Klavora tudi sam ocenjuje, da ne piše kot zgodovinarji. Besedilo je namreč tekoče, brez opomb ob vsaki trditvi, zelo prilagojeno bralcu. Zelo ljuba mu je tudi literatura. Posebej tista, ki so jo napisali očividci. “Prežihov Voranc je vojno doživel v jarku, Ernest Hemingway pa ne,” pove svoje mnenje o dveh romanih, Doberdob in Zbogom orožje, ki opisujeta fronto na Soči. Rad ima tudi verze italijanskega pesnika Giuseppeja Ungarettija, ki jih je napisal v kraških jarkih.
V knjigi Škabrijel, ki je iz tiskarne prišla nekaj dnevi, pa citira pisatelja Franceta Bevka, ki je napisal: “Gora svetega Gabrijela, dom mrličev, groblja labirintov, grmada človeških kosti, spomenik zverinstva.” Tudi Klavora je bil presenečen nad dogodki v dobrih treh krvavih tednih poleti 1917 na Škabrijelu, ki so terjali med 30.000 in 35.000 mrtvih. “Granate so ga preorale,” pripoveduje Klavora in opozarja, da še danes med hojo po zaraščenem pobočju hriba lahko z nogo zadeneš ob človeško kost. Prepričan je, da hujših strahot in morije ni bilo nikjer drugje na fronti. Zato so njegovi sprehodi in poti po pobočju 646 metrov visokega Škabrijela drugačni. Vedno mu namreč prihaja na misel, da hodi po zemlji in kamenju, ki ju je škropila kri ranjenih in ubitih.
Škabrijel je nekaj posebnega tudi zaSlovence. Večina avstro-ogrskih vojakov na Škabrijelu so namreč bili prav slovenski in slovanski polki. “Slovenci so na tej fronti edini imeli pravi motiv za bojevanje, saj so branili svoje domove in družine,” razloži Klavora.
Klavora je končal vojno
Prvo vprašanje občinstva je bilo, katere teme se bo lotil sedaj. Čeprav je še veliko zanimive tematike, pa je njegov odgovor presenetljiv: “S tem sem končal. Vojno je treba končati.” A vendar ta odgovor ni popoln. Pristavil je namreč, da se zarečenega kruha največ poje, hkrati pa namignil, da mu je zelo pri srcu leposlovje. Kaj se ve, mogoče pa bo njegova naslednja knjiga roman o soški fronti ...
besedilo in foto:TINO MAMIĆ

ZANIMIVOST:
Razgledni stolp so na vrhu Škabrijela postavili leta 2007 na pobudo še enega Solkanca, politika in ljubitelja zgodovine soške fronte, Iva Hvalice

Objavljeno v dnevniku Primorske novice 9. aprila 2011

04. april 2011

Pozor, radioaktivni merjasci!

V Nemčiji vse odstreljene divje svinje testirajo za radioaktivnost
Nemški lovci vsako leto ustrelijo več kot tisoč divjih prašičev, ki so radioaktivni. Zato je država prepovedala uživanje netestiranega mesa divjih prašičev. Največ radioaktivnih merjascev je na jugu Nemčije, opažajo pa jih tudi na Češkem. V italijanskem parlamentu so se lani že spraševali, ali lahko radioaktivna divjad pride tudi čez Alpe. Kaj pa v Sloveniji?
Četrt stoletja po jedrski katastrofi v ukrajinskem Černobilu posledice opažajo nemški lovci. Ti letno odstrelijo tudi več kot pol milijona divjih svinj, ki jih potem vse pregledajo strokovnjaki zaradi vsebnosti radioaktivnega cezija.
Divje svinje so se v zadnjih desetletjih v nemških deželah zelo namnožile. Postale so moteče: ena je v nekem berlinskem parku napadla invalida na vozičku, kakih deset jih je zašlo na avtocesto in jo zaprlo za več ur, trop več kot dvajsetih primerkov teh gozdnih zveri pa se je “sprehodil” tudi po ulicah vzhodonemškega mesta Eisenach.
Koliko bekerelov
Strah med prebivalci je velik, posebej, ker se ne bojijo le čekanov, ampak tudi radioaktivnega cezija, ki ga merjasci nosijo v sebi. Do 600 bekerelov radioaktivne snovi na kilogram svinjine je še dovoljeno. A nekateri, predvsem bavarski merjasci nosijo v sebi nekajkrat več strupenega cezija, tudi do 10.000 bekerelov na kilogram.

Zakaj so radioaktivne prav divje svinje, in to celo 15 let po tistem, ko je poginila zadnja svinja, ki je jedrsko katastrofo tudi sama doživela? Vzrok je prehrana. Divje svinje imajo namreč zelo rade gobe, ki rastejo kakih deset ali 15 centimetrov nad tlemi in so “bogate” z radioaktivnim cezijem 137. Srnjad zato, denimo, sploh ni ogrožena.
Ne(radio)aktivna Slovenija
V Sloveniji so v letih po katastrofi precej merili radioaktivnost gob, ki pa mejne vrednosti, 600 bekerelov, po podatkih Instituta Jožefa Stefana skorajda nikoli niso presegle. A vendarle se postavlja vprašanje, ali je kak radioaktiven merjasec morebiti le prečkal Alpe.
Najprej smo se obrnili na slovenske lovce. Lovska zveza Slovenije, ki šteje kar 22.000 članov, je s problematiko posledic radioktivnosti seznanjena, je za PN zatrdil njihov direktor strokovnih služb Srečko Žerjav. “Na naše kraje je takrat padal dež, zato se je na gljivah in gobah zaznala povečana radioaktivnost,” je povedal. V letih po nesreči so z meritvami natančno spremljali posledice, a niso namerili velikih odstopanj, ki bi bila za zdravje škodljive. Tudi kasneje so preventivno še merili morebitno radioaktivnost pri ulovljeni divjadi, a povečanih vrednosti niso zaznali. Divje živali pa da redno pregledujejo strokovnjaki z ljubljanske Veterinarske fakultete.
Na Veterinarski fakulteti so nam odgovorili, da je sicer res, da pregledujejo divjad, a le poginulo. Pri tem jih zanima predvsem morebitna obolelost divjih živali, meritev radioaktivnosti pa sploh ne opravljajo. Tudi za južnonemške radioaktivne merjasce niso še slišali. Napotili so nas na Institut Jožef Stefan in Veterinarsko upravo kmetijskega ministrstva.
Sumljivi cigančki
Višji raziskovalni sodelavec odseka za reaktorsko tehniko dr. Iztok Tiselj nam je prijazno pojasnil nekaj dejstev. Doktor fizike in magister jedrske tehnike pravi, da so koncentracije radioaktivnega cezija po Černobilu v Sloveniji podobne tistim na Bavarskem. Glede gob, ki jih tudi sam rad nabira, pa jedrski strokovnjak pravi, da “različne vrste gob absorbirajo različne količine cezija”. Največ cezija najdemo v cigančkih ali pšeničnih poprhnjenkah (rozites caperata), pove Tiselj, ki teh gob raje ne nabira. Opozarja tudi na različno sestavo tal ravninske Bavarske in gorate Slovenije. Glede aktualne nevarnosti, da bi se na našem krožniku znašel kak radioaktivni zrezek, pa hudomušno pove: “Letno pojem enega ali dva zrezka divje svinjine. Zato me nič ne skrbi radioaktivnost takšnega mesa, tudi če je desetkrat večja od dovoljene. Če pa bi se takšno meso pojavljalo na mojem jedilniku večkrat tedensko, potem bi občasno prinesel kakšen zrezek v analizo mojim kolegom.” Tiselj sicer tudi opozarja: “Vsekakor je pomembno, da nadzirajo tiste vrste hrane, ki se vsakodnevno znajdejo na našem jedilniku. Doze se namreč seštevajo.”
Uradno poročilo o jedrski varnosti, ki ga vsako leto pripravi državni urad za jedrsko varnost, v zadnjih letih ne navaja več vsebnosti cezija 137 v cigančkih in kostanjevkah, vrstah gob, ki so najbolj izpostavljene. Tudi če količina cezija v gozdnih sadežih nekajkrat presega običajno, je namreč še vedno precej pod dovoljeno mejo, pojasnjujejo strokovnjaki v uradnem poročilu. Divjih prašičev poročilo nikjer ne omenja, verjetno zato, ker se z njihovo morebitno radioaktivnostjo ne ukvarjajo.
In kakšen je odnos države do tega vprašanja? Na Veterinarski upravi kmetijskega ministrstva letno pregledajo devet naključno izbranih živali. Le ena od devetih pa je divja, gozdna žival. Doslej povečane radiacije niso zaznali. V zadnjih letih so pregledali vsebnost cezija in stroncija tudi na dveh (2) divjih prašičih. Pri enemu so zaznali 2,5, pri drugemu pa 0,14 bekerela, kar je zanemarljivo.
Prašičji popotniki
Ker stopnja radiacije ustreljenih divjih prašičev v Sloveniji ni sistematično merjena, bi težko ocenili, ali je kakšen bavarski “radioaktivec” prečkal Alpe. Raziskava s telemetrično ovratnico, ki so jo pred dvema letoma lovci in veterinarji nadeli divji svinji, namreč kaže, kako velik je življenjski prostor merjascev.
Divja prašička z ovratnico, ki so ji nadeli ime Erika, je v manj kot dveh mesecih prehodila okoli 500 kilometrov. Od Mozirja se je odpravila vse do Kranjske Gore, tam šla celo malce čez državno mejo na avstrijsko Koroško, nato pa se vrnila nazaj na jug, vse do Škofje Loke, kjer so jo ustrelili. Do južnonemških gozdov Erika sicer ni prišla, saj bi morala prehoditi še nadaljnjih 220 kilometrov. A prav njena življenjska pot kaže, da je vsekakor precej verjetno, da je v zadnjih 25 letih prišlo do stika med “nemškimi” in “slovenskimi” merjasci. Podatki iz avstrijskih raziskav o radioaktivnem mesu nekaterih tamkajšnjih divjih prašičev, ki so presegali 1000 bekerelov, to hipotezo še utrjujejo.
Kakorkoli že, problem radioaktivnih merjascev ni le muha enodnevnica. Radioaktivni cezij ima razpolovno dobo 30 let, kar pomeni, da ga bo čez pet let pol manj kot ga je bilo ob černobilski katastrofi. Strokovnjaki v Nemčiji zato ocenjujejo, da se problema z radioaktivnimi merjasci ne bodo znebili še vsaj 50 let. Toliko časa pa bi veljalo nekaj pozornosti temu problemu posvetiti tudi pri nas.
besedilo in foto: TINO MAMIĆ
Černobilska katastrofa
26. aprila bo minilo 25 let, odkar je razneslo četrti reaktor jedrske elektrarne v ukrajinskem Černobilu v tedanji Zvezi sovjetskih socialističnih republik (ZSSR). Najhujša nesreča v zgodovini jedrskih elektrarn je povzročila radioaktivno onesnaženje po vsej Evropi. Več kot polovico vsega radioaktivnega prahu je padlo na ozemlju Belorusije. Svetovna zdravstvena organizacija trdi, da je bilo neposrednih smrti zaradi eksplozije 212, združenje zdravnikov za preprečitev jedrske vojne pa število ocenjuje na več deset tisoč. Černobilska nevarnost še vedno ni odstranjena: betonski sarkofag nad ruševinami reaktorja ni neprodušen, morebitni gozdni požari na nikogaršnji zemlji okoli reaktorja pa bi dvignili velike količine radioaktivnega prahu.
Jedrske eksplozije
Države, posebej jedrske sile, zelo prikrivajo podatke o atomskih poskusih. V drugi polovici prejšnjega stoletja je po navedbah Wikipedije osem držav izvedlo več kot 2000 poizkusnih jedrskih eksplozij. Polovica atomskih bomb je bilo ameriških, zadnjo pa je sprožila Severna Koreja 25. maja 2009. 423 jedrskih poskusov v zraku je najbolj onesnažilo severno poloblo, tudi Slovenijo. Meritve so zaznale tudi izpust cezija v španski železarni v Cadizu (1998) in joda iz madžarske elektrarne v Paksu (2003).
Zelena politika
Ekološke stranke, ki so nastale že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so po Černobilu dobile nekaj nove politične moči. Zeleni so sodelovali tudi v nekaj vladnih koalicijah (tudi v prvi slovenski demokratični vladi leta 1990), večje moči pa niso nikjer dosegli. V zadnjih dneh, po nesreči v japonski jedrski elektrarni Fukušima, pa so velik preboj dosegli na deželnih volitvah v nemški pokrajini Baden-Württemberg. Pobrali so dobrih 24 odstotkov glasov. Nemška kanclerka Angela Merkel je že priznala poraz svoje demokrščanske stranke CDU.

Pršut divjega prašiča z nemškim poreklom gotovo ni radioaktiven. Za divjačino iz slovenskih gozdov pa podatkov nimamo.

Pol plače za avtomobil

Spletni kalkulator je veliko ljudi že prepričal, da so svoje jeklene konjičke prodali
V Sloveniji imamo več osebnih avtomobilov kot zaposlenih ljudi. Število osebnih avtomobilov, ki vozijo po slovenskih cestah, je že pred leti preseglo milijon. Ali to pomeni, da so avtomobili vsako leto cenejši? Nikakor ne. Slovenec za svoj avtomobil namreč nameni kar polovico svoje plače.
Ena od izredno priljubljenih slovenskih spletnih strani je v zadnjih mesecih postala stran s kalkulatorjem za stroške, ki jih ima lastnik osebnega avtomobila s svojim jeklenim konjičkom.
Spletni šok
Čeprav je na prvi pogled računanje stroškov podobno igranju s številkami, pa so obiskovalci strani www.focus.si/avto.html ob pogledu na seštevek stroškov velikokrat šokirani.
Seštevek stroškov, ki jih zahteva tudi manjši, poceni in gorivno varčni avtomobil, je izjemno visok. In čeprav se strošek najmanj tri tisočake letno za avtomobil na prvi pogled ne zdi pretiran, pa je podatek, koliko dni moraš tedensko delati samo za svoj avtomobili, običajno šokanten. Težko bi namreč našli slovenskega lastnika vozila, ki za avtomobil dela manj kot dva dneva v tednu. Običajen Slovenec tako v tednu začne služiti denar zase šele od srede naprej. V ponedeljek in torek pa dela samo za avto.
Slovenec z minimalno plačo tudi za starejši avtomobil, ki ga kupi za pet tisočakov in ki ima porabo pet litrov na 100 kilometrov, dela več kot štiri mesece letno. A poglejmo povprečje. Za avtomobil cenejšega cenovnega razreda, ki velja okoli 10.000 evrov in ga uporabljamo pet let, bomo na leto odšteli vsaj 3000 evrov. Pri tem smo računali najnižja zavarovanja in takse, minimalno število prevoženih kilometrov, nizko porabo goriva (pet litrov na 100 prevoženih kilometorv), majhne stroške parkiranja in minimalne stroške servisiranja. Ob tem smo predpostavljali, da se nam avtomobil v tem času ne pokvari in da z njim nimamo nobene prometne nesreče.
Voditeljica projekta avtokalkulator na Focusu Katarina Otrin, ki je sicer doma z Ajševice na Goriškem, pravi: “Minimalna plača v Sloveniji je manj kot 600 evrov. To pomeni, da posameznik na letni ravni dela 5 mesecev za svoj avtomobil ali 3 dni na teden. Ali nam avto res pomeni toliko, da mu posvečamo tolikšen delež svojega zaslužka in časa?”
A vendar minimalna slovenska plača ni tudi povprečna. Veliko ljudi zasluži dvakrat toliko. Otrinova z nasmeškom v mehki goriški primorščini odgovori: “Predpostavimo, da prejemate dvakratno povprečno plačo. Ali želite delati ves ponedeljek in še pol torka samo za avto? Pomislite, koliko drugih stvari bi si lahko privoščili za ta denar! Raje bi peljali otroke na izlet z avtobusom. Ali pa bi si privoščili dobro večerjo v dvoje. Ali morda jezikovni tečaj ...”
Odvisnost od pločevine
Okoljski aktivisti imajo malo morje idej, kako se rešiti iz začaranega kroga “avtoodvisnosti”. Poleg uporabe javnega prevoza, kjer je to možno, je vse bolj privlačna ideja “delitve avtomobila” ali v angleščini “car sharinga”. Lahko si več ljudi skupaj kupi en avtomobil, predlagajo. Pa čeprav slovenska pregovorna ljubezen do lastnega avtomobila ob taki ideji postane noro ljubosumna.
A vendar so prav v tej smeri razmišljali ponekod že pred desetletji. V Los Angelesu, denimo, imajo na avtocestni vpadnici levo od prehitevalnega pasu še enega, ki je namenjen le vozilom, v katerih sta najmanj po dva potnika. Ta ideja se imenuje “car pool” ali po naše “skupina za skupno vožnjo”. Zelo razširjena postaja tudi v Sloveniji. Z uporabo svetovnega spleta je to, o čemer smo pred leti samo sanjali, postalo resnica. Poglejmo na primeru. Iz Kopra v Ljubljano vozita dopoldne samo še dva avtobusa. Vožnja traja debeli dve uri, cena pa je enajst evrov. V okoljevarstvenem društvu Focus opozarjajo, da ljudje vožnjo z avtomobilom smatramo kot temeljno človekovo pravico. A hkrati pozabljamo, da je takšna slika varljiva, če se obnašamo odgovorno do gospodarskih, socialnih in naravnih omejitev. Pomisliti bi morali tudi na prihodnje generacije, menijo okoljevarstveniki. “V tej luči je naše potovanje iz Ljubljane v Portorož na kavo videti otročje, neodgovorno in celo objestno, predvsem pa ni pravično do naših zanamcev,“ pove Otrinova.
Seveda okoljski aktivisti ne zahtevajo, da bi se povsem odpovedali uporabi avtomobila. A vendar bi po besedah Otrinove bilo nujno “predvsem zmanjšati obseg nepotrebnih kratkih voženj, ki jih lahko povsem udobno opravimo peš, s kolesom ali z avtobusom”. Le teh je namreč več kot pol. “Ko boste omejili število takšnih voženj, boste naredili prvi, najpomembnejši korak k trajnostni mobilnosti,“ predlaga Katarina Otrim.
Do Ljubljane za pet evrov
In alternativa? Vlak nikakor, saj je še veliko počasnejši. In glede na vladne načrte tudi ne kaže, da se bo hitro kaj spremenilo. Pravo alternativo ponujajo na spletni strani www.prevozi.org. Gre za Primorce, ki se dnevno vozijo v prestolnico, hkrati pa ponujajo, da s seboj zapeljejo še koga. Za vožnjo je treba odšteti pičlega petaka (nekateri računajo tudi manj), vožnja pa traja samo kako uro.
Na dan, ko je nastajal članek, smo na internetu preverili in v dopoldnevu našteli kar devet ponudb za prevoz iz Kopra v Ljubljano. Je temu treba sploh še kaj dodati? 
okvir
Odmev prek meja
Okoljski nevladni organizaciji Focus je z objavo spletnega kalkulatorja uspel veliki met. O tem ne priča le odlična obiskanost te spletne strani, ampak tudi reakcije ljudi. Nekaj ljudi jim je že telefoniralo, da so svoje avtomobile zaradi avtokalkulatorja preprosto - prodali. Od lanskega avgusta je kalkulator uporabilo že kakih 4000 ljudi, so nam povedali v društvu. O projektu pa niso pisali le slovenski mediji, ampak tudi tisti na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini.
Društvo za sonaraven razvoj Focus si je za kalkulator stroškov avtomobila prislužilo tudi nominacijo za sončno osebnost leta. V nominaciji so avtomobil poimenovali “veliki zajedalec malega družinskega proračuna”.
okvir
Nasvet
“Carpoolinga” ali oblikovanja skupine za skupno vožnjo po Sloveniji ne ponuja samo spletna stran www.prevozi.org. Spletni brskalniki najdejo kar precej podobnih strani, če vanje vnesemo pojem “car+pool+Slovenija”. Čeprav tuji ponudniki Slovenije v veliki večini nimajo dobro pokrite, pa je to odlična in poceni priložnost za potovanja po Evropi.
objavljeno v Primorskih novicah 2. aprila 2011