30. maj 2011

Ivan Mozetič: Zaradi zdravilnih rožic je šel v zapor

Bogata dediščina ljudskega zdravnika Ivana Mozetiča
Med Cerkljani je spomin na pred okroglimi 40 leti umrlega ljudskega zdravnika in zeliščarja Ivana Mozetiča še vedno zelo živ. Vsak, ki ga je poznal, običajno najprej pove, da bi praktično vsak domačin znal o njem povedati vsaj en dogodek ali anekdoto. A vendar je bilo sogovornike, ki bi bili pripravljeni v mikrofon povedati svoje spomine na velikega zdravilca, zelo težko najti.
Ivan Mozetič (1889-1971) se je v srca Cerkljanov zapisal kot dušni pastir, protifašist in zdravilec. Posebej se ga spominjajo zaradi neštetih napol čudežnih ozdravljenj. Ko so zdravniki že dvignili roke, so Mozetičeve rožice prinesle preobrat. A to mu slave ali denarja ni prineslo. Ravno obratno. Povojna revolucionarna oblast ga je zaradi zdravljenja ljudi “brez dovoljenja” zaprla in večkrat denarno kaznovala.
Od Vipavske do Cerkljanske
Priljubljeni Cerkljan je odraščal na Goriškem. Rodil se je v trgovski družini v Mirnu pri Gorici, 26. avgusta 1889. V Gorici je doštudiral in bil posvečen v duhovnika še pred začetkom prve svetovne vojne (1912). Kot mlad duhovnik, kaplan, je najprej služboval na Vipavskem (Črniče in Velike Žablje). Konec prve svetovne vojne je dočakal v ruskem ujetništvu. Po vrnitvi na Primorsko pa ga je goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej (o njem najdemo veliko zgodovinskih podatkov na straneh Štefana Rutarjaposlal v svoje rodne kraje: najprej v Dolenjo Trebušo, nato pa v Ravne nad Cerknom (1919). Mozetič je skupaj z učiteljem Ignacijem Jugom, ki je bil doma iz Vrhkriža, ustanovil kulturno društvo s pomenljivim imenom Zora, ki deluje še danes. Ljudske igre, petje in bralni večeri v javni knjižnici s pretihotapljenimi knjigami so razpotegnjeno vas devet kilometrov zahodno od Cerknega poživili. A ne za dolgo. Pisalo se je leto 1927. Fašistične oblasti so župnika Mozetiča obtožile, da je govoril o fašizmu, ki da zatira prosvetna društva. Zato so fašisti društvo Zora preprosto - ukinili. Mozetič pa je bil postavljen pod policijski nadzor za pet let. Istega leta je bila tudi prepovedana slovenščina v šolah. Kot drugi primorski duhovniki je tudi Mozetič verouk spremenil v učne ure slovenščine. Ko ga je škof sklenil premestiti k morju, v Devin, pa so italijanske civilne oblasti to preprečile tako, da mu niso izdale dovoljenja za selitev.
Z razmahom italijanizacije je fašističnim oblastem postal trn v peti. Ker je odločno odsvetoval staršem vpis v “prostovoljno” fašistično otroško organizacijo Balilla, pritiskom italijanske učiteljice pa se je odločno postavil po robu, je prišel v nemilost. Na goriški kvesturi so leta 1931 o njem zapisali, da je “zvit nasprotnik”. Nacionalistični učiteljici je namreč svetoval previdnost, saj “sta trupli dveh mrtvih fašistov še topli”. Po nekajdnevnem zaporu in mnogih zaslišanjih so nad njim uvedli stalni nadzor, mu omejili gibanje na območje Raven in določili policijsko uro v nočnih urah. Prepovedali so mu celo vstop v gostilne in na javne prireditve.
Začetek druge svetovne vojne je položaj še bolj zapletel. Zaradi nasprotovanja komunistični prevladi v Osvobodilni fronti (OF) so nanj začeli pritiskati še terenci. Ob kapitulaciji Italije je na cerkvena vrata nabil plakat z narodno vsebino, a si je prislužil obtožbo protipartizanskega delovanja.
Botanik
Za rastlinstvo je bil navdušen že od malega. “Vsako pomlad je obiskal sleherno samotno hišo v fari. Nikdar ni hodil po cesti ali kolovozu, zmeraj je spotoma stikal po obronkih in gmajnah ter odkrival vsa mogoča zelišča,” se ga spominja cerkljanska pesnica in pisateljica Ivana Čadež. “S pomočjo raznih zeli je odlično zdravil tudi živčne bolezni. Le kje bi takrat vse te revne družine dobile denar za zdravnika? Med vojno ga sploh ni bilo mogoče dobiti niti za denar. Mozetiča pa smo imeli na razpolago celih 50 let,” še pripoveduje Čadeževa.
Na novega leta dan zadnega leta vojne je Mozetič postal župnik in dekan v Cerknem. Še naprej je k njemu prihajalo po zdravstvene nasvete staro in mlado, od blizu in daleč. Avtor več domoznanskih knjig o Cerkljanskem, Viktor Prezelj, navaja primer Vide Mrak iz Podlanišča, ki je hudo zbolela na ledvicah. Ljubljanski zdravniki so jo preiskali in odslovili, saj bi morala na operacijo, za katero bi bilo treba plačati skoraj toliko, kot je bila vredna vsa njihova kmetija. Takrat pa je slučajno prišel Mozetič in na podlagi dekletovega urina naročil njenemu očetu, naj stolče in skuha korenino rdečega radiča, pšenične otrobe in nekaj drugih zeli. Trikrat na dan je trinajstletnica v naslednjih tednih jemala po nekaj žlic te grenke tekočine, kar jo je povsem pozdravilo. Ljubljanski zdravniki niso mogli verjeti svojim očem, ko so jo spet pregledali. A dekle je bilo dva tedna kasneje klicano k sodniku skupaj z Mozetičem. Njeno iskreno pripovedovanje naj bi sodnika omečilo, da dekanu ni bila ponovno dosojena kazen.
Nenavadne posledice so bile v skladu z novo povojno ideologijo. Komunistične oblasti so Mozetiča večkrat obtožile, da zdravi ilegalno in bogati na račun revnih ljudi. Zato so mu dvakrat naložile denarno kazen, nekaj dni pa je preživel celo v zaporu.
Domačini se spominjajo še mnogih drugih primerov ozdravitev. Ko je neka gospa zbolela zaradi krvave griže in so zdravniki povsem obupali, se je obrnila na dekana Mozetiča. Ta je pogledal vzorec njenega urina in jo v enem tednu ozdravil s čaji in ogljem. Diagnosticiranje na podlagi urina zveni na prvi pogled malce nenavadno. A gre za starodavno metodo, o kateri poroča že egiptovski papirus iz 14. stol. pr. Kr. in ki se je v srednjem veku razširila po Evropi. Imenuje se uroskopija. Danes spada bolj v alternativno medicino, čeprav jo upošteva tudi uradna. Spomnimo se samo na teste nosečnosti.
Pri nabiranju rastlin so mu pomagali veroučenci. Prinašali so mu rastline, ki jih niso poznali. Nekateri so mu zelišča tudi nabirali in sušili po njegovih navodilih: v suhem in temnem prostoru, nikakor pa ne na soncu. V zahvalo jim je dajal podobice, ki so jih otroci v časih, ko je bila televizija redka in črno-bela dobrina, zelo cenili.
Učitelj patra Ašiča
Njegovi nekdanji veroučenci radi povedo, da je Mozetič zdravilstva učil tudi najbolj znanega slovenskega zeliščarja, stiškega patra Simona Ašiča (1906-1992). Kdaj in kje naj bi se to zgodilo še ni natančno raziskano. Je pa dejstvo, da se je Ašič, čigar knjige o zeliščih se še danes prodajajo za med, začel posvečati zeliščarstvu med drugo svetovno vojno, ko je bil Mozetič že zeliščarski stari maček. “Zanimivo bi bilo raziskati še Mozetičevo sodelovanje s povojnim organizatorjem zdravstvene službe dr. Jožetom Steklaso, ki je iz italijanske palacine za nižje oficirje postavil pravo bolnišnico. Takratna zdravstvena oskrba v Cerknem je bila v marsičem celo boljša od današnje,” pa pove odličen poznavalec cerkljanske krajevne dediščine Štefan Rutar.
“Na dekana Ivana Mozetiča imam samo lepe rosne spomine. Zanj sem nabiral zdravilne rastline. Učil me je prepoznati zdravilne rastline, jih pravilno nabirati in sušiti. Več bi bilo za frkovca med sedmim in desetim preveč,” se spominja Štefan Rutar, ki se, mimogrede, še dobro spominja januarja 1944, kako je nekaj metrov proč od njega pela nemška strojnica in kosila po slušateljih partizanske partijske šole v Cerknem.
Štefan Rutar, po domače Dreškov, že pet let vzdržuje svoje spletne strani o cerkljanski kulturni dediščini, ki imajo tudi z več kot 10.000 obiskov mesečno. Na straneh http://www.rutars.net/ najdemo poleg preslikanih dragocenih starih knjig in dokumentov tudi nekaj fotografij Ivana Mozetiča.
Mozetič je zadnje desetletje življenja preživel v pokoju v svoji hiši v Ravnah. Obiskov pa kljub pokoju ni imel nič manj. “Tja sem prišel na neki državni praznik. Dolga vrsta se je vila pred hišo. Postavil sem na na konec in čakal,” se spominja duhovnik Efrem Mozetič. Zanimivo je, da sta na Primorskem poleg upokojenega Efrema Mozetiča s častitljivo starostjo 93 let, še dva duhovnika s tem priimkom. V Rodiku je župnik Iztok Mozetič, v Postojni pa Ervin Mozetič. A prav nobeden od treh ni v sorodu z Ivanom.
Na pogrebu, februarja 1971, se je zbralo toliko ljudi, da je bila maša kar na prostem. Efrem Mozetič se tega dobro spominja, saj je imel govor ob grobu. “Bil je odličen zdravnik,” se priduša in opiše, kako mu je leta 1939 še kot bogoslovcu pomagal, ker zaradi glavobolov ni mogel študirati. Omeni tudi, da si je že po zdravilčevi smrti ledvične kamne pozdravil z rdečo peso in drugimi zelišči.
Ivan Mozetič je svojo hišo v oporoki namenil za dom duhovnosti. Darove je od bolnikov sicer vzel, a je vse namenil v “Božjo slavo”, pove upokojeni duhovnik Alojz Munih, ki je dvakrat služboval z Mozetičem. “V začetku mi je kot mlademu duhovniku on asistiral, v starosti pa sem mu jaz,” pove 84-letni Munih. Pred smrtjo je namreč zaradi oslabelosti maševal samo ob pomoči, kar v domači hiši v Ravnah.
Hiša pa je nato večkrat menjala lastnike. Nekaj let so v njej letovali tudi duhovniki. Potem je spet menjala lastnika. Danes je v lasti znanega idrijskega novinarja in založnika Damijana Bogataja, ki jo prenavlja. Našel jo je prazno, le nekaj pokojnikovih stekleničk je bilo še v njej. Bogataj, ki je izdal knjigo Cerkljanska skozi čas s posebnim poglavjem o Mozetiču, opozarja, da je Mozetič ustvaril dragocen arhiv. Zdravilne recepte in zapiske bi bilo koristno objaviti, predlaga. O tem se v Cerknem govori že več let, a doslej nikomur arhiva še ni uspelo najti.
Ivan Mozetič je sestavil Slovar flore slovenskih dežel v petih jezikih na več kot 500 straneh, ki ga hrani Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Njegov podpis najdemo med podpisi duhovniških kolegov Cerkljanske dekanije iz leta 1931 
Pisateljica Ivanka Čadež
Mozetiča se spominjajo trije upokojeni duhovniki, ki živijo v vipavskem Centru starejših Pristan: (z leve) Martin Pavlin, Efrem Mozetič in Alojz Munih
Damijan Bogataj iz Idrije si želi, da bi našli Mozetičeve recepte in jih objavili
Mozetiču je tekla zibelka v Mirnu pri Gorici, kjer še vedno živijo njegovi sorodniki
Društvo Zora je uprizorilo igro Tri sestre (1922), Mozetič je na fotografiji v sredini s kolarjem
besedilo in fotografije TINO MAMIĆ
arhivske fotografije www.rutars.net
fotografija dramske zasedbe: KUD Zora Ravne
članek je bil objavljen v dnevniku Primorske novice 28. majnika 2011

25. maj 2011

Alenka Rebula: "Življenje ni osvajanje vrhov"


Zahodna civilizacija vse manj časti Boga in vse bolj razvija kult človeškega telesa. Anoreksične manekenke, lepi politiki, prsate pevke in mišičasti igralci ustvarjajo privid lepega sveta. Je vse to na račun človekove duševnosti in duhovnosti?
Alenka Rebula je psihologinja, filozofinja, prevajalka, pesnica in pisateljica. Knjižne uspešnice, polne dvorane poslušalcev in nedavno podeljena literarna nagrada Vstajenje pričajo o njeni priljubljenosti na obeh straneh meje. Njeno osebnost je preprosto nemogoče opisati v nekaj kratkih besedah. Njeni učenci pa so ji skovali prav ljubek nadimek: Rebulčica Sneguljčica.
Delno je to gotovo na račun notranjega življenja, pa tudi na račun telesa samega. Telo je resnično, vezano na našo življenjsko zgodbo. Ima svoje potrebe in sporočila, ki niso razvidni iz samega zunanjega videza, ampak šele iz občutkov.
Kakšno vlogo ima pri tem obleka? Pravite, da nas zahodnjaške obleke utesnjujejo.
Precej, da. Poglejmo obuvala. Imamo mit ženske pete, ki ne daje svobode. Obremenjeni smo z normami in zahtevami po uspešnosti. To nam je verjetno vzelo suverenost. Zato se ne oblačimo tako, da bi izrazili svoje občutke, ampak tako, da bomo naredili vtis na druge. Ko začnemo misliti na to, kakšen vtis bomo naredili na druge, se vedno odtujimo sebi. Izgubimo zbranost na lastno vsebino, ki nam daje gotovost.
Zahodna ženska je po eni strani najbolj emancipirana na planetu. Če pa jo gledamo skozi oblačila, je najbolj utesnjena. Kaj menite o tem?
Nekoč sem poslušala Afričanko, ki je pripovedovala, da Afričanke lahko hodijo prosto in zračno. One se v oblačilih počutijo svobodne, me pa se stiskamo in prepasujemo ... Lahko se res vprašamo, koliko so se ženske na poti v emacipacijo osvobodile tudi podrejenega načina oblačenja. Delno gotovo. Ženskam se sedaj ni treba več tako zakrivati kot nekoč, ko je to določala avtoriteta. Še danes ponekod namreč ženskam določajo obvezni videz, kot jim kdo narekuje: družinska avtoriteta, stan, moški svet ali verska avtoriteta. Svoboda ni dovolj, vprašanje je tudi, koliko si upamo izdelati svoja lastna merila.
Imajo ženske same sebe dovolj rade?
Mislim, da še zdaleč ne. Če bi se imele rade, bi ne bilo toliko trpljenja, terapevtov s polnimi rokami dela, použitih tablet in bolezni, ki napadajo ženske organe. To je vse nekako povezano. Ena od najhujših stvari današnjega časa je pomanjkanje počitka za žensko. Ženske preveč delajo, premalo spijo in to načenja njihovo zdravje, njihovo ravnovesje. O tem bi morali več govoriti.
Kje pa je meja med ljubeznijo do sebe in narcisoidnostjo?
Ljubezen do sebe je spoštovanje do sebe, varovanje svojega dostojanstva in posluh za svoje potrebe. Narcis pa se v resnici ne zanima za to, kar v resnici čuti, ampak kako učinkuje. Išče le zunanje odobravanje. Živi od tega, da ustvarja vtis. Njegov videz mora biti tako zelo privlačen, prepričljiv, očarljiv. To sta dve zelo različni stvari.
Moški radi rečemo, da si ženske ne znajo vzeti časa zase. Ženske pa po drugi strani moške rade vidijo kot tiste, ki si zase vzamejo preveč časa. Je kaj resnice na tem?
Težko je govoriti na splošno. Ko pride ženska iz službe domov, najprej vidi, kako je hiša v neredu. Dokler vsega ne uredi, si ne vzame časa zase. V notranjosti ji nekaj pravi, da je vredna pohvale, ko je kos svojim dolžnostim. Več kot naredi, boljša je. Včasih ni bilo hujše obtožbe kot je to, da je ženska lena in da zanemarja dom in družino. Da je malomarna. To je bila največja sramota za žensko.
Ali ni to začaran krog? Ženska je preveč obremenjena in si ne vzame časa zase. Potem pa je nezadovoljna, utrujena in slabe volje. Tudi jezna na moža, ki ji ne pomaga.
Točno tako, ja. Oba bi morala kaj narediti. Ženska bi lahko razumela, da delo lahko počaka, medtem ko telo in duša ne moreta. Če se spoštujem, si moram takrat, ko potrebujem počitek, dati prednost. Ne da se garati ves teden, potem pa »pospešeno« počivati čez vikend. Ljudje okoli nje se ne čutijo ljubljene samo zato, ker ona vse v hiši postori. Želijo biti občuteni bolj kot postreženi. Šele če je mirna, spočita, se lahko zaveda, kaj družina resnično rabi. Pa čeprav jim zato naloži kako delo ali jih povabi k sodelovanju pri delu. Ne pa tako, da mora biti vse tako in ob tisti uri, kot ona reče. Ko se ženska začne odpovedovati ideji, da mora biti stanovanje kot iz škatlice, zadiha vsa družina. Tudi ona in tudi njen mož.  
Moški ženskam radi očitamo tudi čas, ki ga porabijo v trgovinah. Je nakupovanje potreba, nuja, razvada ali kaj tretjega?
Ločiti moramo dvoje. Eno je potrošniško hlastanje, ko prisilno nakupujemo. Takrat svoje občutke polnim z zunanjimi stvarmi. To res nekatere ženske počno. A to počnejo tudi nekateri moški. Drugo pa je igriv pristop do nakupovanja. Ženska rada opazuje barve in oblike, sestavlja garderobo, kar je del ustvarjalnosti. Tako dobi nove ideje zase in dom.  Ženske včasih v trgovinah samo opazujejo in nič ne kupijo. To je lahko igra fantazije.
Kaj pa moški? So moški kaj drugačni? Industrija lepega raste namreč najbolj na račun moških, ki vse več denarja namenjajo frizerju, kozmetiki in lepotnim centrom?
Hm. Industrija vedno išče nišo, kjer doslej ni imela kupcev. Otroci, mladostniki in moški so zato potencialni novi kupci. Tudi moški so začeli razmišljati, da se ne smejo postarati in da je videz zelo pomemben. Glede nakupovanja pa je v ozadju še veliko vprašanj. (premolk) Kakšne so razlike med nakupovalnimi navadami moških in žensk? Moj sin in moj mož sta to takole opazila: moški si napiše listek, gre v trgovino, nakupi in pride ven. Če pa grem sama, razmišljam o tem, kaj potrebujem po poti, potem si izdelke ogledujem. Se pa moram pri tem tudi malce disciplinirati. (nasmeh) Moški je veliko bolj odločen pri nakupovanju in se lažje kontrolira. Ženska pa vedno pusti odprte druge možnosti. To pa je sicer v življenju lahko zelo koristno, da si odprt za spremembe, za sodelovanje s stališči drugih. Glede nakupovanja pa je del ženskega sveta zaradi tega bolj ranljiv, žal.
Veliko se ukvarjate z odnosom ženska – moški. Posvečate pa se povsem ženskam. Ženske blagrujete. Vam moški kdaj očitajo, da ste feministka?
Na, tega mi še nihče ni rekel. Je pa tudi vprašanje, kaj izraz feminizem danes sploh pomeni. Je to skrb, da se imajo ženske dobro? To se je začelo s feminizmom. Smo pa imeli tudi že davno pred tem pojavom ženske, ki niso bile v kakem posebnem gibanju in se niso imenovale feministke, a so živele svobodoljubno življenje in se postavile po robu družbi. In velikokrat so to zelo drago plačale, tudi z življenjem. Feminizem pa je imel konkretne in skupne cilje in dosegel nekaj premikov. Nekateri doseženi cilji žensk niso utrdili. Ženska je danes svobodna, lahko hodi v službo, se poroči, ne poroči, loči, lahko se odloči za otroke ali pa tudi ne, v teoriji naj bi razpolagala s svojo spolnostjo. V resnici pa ni vse tako: še vedno je veliko nasilja nad žensko, trpljenja in notranje nesvobode. Do notranje svobode pridemo, ko postanemo notranje močne, ne pa, ko dobimo pravice od zunaj. To lahko kvečjemu pomaga in podpre našo notranjo svobodo, a je ne ustvari.
Torej vprašanje enakopravnosti žensk vendarle ostaja, kljub vsem dosežkom feminizma?
Ko od družbe dosežemo, da upošteva naše potrebe in naše dostojanstvo – in tega nismo še dosegle – ostajajo odprta še vprašanja, kako naj ženska sama opravi s svojimi občutki krivde, podrejenostjo, željo po varuhu ipd.
Ali lahko primerjate med seboj Slovenke, Italijanke in Zamejke?
To niso dobre primerjave. Tipična Italijanka ali Slovenka ne obstaja. So pa med njimi kulturne razlike, ki jih vidimo v navadah. Slovenke so tako veliko bolj storilnostno usmerjene, delovne in zahtevne do sebe kot pa Italijanke mojega okolja. Med njimi  opažam manjšo zahtevnost do sebe, več si tudi privoščijo.
Kaj pa zgodovinsko? V čem je Slovenka danes drugačna od tiste izpred stoletij? So se nekateri problemi rešili?
Problemi se ne rešijo, le preobrazijo v kaj drugega. Cankarjanske matere danes ni več, imamo pa nove oblike občutka dolžnosti, ki pesti mnoge ženske. In tako bo ostalo še dolgo, predvidevam. Problema namreč ženska sama ne more rešiti, ampak ga morata skupaj ženska in moški. Spremeniti se morajo tudi način vzgoje, javno mnenje, šolstvo in celotno družbeno tkivo. Občutki krivde in ujetosti se v ženski rodijo, ker je življenje na vseh ravneh dušeče za žensko dušo. In ne le žensko, tudi otroka dušimo.
Kako to spremeniti?
Čim širšemu krogu ljudi bi morali približati izkušnjo spoštovanja sebe in avtentičnega življenja. Da bi to postalo vsakdanja tema. Da bi se o otroštvu govorilo veliko bolj prosto in iskreno. Da bi družine ne skrivale svojih težav, ampak se povezovale in skupaj z drugimi iskale rešitve problemov. Da bi ljudje nehali zapirati vrata svoji bolečini in bi raje šli v dialog. S tem bi odpadlo veliko trpljenja. Veliko stisk izhaja iz tega, da ko ljudje doživljajo hude stvari, a nočejo tega pokazati svetu, kot da  je stiska sramotna. Na zunaj moramo biti uspešni. Če bi nehali s to avtocenzuro, bi veliko naredili za duševno zdravje. Nehajmo verjeti v idealno in uspešno življenje kogarkoli. To bi bil velik korak. Pritisk bi se zmanjšal in s tem tudi nasilje.
Ali vaše knjige kot prave uspešnice (ena je doživela štiri, druga pa kar osem izdaj) pomagajo spreminjati svet?
Hm. Ko se pogovarjam z bralci imam občutek, da knjiga lahko spremlja in podpira človeka. Nekateri se v knjigah prvič srečajo z določenimi perečimi temami, ali pa jih je neka zadeva mučila dolga leta in zaradi  knjige ugotovijo, da nimajo samo oni tega problema. Potem lahko začno o tem govoriti  z drugimi. Ko se ljudje povežejo, jim je lažje. Moč človeške bližini smo namreč malce zanemarili. Poglejmo v zgodovino. Človek se je rodil kot socialno bitje. Živel je v malem plemenu, kjer si je ob skupnih zgodbah in izmenjavi življenjskih izkušenj gradil občutek varnosti. Danes, ko smo ljudje vse bolj tekmeci in nasprotniki, pa ta občutek varnosti izginja. Knjige ustvarjajo virtualno skupnost ljudi, ki so okoli izbranih tem začeli podobno razmišljati.
Psihološka knjiga izpod peresa pesnice je povsem drugače berljiva kot suhoparni znanstveni učbenik. Kako povezujete poezijo in psihologijo?
Človekova notranjost je tako skrivnostna, čudovita in strašna obenem, da se mi zdi, da jo lahko izrazimo samo z umetniškim jezikom. Ne verjamem, da lahko čustva opišemo v strokovnem jeziku, če se skušamo približati naši resnični izkušnji.  Še največ dobre psihologije sem srečala v velikih romanih.
Pravite, da je odnos do staršev povezan z vzgojo otrok. Malce nenavadno se zdi na prvi pogled. Če kritiziraš svoje starše, je pač logično, da jih v vzgoji ne boš posnemal?
Ne, ni logično. Nekatere stvari ki so jih starši počeli z nami, poznamo in smo se jim uprli. A starši so vplivali na nas veliko globlje in skrito in ne moremo se upreti temu, česar ne vidimo. Najgloblje občutke nosimo v sebi naprej. Zato se pokažejo na naših otrocih.
Na kakšen način?
Naj dam primer: če so nas starši zanemarjali, se lahko namenoma svojim otrokom posvetimo z velikim občutkom dolžnosti. Zanje naredimo več, kot je treba, in se odpovedujemo svojim željam. S tem občutkom pa obremenimo otroke. Otroci čutijo težo naše žrtve. In tako živijo z občutkom, da nas obremenjujejo. To je isti občutek, kot smo ga imeli mi, ko so nas starši zanemarjali: da smo jim v breme bolj kot v veselje. Naši otroci čutijo tako kot nekoč mi, da nas obremenjujejo. Predali  smo jim izkušnjo, da je biti starši predvsem muka.
Ali najdemo v vsakem problemu, ki ga imamo v odnosu do družine ali bližnjih, vzrok v otroštvu?
Beseda vzrok ni prava. Vsak človek se rodi z določenim značajem. Poleg temperamenta pa nanj vplivajo tudi družina, družba in dogodki, ki se mu zgodijo. Vse to ustvari enkratno osebnost. Lahko pa rečemo, da so v otroštvu bila nastavljena ravnotežja in zarisane meje, znotraj katerih se bo razvila človekova osebnost. Kako je vplivalo otroštvo na nas, lahko vidimo šele čez veliko let, ko nam postane življenje pregledno. To je kot verižna reakcija, pri kateri ne vemo točno, kateri člen je vzrok in kateri posledica. Nesporno pa je – če primerjamo to z biljardom - prvi trk s kroglo, ki njen tok usmeri, v otroštvu. Potem pa se smer seveda lahko tudi  spreminja.
Kako spoznamo, kaj se nam je zgodilo v zgodnjem otroštvu?
To ni lahko. Opazovati je treba svoje občutke. Posebej občutke žalosti, sramu, jeze in veselja, ki niso vezani na ta trenutek, ampak se vežejo na spomine ali pa so nam nejasni. Otroštvo pride na dan v odnosih. Kadar nam, denimo, gre nekdo zelo na živce, ali pa nam je zelo všeč. Kadar nas kaj zelo razburi pri lastnem otroku ali zakoncu, zaživi v nas najgloblji sloj spominov. V odnosih smo najbolj ranljivi. Globlji kot je odnos, starejša čustva prebudi. Najbolj pa postanemo otroci  ob prevarah.
Kaj pa, ko informacije o otroštvu ne moremo dobiti? Če so starši pokojni ali pa se z njimi ne da pogovarjati o tem?
Glavna stvar ni informacija. Tudi starši ne morejo vedeti natančno, kako so dogodki name vplivali. Tudi oni poznajo samo tisti del resnice, ki jim je dostopen. Od svojih staršev ne moremo dobiti pravih informacij. Nekateri starši so poročeni 50 let, prepričani, da imajo dober zakon, v resnici pa sta oba zelo osamljena. Zato mi ne moreta povedati resnice, saj jo lahko začutim le sam. Kako bomo prišli do resnice svojega življenja je odvisno od tega, kako iskreno, prosojno in globoko začutimo sebe. Zares se spoznavamo šele v najbolj intimnih in neobvladanih reakcijah in predvsem v telesnih odzivih.
Je zaradi nepoznavanje sebe toliko ločitev in sporov?
V začetku zveze nam ponavadi vse, kar dela partner, ustreza. Prej ali slej pa vsak naredi kaj, kar partnerja prizadene. Lahko gre za povsem drobne stvari. Če pa nismo dovolj pozorni in se ob problemu ne ustavimo, pogovorimo in si zaupamo, kaj nas prizadene, se lahko problemi nabirajo. Drug drugemu potem sploh ne znamo dati tistega, kar potrebuje. Počutimo se nesprejeti in brez ljubezni. Tudi ob nekom, ki se sicer zelo trudi. To je zato, ker on tega ne ve, saj se mu nismo nikoli potrudili povedati, kaj čutimo. Tu se običajno parom zaplete, da se oddaljijo. V naši kulturi ni navade, da bi si jasno in lepo povedali – to me boli, to si želim, - ker nismo iskrena družba, ljubezen brez iskrenosti pa umre.
Lahko z malimi koraki dosežemo ravno tako visoke cilje?
Življenje ni osvajanje vrhov, kjer zasadimo svojo zastavo. To je le naš vojaško tekmovalni sistem razmišljanja. Življenje je potovanje skozi različne dežele. To so pokrajine duha ali življenjska obdobja, ki ima vsaka svoje zanimivosti lepote in težave. To je ustvarjalen proces, ne pa proces trpljenja.
A tako potovanje je obremenjeno s staranjem.
To je gledanje naše civilizacije, kjer mišična moč in hitrost v reakcijah, sicer tipična lastnost mladega človeka, edini kriterij kakovosti življenja. V resnici pa z leti res izgubljamo nekatere sposobnosti, a tudi pridobivamo druge. Človek pri 60 ima modrost in življenjsko moč, ki je dvajsetletnik kljub svojim mišicam ne zmore. Starejši človek zmore notranje podvige in dosežke, ki jih kot mlajši ni zmogel. Ljudje živimo vedno dlje. Zato si moramo postaviti vprašanje, kako ta leta ovrednotimo. Telo se odziva glede na to, kako z njim ravnamo. Če odpišem telo rekoč, da začnem propadati po 40. letu, in samo objokujem izgubljeno, potem sploh ne odkrijem možnosti starejšega telesa.
Bi potemtakem človek moral postajati vsako leto srečnejši?
Če je naša sreča sposobnost, da uživamo življenje, potem gotovo. Če rastem v modrosti, sem vedno bolj kos vsaki novi težavi. Obenem postajam vse bolj in bolj človek skupnosti, povezan z svojim živim okoljem, kar mi da bolj polno življenje. Za srečo se mi zdi nujno čutiti, da dajemo, da ovrednotimo svoj osebni dar za druge.
Rojeni ste v družini znanih staršev, pesnice in pisateljice Zore Tavčar ter akademika in pisatelja Alojza Rebule. Se čutite včasih, da ste v njuni senci? Vam je naporno, ko vas primerjajo s starši? Verjetno je eno najpogostejših vprašanj, ali ste v sorodu s pisateljem Rebulo?
To me nikakor ne moti, saj je dejstvo. Dejstvo je, da so moji starši, da sem jim podobna in da so globoko vplivali name. Dejstvo nas ne more motiti. Dejstvo je preprosta resnica. Lahko sem hvaležna za vse, kar sem od staršev dobila.  Hvaležnost do njih je pogoj, da lahko  ovrednotim samo sebe, to  sem spoznala šele z leti. Ne samo staršem, tudi svoji družini in mnogim ljudem sem hvaležna. Spisek bi lahko bil neskončno dolg.
Je bilo pred leti torej drugače?
Ko sem bila mlajša, sem doživljala, da me ljudje dobesedno ne vidijo in da preko mene skušajo priti samo do mojih staršev. To me je motilo, potem pa sem videla, da rešitev ni v tem, da zanikujem to dejstvo. Moja starša sta močni osebnosti, zato sta mi veliko dala. Rast ob močnih osebnostih te prisili, da tudi sam razvijaš svojo moč. Če bi bila mama in tata šibki osebnosti, bi se lahko pritoževala, da sem odraščala ob slabičih. Nikoli nismo zadovoljni. (nasmeh)
Tudi ukvarjate se s podobnimi temami kot vaši starši: poučevanje, humanistika, pesnjenje in pisanje proze. Ste mogoče kdaj čutili, da vaša poezija tekmuje z mamino?
Tega nikoli nisem tako čutila. Nasploh nimam te želje, da bi tekmovala s komerkoli. Sicer pa je na svetu dovolj prostora za vse. Pesnikov se je že toliko rodilo, a lahko kljub temu vsak v miru piše svoje pesmi. Vsak človek je enkraten. Rada berem druge avtorje in jih občudujem, seveda tudi dela mojih staršev. To mi nekaj da in je zato neke vrste hrana. Zavist izvira iz nezaupanja vase, sama pa precej zaupam vase.
Vi ste po poroki ohranili dekliški priimek. Tako kot vaša mama. Zakaj ste se tako odločili? 
Po poroki sem se podpisovala z obema priimkoma, Alenka Rebula Tuta. Na uradih v Italiji pa so me vedno spraševali po dekliškem priimku. Ugotovila sem, da sem uradno samo Rebula. Počasi pa sem začela dojemati, da sem tudi v resnici to. Če si dodam priimek, je to sprememba moje izvorne identitete. Realna pa je tista, s katero sem se rodila. Danes sem to zdi najbolj naravna izbira.

ABC
Alenka Rebula je bila rojena v Loki pri Zidanem Mostu (1953). Z možem Igorjem Tuto in tremi otroci živi v Sesljanu pri Devinu. Ukvarja se z globinsko psihologijo in »ozaveščenjem odnosa do otroštva, iz katerega raste osebna in skupna, tudi narodova usoda«. Zelo priljubljene in obiskane so njene delavnice, po vsej državi pa najdemo tudi že skupine Blagor ženskam, ki sledijo njeni metodi.
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ

Krajša verzija intervjuja je bila objavljena v tedniku Bonbon, 24. maja 2011

24. maj 2011

dr. Timi Ećimović: trikratni nominiranec za nobelovo nagrado

“Gospodar človeštva ni človek, ampak denar”

Svetovno znani raziskovalec in znanstvenik dr. Timi Ećimović je v zadnjih letih napisal tri knjige in bil po izidu vsake predlagan za Nobelovo nagrado. Ećimović, ki danes praznuje 70. rojstni dan, ima zelo jasen in preprost odgovor na okoljske probleme človeštva in planeta.
Nizkoenergetska ekološka hiša Timija Ećimovića sredi zaselka Medoši v Kortah nad Izolo je povsem nevpadljiva, pa čeprav ima na strehi kolektorje in južno steno vso v steklu. Težko je opaziti tudi malo sanitarno močvirje z rastlinami, ki tako prečisti vso odpadno vodo, da namesto odplak v kanalizacijo odteka povsem čista voda. Šele pred vhodnimi vrati se prepričamo, da je naslov pravi. Korte 124.
Pozvonimo. Čez nekaj trenutkov se vrata odpro in prikaže se postavni in nasmejani Ećimović. Povabi nas v prostorno dnevno sobo, ki bi jo lahko imenovali tudi popotniška galerija. Stene in omare so namreč polne slik in spominkov z vsega sveta. Timija Ećimovića spominjajo na leta, ki jih je preživel najprej kot poslovnež, v zadnjih letih pa kot znanstvenik na vseh kontinentih. V sedemdesetih letih je bil predstavnik Ljubljanske banke za srednjo in zahodno Afriko.
Od poslovneža do ekologa
To so bili časi, ko so bila potovanja po tujih državah za veliko večino jugoslovanskih državljanov le sanje. A Ećimović življenja ni jemal z veliko žlico. Njegovo življenje je bilo delo. Ustvarjalnost, hiperaktivnost in izredna delavnost. A nato je prišla nesreča. Šofer avtomobila mu je po nerodnosti odprl vrata tako, da ga je udaril v desno oko, da je skoraj oslepel. Zaradi tega ni prekinil svojega dela - takrat je v Nigeriji postavljal tovarno. Šele čez nekaj tednov, ko se je vrnil s potovanja domov, se je odpravil v bolnišnico. Vid mu je vrnila operacija konec januarja leta 1980 v ljubljanskem Kliničnem centru. Nekaj tednov pred njim so na kliniko sprejeli drugega svetovnega popotnika, takratnega jugoslovanskega komunističnega predsednika Josipa Broza Tita. Ležal je eno nadstropje pod maršalom. “Točno pod njegovo posteljo,” se pošali. Spominja se paradnega koraka menjajoče se straže pred sobo jugoslovanskega vodje, dokler se je ta še zavedal okolice. Po 10. marcu Ećimović korakanja ni več slišal.
Med okrevanjem je veliko razmišljal. Po postavitvi tovarne v Nigeriji ni več odhajal v tujino. Posvetil se je delu doma. Kot veterinar je začel pospeševati razvoj prašičjih in drugih živinorejskih farm. Kakih tisoč jih je bilo, čeprav jih ni štel. Nekatere so uspešne še dandanes. Leta 1986 je od slovenske republiške vlade dobil dovoljenje, da je ustanovil zasebni TJE Center za gospodarsko in biotehnološko svetovanje. Prvo zasebno podjetje v Jugoslaviji. Kot tehnološki svetovalec se je usmeril v varovanje narave, okolja in prostora. “Moja osnovna naloga je postala, kako izboljšati kakovost okolja - kakorkoli, kateregakoli in kjerkoli,” se spominja. “Tako sem dosegel neodvisnost,” poudari Ećimović. Vedno je brez dlake na jeziku: “Kar mislim, to tudi povem.”
Svoboda mu pomeni vse. Tudi danes, ko v pokoju živi sredi slovenske Istre. Novinarjev in politikov se izogiba. Sedežev v prvi vrsti ne mara in zadovoljen je, če ga ljudje na ulici ne prepoznajo. V Sloveniji tako ostaja precej anonimen; edini intervju z njim, ki ga omenja slovenska virtualna knjižnica Cobiss, je iz izolskega lokalnega tednika Mandrač. Veliko bolj kot Slovenci pa ga poznajo tujci. Zato je postal član Evropske akademije znanosti in umetnosti in zato ga je univerza Ansted s sedežem v malezijskem Penangu predlagala za Nobelovo nagrado za fiziko. In to kar trikrat.
Celo na svetovnem spletu pa o Ećimoviću v slovenščini najdemo le tu in tam kakšen stavek. V angleščini zapisom ni ne konca ne kraja. Zakaj je tako? “Sam sebe ne oglašujem. Reklame ne potrebuje. Sem pač to, kar sem.” Vabili so ga v ZDA, da bi raziskoval in tekmoval s tamkajšnjimi znanstveniki. A tega ne mara. In ne potrebuje.
V Kortah nad Izolo kot dosmrtni predsednik vodi SEG Institut za klimatske spremembe. Ustanova predvsem s pomočjo svetovnega spleta povezuje neodvisne znanstvenike in prostovoljce člane, ki raziskujejo in varujejo naravo. Ohranitev okolja in človeštva pa je zelo povezano s svetovnim socialnim vprašanjem, oziroma s pravično razdelitvijo dobrin planeta na vse njegove prebivalce. V okviru instituta deluje tudi na Dunaju ustanovljeni Svetovni forum mislecev (The World Thinker's Forum). “To je neodvisna, nevladna, nepolitična, neprofitna in nebirokratska organizacija,” pojasni Ećimović, ki je forum ustanovil skupaj s pokojnim dr. Rashmijem Mayurjem, direktorjem indijskega mednarodnega instituta za trajnostni razvoj in kakimi 60 znanstveniki iz vsega sveta. Forum mora namreč enakopravno predstavljati svetovni sever in jug. Tako kot Organizacija združenih narodov (OZN), vprašamo? Ećimović, ki je za OZN delal kot mednarodni konzultant, se nasmeje. Ali bi to svetovno organizacijo, na katero letijo očitki, da je papirnati tiger, potemtakem bilo najbolje kar ukiniti? “Vsekakor,” odgovori Ećimović, a brž dopolni. “Pravzaprav bi morali OZN preobraziti. Prilagoditi času. Zame kot znanstvenika je to le velika mednarodna birokracija. OZN predstavljajo predvsem stališča ZDA, in to kljub temu, da so prav ZDA največja neplačnica članarine tej organizaciji.” In kakšni so njegove konkretni predlogi? Sedež OZN bi se moral seliti. Njegova osnovna naloga pa bi morala postati varovanje narave, okolja in prostora. Ećimović je prepričan, da bi se OZN morala spremeniti v svetovno vlado.
Homo slumus
Da ne gre za utopično idejo, ki se mota po glavah osamljenih filozofov, dokazuje Ećimovićeva knjiga The Information Theory of Nature, ki v slovenščino ni prevedena, pa čeprav je bil njen avtor leto po izidu (2007) nominiran za Nobelovo nagrado za fiziko. V njej je objavljena ustava Federacije Zemlje. Napisala jo je skupina navdušencev z vseh celin, ki je že leta 1958 začela zbirati podporo za idejo o vsem svetu kot zvezni državi. Predvideva ustanovitev voljenega svetovnega parlamenta in vlade. Te ideje, ki je povsem demokratična, ne smemo zamenjevati s svetovno vlado, ki jo želijo ustvariti velike mednarodne lobistične organizacije, o katerih govorijo nekateri antiglobalisti in teorije zarote.
Rivalstvo med državami je po njegovem tudi vzrok za gospodarski sistem, ki onesnažuje okolje: “Človeštvo ne dohaja tehničnega razvoja. Vodilo človeštva ni človek, ampak vojna. Gospodar človeštva ni človek, ampak denar.” Zemlja zaradi vojn in onesnaževanja ne more zagotoviti dovolj hrane naraščajočemu prebivalstvu. Tako pojasnjuje Ećimović. Problem je nepravična razdelitev dobrin. Zato si je izmislil izraz Homo slumus, po prebivalcih, ki živijo v “slumih”, revnih barakarskih predelih velemest. “Dve milijardi ljudi nimata nikakršnih osnov za življenje. Danes se ne zavedajo svojega položaja. A ko se bodo zavedeli te nepravičnosti, lahko pride do velikega spopada.” Samo po sebi se postavi vprašanje globalizacije, ki vse bolj združuje planet. Je to pot do rešitve? Ećimović to zavrne z argumenti: “Komu služi globalizacija? Globalizacija spremlja človeštvo na samomorilski poti. Služi samo enemu pojavu človeštva. Ta pojav se imenuje denar.” Kot nekdanji svetovalec organizacije za prehrano FAO, ki deluje v okviru OZN, je prepričan, da je nemogoče, da bi Zemlja prehranila vse svoje prebivalce. “Rimski klub oznanja, da lahko Zemlja prehrani tudi 15 milijard prebivalcev. S tem se strinjam. A vendar večina človeštva ne živi človeku dostojnega življenja. Vsaki dve sekundi umre otrok. Vsako sekundo dobimo enega sladkornega bolnika več. Vsak peti Zemljan bo umrl za rakom.” In kje so vzroki? Sogovornik pravi, da je glavni vzrok mestno okolje: “Manhattan v New Yorku je prostor, kjer ljudje preprosto ne bi smeli živeti. Tam nimajo niti ene sekunde v dnevu brez hrupa. Naše telo ni ustvarjeno za tako življenje. Čez dobrih dvajset let pa bo kar 80 odstotkov ljudi živelo v velemestih. Ko sem živel v Ljubljani, sem se takoj, ko je bilo to mogoče, preselil v Komendo. A tudi od tam sem se potem preselil sem, v Medoše pri Kortah.” Ećimović nadaljuje: “Kot narovoslovec ugotavljam, da največkrat najdemo vzrok sprememb v okolju. Glavni vzrok za okoljske spremembe ni naraščajoče število prebivalstva. Je pa človek delni krivec zanje. Zakaj jelka izumira? Pred desetletji so vsi iskali vzroke v kislem dežju in mnogih drugih dejavnikih. Jaz pa sem od vsega začetka že trdil, da je vzrok sprememba kakovosti okolja. Dognal sem, da se klimatski pas na severni polobli vsako leto premakne za 100 kilometrov proti severu. Zato živalske in rastlinske vrste izginjajo. To je danes potrjeno.
Opozarja tudi na celo vrsto novih kemičnih sintetičnih snovi, ki jih že desetletja množično uporabljamo, čeprav nismo še raziskali njihovih posledic: “Če v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ne bi ustavili množične proizvodnje plinov CFC, nas danes ne bi bilo več. Ozonska luknja bi namreč dopustila kozmično sevanje iz vesolja, ki bi nas uničilo.” Pravi, da vsi pijemo kokakolo, pa čeprav nihče ne ve, kakšne so snovi v njej, in še manj, kakšne so posledice pitja te umetne pijače. Vsi jo pijemo, ker nam to velevajo oglasi: “Poglejte reklame - to je ena sama laž.”
Veliko ljudi naredi samomor tako, da se zaprejo v garažo in vžgejo avto, pravi: “Podobno se dogaja človeštvu. Na svetu brni vsak dan milijarda eksplozivnih motorjev in izpušča v ozračje strup.” Največja nevarnost za človeštvo pa je po njegovih besedah široka uporaba jedrske energije: “Delo z jedrsko energijo bi moralo ostati v laboratorijih za tesno zaprtimi vrati. Druga največja nevarnost pa so klimatske spremembe.” Danes pijemo vodo iz plastenk, še opozori: “Odkar pije človek vodo iz vodovoda, ni še nikdar pil tako slabe vode, kot je ustekleničena voda. Pa še plačamo jo.”
Vzgoja bo ohranila okolje
“Brez temeljite spremembe odnosa človeštva do okolja bo človek kmalu postal del zgodovine. Sam se človek težko spremeni. Lahko pa se spremenijo otroci. Ni vlade na svetu, ki bi želela imeti bistre otroke. Ni vlade, ki ne bi hotela imeti ubogljivih otrok in nato pokornih služabnikov. To je narobe. Otroke bi morali vzgajati tako, da se bodo znali prilagoditi novim pogojem. Današnji otroci brez elektrike ne znajo več preživeti. Vzgajamo jih le za to, da bodo znali služiti denar. Da bi bili največji, najlepši in najmočnejši. Zato sem že dolga leta podpornik ideje o svetovni vladi in član Začasnega svetovnega parlamenta. Interesi 1,3 milijarde Kitajcev, 300 milijonov Američanov in dveh milijonov Slovencev so povsem različni. A vendar ima vsaka skupina samo po en glas. Če bi pred 20 leti Slovenci vedeli, da bo Slovenija postala taka, kot je danes, bi bili vsi proti osamosvojitvi. Mednarodne kriminalne združbe obračajo več denarja kot katerikoli država sveta,” odločno pove Ećimović. Jezen je zaradi svetovnih vlad, ki so pod vplivom kapitala. Omenja čipe za pridobivanje sončne energije, ki bi jih lahko dali v omet in fasade spremenili v male elektrarne. A boji se, da tega oblasti ne bodo spodbudile: “Celotna igra elektrike se obrača okoli denarja. Tako kot je bilo pri mobitelu. Prenosne telefone bi namreč lahko razvili že pred pol stoletja, a takrat bakrov lobij tega ni dovolil. Pri pridelavi bakra so se namreč obračali številni milijoni. Kdorkoli se je pojavil s projektom brezžične telefonije, so ga onemogočili.”
Do ekološke politike slovenskih oblasti je kritičen. Pojasnjuje, da je - gospodarsko gledano - povsem nesmotrno postavljati vetrnice, a vendar jih hočemo postavljati. Po drugi strani pa imajo sončne kolektorje na Primorskem le redke hiše: “Sončna energija je zastonj. To velikokrat ponavljam, a brez učinka. Sam sem na hišo postavil sončne celice, ki mi ogrevajo hišo in vodo vse leto. Na Cipru imajo zakon, ki zapoveduje, da mora vsaka hiša imeti za ogrevanje vode sončne celice.”
Kakšen je recept za pot iz krize? Ećimović se namuzne in pravi, da ni lekarnar ali zdravnik, da bi lahko napisal recept. Pa čeprav nosi priimek, ki je nastal iz arabske besede hekim, kar pomeni zdravnik. “Recepta ni. Vemo pa, kaj delamo narobe. Da se vsak dan toliko vozimo z avtomobili. In tako naprej. Za vzdržni razvoj moramo drugače vzgajati otroke.”

19. maj 2011

Ljubljanski poklon Antonu Cebeju

Na ljubljanski razstavi poznobaročnega slikarstva je kar nekaj prostora posvečenega v Šturjah pri Ajdovščini rojenemu slikarju Antonu Cebeju. Prav Cebej je namreč imel v slovenskem poznobaročnem slikarstvu poleg Valentina Metzigerja in Fortunata Berganta osrednjo vlogo.
Razstava ljubljanske Narodne galerije z naslovom Izzvenevanje nekega obdobja, ki je na ogled še jutri, prikazuje najlepše slikarske mojstrovine, ki so jih ustvarili na Kranjskem v drugi polovici 18. stoletja. Spomnimo, da je nekoč Kranjska segala do Hublja. Na njegovem kranjskem bregu, v Šturjah (naselju, ki je danes del Ajdovščine, na nekdanjo samostojnost pa spominjata le še imeni tamkajšnje župnije in šole) se je 23. maja 1722 rodil Anton Cebej. O njegovem življenju ne vemo veliko. Tudi njegov priimek se piše različno: poleg Cebeja, ga zasledimo tudi kot Čebeja in Zebeya.
O njegovi življenjski poti še največ povedo njegove slike, ki jih najdemo tudi v njegovi rodni dolini. Največ je ustvarjal v Ljubljani, zato ga v literaturi najdemo tudi kot “ljubljanskega slikarja”. Njegova posebnost v ljubljanski druščini je zgledovanje in približevanje beneškim zgledom.
Po smrti Valentina Metzingerja (1759) je prevzel nekaj njegovih naročnikov, in kot pravi avtor razstave Ferdinand Šrebelj, tudi “prevzel vodilno vlogo v Metzingerjevem delavniškem nasledstvu”. Kar nekaj od njegovih približno 90 znanih slik na platnu in fresk je uničenih.
V Ljubljani so tokrat na ogled postavili njegovih sedem slik. Dve sta zato prispeli s Primorske: Sv. Ana uči Marijo brati (1772) iz podružnične cerkve v Razgurih pri Vrabčah in Sv. Bruno (okoli 1770) iz župnijske cerkve na Planini pri Ajdovščini. Druge so večinoma iz Ljubljane; ena tudi iz zasebne zbirke.
Na razstavi, ki predstavlja zenit slovenskega baroka in se spogleduje že z rokokojem ali baročnim klasicizmom, največji del zavzemajo umetnine štirih mojstrov: Franca Jelovška, Valentina Metzingerja, Antona Cebeja in Fortunata Berganta. Najdemo pa tudi umetnine iz “uvoza”, saj je kranjska aristokracija naročala dela tudi izven svoje dežele. Eden od teh, Johann Martin Kremser Schmidt, je tako po besedah Ferdinanda Šerbelja ustvaril biser slovenskega baroka in najpomembnejše delo poznega baroka, poslikavo kapelice v ljubljanski Gruberjevi palači.
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ

Razstavljena je tudi slika Smrt svetega Jožefa, ki je v zasebni lasti. To je ena od treh Cebejevih slik z istim motivom: ena je v Zagrebu, druga pa v ajdovski župnijski cerkvi (na spodnji fotografiji).

Cebejev “kot” v Narodni galeriji - slika sv. Bruna z lobanjo v roki je v Ljubljani samo na “obisku”, saj se bo vrnila na Planino pri Ajdovščini (levo)
Cebejevo rokokojski bandero, ki predstavlja Sveto Rešnjo kri (desno)







Objavljeno v Primorskih novicah 18. majnika 2011

11. maj 2011

Poetična psihologija

Alenka Rebula: Globine, ki so nas rodile
(Mohorjeva Celovec, 17,90 evra, 306 str., 2011)
Ko vzamemo v roke psihološki priročnik, pričakujemo suhoparno strokovno besedilo. Včasih tudi dolgočasno in sleherniku mestoma nerazumljivo. Hermetično, če uporabimo strokovno tujko. Knjiga priljubljene psihologinje Alenke Rebula iz Sesljana pri Devinu pa je nekaj povsem drugega. Že prvih nekaj stavkov odkrije drugi avtoričin talent, besedno umetnost. Pesnica svoja psihološka opažanja zapiše z izbranimi besedami, ki tu in tam prehajajo že v liriko. To pa je očitno tudi recept za knjižni uspeh: knjiga Globine, ki so nas rodile, je v zadnjih treh letih doživel že tri ponatise oziroma dopolnjene izdaje. Staviti bi si upal, da tudi ta zadnji ne bo poslednji. Letos je namreč izšla že osma izdaja njenega knjižnega psihološkega prvenca Blagor ženskam (Založništvo tržaškega tiska).
Rebula je proučevalka človeških globin, ki se začnejo v otroštvu. Naše otroštvo je ključ za razumevanje sebe in svojega odnosa do bližnjih. »Ko otroka vzamemo v naročje, se v nas predramijo dobre in zlovešče prikazni našega otroštva. Vse kar smo bili, kar smo hrepeneli, uživali ali trpeli, je spet živo.«
Največji del knjige opisuje razvojna obdobja predšolskega otroka. Prva leta so namreč daleč najpomembnejša za oblikovanje človeka in njegove duševnosti. Neprijetna doživetja iz ranega otroštva lahko dolgo tlijo v nas, a pridejo z vso silo na dan, ko že odrasli doživljamo največje stiske. Zamere do staršev lahko zato ostanejo še dolgo po njihovi smrti, poudarja Rebula. Kljub tem neizprosnim ugotovitvam pa Rebula v vsej knjigi jasno nakazuje tudi smer rešitve. Lahko bi rekli, da je optimistična psihologinja, veliko bolj kot mnogi znani psihologi. Zato namesto Freudovega izraza libido (gon po uživanju, ki ga ljudje velikokrat dojemamo le kot spolno slo) uporablja izraz »razvojne težnje«. Pa tudi sicer veliko govori o potrebi po umirjenosti, miru in počlovečenju odraslih.
Kaj je torej ključ za pravo vzgojo? Rebula tako kot tudi drugi psihologi odgovarja, da recepta ni. Starši morajo namreč spremljati otrokove težnje, dokler se te ne razvijejo v obvladane sposobnosti. Ključ do uspeha je po njenih besedah srečanje z otrokom in vzpostavitev pristnega stika z njim. Sicer pa bi morali, tako Rebula, vprašanje, kaj je dobra vzgoja, vsaj deloma nadomestiti z drugimi vprašanji: »Kako naj omogočimo samoprečiščevanje vzgojiteljev? Kako naj se osvobodimo notranjih senc, prividov in samoprevar? Kako naj izpeljemo kulturno in etično preobrazbo, zaradi katere bo postalo pomembno najprej duševno zdravje vzgojiteljev in šele nato postopki ravnanja z otrokom?«
Starši velikokrat obupujejo nad svojo vzgojo, ker da so vse »zafurali«, saj so otroci vedno prehitro rasejo. A Alenka Rebula odgovarja, da ljubezen oživlja. Prepozno ni nikoli. »Otroci nas vabijo v prerojenje. Vsak dan neslišno ponavljajo, da ni nikoli prepozno za srečanje in da čas za ljubezen še ni minil. Zato je to predvsem knjiga o upanju.«
sorodni članki (psihologija)

Objavljeno v tedniku Bonbon 10. majnika 2011

03. maj 2011

Veselka Šorli Puc - slikarka in pisateljica, zaljubljena v Kras

Umetnik naj v stari prostor vstopi spoštljivo
Akademska slikarka Veselka Šorli Puc ustvarja v Krajni vasi, na krajnem robu slovenskega Krasa. S pokojnim možem Matjažem, ki je odločilno prispeval, da so Škocjanske jame danes na znamenitem Unescovem seznamu, sta staro kraško domačijo obnovila ne le povsem po starih zgledih, ampak tudi z umetniškim čutom. Kot sodobna umetnica, ki je veliko ustvarjala tudi v starodavnih cerkvah, skuša v stari prostor vedno vstopiti spoštljivo. Spoštljivo pa vstopa tudi kot priseljenka v kraško vas. Prepričana je, da domačinom ne sme, pa tudi noče soliti pameti.
Vaša priimka kažeta na primorsko poreklo?
“Zgodovinsko gledano, ja. Oba priimka izvirata s Primorske, če pa sežemo še dlje nazaj, gre v obeh primerih za imeni nemških priseljencev. Kaj ni v teh povezavah nekaj značilnega za naš prostor?”
Na kaj konkretno mislite?
“Živimo na področju, kjer se stikajo in seveda mešajo velike geografske, podnebne, jezikovne, kulturne (…) enote, kar vse je podlaga za izjemno pestrost in mnogovrstnost. Ko bi le to imelo več vpliva na našo zavest in način razmišljanja!”
Vrniva se k priimkoma.
“Šorli je priimek iz Baške grape. Po nagrobnih napisih je največ Šorlijev v Koritnici. Ena veja mojih prednikov se je tekom stoletij pomikala proti Tolminski, druga pa po Poljanski dolini proti Gorenjski. Med slednjimi je bil tudi moj ded. Daljni predniki mojega pokojnega moža Matjaža Puca pa so se domnevno najprej naselili na Colu nad Ajdovščino. Možev ded, sicer že rojeni Ljubljančan, je po študiju na Dunaju začel odvetniško kariero v Gorici, se poročil z Goričanko, a se nato v obdobju vse hujšega fašističnega pritiska z družino preselil v Ljubljano in tam nadaljeval s politično kariero.”
Sedaj ste se potemtakem “vrnili” na Primorsko, točneje v Krajno vas na Krasu?
(nasmeh) “Z možem sva imela vse življenje poseben odnos do Primorske, zlasti do Krasa. Moža, rojenega v Ljubljani, je še kot otroka Pavel Kunaver 'okužil' z ljubeznijo do Krasa. Postal je navdušen jamar, ki je v študentskih letih vodil projekt jamskega katastra, in bil v številnih slovenskih jamarskih ekspedicijah. Matjaž pri razumevanju in doživljanju krasa ni ostal le pri posameznih specifičnih naravnih pojavih, kot so jame, brezna, ponikalnice, kapniki ali človeška ribica, ampak je doumel, da je bistvo našega Krasa tudi v tem, da gre za enkraten primer kulturne krajine. Krajina in človek sta na tem majhnem delu Primorske vplivala drug na drugega, dokler se ni v mukah rodilo to, kar je enkratno: simbioza gmajne, obdelanih dolin in polj, vinogradov, kamnitih ograd, škarp, zidov, naselij… Kamen na kamen…”
Poseben odnos je imel tudi do Škocjanskih jam?
“Bil je med pobudniki ideje, da bi Škocjanske jame vpisali v svetovno dediščino Unesca. V projektu za vpis je kot član ožje strokovne ekipe opravil levji delež. Začel je tudi s pripravo zakona o zaščiti Škocjanskih jam in bil eden od pionirjev centra, ki se je nato tako lepo razširil. V času po osamosvojitvi je vodil ad-hoc skupino za Škocjanske jame, pa tudi sicer storil veliko za zaščito in promocijo Krasa.”
Pravzaprav nič čudnega, da sta si torej poiskala hišo na Krasu?
“To je pa dolga zgodba. Najina želja je čakala na uresničitev več kot 30 let. Res je, da sva si že v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja želela ustvariti dom na Krasu in se zato tudi poročila v Sežani. Skoraj sva že kupila manjšo hišo na robu Tomaja, ko je bil mož vpoklican v vojsko. Ostarela lastnica hiše pa si je v tistem letu premislila - najbrž se je zbala, da se bova obnašala kot kakšna ljubljanska hipija. (smeh) Potem naju je življenje peljalo drugam. Ko pa sva praznovala srebrno poroko, sva se odločila, da greva na kosilo na Kras. Konec maja je tam prelepo - mlado zelenje, pa cvetje, omamni vonji, bleščeča svetloba… Začela sva se tolči po glavi - pa kje sva hodila vsa ta leta! Čeprav nama še ni bilo jasno, kako bova to izpeljala, sva se odločila, da kar najhitreje poiščeva staro, še neprezidano kraško hišo. Šele čez kako leto nama je s pomočjo agencije in prijateljev to tudi uspelo. Hiša, natančneje domačija, saj gre za niz poslopij z borjačem in portonom, na eni strani zaprtim z visokim kamnitim zidom, je bila v obupnem stanju. A zidarska žlica se je še ni dotaknila in upala sva, da je ostala njena duša neokrnjena. Prav na začetku najinega podviga sva se nekoč iz Krajne vasi vračala preko gmajne proti Štorjam in na nebu zagledala, ne eno, ampak tri mavrice! Mavrica je, kot vemo, prastar simbol upanja, pa tudi zaveze. Torej nama je nebo poslalo znamenje, sva se pošalila…”
Obnove pa sta se lotila drugače kot slehernik, ki ohrani staro fasado, notranjost pa preuredi v najsodobnejši tehniki?
“Ko bi ohranil vsaj fasado! No, v našem primeru je šlo za precej drugačno izhodišče, kot pa je v veljavi pri večini obnov, ali bolje, prezidav kraške arhitekture. Pod vplivom spoznanj in velikega spoštovanja do avtohtonega slovenskega stavbarstva, ki mi ga je od malega vcepljal moj pokojni oče, arhitekt, smo si zadali nalogo, da bomo izhajali iz danosti in ne bomo ničemur delali silo, ne z ravnilom in šestilom, ne s tujimi materiali ali kakšnim drugim nelogičnim posegom. Ko smo se lotili prenove, sem v duhu obnovila dialog s pokojnim očetom in ga spraševala, kaj bi on storil v konkretnem primeru. Med obnovo ni bilo mogoče vsega predvideti, velikokrat je prihajalo do situacij, ko se je bilo treba hitro odločiti, kako naprej, da bo sinteza starega in novega logično izpeljana. Obnoviti je bilo treba vse strehe, v stavbe z debelimi kamnitimi zidovi napeljati vodo, elektriko, plin, ogrevanje, pa zamenjati okna, vrata, urediti tlake in lesene pode, najti prostor za sodobne kopalnice, kuhinjo itd. V svojih naporih smo šli celo tako daleč, da smo na najstarejšem delu hiše obnovili kamnito skrlasto streho s hrastovo konstrukcijo vred. Veliko nam je svetoval prijatelj arhitekt Mitja Mozetič, našli pa smo tudi izvajalca, ki nam je prisluhnil. Lahko rečem, da se je veliko stvari zelo lepo posrečilo, z nekaterimi pomanjkljivostmi pa se bo treba še nekoliko ukvarjati.”
Kaj pa praktičnost?
“Zmotno je prepričanje, da je le sodobno praktično. Nekoč so bili ljudje zelo iznajdljivi, tudi slabe strani so znali obrniti tako, da so jim bile v prid. Kraška arhitektura je mogoče še bolj kot kjerkoli drugod v Sloveniji povezana z naravnim okoljem. Kraška hiša je zrasla iz gradiva, ki je bili najbolj pri roki, se pravi iz kamna. Naša hiša stoji na skali, ki je vidna tudi od znotraj. V tem je, vsaj upam, tudi nekaj simbolike… Predniki Kraševcev so takrat, ko so postavljali svoja bivališča, kar se da spoštljivo ravnali s parcelami. Zemlja je bila velika dragocenost. Naselja so bila zasnovana strnjeno, se pravi, da so si sosedje krili hrbet pred vetrom. Poleg tega tradicionalno zasnovane hiše dopuščajo možnost izbire - zaprti borjač omogoča intimnost, oken namreč v skupnih zidovih ni, ko pa človek odpre porton, se lahko srečuje z drugimi.”
Na Primorskem se radi pritožujemo nad prišleki, Ljubljančani. A hkrati ste vi dokazali, da Ljubljančan lahko veliko bolje ohrani dediščino kot domačin. Nedaleč od vas je nedavno izginila cerkvena streha iz kamnitih skrl?
“Na Primorskem ponekod res vlada negativno razpoloženje do kupcev starih hiš, ki prihajajo iz Ljubljane. Vedeti pa je treba, da zamer do Ljubljane ne gojijo le Primorci. Po drugi strani pa je res, da tudi v Ljubljani ljudje običajno z nezaupanjem gledajo nove sosede. Je pač tako, Slovenci težko in počasi sprejemamo druge in drugačne. Sama imam glede sprejetosti najrazličnejše izkušnje, med drugim, zlasti po zaslugi nekaterih sosedov, tudi zelo, zelo dobre. Kot priseljenka ne smem in tudi nočem domačinom soliti pameti. Predolgo so bili prepuščeni samim sebi. Res je, da bi moral odnos do stavbne dediščine izhajati od domačinov, da bi ti morali biti nanjo ponosni in jo ljubosumno čuvati, je pa tudi res, da bi moral biti problem urejen veliko širše: državne institucije bi morale voditi inteligentno in vizionarsko politiko v smislu zaščite Krasa kot celote, ljudi pa bi morale sistematično ozaveščati, jim svetovati (in ne le preprečevati) ter jim tudi gmotno pomagati pri ohranjanju in posodabljanju tradicionalne arhitekture in naselij. Priče smo velikanskemu nesporazumu – odgovorni še vedno vidijo napredek v stihijski izrabi prostora in kratkoročnih (in kratkovidnih) naložbah, medtem ko pravi in resnični kapital, svetovno znana, enkratna kulturna krajina s prelepo arhitekturo, kjer bi bilo mogoče ustvarjati neprimerno višjo dodano vrednost (če se izrazim zgolj v ekonomskem jeziku), nezadržno propada. Obnova cerkva je po svoje odsev splošnih razmer, ima pa še to značilnost, da vse breme obnove in vzdrževanja (razen kadar gre za spomenike, ki jih institucije ocenijo kot nacionalno, ali vsaj regionalno pomembne), pade na pleča vernikov in lokalnih skupnosti. Umetnostnozgodovinski vidik pa je v slovenskih razmerah premalo, saj so cerkve, kapele in znamenja neločljivi del slovenske krajine.”
Iskanje sožitja med starim in novim je večno vprašanje, ki v cerkvah pride še posebej do izraza. Kot slikarka, ki se posveča vitraju, tudi v stare cerkve postavljate nova barvna okna. Kako vi iščete skladnost s starim?
“S tem vprašanjem se srečujem že 30 let. V starih slovenskih cerkvah vidimo, da srečevanje novega s starim nikoli ni predstavljajo problema. Imamo mnoge gotske cerkve z baročno notranjostjo, ki so tudi v zadnjih dveh stoletjih dobile novo notranjo opremo. Tudi po drugem vatikanskem koncilu je bilo veliko sprememb. Slovenci smo koncil vzeli skoraj preveč zares, saj smo obračali glavni oltar proti ljudstvu tudi takrat, ko to ni bilo treba in smo zato uničili marsikateri prezbiterij. Sakralni umetnik se je vedno srečeval s sintezami različnih slogov. Umetnik mora v stari prostor vstopati spoštljivo in mu prisluhniti. Šele nato lahko skuša dodati novo kakovost, a to tako, da bo staro živelo naprej. Novo mora imeti tudi svojo avtorsko težo, ne pa, da je golo urejanje ali oponašanje zgodovinskih slogov. Avtentične stvaritve običajno sodijo skupaj. Poglejmo Francijo, domovino vitraja. Tam je ta umetnost po drugi svetovni vojni doživela pravo renesanso. Za cerkev so ustvarjali najboljši slikarji - Marc Chagall, Pierre Soulages, Alfred Manessier, Henri Guerin, pa tudi drugi. Pri tem so ohranili svoj slog in bili zelo sodobni, neobremenjeni in inovativni, pa vendar njihovi vitraji čudovito dopolnjujejo historični prostor.”
Kaj pa okolje? Kako je na vas kot umetnico vplivalo različno okolje, saj ste živeli v Argentini, na Češkem in v Iranu?
“Življenjske postaje naše družine je določal poklic mojega moža, diplomata. Argentina je zame prinesla velik in malce nasilen rez v moje slikarstvo. Ravno takrat, ko se mi je zdelo, da sem imela največ dela in naročil, smo se odselili. To je bila odločitev za družino. V Buenos Airesu sem za dve leti skoraj prenehala ustvarjati. Res pa je, da smo tam opravljali pionirsko delo, saj je bilo treba veleposlaništvo vzpostaviti prav od začetka. Tudi sinovoma sem morala stati veliko bolj ob strani, saj sta prišla v dvakratno tuje okolje: špansko govoreče velemesto in mednarodno ameriško srednjo šolo. Takrat sem se bolj posvetila pisanju.”
Kaj vam je prinesla vrnitev v Stari svet?
“Češka je bila zame zaradi bogate kulture zelo navdihujoča. Zlasti me je prevzela tradicija obdelave stekla, srečala pa sem tudi zanimive sodobne avtorje. V Pragi sem še naprej tudi pisala. Zadnja postaja v tujini je bila Teheran, kjer je soprog prevzel vodenje veleposlaništva. Zahtevno in težko iransko okolje me je povsem odvrnilo od slikanja. Sama Perzija pa je seveda nekaj izjemnega. (Izraz uporabljam, ker me novejše ime Iran preveč spominja na ajatole, Mahmuda Ahmedinežada in diktaturo). Dežela, v kateri začutiš korenine naše civilizacije, je na meni pustila neizbrisen pečat. Turizma skorajda ni, zato jo lahko odkrivaš v njeni prvinski obliki. Teheran je sicer ogromno kaotično mravljišče brez posebne lepote, a so zato puščavska mesta ohranila prastaro bivanjsko kulturo tako v stavbarstvu kot v oblikovanju vrtov, notranje opreme itd. Konec drugega leta bivanja pa sem prav v Teheranu zasnovala križev pot za novo kapeli pri sv. Antonu na Viču. In ta križev pot se je potem spremenil v resničnost.” (premolk)
Vam nove življenjske okoliščine velikokrat prekrižajo načrte?
“Leta nazaj, preden sem zaključila slikarsko specialko na ljubljanski likovni akademiji, sem si še predstavljala, da vem, kako bo potekal moj ustvarjalni razvoj. Potem pa je moj mož prvič zbolel za rakom in v ospredje so stopile povsem drugačne skrbi. Ko sta se nama kasneje rodila sinova, sem se nekaj let izključno posvečala družini, za kar mi ni bilo nikoli žal. Edino, kar obžalujem, je to, da zdaj, ko ima starejši sin Martin otroke, nimam več časa zanje; pa še na drugem koncu Evrope živijo. Meni je izkušnja materinstva odprla nove dimenzije, tako v osebnostni, kot tudi ustvarjalni rasti. Sprašujete me, če mi v življenju velikokrat kaj prekriža načrte in me odvrne od umetniške kariere. Mislim, da vam lahko na to odgovorim pritrdilno. Kolikokrat sem se počutila čisto na tleh, ker sem mislila, da je vsega konec. Potem pa se je nekje odprlo okno… Z leti sem spoznavala, kako pomembna v življenju je čuječnost. Bolje od tarnanja nad tem, da ni šlo po naših načrtih, je pogledati okoli sebe in se vprašati, kaj se riše na obzorju in kaj življenje od nas zahteva.”
Je tudi vaša sedanja služba, vodenje visoke šole za fotografijo, tako okno?
“Naša šola za fotografijo je del ljubljanske zasebne Visoke šole za storitve (VIST) . To je prva in edina tovrstna šola pri nas. Gre za prvo bolonjsko stopnjo, torej triletni študij. Projekt je nov, zanimanje za vpis pa veliko. Z mlajšim sinom Juretom, ki je diplomiral na filmski in televizijski akademiji v Pragi (FAMU) in je motor tega projekta, živiva za šolo 24 ur na dan. Mislim, da je bilo zame v trenutku, ko se mi je življenje z moževo smrtjo povsem spremenilo, zelo pomembno, da sem sprejela takšen izziv.”
Nekateri vas opisujejo kot sakralno slikarko. A ta oznaka v našem prostoru ima velikokrat slabšalni prizvok. Kako se počutite v tej obleki?
“Pravzaprav se z vprašanjem klasifikacij niti ne ukvarjam. Zame je prvo povabilo k sooblikovanju sakralnega prostora , ki sem ga dobila pred skoraj 30 leti, bilo velik izziv. Sakralni prostor je povsem drugačen od kateregakoli drugega prostora. Zahteva veliko spoštovanja in posluha, s tem pa resnega študija, tehničnega znanja, obvladovanja večjih dimenzij itd.”
Ali lahko umetnik, ki ni veren, ustvarja sakralno umetnost?
“O tem se je svoj čas v Cerkvi veliko razpravljalo. Čas je pokazal, da nihče ne more avtoritativno deliti ljudi na verne in neverne, tudi (ali zlasti) takrat, kadar sami sebe tako opredeljujejo. Prepogosto se zgodi, da ljudje, ki se imajo za vernike, počnejo stvari, ki so zelo daleč od vere ali povezanosti z Bogom. Po drugi strani pa tudi med ljudmi, ki se deklarirajo za ateiste, naletimo na osebe z izjemno močno etično držo. Duh veje, kjer hoče... Zato imamo deklarirane neverne umetnike, ki so ustvarili izjemne umetnine sakralnega značaja. Eden takih je francoski slikar Pierre Soulages, ki je v srednjeveški opatiji v Conquesu, ki leži na poti sv. Jakoba, ustvaril čudovite vitraje. Očitno je pri srečanju s sakralnim prostorom doživel nekaj posebnega.”
Sakralna umetnost torej ni le klasično upodabljanje Boga in svetnikov?
“Umetnost presega meje klasične ikonografije. Samo upodabljanje verskih prizorov na primer še ne zagotavlja, da bo umetnina vsebovala krščanskega duha. Lahko se zgodi, da ima veliko večjo izrazno moč povsem abstraktna umetnina, ki se nas dotakne s pomočjo barve in svetlobe. Poglejte srednjeveška barvna okna, kako delujejo na dva načina: po eni strani so natrpana z bibličnimi prizori, po drugi strani pa se z univerzalnim jezikom barve in svetlobe dotaknejo vsakega človeka.”
Ali umetniki potemtakem dokazujejo, da se vernost ne meri le po številu obiskov maš ali doslednim izpolnjevanjem pravil določene verske skupnosti?
“Umetnost stremi navzgor. Če je ustvarjalec, pa naj bo slikar, kipar, arhitekt, glasbenik ali literat, pristen, se nagiba k presežnemu. Poglejmo, koliko je po svetu zlorab prav pri izražanju določene pripadnosti. Umetnik more, pa tudi mora, presegati ozke okvire. Naloga umetnikov je, da odpirajo okna tam, kjer jih nihče drug ne vidi.”
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
opis fotografij (od zgoraj navzdol):
- Veselka Šorli Puc zelo rada ustvarja akvarele. Njene roke v trenutku po tem ko je naslikala cvet za svoje tri vnuke na borjaču pred hišo.
- Veselka v pisarni fakultete.
- Tristoletna kraška hiša je zaživela v novem sijaju.
- Slikarkin atelje.
- Cerkev v Krajni vasi iz časa, ko so jo še krasile kamnite skrle.
- Prva (oziroma točneje ena od prvih dveh) slovenskih božičnih poštnih znamk z detajlom vitraja bovške cerkve Device Marije v Polju (1992).
- Ušesnik na borjaču.
ABC Veselka Šorli Puc 
Slikarka in publicistka Veselka Šorli Puc je bila rojena v Kranju (1949). Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Gabrijelu Stupici, podiplomski študij pa pri profesorju Janezu Berniku (1974). Razstavlja doma in v tujini. Največ ustvarja v tehniki  akvarela, klasične  tempere in vitraja. Več kot 100 njenih barvnih oken najdemo v  Ljubljani, Celju, Polzeli, Novem mestu,  Bovcu, Celovcu, Toulousu, Torontu in drugod.  Detajl njenega vitraja v bovški cerkvi Device Marije v Polju je bil leta 1992 natisnjen na eni od prvih dveh slovenskih božičnih poštnih znamk.  Šorli Puc ves čas tudi piše članke in eseje o umetnosti in kulturi. Pri tržaški založbi Mladika je izšel njen literarni prvenec Zgodbe z repom in glavo, pri celjski Mohorjevi družbi pa Ure pasjih dni. Trenutno je predavateljica in predstojnica na Oddelku za fotografijo Visoke šole za storitve v Ljubljani.