20. junij 2011

Dan molitve in posta za domovino

Okrogla obletnica in nezavidljivo gospodarsko in politično stanje v državi sta bila povod, da se je zbrala skupina, ki organizira devet dni molitve in en dan posta ob kruhu in vodi. Ideja, ki se ni razširila le po Sloveniji, ampak tudi med slovenskimi rojaki po svetu, je nastala med Primorci.
Bogdan Vidmar pravi, da se lahko za domovino
posti vsak. Prepričan je, da bosta molitev in
post prinesla spremembe v družbi.
Pobuda se je rodila lani v krogu dr. Primoža Krečiča, Vrhpoljca v Ljubljani. Duhovni voditelj bogoslovcev je prepričan, da sta ravno molitev in post učinkovito zdravilo za sodobne probleme.
To se je v zgodovini že velikokrat potrdilo. “V Svetem pismu je najbolj znan primer preroka Jone. Veliko mesto Ninive se je ob Jonovem oznanilu spokorilo,” pravi Krečič. Opozarja pa tudi na primera iz zadnjih dveh stoletij: na uglednega ameriškega predsednika Abrahama Lincolna, ki je zaradi državljanske vojne razglasil nacionalni dan molitve in posta za domovino, in indijskega voditelja Mohatmo Gandhija, ki je s postom dosegel umik vojne napovedi med Indijo in Pakistanom.
Skupina prostovoljcev je na svetovnem spletu postavila svoje strani (http://nasadomovina.si), natisnila letake in plakate ter izdala knjižico. K sodelovanju je povabila tudi molitvene skupine in župnije. Dan molitve in posta za domovino se bo začel v torek, 21. junija, ob 19. uri in končal 24 ur kasneje. Pridružilo se mu bo nekaj znanih Slovencev, med katerimi najdemo tudi psihoterapevta Bogdana Žorža iz Tabora pri Dornberku. Žorž opozarja na vsestranske koristi posta: prečiščevanje telesa, izboljšanje presnove, zdravilni učinki in energetska vrednost. “Nekatere izkušnje kažejo, da s postom človek ne vpliva pozitivno samo nase, ampak tudi na svoje okolje. Tu preprosto pridemo na področje, ki ga ne moremo zadovoljivo razložiti s svojim logičnim razmišljanjem in z znanstveno-analitičnim pristopom,” trdi Žorž.
Eden od nosilcev projekta je tudi župnik v Podragi Bogdan Vidmar, ki ga poznamo tudi zaradi glasnega opozarjanja na pasti igralništva. Čeprav je osamosvojitev države prinesla velik napredek, pa ocenjuje: “Ogrožena je skrb za skupno dobro. Nekritično smo potopljeni v potrošniško kulturo. Sklicujemo se na zakonitost in se ne zmenimo za etiko, vedno bolj postajamo neobčutljivi za trpljenje bližnjih. Med nami je veliko prepirov in nestrpnosti.” Čeprav je pobuda nastala med kristjani, pa se organizatorji obračajo na vse državljane, pravi Vidmar: “Katoličani molitve in posta ne moremo imeti v svoji posesti. Oboje poznajo tudi druge kulture in religije. Post je pravica vseh državljanov, ne glede na njihovo narodno, politično in versko pripadnost. Vsak bo seveda molil, meditiral, premišljeval in se postil v skladu s svojo kulturo in versko pripadnostjo. Prepričani smo, da nas različnost bogati.” Hkrati opozarja, da pobuda ni politična: “Nočemo se opredeljevati za eno ali drugo politično opcijo. Molili bomo za vse. Molili bomo za dobro vlado.”
Dramski igralec Gregor Čušin pravi, da je bil nad idejo tako navdušen, da jo je po prihodu iz službe domov takoj sporočil ženi. “Pa čeprav se redko zgodi, da ji poročam, kaj se mi dogaja čez dan,” hudomušno pristavi. “Po 20 letih 'jamrarije' prihajamo do novega začetka. K postu so povabljeni vsi. Kdor se ne bo postil ali molil, je povabljen, da se izrazi na svoj način. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi ta dan vsi Slovenci o Sloveniji mislili samo dobro! Saj bi se svet obrnil na glavo,” meni Čušin. Politika ga sicer ne zanima, posebej, če gre za politično angažiranost. V pobudo posta in molitve za domovino pa se je aktivno vključil.
Osrednji dogodek bo 24-urna molitev z glasbo in pričevanji v ljubljanski cerkvi sv. Jožefa. Na Primorskem pa bo osrednja prireditev v Marijini cerkvi v Logu pri Vipavi. V sredo, 22. junija, se bo tam ob 20. uri začela molitev, tej pa bo dve uri kasneje sledila maša za domovino.

besedilo in fotografija:TINO MAMIĆ


15. junij 2011

Četverorečje, nov roman Alojza Rebule

Primorski pisatelj Alojz Rebula je novi roman Četverorečje pisal s takim žarom, kot ga je čutil med pisanjem svojega največjega romana V Sibilinem vetru. To je povedal ob izidu in hudomušno dodal, da je bil ta žar že nekoliko “senilen” in da zato ni prepričan v njegovo avtentičnost.

Akademik Alojz Rebula je v ponedeljek v Ljubljani predstavil svoj šestnajsti roman. Pisatelj, ki bo prihodnji mesec praznoval 87. rojstni dan, je zgodbo na 270 straneh ustvaril lani v Loki pri Zidanem mostu; a tega večinoma ni pisal v uti pod lipo pred domačo hišo, ampak kar v pisarni na računalnik. Ponovno se je poglobil v zgodovino in ustvaril literarno ozračje Slovenije in Francije izpred dobrih dveh stoletij. Francoska revolucija (1789) je namreč s svojo “trojno idejo” svobode, enakosti in bratstva navdušila tudi Štajerca Norberta Berivoja, ki se je zato celo odpravil v Francijo. Junak sanja tudi o “vojvodini Sloveniji” namesto o vojvodini Kranjski in uporablja besedo Slovenija, ki je bila sicer kot domovina Slovencev prvič zapisana dvajset let kasneje, leta 1810.

Prevzel ga je izbruh ljudstva

Pisatelj, ki je že v romanu iz antičnih časov V Sibilinem vetru dejansko opisoval Udbo, se tudi tokrat ni izogibal aktualizaciji, čeprav tega ni bilo treba več skrivati. “Francoska revolucija je mati vseh sodobnih revolucij, kar se vidi po njihovih tehnikah in metodi,” je bil odločen akademik. Hkrati pa je opozoril na pozitivne vidike revolucije, saj so njene ideje enake krščanskim, zato: “Nemogoče je ne simpatizirati z njenim slavnim trojnim geslom.” Pisatelja je prevzela spontanost prevrata, ki je kot izbruh ljudstva. Francozi pa se krutosti revolucije še danes malce sramujejo, ocenjuje Rebula, ki se je sam učil francoščine, saj ima Francijo “za Slovenijo in staro Grčijo najraje”.
Naslov romana, ki je izšel pri celjski Mohorjevi družbi, je ljubezenski, je povedal pisatelj. Pomeni pa kraj ob izviru štirih rek, raj, kot ga opisuje svetopisemska Geneza, “kjer se je vse začelo z ljubeznijo”.

Alojz Rebula je doslej napisal romane Devinski sholar (1954), Klic v Sredozemlje (1957), Senčni ples (1960), V Sibilinem vetru (1968), Divji golob (1972), Zeleno izgnanstvo (1981), Jutri čez Jordan (1988), Kačja roža (1994), Maranatha ali Leto 999 (1996), Cesta s cipreso in zvezdo (1998), Jutranjice za Slovenijo (2000), Nokturno za Primorsko (2007), Zvonovi Nilandije (2005), Ob babilonski reki (2007), Skrivnost kostanjevega gozda (2010) in Četverorečje (2011).

Primorski pozdrav Sloveniji

Na dobro obiskani predstavitvi v Mohorjevi knjigarni na ljubljanski Nazorjevi so predstavili tudi knjigo goriške Mohorjeve družbe Slovenija, bodi pozdravljena. Ob 20-letnici neodvisnosti sta jo uredila Marija Češčut in Marko Tavčar.
V zborniku na 240 straneh so najzanimivejši intervjuji, članki in komentarji iz obdobja od aretacije četverice 1988 do osamosvojitvenega leta 1991, ki so jih objavili zamejski mediji goriški Katoliški glas, beneškoslovenski Dom ter tržaška Novi list in Mladika. Češčutova (na fotografiji prva z leve, v sredini pa pisateljeva soproga Zora Tavčar) je s knjigo, ki je na Primorskem že bila predstavljena, zelo zadovoljna, saj je dosegla precej mladih bralcev: “Za dogodke so 30-letniki sicer vedeli, a bolj bežno.” Tavčar pa je poudaril, da so v zamejstvu odločno podprli slovensko neodvisnost, kar se lepo kaže tudi v knjigi: “Primorci, ki živimo v Italiji smo močno navezani na matično domovino.”
beseidlo in fotografija: Tino Mamić



13. junij 2011

Borec za neodvisno Slovenijo iz leta 1963

Pisalo se je leto 1963, ko je Janez Toplišek prijel za orožje in odšel v gozd, da bi začel boj za neodvisno in demokratično Slovenijo. Publicist in nekdanji politik Igor Omerza pravi, da je bil Toplišek “prvoborec za slovensko osamosvojitev, in to z orožjem”, neodvisnost in demokracija pa sta bila takrat “osupljiva in vizionarska cilja”.
Emigrantu Janezu Toplišku (1930-1965) je past nastavila jugoslovanska tajna policija, Udba, ki ga je spremljala od vsega začetka zarote. Štiri ure zatem, ko je s polnim nahrbtnikom eksploziva, pištol in propagandnih letakov prečkal zeleno mejo v Karavankah, so ga skupaj s tovarišema zajeli miličniki in agenti Udbe. Policijska zaseda je bila skrbno načrtovana, tako kot tudi celotna akcija, ki se je začela že veliko prej. Toplišku je Udba nastavila vabo že v Nemčiji. A pojdimo od začetka.

Izgnanec

Janez Toplišek se je rodil slovenskim staršem v Beočinu v Vojvodini, kjer je njegov oče Anton rudaril v rudniku laporja. Po porazu kraljevine Jugoslavije in okupaciji se je družina vrnila v rodno vas Vrenska gorca na rodnem Kozjanskem. Nemški okupatorji pa so jo že nekaj mesecev zatem izselili v rajh. Tako kot več tisoč drugih Slovencev so tudi Topliškovi morali nadomestiti nemške delavce, ki so bili poslani na fronto.
Po vojni niso verjeli, da je Jugoslavija postala resnični “novi raj”. Se je pa v domovino vrnil mladoletni Janez, da bi preveril, ali se na sončni strani Alp vendarle cedita mleko in med. V Halleju pri Leipzigu se je usedel na vlak za jugoslovanske izseljence, ki so se odločili za repatriacijo, in decembra 1946 prispel domov. Živel je pri stricu na Kozjanskem, a že po nekaj mesecih, ko od staršev ni dobil nobenega pisma, se je vrnil v Nemčijo.

Aretacija pri Ajdovščini

Do Ljubljane je prišel z vlakom, nato pa je zaradi pomanjkanja denarja odšel peš proti Gorici. Mimo Črnega Vrha je še prišel, potem pa so ga med Colom in Ajdovščino na prvega maja zasačili policisti. Z njimi je prišel do Gorice, oziroma natančneje, do sedeža goriške Udbe. Na sedežu tajne policije v vili Bartolomei, ki so ji zaradi zaslišanj rekli tudi “villa triste” (žalostna vila) so ga izprašali. Nekaj noči je verjetno preživel v eni od celic kleti Lenassijeve vile, 7. maja pa je bil že prestavljen v ljubljanske zapore.
Zaprt je bil tri mesece. Slednjič so ga, mladoletnega, izpustili, kar je bilo takrat zaradi teže njegovega prekrška kar velika sreča. To ga ni ustavilo. Že novembra istega leta je s tovarišem ponovno bežal čez mejo. Pri Dravogradu mu je končno uspelo, kljub bodeči žici. Snidenje s starši je bilo sladko.
Družini v taborišču v naslednjih letih nikakor ni uspelo dobiti zdravniškega potrdila (dovoljenja) za izselitev v Avstralijo ali ZDA, saj sta bila starša “prestara”. Toplišek se je poročil s Poljakinjo Krystyno Krakowiak (1951). Rodila sta se jima dva sinova, ki sta se že kot mala naučila nemščine, slovenščine in poljščine. V času daljše bolezni se je Toplišek izobraževal in postal gradbeni tehnik.
Družini v taborišču v naslednjih letih nikakor ni uspelo dobiti zdravniškega potrdila (dovoljenja) za izselitev v Avstralijo ali ZDA, saj sta bila starša “prestara”. Toplišek se je poročil s Poljakinjo Krystyno Krakowiak (1951). Rodila sta se jima dva sinova, ki sta se že kot mala naučila nemščine, slovenščine in poljščine. V času daljše bolezni se je Toplišek izobraževal in postal gradbeni tehnik.

Osamosvojitelj

V teh letih je Toplišek vzdrževal stike z jugoslovanskimi protikomunističnimi emigranti. Sodeloval je z dr. Janezom Zdešarjem, enim od redkih vrnjenih ujetnikov iz Vetrinja, ki mu je uspelo pobegniti iz koncentracijskega taborišča Teharje in ostati živ. Skupaj sta natisnila tri bloke znamk z napisoma “Slovenija” in “Evropa”. Omerza, ki je bil podpredsednik osamosvojitvene stranke SDZ (Demos), pravi: “Oba Janeza sta uspela Slovenijo preroško spraviti v evropsko skupnost že davnega leta 1961. Če ne bi v življenju storila ničesar drugega, bi morala že zaradi tega imeti častno mesto v zgodovini osamosvajanja Slovenije!”
Toplišek je vzdrževal tudi stike s Francem Jezo (1916-1984), dolgoletnim časnikarjem Radia Trst A, ki je bil v Sloveniji in zamejstvu praktično edini zagovornik ideje o neodvisni Sloveniji. Pisatelj in etnolog Jeza je v 60. letih prejšnjega stoletja v Trstu za brisalce jugoslovanskih avtomobilov zatikal letake z vprašanjem, zakaj imajo lahko pravico do neodvisnosti afriške in latinskoameriške države, kot so Malavi, Basutoland, Gvajana in Barbados, ne pa Slovenija?
Z Zdešarjem sta ustanovila Organizacijo slovenskih protikomunistov (OSP), v katero je vstopilo nekaj deset članov. Skupaj s severnoameriškimi in argentinskimi Slovenci iz Zveze slovenskih protikomunističnih borcev so sanjali o neodvisni in demokratični Sloveniji in zanjo agitirali. Razmišljali so tudi o sabotažni dejavnosti in puču, ki bi z oblasti odstranil komuniste in vzpostavil demokratično oblast. Ta bi se potem odločila, ali ostane v zvezni Jugoslaviji ali se osamosvoji.
Zanimivo, da zarotniki pri načrtovanju napada niso bili tako brutalni kot medvojni gverilci. Za razorožitev “kakšnega primorskega miličnika na samotnem kraju” so predvidevali žrtev napasti v treh. “Dva ga zgrabita, tretji pa mu z nožem odreže orožje od pasu, tako da istemu nič napraviti ne rabite. Če ne gre drugače, mu eden strel solznega plina v obraz ustreli, kar zadostuje,” piše Toplišek v pismu ljubljanskemu sodelavcu Antonu Kregarju.

Udba v Nemčiji

V Nemčiji pa niso delovali samo demokratsko in protikomunistično orientirani Slovenci. Tajna policija Udba je bil zelo aktivna tudi v tujini in je zato Toplišku hitro prišla na sled. Njen agent s tajnim imenom Strela, sicer pa bivši domobranec Ferdinand Urbančič, je vzpostavil stik s Topliškom. Kregarja pa je ovadila kar njegova žena, ko sta se začela prepirati.
Udba je najprej pozaprla dvanajst podpornikov in simpatizerjev OSP v Sloveniji. Omerza pravi, da Kregar in njegova druščina za resnične propagandne ali oborožene akcije nista bila sposobna, “razen v verbalnem smislu hvaljenja in junačenja po gostilnah”. Čeprav ne gre za kaj posebej nevarne kalibre, oborožene le z dvema pištolama plašilkama, pa so na sodnem procesu vendarle dobili stroge kazni. Viktor Brezovar je, denimo, dobil tri leta in pet mesecev strogega zapora. In to samo zaradi enega sestanka s Kregarjem, na katerem mu je obljubil sodelovanje. Da si je čez noč premislil in ni niti s prstom mignil za organizacijo, sodnika ni prepričalo. Kregar pa je v montiranem procesu dobil kar 14 let zapora. Po pritožbi so mu kazen znižali, in za rešetkami je prebil devet let in mesec dni. Po aretaciji ljubljanske skupine je prišel na vrsto Toplišek. Urbančič ali Nande, kot ga je prijateljsko imenoval Toplišek, je predlagal bombni napad na jugoslovansko veleposlaništvo na Švedskem. A to je Toplišek odločno odklonil. Začel pa je priprave na tritedenski sabotažni pohod v Slovenijo. Eksploziv mu je kot dokaz svoje vdanosti zarotniški organizaciji priskrbel kar udbovski vrinjenec Milan Borič s tajnim imenom Žan. Dobil ga je po diplomatski pošti iz Jugoslavije na konzulat v München. Omerza se ob tej nezaslišani zlorabi diplomatske pošte sprašuje, koliko eksploziva je Udba na ta način prenašala po svetu.
Dobro leto po aretaciji in pol leta po koncu procesa zoper ljubljansko skupino OSP je prišel “dan D”. 14. avgusta 1963 sta se Toplišek in Borič odpravila peš čez Karavanke. Vodil ju je lokalni vodnik, ki je bil tudi sodelavec Udbe, s psevdonimom Štajer. V gozdu so prenočili in naslednje jutro prestopili mejo. Že dve uri kasneje je trojko ujel miličniški daljnogled. Udba je pripravila več zased in celo scenarij za primer, da bi si Toplišek na poti premislil in se obrnil nazaj. Opoldne so padli v zasedo pred vasjo Belca. Zaradi nenadnega napada je Toplišek sicer segel po pištoli z nabojem v cevi, a ga je miličnik takoj onesposobil. Potem ko so jih zvezali, sta se udbovska špiclja pognala v beg, miličniki pa za njima. Izginila sta v grapi in kmalu so se zaslišali streli. Toplišku so udbovci priredili še zadnjo zrežirano predstavo. Prepričan je bil, da sta tovariša mrtva.

Nekaj sekund svobode

Na sodnem procesu v realsocialistični maniri je Toplišek dobil dobil 14 let zapora. “Josip Broz Tito je za podobno dejanje, skrivanje bomb, dobil pet let, pa še govoril je, da ne priznava sodišča,” se nasmehne Omerza. Toplišek je končal v kamnolomu na Golem otoku, uradno KPD Rab. Že pol leta zatem so ga zaradi povezovanja z drugimi zaporniki prestavili v drugo zloglasno kaznilnico Stara Gradiška. A tudi tam je nemirni duh koval načrt za pobeg.
jetnišnici ni rinil v ospredje. Med jetniki je bil zelo priljubljen, so Omerzi povedali nekdanji zaporniki iz Gradiške. Povezal se je s kriminalcem, specialistom za pobege. Za plezanje čez zid sta pripravila osemmetrsko desko in vrv. Čez električno ograjo na vrhu ograje sta si pomagala z gumijastimi rokavicami in nogavicami.
15. novembra 1965 zvečer sta uspešno preplezala zid in se spustila po vrvi. Nekaj sekund zatem, ko sta pristala na tleh in se spustila v dir, sta ju pokosila stražarja z brzostrelkama. Od 120 izstreljenih nabojev iz salve nemškega avtomata iz druge svetovne vojne MP 40 jih je Topliška zadelo 27.
A s tem zgodbe še ni konec. V knjigi o kaznilnici v Stari Gradiški namreč dr. Augustin Franić dokazuje, da je bil Toplišek umorjen. Za pobeg naj bi namreč uprava izvedela in poslala stražarja pred zid. Dokaza sta dva: listič z naznanilom v arhivskem dosjeju in strelne rane, ki kažejo, da sta bila ubežnika potem, ko sta že obležala, še enkrat prerešetana. Franić pojasnjuje: “Za vsak primer, da ne bi ostala živa.”
Topliškova žena Krystyna je dolgo na različnih krajih poizvedovala, kje je njen soprog. Od jugoslovanskih oblasti je dobila odgovor šele dobro leto dni po soprogovi smrti. Točno mesto groba pa vse do danes ni znano.

Življenjepis idealista

Janez Toplišek je veliko pred časom sanjal in se boril za ideale, ki so bili takrat povsem neuresničljivi. Marsikdo mu bo očital naivnost ali celo hojo po oblakih. Njegov življenjepis to v marsičem potrjuje. A vendar je bil njegov odhod čez mejo s tremi pištolami in eksplozivom nekaj povsem drugega kot širokoustenje, ki ga lahko očitamo njegovim ljubljanskim sodelavcem.
Petelin, ki kikirika prezgodaj. Kokoši ga ne marajo, gospodar pa ga skrajša za glavo. Ne glede na posledice pa je bilo njegovo petje, da prihaja dan, pravilna napoved. Topliškov boj za samostojno in demokratično Slovenijo je bil po eni strani utopičen, po drugi pa preroški.
okvir
Janezi Topliški
Janez Toplišek je tudi eden najbolj znanih slovenskih rodoslovcev, ki je napisal zajeten priročnik za iskanje prednikov. Mag. Toplišek je na naše vprašanje, ali je v sorodu s svojim junaškim soimenjakom, odgovoril, da tega, kljub raziskanemu rodovniku, še ni mogel dokazati. Sicer pa večina Topliškov izvira z območja Kozjanskega. Ker je tam precej termalnih (toplih) izvirov vode, je to najverjetnejša razlaga o izvoru tega priimka. V Sloveniji sicer trenutno živi pet Janezov Topliškov.

Kako sem vzljubil bombo
Igor Omerza je tragično zgodbo o Janezu Toplišku, ki je načrtoval sabotaže v Sloveniji, povezal s terorističnim napadom v Velikovcu na avstrijskem Koroškem. Tega je po nalogu Beograda izpeljala slovenska Udba, trdi Omerza, avtor nove knjige celovške Mohorjeve z naslovom Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo.
Bombni napad na muzej v Velikovcu, ki se je zaradi napake pri podstavljanju eksploziva sprevrgel v tragedijo za slovenska agenta Udbe in škandal za Jugoslavijo, še vedno buri duhove.
Igor Omerza z dokumentom, v katerem Stane Dolanc pravi, da “stvar Luke ni samo stvar Luke, temveč da za tem stoji tudi federacija”. Gre za Dolančev pogovor z Olgo Vidmar, mamo Luke Vidmarja, ki je nastavil bombo in potem pristal v avstrijskem zaporu. Eksplozija je namreč odjeknila med nastavljanjem, ne pa šele ob deseti uri zvečer. Pravzaprav je to bila sreča. Tako je sicer Vidmar bil ob nogo, niso pa bili pod ruševinami pokopani svetniki in zdravniki, ki bi imeli sejo ravno v času načrtovane detonacije. Avstrija uradno nikoli ni povezala napada z Udbo, čeprav je ozadje poznala, meni Omerza.
Udbovska agentura za Koroško se je imenovala Sora in je imela 31 do zob oboroženih agentov, pravi Omerza in našteva: “10 pištol z dušilcem, šest pušk, 8 brzostrelk, 500 kilogramov eksploziva TNT, 30 kompletov za drogiranje, vse po možnosti zahodne izdelave.” Od leta 1972 do 1977 je na dvojezičnem Koroškem odjeknilo kar ducat bomb, tako pred simboli nemških kot tudi slovenskih organizacij.
Za teroristično akcijo v Velikovcu, ki je zelo škodila slovenski manjšini na Koroškem, sta operativno odgovorna takratni sekretar (danes bi temu rekli minister) za notranje zadeve Janez Zemljarič in vodja slovenske Službe državne varnosti (tajne policije ali Udbe) Tomaž Ertl. To pravi Omerza o enem najvplivnejših mož v državi, politiku in poslovnežu Zemljariču. Še bolj pa je aktualna obtožba Ertla, ki je nedavno iz rok predsednika države Danila Türka prejel državno odlikovanje. Predsednik republike kot takratni visoki funkcionar Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) nikakor ni povezan z atentatom, pravi Omerza. Odločitve Arhiva RS, vlade in tajne službe Sova Omerzi onemogočajo vpogled v vse dokumente o napadu, kar bi se znalo sedaj spremeniti, saj je referendum zavrnil zakon o zaprtju arhivov. A že po doslej odkritih podatkih zanika trditve predsednika Türka, da je za napad izvedel iz časopisja. “Vedel je več, kot je prebral v medijih. Izvedel ni sicer nič posebnega, a vendarle njegova izjava okoli Velikovca ni resnična,” pove Omerza.                             TAM
Objavljeno v Primorskih novicah, 11. junija 2011