31. julij 2011

Hitler in Mussolini v primorskih cerkvah

V več primorskih cerkvah, ki jih je v času druge svetovne vojne poslikal Tone Kralj, lahko še vedno najdemo obraze italijanskega duceja Benita Mussolinija, nemškega firerja Adolfa Hitlerja in fašističnega politika, ki je vodil invazijo na Reko, pesnika Gabrieleja D'Annunzia.
Tone Kralj (1900-1975), ekspresionistični slikar, ki ga v osrednji Sloveniji zaradi modernosti niso sprejeli, je na Primorskem poslikal več kot 40 cerkva. V času fašizma, ko je bila večina primorskih umetnikov prisiljena umolkniti ali se izseliti v Jugoslavijo, je Kralj zelo jasno izrazil svoj protest zoper italijanski in nemški imperializem.
Slikar se fašistov ni bal in je že pred drugo svetovno vojno, še bolj pa med njo, to očitno pokazal. To velja za več poslikav, od katerih so nekatere razmeroma znane, nekatere pa še skoraj povsem neraziskane.
Kraljeve umetnine so v mnogih cerkvah ogrožene. Zaradi vlage je marsikatera freska že odstopila, denarja za popravilo pa ni dovolj. Sorodniki pokojnega slikarja tako, denimo, zavračajo ideje o izdaji knjige o Tonetu Kralju in raje zbirajo denar namenjajo obnovi fresk. Pomembneje je namreč ohraniti dragoceno kulturno dediščino kot pa o njej izdajati knjige in jo pustiti propadati.
Hudič z ducejevo glavo
Pisalo se je leto 1934. V Nemčiji je kancler Adolf Hitler postal še vodja države (firer). Na Primorskem pa so bila do takrat ukinjena že vsa slovenska kulturna društva, prepovedana je bila slovenščina v cerkvah, mnogi zavedni Primorci pa so bili v zaporih in konfinaciji. Takrat je Jože Abram, župnik v vasi Pevma v današnjem zahodnem predmestju Gorice, povabil k sebi slikarja Toneta Kralja. Znani planinec, pisatelj, dramatik in prevajalec Abram je Kralju zaupal poslikavo cerkve sv. Silvestra, ki je bila na novo zgrajena po prvi svetovni vojni. Kralj je upodobil mučenje prvih kristjanov, kar so domačini lahko povezali s svojim narodnostnim trpljenjem. Da je to res, priča droben detajl, ki ga le malokdo opazi. Gre za veliko sliko nadangela Mihaela, ki je dolgi ostri križ zasadil v hudičev hrbet, medtem ko se ta s kremplji oklepa Zemlje. Če obraz hudiča, ki je obrnjen na glavo, dobro pogledamo, bomo kljub diaboličnim ušesom in rožičkom prepoznali podobo Benita Mussolinija.
Na severnem delu Primorske, na Šentivški Gori, je Kralj leta 1941, ko so tri okupacijske sile razkosale Slovenijo, poslikal župnijsko cerkev. Nad korom, na malce težje opaznem mestu, je upodobil bičanje sv. Vida, ki ga vodi in nadzoruje mučitelj v značilni pozi italijanskega duceja. Slednji je namreč zelo rad slekel srajco in do pasu gol poprijel za kako kmečko opravilo. O njegovi vnemi in mišičastem telesu so italijanski mediji seveda zvesto poročali.
Hitler križa Kristusa
Istega leta je Kralj začel opremljati in slikati tudi v župnijski cerkvi v Slivju v Brkinih. Tja ga je povabil narodno zavedni in preganjani župnik Viktor Berce. V njej najdemo največ upodobitev takratnih okupatorskih voditeljev. Najbolj v oči bode podoba Adolfa Hitlerja, ki kot rimski vojak pomaga dvigati Kristusa na križu. Najdemo ga okroglem reliefu 11. postaje križevega pota, pa tudi na naslednjih dveh postajah. Poleg značilne prečke in brčic malce komično delujejo tudi njegove irhaste hlače. Komičnost in grotesknost je sicer opaziti tudi v drugih Kraljevih križevih potih, ko na ta način upodablja Kristusove mučitelje.
Zgovorna je tudi prva postaja slivskega križevega pota. Pilat obsodi Kristusa na smrt. A slivski Pilat, pod čigar prestolom se skriva orel, ima obraz Mussolinija.
Slovenski angel premaga nacifašistično zver
Verjetno najbolj znan primer Kraljevega upodabljanja Mussolinija pa je ob zgornjem toku reke Soče. V dolini Trente so slikarja takoj po prihodu laških soldatov pritekli posvarit domačini, da se je skril na varno v gozd. Kralj je ustvarjal v naglici, da ga italijanski vojaki ne bi prej odkrili. Žal je ravno naglica kriva tudi za drugo tehniko slikanja fresk, ki ni tako obstojna. Mnoge kraljeve freske je zato že dobro najedel zob časa.
V cerkvici v kraju Soča je upodobil slovenske in slovanske svetnike (tudi Barago in Slomška), na osrednjem delu stropa pa nadangela Mihaela, odetega v barve slovenske trobojnice, ki prebada troglavega zmaja. Ena glava nosi podobo Mussolinija, obdano z žarečim soncem, simbolom Japonske, druga nemškega nacističnega orla in tretja rimskega in kasneje fašističnega orla. Slika je nastala leta 1944, v predzadnjem letu vojne, in je zanimiva umetniška napoved končne zmage zaveznikov nad silami osi trojnega pakta Rim-Berlin-Tokio.
Utemeljitelj fašizma
V cerkvi sv. Martina v Slivju, ki jo je poslikal Tone Kralj, večkrat  najdemo obraze italijanskega pesnika Gabrieleja d'Annunzia (1863-1938).  Zakaj ravno D'Annunzio?  Iredentist dalmatinskega porekla je bil  v marsičem ducejev  duhovni vodja.
Primorci so tega fašistično nastrojenega in vase zagledanega poeta  bliže spoznali, ko je vodil invazijo na  Reko. To mesto je namreč po koncu prve  svetovne vojne postalo samostojna državica, ki pa jo je z razvpitimi arditi zavzel D'Annunzio, kar bi lahko šteli za prvo italijansko povojno invazijo na ozemlje nekdanje Jugoslavije.
 D'Annunzio je na čelu nekaj sto legionarjev 12. septembra 1919 iz Ronk krenil na pohod nad Reko. V spomin na ta dogodek so italijansko ime Ronchi preimenovali v Ronchi dei Legionari.
D'Annunzio je na Reki, kjer je takrat živelo tudi  več kot 2000 Slovencev, in s katero je bil gospodarsko in upravno povezan del Primorske,  ustanovil korporativno državo, širil idejo o nadčloveku, organiziral nacionalistične javne manifestacije v obliki obredov, postavljal retorična vprašanja publiki in se obdal z drznimi in krutimi črnosrajčniki arditi. Vse to sta prevzela  Benito Mussolini in  kasneje v veliki meri tudi Adolf Hitler. Prav vladar Reke naj bi začel tudi prakso ustrahovanja in mučenja s pitjem ricinusovega olja. Nič čudnega torej, da je Kralj v Brkinih, ki so leta 1925 delno pripadli novi škofiji na Reki, tako odločno izrazil svoje mnenje o Mussolinijevem prijatelju.
Srditi poet

Najbolj  prepoznavna  je podoba pesnika na  freski v prezbiteriju, kjer jezno pogleduje proti sv. Martinu. Svetnik v rokah nosi mrtvega mladeniča, ki ga je po legendi obudil od mrtvih. D'Annunzio je odet v italijansko trikoloro, v roki pa drži liro, kar je v slikarstvu prepoznaven simbol za pesnika. V gruči poganov ob pesniku, ki imajo tudi na drugih  Kraljevih slikah velikokrat na glavi fašistične čepice, nekdo proti Martinu grozeče dviga tudi nož.
Na drugi freski iz življenja sv. Martina, kjer ta z mečem reže plašč in ga daje beraču, so umetnostni zgodovinarji  v bradatem opazovalcu dogodka prepoznali D'Annunzia. Tudi tu je ogrnjen v italijansko zastavo, ob njem pa se stiska Mussolini. Obraza sta tu razmeroma majhna in zato težje prepoznavna. Kralj je zato poetu naslikal malce širšo brado.
Obe podobi so slovenski umetnostni zgodovinarji prepoznali in opisali. A vase zagledanega in ekscentričnega pesnika, ki je v rimskem parlamentu agitiral za vstop Italije v prvo svetovno vojno, najdemo še na enem mestu.
D'Annunzio kot hudič 

V levi stranski kapeli stoji  beli kip Device Marije z detetom Jezusom v naravni velikosti. Po zapisu iz Razodetja ali Apokalipse, zadnje knjige Sv. pisma, je Marija  namreč z nogo strla kači - simbolu zla - glavo. Ta prizor, ki je zelo pogost v primorskih cerkvah, se ponovi tudi v Slivju. Razlika je le, da se tam namesto kače hudič s kremplji oklepa zemeljske krogle.
Podobno kot v cerkvi v Pevmi pri Gorici, ima hudičev  obraz tudi tu   človeško podobo. Če jo na računalniku obrnemo pokonci in zraven postavimo fotografijo D'Annunzia v starejših letih, opazimo veliko podobnost. Zdi se, da je Kralj tudi tu naslikal osvajalca  Reke.Opisali smo najbolj znane primere Kraljevega “političnega” slikanja. Posebej na križevih potih pa bomo tudi drugod zelo hitro našli celo vrsto fašističnih simbolov z negativnim predznakom, s čimer je Kralj na izviren način bil boj proti potujčevanju Primorske. Njegova umetniška dela so zato pomembna kot svojevrsten dokument težkega zgodovinskega obdobja, ko je velik del Slovencev trpel pod fašističnim škornjem. Kraljeva dela so zaradi ohranitve zgodovinskega spomina velikega pomena za Primorsko in vso Slovenijo. Umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn pravi, da je poslikava toliko cerkva na narodnostni meji nekaj izjemnega tudi v svetovnem merilu.
Med mnogimi obrazi, ki še nastopajo na Kraljevih poslikavah primorskih cerkva, bi utegnili najti še kakšno znano figuro. Tovrstno delo pa je zamudno zaradi majhnih obrazov na križevih potih, še bolj pa zaradi poškodb.
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
Nadangel Mihael je zapičil križ - sulico v zver, ki ima telo kače, hudiča in Mussolinija. Pohlepno se ovija okoli zemeljske krogle in steguje kremplje po Evropi.
Natančnejša fotografija zveri, obrnjena na glavo, kaže krempelj, ki se zariva čez ozemlje Primorske. Na zabrisanem zemljevidu lahko prepoznamo obrise Jadranskega morja, italijanskega škornja, Sicilije, Sardinije in Korzike. Poteze hudičevega obraza brez dvoma kažejo na Benita Mussolinija.


Znamenita stropna freska v Soči v dolini Trente je nastala pred koncem druge svetovne vojne. Pod nogo “slovenskega” angela se v smrtnem krču zvija zmaj s tremi glavami: nacistično orlovo, fašistično volkovo in Mussolinijevo, obdano z japonskim soncem.
Cinični nasmeh razgaljenega in razkoračenega duceja, ki nadzoruje bičanje sv. Vida (župnijska cerkev v Šentiviški Gori).
Figura rimskega vojaka na 11. postaji križevega pota v Slivju spominja na Adolfa Hitlerja: prečka, brčice in irhaste hlače.
Pilat z ducejevim obrazom med obsodbo Jezusa na smrt na medaljonu prve postaje križevega pota v Slivju.
objavljeno v dnevniku Primorske novice 23. in 30. julija 2011
Čeprav je brada za D'Annunzia nenavadno široka, je v italijansko zastavo ovit fašistični pesnik, ki s posmehom gleda na sv. Martina, zgovoren simbol. Levo za D'Annunzijem se skriva Mussolini.

Mussolini (levo) in njegov duhovni voditelj D'Annunzio. Obraz slednjega kaže, koga je imel Kralj v mislih ob ustvarjanju 170 centimetrov visokega Marijinega kipa.Fašistični politik in pesnik, oblečen v barve italijanske trikolore, jezno gleda proti sv. Martinu

Obraz hudiča pod nogami Marijinega kipa v Slivju močno spominja na D'Annunzia



Objavljeno v Primorskih novicah 23. in 30. julija 2011.




29. julij 2011

E-avtomobili, znanilci nove dobe

Čeprav v Sloveniji električne avtomobile prodajajo že več mesecev, bi nakupe zlahka prešteli na prste ene roke. V tem trenutku v razvoju prednjačijo samouki, ki izdelujejo vse več električnih avtomobilov. Takih avtomobilov je zato na naših cestah vsak mesec več.
Prvi serijski električni avtomobil, ki so ga začeli prodajati pri nas, je bil italijanski malček tazzari. Dvosed z uradnim dometom do 140 kilometrov stane 23 tisočakov, nanj pa je treba čakati tri mesece.
Majhno zanimanje
Lani so za vso Evropo izdelali samo tisoč teh praktičnih mestnih vozil. Slovenski uvoznik pravi, da so prodali samo dva, pa še od teh so enega odpeljali v Srbijo. Vzrok za majhno zanimanje je treba iskati predvsem v visoki ceni, a tudi v pričakovanju subvencij, ki naj bi jih država delila v okviru programa nizkoogljične družbe.
V nasprotju z uradno ponudbo je spletna veliko ugodnejša. Na voljo so podobni avtomobili za precej ugodnejšo ceno. Vendar poznavalci opozarjajo, da gre za kitajske izdelke in zavajajoče oglaševanje.
Prihajajo veliki
Veliki svetovni avtomobilski proizvajalci že leta napovedujejo električne avtomobile. Da ne gre za nikakršen bavbav, dokazujejo električni avtomobili, ki so jih že pred desetletji začeli prodajati v butičnih serijah. Na zunaj povsem običajne, že rabljene, a dobro ohranjene avtomobile, pa dobimo v Franciji in Nemčiji že za manj kot deset tisočakov.
V zadnjih mesecih je prišlo v Sloveniji do pomembnih premikov na tem področju. Na tržišču so na voljo že tri vrste električnih avtomobilov. Gre za manjši avto i-miev, ki ga je razvil japonski Mitsubishi. Izdelujejo ga na Japonskem, čakalna doba je pet mesecev, cena pa 35 tisočakov. Doslej so prodali le dva.
Problem električnih avtomobilov je tudi omejena ponudba in torej omejeno število prodanih vozil. Primerjava s sosednjimi državami kaže, da je cena električnih avtomobilov pri nas najugodnejša. V Avstriji je višja za tisočaka, v Italiji za poldrugega, na Madžarskem pa ga sploh ni na voljo. Na Hrvaškem ga ponujajo za dobrih 52 tisočakov.
Kljub razmeroma visoki ceni je pri oceni, ali se nakup splača ali ne, treba upoštevati, da so stroški vzdrževanja minimalni, poraba elektrike pa skoraj ni vredna omembe.
Isti avtomobil, le pod drugo oznako, ponujata tudi Citroën in Peugeot. Prvi ga prodaja pod imenom c-zero, drugi pa kot peugeot ion. Cena je dobrih 35 tisočakov.
Made in  doma
Slovenski elektropionir Andrej Pečjak neodvisno od vsega tega razvija svojo vizijo avtomobila na elektriko. Dokazal je že, da se da izdelati avtomobil, ki bo hiter in bo imel normalen domet. Njegov avtomobil, ki ga je predelal iz mazde RX8 in se imenuje bolt, doseže hitrost 160 kilometrov na uro, z ekonomično vožnjo pa lahko naredi do 270 kilometrov z enim polnjenjem akumulatorja.
S predelavo avtomobila dacia sandero je pred nekaj meseci dokazal tudi, da lahko električni avtomobil postane tudi običajen družinski avto. Zmore namreč hitrost več kot 130 kilometrov na uro in z enim polnjenjem prevozi tudi več kot 300 kilometrov. Stroški predelave so brez vloženega dela znašali okoli 35.000 evrov.
Andreju Pečjaku, ki ga je oče Vid upodobil v legendarnem otroškem romanu Drejček in trije Marsovčki, sledi vse več ekološko zagretih strojnikov. Zato je skupaj s podjetjem Elaphe začel organizirati tudi delavnice za samograditelje. “Odzivi so zelo različni, na nekaterih delavnicah je dosti ljudi, na drugih manj. Imam pa raje, da je udeležencev le pet ali šest, ker se potem lahko več pokaže in več naredi,” pove Pečjak.
Elektrojunakov je vedno več. “Marsikdo že predeluje kak avto zase, nekateri mehaniki in manjša podjetja pa se pripravljajo na maloserijske predelave,” pojasnjuje Pečjak. Tudi na Primorskem že nekaj mesecev nastaja električni avtomobil, ki je plod domačega znanja. Njegovega imena tokrat še ne bomo razkrili, saj ga bomo predstavili v eni od prihodnjih številk Sobote.
Domača serijska proizvodnja
Oprema Ravne pripravlja model malega mestnega avta chebela, za katerega upajo, da bo v nekaj letih šel v serijsko proizvodnjo. Pečjak razmišlja tudi o serijski proizvodnji ali natančneje, o serijski predelavi obstoječih vozil. Iz Belgije je že dobil ponudbo za predelavo avtomobilov smart. “Projekt z belgijskim podjetjem SA Isolants Victor Hallet ima cilj nizkocenovno predelavo avtomobilov,” pojasnjuje Pečjak. Zanimivo in pomembno je, da bodo vgrajene komponente večinoma slovenske. Gre za Iskro, Opremo Ravne in znanje Pečjakove ekipe. Za uvod je ekipa predelala dva smarta. Za predelavo drugega so porabili le pet dni, kar daje slutiti, da so časi množične proizvodnje električnih avtomobilov vse bliže.
Župan na elektriko
Pred kratkim že tretjič izvoljeni koprski župan Boris Popovič se zadnje dni vozi v službo z novim citroenovim električnim avtomobilom c-zero. Popovič, nekdanji cestni dirkač, je z novim službenim vozilom na moč zadovoljen, pa čeprav ne preseže hitrosti 130 kilometrov na uro. “Vozim se praktično zastonj,” se nasmeje župan in pomane s palcem in kazalcem.
Župan Popovič pravi, da se je odločil za citroena, ker ima uvozno podjetje sedež v Kopru. V Sloveniji sicer obstajajo tudi hitrejši avtomobili z večjim dosegom, a Popovič pravi, da se načeloma odloča za serijsko izdelan avtomobil, saj si le takega lahko privošči tudi običajni državljan. Župan napoveduje, da v mestu pripravljajo tudi parkirna mesta s polnilnico za električne avtomobile. Že jeseni naj bi jih postavili na treh parkiriščih. Novo parkirišče ob tržnici pa bo hkrati tudi sončna elektrarna. Na ekologijo in elektriko pa stavi tudi županova politična konkurenca. Koprski poslanec SD in mestni svetnik Luka Juri se že več let vozi z električnim skuterjem.
Za novo politiko
Slovenska politika ni posebno zainteresirana za električne avtomobile. Izjema je odprtje kake električne polnilnice pred mestno hišo. Mimogrede, za polnjenje električnih avtomobilskih je dovolj tudi povsem običajna vtičnica. Pečjak je do politikov kritičen: “Mislim, da je treba celotno politično sceno zamenjati. Ti, ki strašijo po naši politični sceni že več kot 10 let, se pač ne bodo spremenili. Novi bodo, tako upam, na razvoj gledali bolj trajnostno. Možnosti je vse več, ker se laže dobijo komponente in znanje.”
Polnjenje Citroënovega električnega avtomobila v središču Londona
Andrej Pečjak, slovenski elektropionir, razvija svojo vizijo avtomobila na elektriko
V Sloveniji je v središčih mest vse več polnilnic za električne avtomobile. V Ljubljani tako za te avtomobile parkiranje ni več problem.
Prvi slovenski električni avtomobil iz leta 1992. Kljub uspešnemu prototipu pa do serijske proizvodnje ni prišlo.
Besedilo in foto: Tino Mamić

28. julij 2011

Kako postati ekološka država

Čeprav na ekološke probleme znanstveniki opozarjajo že več desetletij in čeprav svetovni politiki govorijo o zeleni prihodnosti že vrsto let, pa je v običajnem življenju sprememb bolj malo. Dobrih zgledov pa je vse več.
Poglejmo najprej sončno energijo, ki jo človeštvo izkorišča že vse od Adama in Eve naprej. V stoletjih se je nabralo ogromno znanja. Hkrati pa se zdi, da tega vedenja ne uporabljamo več. Denimo, naši predniki so stoletja gradili samostojne hiše z daljšimi nadstreški, kot jih gradimo danes. Zakaj? Poleti so dajali senco in zmanjševali vročino v hiši. Pozimi, ko je sonce nizko, pa nadstreški niso ovirali žarkov, da bi posvetili v hišo, hkrati pa hišo bolj učinkovito varovali pred dežjem. Če danes opazujemo sodobne hiše, jih ima daljši nadstrešek bolj malo.
Moderno izkoriščanje sončnih žarkov je povezano s sončnimi celicami. Prvi kolektor je bil patentiran v Franciji že daljnega leta 1861. Prvi sončni kolektorji za ogrevanje tople vode za kopalnice pa so bili na zasebnih hišah postavljeni v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Kljub dobro poznani tehnologiji, ekonomičnosti in prihranku elektrike pa so črne sončne celice na hišah še vedno razmeroma redke.
Sočna stran Alp
Sonce na Slovenijo pošlje toliko žarkov, da bi jih bilo dovolj za 300 krat več energije kot jo v tem trenutku potrebujemo. Tega so se zavedali tudi politiki, ki so pred desetletjem napovedali, da bomo v državi imeli v tem trenutku 200.000 kvadratnih metrov kolektorjev. Resnica pa je, da jih imamo za polovico manj. Na Primorskem ni nič kaj posebej drugače, pa čeprav so Istra, Kras in Trnovska planota najbolj osončeni predeli države. Po drugi strani pa vse več novih sončnih elektrarn napoveduje svetlejše, (bolj sončne) čase.
Slovenija v primerjavi z drugimi državami ni nič kaj posebnega. S kakimi 100.000 kvadratnimi metri kolektorjev je na evropski lestvici nekje na sredini. Je pa res, da v zadnjih letih vsako leto zdrsnemo za kako mesto navzdol. In res je tudi, da ima slovenska severna soseda s “senčne” strani Alp trikrat več kolektorjev. Avstrijo po izkoriščanju sončne energije med 27-imi članicami EU presega le Ciper.
Energetska (r)evolucija
Zaradi grozečih podnebnih sprememb (večina znanstvenikov napoveduje pretirano segrevanje ozračja, del pa novo ledeno dobo) je sprememba z energetsko oskrbo iz potratne in fosilne na zeleno nujna. Vprašanje je le, koliko časa bo civilizacija potrebovala in kakšna bo končna cena. Bo prišlo do radikalne spremembe in potemtakem revolucije, ali pa bo ostalo pri sedanjem tempu in energetski evoluciji?
Obnovljiva energija je v zadnjih letih postala evropski hit. V zadnjem desetletju je več kot polovica vseh novih porabnikov energije v EU odvisnih od obnovljive energije. Ta del gospodarstva je beležil stalno rast tudi v najhujšem obdobju svetovne gospodarske krize (2009). Prav v letu najhujše krize so evropske naložbe v vetrne elektrarne narasle za slabo četrtino in presegle 13 milijard evrov.
Danes Evropa samo desetino svojih energetskih potreb zadovolji z obnovljivimi viri. Odločna okoljska organizacija Greenpeace je pripravila načrt za opustitev izrabe vseh fosilnih goriv in jedrske energije v Evropi do leta 2050. Glavnino energije bi namreč lahko dobili od sonca in vetra. A zato bi morali zmogljivosti vetrnih elektrarn podeseteriti, sončnih pa podvajseteriti. Pomembna je tudi lesna biomasa, ki bi jo tudi morali proizvesti 15 krat več kot danes.
Vetrne elektrarne za Slovenijo niso najbolj primerne zaradi slabe ekonomičnosti. Povsem nekaj drugega pa je sonce (posebej na Primorskem) in les. V slovenskih gozdovih vsako leto na novo zrase še enkrat več dreves, kot jih posekamo. Kar 60 odstotkov države prekrivajo gozdovi, gmajne pa se še vedno zaraščajo. Gozd ima vse lastnosti za energetski rudnik prihodnosti, pa še “rude” ne zmanjka, ampak se obnavlja.
Ogljični odtis je majhen, za obdelavo je preprost in ima dolgo življenjsko dobo. Žal smo tudi tu pozabili na izkušnje prednikov, ki so vedno sekali drevesa pozimi ob pravi luni. Danes se to počne avgusta, ko ima drevo v sebi največ življenjskih sokov. Zato je treba tak les dlje sušiti (a vendar se rado zgodi, da les še naprej “deluje”) in zaščititi pred škodljivci. Tramovi izpred stotih let so zato največkrat veliko bolj ohranjeni kot nekaj let stari. A kakorkoli, les bi lahko veliko bolj uporabljali pri gradnji, saj je bivanje veliko prijetnejše in bolj zdravo kot v betonu. Lesna biomasa pa bi lahko bila glavni vir ogrevanja. Trenutno je cena ogrevanja z lesnimi peleti skoraj za polovico nižja od ogrevanja s kurilnim oljem. Les ima tudi lastnost okolju prijaznega energenta, saj je “lokalen”.
Potratna Slovenija
V Sloveniji, kjer je cena elektrike za gospodinjstva še vedno precej pod evropskim povprečjem, energija ni najbolj dragocena. Za običajen izdelek namreč naši proizvajalci porabijo skoraj še enkrat toliko energije kot v starih članicah povezave (EU15). Ali trikrat toliko kot Danska. Evropska komisija pa meni, da bi lahko zmanjšali porabo energije tudi za tretjino, če bi samo uporabljali že obstoječo tehnologijo. Brez vsakih stroškov, torej. Varčevanje z energijo je namreč možno na vsakem koraku: ugašanje televizije in računalnika, ko ju ne gledamo; ugašanje avtomobila, če stoji na mestu več kot dve minuti itd. Slovenija je z nacionalnim energetskim programom (2004) učinkovito izrabo obljubila povečati: energetska intenzivnost za 30 odstotkov do leta 2015. A glede na doslej pokazane dosežke, tega ne bo izpolnila. Po drugi strani pa energetsko učinkovite države svojo učinkovitost še povečujejo.
Največ v smeri boljše izrabe energije lahko naredijo gospodinjstva. Država že vrsto let podeljuje subvencije in/ali kredite za izolacijsko gradnjo, okolju prijaznejše ogrevanje in postavitev sončnih kolektorjev. Hkrati ponuja brezplačno energetsko svetovanje v energetskih pisarnah po vsej državi. A težav je več. Denarja je premalo, prošenj pa vedno več. Vlaganje prošnje za subvencijo je v primerjavi z drugimi vlogami sicer preprosto, a še vedno zamudno. Država ti del naložbe sicer največkrat vrne, a to šele po več mesecih. Hitreje in ceneje bi bilo zmanjšati ali ukiniti davek na izolacijska gradiva.
Vse več je videti tudi sončnih elektrarn. Vse več je podjetij, ki ponujajo tehnologijo, pa tudi celotno izvedbo, vključno s pripravo dokumentacije za državne subvencije. A to je predvsem za ljudi, ki imajo toliko pod palcem, da gredo v investicijo. Za postavitev samo desetih kolektorjev se zato odločajo le redki. Velik problem je tudi izvedba, saj gradbeni izvajalci velikokrat preslabo poznajo učinkovite izolacijske tehnike. Zato so tudi novogradnje mnogokrat energetsko potratne.
Slovenija padla na 55. mesto
Ena od najprestižnejših svetovnih univerz, ameriška Yale, vsaki dve leti objavi raziskavo o okoljski uspešnosti držav. Okoli 150 držav ocenijo na podlagi 25 meril glede na onesnaženost okolja, zraka, števila rastlinskih in živalskih vrst, podnebnih sprememb, obsega vodnih virov ... Nato izdelajo lestvico EPI (Environmental Performance Index), ki pokaže, kako je posamezna država sposobna zaščititi okolje za več prihodnjih desetletij. Slovenija je bila leta 2006 na 31. mestu, dve leti kasneje pa je napredovala na ugledno 15. mesto. Pri zadnjem merjenju, ki je bilo narejeno lani, pa je padla na 55. mesto, takoj za Belorusijo in Malezijo in tik pred Sirijo. Med državami EU pa je šele 21.
Primeri dobre prakse
Zmagovalka zadnjega merjenja je bila Islandija, ker učinkovito izkorišča svoje naravne danosti: elektriko in toplo vodo pridobiva s pomočjo toplote Zemljine notranjosti. Islandija namerava v prihodnosti za pogonsko gorivo uporabljati le še vodik, zato je vlada državljanom zagotovila avtobuse na gorivne celice. Njihov cilj je, da bi leta 2050 postali brezogljična in nenaftna država. Vedno je zelo dobro uvrščena tudi Švica, ki ima težave zaradi taljenja snega. Uvajajo zelo stroge ukrepe: v nekaterih mestih so avtomobile že povsem prepovedali.
Na tretjem mestu je prva neevropska država, Kostarika. Njen cilj je namreč prihodnje leto postati prva ogljično nevtralna država na svetu. Ta srednjeameriška država, ki nima vojske, je v preteklosti prekomerno krčila gozdove. Sedaj je sečnjo močno omejila in pričela pogozdovati. V enem letu so posadili tudi po pet milijonov dreves. Kot kmetijska država pa je v tropskem podnebju začela uporabljati površine pod drevesi ali takoimenovane mikroklime. Pod njihovimi krošnjami je namreč senca, ki ščiti zemljo pred prekomernim izhlapevanjem vode.
Na četrtem mestu lestvice EPI je prva država Evropske unije, tradicionalno evroskeptična Švedska. Ker cena energentov strmo narašča, so si Švedi za cilj postavili, da bodo do leta 2020 povsem opustili rabo fosilnih goriv. Namesto premoga, plina in nafte na veliko izrablja žagovino, iz katere izdelujejo pelete za ogrevanje na lesno biomaso. Za avtomobile pa so na Švedskem začeli uporabljati metan, ki ga pridobivajo pri vzreji goveda. Ali in s kakšnim tempom bo Slovenija sledila tem dobrim zgledom, pa je treba vprašati politike. Ali volilce.
Na zasebnih hišah na Primorskem so kolektorji razmeroma redki, čeprav so pogoji za izkoriščanje sončne energije odlični. Kalkulacije raznih domačih “mojstrov” glede izolacije fasad pa so kratkoročne in velikokrat celo zgrešene. Le redke nove primorske fasade imajo debelino 15 centimetrov, kolikor bi bilo najbolj primerno po mnenju strokovnjakov. Lastniki se namreč zadovoljijo že s petimi ali desetimi centimetri.


Vetrnice so velika investicija, ki za Slovenijo ni najbolj ekonomična. Nekaj povsem drugega so ravninski predeli Nemčije in Beneluksa ter Severno morje. Vetrnice v Luksemburgu so spodaj pobarvane v rumene in zelene odtenke, da se bolj vklopijo v okolico.

Besedilo in fotografiji: Tino Mamić
Objavljeno v prilogi Primorskih novic Nova energija 27.7.2011

15. julij 2011

Lojze Peterle: Osamosvojili smo se, osvobodili še ne

Pogovor z Lojzetom Peterletom, predsednikom prve slovenske vlade
Pred 20 leti je demokrščanska politična opcija zagotavljala najboljšo politično legitimacijo za priznanje Slovenije v tujini Prvi predsednik prve demokratične slovenske vlade Lojze Peterle (r. 1948) je na evropskem političnem parketu veliko bolj priljubljen kot doma. O tem pričajo tako njegov ugled med evropsko politično elito kot tudi niz pomembnih funkcij in nagrad. Na sončni strani Alp se zdi, kot da vse to nima nobenega pomena. V Sloveniji imajo nizko raven priljubljenosti tudi stranke, ki imajo v programu krščanstvo. Pred dvajsetimi leti je bilo povsem drugače, saj sta krščanska in ljudska stranka skupaj dosegali 30 odstotkov volilnega telesa. Peterle je prepričan, da bi ste ti časi lahko ponovili.
Neodvisna Slovenija se je še pred četrt stoletja zdela kot sanje. Kot utopija, ki si je glasno še za šankom nihče ni upal zagovarjati. Kako se tega spominjate?
Naj grem še malce bolj nazaj. Ko smo leta 1967 študentje zgodovine na brucovanju profesorje spraševali o ideji samostojne Slovenije, so nas zavrnili z besedami: To ni realno. Ne sanjajte. Profesorje razumem, malce manj pa tiste, ki so podobno govorili tudi leta 1990. Med njimi niso bili samo tuji politiki.
Če bi pred 20 leti, ko ste kot premier vodili državo, napovedali, da se bo Slovenija osamosvojila, zmagala v vojni, dosegla polno mednarodno priznanje, postala članica EU, Nata in slednjič kluba najbogatejših OECD, bi se Vam najmanj posmehovali …
Res je šlo komu na smeh, kakšen nam je celo svetoval, naj si ogledamo Žale. Bistveno je, da smo storili to, kar smo obljubili. Spominjam se srečanja z vodilnimi evropskimi politiki v Muenchnu, ko je takratni predsednik gaullistov Jacques Chirac dejal, da se Evropa integrira, Jugoslavija pa razpada. Odgovoril sem mu, da se lahko združujejo samo svobodni in suvereni narodi, ki živijo v demokraciji. Naša svoboda ne more biti grožnja komurkoli. Tistega večera je Chirac spremenil mnenje.
Slovenija danes gospodarsko, moralno in politično pada. Tudi temu bi pred nekaj leti lahko rekli sanje, a v obliki nočne more?
Veliko razliko vidim med današnjo Slovenijo in tisto pred 20 leti. Takrat je bil v zraku poseben naboj in pričakovanje. Na volitvah je zmagala sila, ki je hotela narediti epohalno spremembo, in za to imela tudi pogum. Ljudje so vedeli, da smo na zgodovinski preizkušnji in da je treba tvegati. Doživeli smo tudi velike svetle trenutke narodne enotnosti, kakršnih slovenska zgodovina ne pozna. Delali smo v dobro vseh. Vojaki in policisti niso služili ideologiji ali partiji, marveč domovini in skupnemu dobremu. Danes tega naboja ne vidim. Na oblasti so nekdanji mlajši komunisti, prvič ne sodeluje v vladi kakšna pomladna stranka. Delajo po starih političnih vzorcih, ki Slovenije ne morejo pripeljati ne k večji konkurenčnosti ne k večjemu mednarodnemu ugledu. Padli smo po mnogih kriterijih. Vlada se ukvarja predvsem z odhodkovno stranjo javnih financ. Morali pa bi se ukvarjati veliko bolj z vprašanjem, kako ustvariti več, da bomo nato lahko pravično delili. Tako je delovala ranjka Jugoslavija. To je rezultat nedokončane tranzicije, dogovorne ekonomije, ki je zlasti z menedžersko privatizacijo ustavila gospodarsko rast. Ne bi rekel, da je treba začeti ponovno sanjati, pač pa se je treba zbuditi in začeti ukrepati. Sanj izpred 20 let še nismo uresničili. Takrat smo se osamosvojili, nismo pa se še osvobodili. Osvobodili se bomo, ko bomo končno opustili obrazce, ki jih je uveljavila stara oblast v odnosu do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Venomer poudarjate evropske vrednote. Evropska zveza, ki je po stoletjih prinesla v Evropo mir, je nastala zaradi krščanskih politikov. Ko pa pogledamo evropske politike danes, vidimo veliko povsem liberalnih in nekrščanskih vrednot. Mala kapela evropskega parlamenta se težko napolni. Se oče Evrope, svetniški kandidat Robert Schuman, obrača v grobu?
Schumanu danes ne bi bilo lahko. Če pogledamo razvoj od prve evropske pogodbe o skupnosti premoga in jekla do sedanje lizbonske pogodbe, vendarle vidimo kontinuiteto temeljnih vrednot, ki so jih postavili očetje Evrope; ti so bili res skoraj brez izjem krščanski demokrati. Vmes je resda prišlo do mnogih sprememb, vključno z okrepljeno sekularizacijo. A vendar je temeljna vrednotna podlaga ostala jasno zapisana tudi v sedaj veljavni lizbonski pogodbi. Spomnim se časa, ko so papeža Janeza Pavla II. vprašali, kaj meni o evropski ustavni pogodbi. Čeprav ta v preambuli ni omenjala krščanstva, je sprejem pogodbe podprl. Sam ne vidim toliko problema v zunanjih znakih, ampak bolj v bistvu. Očetje Evrope so v središče postavili človeka. Tudi lizbonska pogodba med človekovimi pravicami na prvo mesto postavlja nedotakljivost človekovega dostojanstva. Zapisano je torej prav, vprašanje je le, ali se tega držimo. Da je krščanska demokracija še vedno najmočnejša politična opcija, so pokazale tudi zadnje evropske volitve, čeprav je levica nastopila z močno socialno demagogijo.
Desna sredina je državo demokratizirala, osamosvojila in ubranila v vojni, potem pa se je morala za dolgo posloviti z oblasti. Krščanska demokracija je bila takrat vodilna, danes pa je obrobna politična stranka. Ali imate kdaj občutek, da se je zgodila zgodovinska krivica?
To je paradoksalno in za državo slabo. V Sloveniji smo pred 20 leti imeli veliko bolj evropsko politično sliko kot danes. Takrat je prav demokrščanska politična opcija zagotavljala najboljšo politično legitimacijo, da smo v tujini dosegli priznanje. Bila je najmočnejši porok za evropsko smer Slovenije. V Evropi je bila takrat, tako kot tudi danes, najmočnejša prav ta politična sila. V njej smo najprej dobili zaveznike. Pri levici je to trajalo veliko dlje. Italijanski šef diplomacije Gianni de Michelis, socialist, je priznanju nasprotoval skoraj do zadnjega. Ivan Oman je nekoč dejal, da se je razpadanje Demosa začelo tisti trenutek, ko smo izvedeli, da so na volitvah zmagali krščanski demokrati (SKD), ki jim je za malenkost sledila Slovenska kmečka zveza. To je šlo delu Demosa, zlasti v Slovenski demokratični zvezi (SDZ), zelo na živce. Demos je začela razjedati alergija na presenetljive zmagovalce. In to ne glede na to (ali pa celo prav zato), ker so svoje politične zveze uporabili, da je Slovenija dosegla hitro mednarodno priznanje. Mi namreč nismo imeli težav z razumevanjem evropskih načel in standardov. Še pred osamosvojitvijo so se v Demosu pojavljale ideje, da bi me zamenjali, levi del SDZ je govoril o nevarnosti neoklerikalizma. Takoj po mednarodnem priznanju države (sredi januarja 1992) se je začel v parlamentu val nezaupnic, ki je aprila 1992 tudi uspel. Storjena je bila škoda. Krščanskodemokratska opcija je namreč prinašala evropeizacijo. Storjena je bila najmanj politična napaka. Jože Pučnik je to kasneje obžaloval. Ob razpustu Demosa smo mislili, da gremo na volitve, a se je del Demosa povezal s staro politiko. To je sicer na volitvah plačal, a škoda je bila že storjena. Bivšim komunistom je levi del Demosa omogočil, da so zavladali za 12 let. Ne čudi me, da je najvišje državno odlikovanje že med prvimi dobil prav nasprotnik osamosvojitve De Michelis. Meni pa so jo prisodili bolj zaradi uravnoteženja. Član predsedstva države Oman je namreč rekel, da bi odlikovanje morali dati tudi meni, če ga že dajejo De Michelisu. Danes mi gre ob tem sicer na smeh. Levica se je bala, da bi krščanska demokracija postala simbol osamosvojitve, zato je kolikor mogoče zrelativizirala pomen njene vloge. Zameglila je dejstva do neprepoznavnosti. In to počne še danes. V šoli se danes ne učijo prave resnice. Videti je, kot da se je vse zgodilo leta 1945, leta 1991 pa smo naredili samo majhen korak naprej. Pozablja se, da je samo Demos šel na volitve s programom za osamosvojitev. Danes stara politika mitično govori o narodni enotnosti. Močno smo jo čutili na ljudski ravni, na politični ravni pa še po plebiscitu le v redkih trenutkih. V politiki se rado zgodi, da sadov ne pobere tisti, ki sadi in zaliva. A vendarle sem vesel, da smo tisti čas izkoristili in dali vse od sebe. Čas bo, upam, prinesel več objektivnosti.
A vendar so za polom krščanske demokracije krivci tudi drugod. Kaj pravite kot zgodovinar na to, da je bil med slovenskimi velikani vedno problem vzgojiti naslednika?
Tudi danes je veliko politikov, ki ne znajo razdeljevati dela na sodelavce in hočejo vse narediti sami, potem pa ob njih ni prostora za nove politike.To vprašanje se upravičeno večkrat postavlja. Ko sem vodil krščanske demokrate, pri starosti 40 do 50 let, o nasledniku tudi jaz nisem veliko razmišljal. Tudi v stranko kar nekaj let ni bilo posebnega priliva. Ali pa mogoče nismo imeli pravega prijema za nove ljudi. Res je sicer, da smo bili večinoma v opoziciji, a vendar. Ne pozabimo tudi na izdajo Cirila Pucka. Ni nam bilo lahko, ker smo jih dobivali po glavi z desne in leve. Skratka, morali bi se bolj temeljito lotiti tudi kadrovskega vprašanja. Za dobro nasledstvo mora biti izpolnjenih več pogojev. Mi pri tem, žal, nismo uspeli. Zadnjih deset let sam sicer nisem bil ne v združeni stranki SLS- SKD ne v Novi Sloveniji na položaju, ko bi lahko bolj vplival na kadrovski razvoj. Drugih politikov ne bi ocenjeval. Janez Janša je tudi razmeroma mlad politik, v letih, ko se naslednika običajno ne išče.
Znani slovenski rek, vodilo je, naj sosedu krava crkne. V slovenski zgodovini vidimo ogromno primerov neenotnosti, tako v tujini med Slovenci (spomnimo, da so slovenski liberalci pomagali Srbom pri sprejetju prve centralistične ustave v Jugoslaviji) kot tudi med kristjani v Sloveniji (pomislimo na spore med SLS in SKD oziroma NSi). Ali je sektaštvo med kristjani potemtakem tudi vzrok za sedanjo politično sliko? 
O sektaštvu bi najprej lahko govorili pri SDZ, kjer se je kmalu po volitvah pojavila govorica o neoklerikalizmu. Alergija na krščanske demokrate je razbila SDZ. Pri Pučniku tega nisem čutil. Z Ivanom Omanom sva že po prvih volitvah napovedala združitev SKD in Slovenske kmečke zveze, pri čemer bi se prva razvila v stranko, podobno zgodovinski SLS, SKZ pa bi ostala kmečki sindikat. V kmečki zvezi so se potem odločili drugače. A temu ne bi rekel sektaštvo, ampak vrtičkarstvo. Danes vse tri demokrščanske stranke, SLS, NSi in KDS, skupaj ne zberejo toliko, kolikor je imela SKD v najslabšem času, ko je dosegla slabih deset odstotkov. Ozkost pogledov ne zmore strateškega pogleda na sedanji položaj in na to, kar bi bilo treba narediti v prihodnje.
Nekateri politiki desne sredine tudi Vam očitajo vrtičkarstvo. Bili ste med ustanovitelji NSi, ki je nastala tako rekoč nekaj tednov po združitvi SLS in SKD, na kar se je čakalo celo desetletje. Danes se zdi, da je bila ustanovitev NSi napaka, saj se je obdržala v parlamentu le dva mandata. Ali ne bi bilo bolje, da bi Vi ali Andrej Bajuk počakali na ugoden trenutek in prevzeli združeno stranko?
Leta 2000 smo na ločenih in na združitvenem kongresu sprejeli sklep, da bomo upoštevali ljudsko voljo, kot se je glede volilnih sistemov izkazala na referendumu, ob tem, da je še ustavno sodišče ugotovilo zmago večinskega sistema. Obiti ljudsko voljo z ustavnim zakonom se nam ni zdelo pošteno. Volivcem smo hoteli ponuditi verodostojno alternativo. Vzrok za zgolj dva mandata NSi je drugje.
Pogost očitek je, da ste bili v ozadju ustanovitve KDS. Prav KDS je namreč vsaj vplivala, če ne celo prevagala, da je NSi izpadla iz parlamenta. Kaj menite o KDS?
NSi je izpadla zaradi političnih napak vodstva, ki ni skrbelo za jasen profil stranke. Volivci so jo prepoznavali kot rezervno stranko SDS in raje volili original kot kopijo. Na ustanovitev KDS nisem bil povabljen, sem pa z Ljudmilo Novak in Klemenom Žumrom v pismu pozval Bajuka, naj prepreči odhod njemu nekoč najbližjih ljudi.
Kaj bi bilo treba narediti v prihodnje?
Nuja, ki jo, zanimivo, vidi tudi del levice, je obnoviti demokrščansko stranko. Ne zato, ker je to danes najmočnejša politična sila v Evropi, ampak zato, ker jo potrebuje Slovenija. Brez nje velik del slovenskih volivcev nima naravne politične izbire. Mnogi so se spraševali, kako to, da je zmagala SKD. Očitno je bila takrat prav ta stranka najbolj zaželena. Žeja po taki stranki je bila velika in je velika tudi danes. Del njenih volivcev pa je bil tudi razočaran, saj v prvih letih nismo mogli popraviti krivic, ki so se kristjanom zgodile v pol stoletja. Tudi enakih možnosti nismo mogli zagotoviti. Krščanske demokrate potrebujemo, da bomo dokončali tranzicijo in uveljavili temeljne evropske standarde. To je pomembno za nov razvojni zagon države. Če se bodo tri omenjene stranke še naprej tako borile za tiste male odstotke, s katerimi bodo prestopile parlamentarni prag, in če ne bodo imele boljšega nastopa, se položaj ne bo spremenil. Morale bi se povezati in nastopiti s programom, ki bo del rešitve za preživetje naše države. Pred 20 leti smo vedeli, kaj je treba narediti.
Kaj konkretno predlagate? Novi Demos? 
Že lani sem dejal, da ne vidim boljše možnosti, kot je navdih slovenske pomladi. Brez njenega neslavnega zaključka, seveda, ki se je končal s klicem »ustavite desnico«. Izvirna slovenska pomlad je bila demokratična pahljača in je kljub šestim strankam delovala boljše kot katerakoli kasnejša vladna koalicija. Najprej se moramo začeti pogovarjati. V tem trenutku se o tem niti ne pogovarjamo. Poslušamo samo javne pozive: eni k vnovičemu zagonu, drugi k modrim ljudem, v zraku je ideja velike koalicije. Z javnimi debatami pred kamerami ne bomo prišli daleč. Moramo se začeti pogovarjati s skupnim ciljem, ki je dobro Slovenije in postaviti v središče človeka, pred dobičkom. Če se bomo uspeli dogovoriti o temeljnih izhodiščih, bomo našli tudi pot v novo politično organiziranost in nov nastop slovenske pomladi. V zadnjih letih smo videli, kako ne gre. Zdaj moramo poiskati drugo pot in predstaviti alternativo.
Kaj pa koalicija krščanske trojke? Ali boste ustanovili stranko, kar nekateri napovedujejo
Toliko strank, kot jih imamo, po mojem ni smiselno imeti. Že nekaj časa se ne opredeljujem za metodo, ali je to ustanovitev nove stranke, združitev vseh ali kaj tretjega. Najprej bi se morali začeti pogovarjati o ciljih, potem o poti do njih. V veliko koalicijo SDS in SD ne verjamem. Katere vrednote in načela pa lahko res delimo, potem ko smo doživeli fiasko enobarvne vlade. Načelno nimam težav s širino, če obstaja soglasje o ciljih. Tako je delovala moja vlada, v kateri niso bili samo ljudje iz Demosovih strank. Če bo veliko taktiziranja, ne bo veliko sprememb.
V Sloveniji ste politično dosegli najvišji vrh. Bili ste na položaju, ki ga noben slovenski politik v naslednjem stoletju ne more preseči: predsednik vlade, ki je državo demokratizirala in osamosvojila. Sedaj ste v EP, kjer imate še veliko možnosti, verjetno več kot katerikoli slovenski politik doslej. Malce nerazumljivo je zato, da se ozirate nazaj v slovensko politiko, ali ne?
Glejte, lahko bi se čez mesec dni upokojil (smeh). Zakaj ne bi bil povsem običajen Slovenec, ki komaj čaka na upokojitev (smeh)? No, čutim se zdravega in polnega energije, zato o upokojitvi resno še ne razmišljam. Priznam pa, da čutim to kot osebni moralni problem. Država gre očitno navzdol. Že lani sem rekel, da vidim na obzorju grške otoke. Danes nas pred njimi svari guverner Banke Slovenije. Cena neodločanja je vsak dan višja, politična zadrega pa bo na koncu večja, kot je bila pred 20 leti. Nismo odpravili notranjih razlogov za krizo. S starimi koncepti se jih ne moremo znebiti. Zato govorim o potrebi po krščanski demokraciji, ki zastopa načela trajne rasti, hoče delati vključevalno in odklanja ekstremizem. Včasih mi kdo reče, da tega morem opazovati s toplega sedeža v Bruslju. Mislim, da je moje delo v Evropskem parlamentu za Slovenijo in za celtno EZ koristno, zelo pa me skrbi, kaj bo s prihodnostjo Slovenije. Sam ne potrebujem ne funkcij ne časti, tudi dela imam dovolj. Vsekakor želim prispevati k preobratu, da bi se Slovenija zopet postavila na noge, najprej z okrepitvijo svojega gospodarstva. Najbolj pa bi bil vesel, če bi imeli več veselja drug z drugim in bi postali bolj vzajemno odgovorni za skupno prihodnost. Da smo različni, je lepo in prav, razdeljenost pa nam škoduje.
besedilo in fotografije: Tino Mamić
intervju je bil objavljen v mesečniku Slovenski čas, 26. junija 2011

11. julij 2011

Sv. Benedikt, oče Evrope

Sv. Benedikt iz Nursije (god 11. julija) je postavil zahodno meništvo na povsem nove temelje in tako preoblikoval srednjeveško Evropo. Z geslom “moli in delaj” ali v latinščini “ora et labora” je samostane naredil za gospodarska in kulturna središča.

Leta 529 je bizantinski cesar zaprl še zadnjo pogansko šolo v Atenah. Istega leta se je na grič Cassino južno od Rima povzpel menih Benedikt in ustanovil samostan. Benediktova redovna skupnost je začela kulturno, duhovno in gospodarsko prenovo Evrope. Končala se je antika in začel srednji vek.
Benedikt se je rodil leta 480 v plemiški družini v umbrijski Nursiji. Iz Rima, kjer so se bili besedni, pa tudi krvavi boji za verske resnice in papeški prestol, je zbežal v samoto. Po nekaj letih samotarskega življenja v votlini je ustanovil samostan Montecassino in postavil nova, razmeroma stroga redovna pravila.
Evropa, kjer so se še vedno preseljevali celi narodi, je bila opustošena. Benediktovi tovariši in nasledniki, ki so začeli nove samostane ustanavljati po vsej celini, so začeli dežele obnavljati: krčili so gozdove in učili preproste ljudi umno obdelovati zemljo. Germane, ki so prezirali ročno delo, je to povsem spremenilo. Benediktinci in tudi drugi redovi, ki so na novo ali pa na podlagi starih redov nastajali skozi stoletja, so ustanavljali šole, delavnice in bolnišnice. Benedikt je svetopisemske nauke presadil v vsakdanje življenje.
Umrl je na Montecassinu 21. marca 547. Zaradi postnega časa pa so nato njegov god premaknili na 11. julij. Papež ga je postavil za patrona Evrope.

Ime Benedikt izhaja iz latniščine. “Benedictus” pomeni “blagoslovljen”. Ime je razmeroma redko, najdemo pa ga tudi naslednjih različicah: Benedikto, Beneto, Beni, Benito, Beno, v ženski obliki pa Benedikta. Iz imena jenastalo tudi precej priimkov: Benedejčič, Benedik, Benčina, Benedičič ...

fotografije: 
- Kip sv. Benedikta pred smrtjo v Montecassinu
- Benediktov kip (1763) v samostanu Montecassino je bombardiranje leta 1944 čudežno preživel brez večjih poškodb

besedilo in fotografiji: TINO MAMIĆ

05. julij 2011

Sveta Ciril in Metod, apostola Slovanov

Svetnika Ciril in Metod (god 5. julija), ki sta v 9. stoletju opismenila Slovence in jih branila pred nemškimi pritiski, sta vse do danes ostala močan narodni simbol. Posebej to velja za Primorsko, kjer so duhovniki v boju proti italijanskemu nacionalizmu in fašizmu obujali spomin na davno glagolico.

Ciril in Metod sta se rodila v Solunu kot Mihael in Konstantin. Ni jasnih dokazov, ali sta se slovanskega jezika naučila v družini ali v okolici mesta, ki je bila povsem slovanska. Ciril je vstopil v samostan, Metod pa je postal profesor filozofije v Carigradu. Leta 862 ju je cesar na prošnjo moravskega kneza Rastislava poslal kot misijonarja med Slovane.
Tone Kralj je v Štandrežu pri Gorici v župnijski cerkvi
upodobil Cirila in Metoda s knjigo v slovanskem jeziku
Sveta brata, ki sta prednikom današnjih Slovencev prinesla pisavo in jih postavila v zgodovino, sta bila večkratna gosta na dvoru slovenskega kneza Koclja. Njun vpliv na Koclja je bil odločilen, da se je Spodnja Panonija osamosvojila. Po uvedbi slovanskega (takrat so vsi Slovani govorili enoten jezik) bogoslužja se je salzburška nemška duhovščina umaknila iz dežele, kar je prineslo konec potujčevanja.
Ciril in Metod sta kot misijonarja delovala najprej na Moravskem. V Rimu sta dosegla nekaj nemogočega. Papež je slovanščino priznal za enakovreden jezik v bogoslužju, ki je imelo sicer do leta 1965 le tri svete jezike: hebrejščino, grščino in latinščino. Izmislila sta si pisavo glagolico, ki so jo njuni učenci razširili tudi v naše kraje. Glagoljaške napise najdemo tudi v Senožečah, Kamnjah, Dornberku, Misličah in Ilirski Bistrici. Leta 1880 pa je bila v Šmarjah pri Kopru zadnja glagoljaška maša.
Ciril je v Rimu umrl, Metod pa se je med Slovane vrnil kot škof. Nemška salzburška Cerkev se z izgubo ni sprijaznila. Metoda so zato ugrabili in zaprli. Slovenski knez Kocelj je posredoval pri papežu, a izpustitev dosegel šele po dveh letih in pol. Metod se je vrnil v Blatenski Kostel, prestolnico druge slovenske države. Nemci Koclju posredovanja niso nikoli oprostili. Kmalu je Spodnja Panonija izgubila neodvisnost, za Kocljem pa je izginila vsaka sled.
Papež Janez Pavel II. je Cirila in Metoda, ki godujeta 5. julija, postavil za sozavetnika Evrope, saj je poudarjal, da mora celina dihati z obema kriloma pljuč: vzhodnim in zahodnim.
Ime Ciril najdemo tudi v obliki Kiril, Kirilo in Kiro ter v ženski obliki Cirila. Metod pa je lahko tudi Metodi, Metodij, Metodija, Metodije, v ženski različici pa: Metoda in Metodija.

Blatenski Kostel
Blatenski Kostel je bil prestolnica Spodnje Panonije, druge slovenske države. Večkratna gosta na dvoru slovenskega kneza Koclja sta bila sveta brata Ciril in Metod. Njun vpliv na Koclja je bil odločilen, da se je Panonija osamosvojila. Po uvedbi slovanskega bogoslužja se je salzburška nemška duhovščina umaknila iz dežele.
Spominska kapela v
Blatenskem kostlu
Blatenski Kostel ali Blatograd je danes med Slovenci malodane povsem pozabljen. Skrit je nedaleč od Blatenskega jezera pod madžarskim imenom Zalavar. Tu le malokdo ve, da je to zibelka slovenske državnosti, saj sta kneza Pribina in Kocelj vzpostavila samostojno slovensko državo Spodnjo Panonijo. Najprej je to ozemlje bilo le Pribinov fevd, nato grofija, po obisku svetih bratov pa je knez Kocelj deželo osamosvojil.
Ciril in Metod sta se na Kocljevem dvoru ustavila, ko sta leta 867 potovala v Rim. Kocelj je »močno vzljubil slovenske knjige, se jih naučil in mu dal do petdeset učencev, da bi se učili«. V Rimu je Ciril umrl, Metod pa se je vrnil kot škof in papeški odposlanec. Po zaslugi Koclja in svetih bratov je papež ustanovil novo Panonsko nadškofijo. Nemška salzburška Cerkev pa se z izgubo ni sprijaznila. Metoda so zajeli in zaprli. Kocelj je posredoval pri papežu, a šele po dveh letih in pol je bil Metod na ukaz papeža Janeza VIII. izpuščen. Vrnil se je v Blatenski Kostel. Tega Nemci Koclju niso pozabili. Kmalu je Spodnja Panonija izgubila neodvisnost, za Kocljem pa je izginila vsaka sled.
Cerkev sv. Cirila in Metoda na
Brjah na Vipavskem
Tudi o Blatenskem Kostelu se ni ohranilo veliko sledi. Precej arheoloških ostankov je bilo ob nestrokovnih izkopavanjih uničenih. Danes je na mestu, kjer je nekoč stala glavna dvorna cerkev, novejša kapela. Poleg nje zdaj gradijo turistično informacijsko središče. Postavljeno je tudi več narodnih obeležij v spomin svetih bratov (tudi slovensko, a šele v zadnjem desetletju).
Iz časa slovenske države Spodnje Panonije (9. stol.) pa so arheološki ostanki cerkve sv. Janeza Krstnika, ki je bila cerkev s pravico krščevanja na tem območju.  Cerkev je bila zgrajena v obliki triladijske slopne bazilike s tremi polkrožnimi apsidami. Ohranjeni so samo spodnji deli zidov in stebrov, tla je prerasla trava.
Lepa okolica Blatenskega Kostela vabi  na izlete, na katerih lahko občudujemo številne ptice. Blatno jezero je v poletnih mesecih primerno za kopanje. Iz Slovenije je najkrajša pot preko mejnega prehoda Dolga vas mimo Lentija do Zalaapatija, kjer zavijemo desno. Tu se peljemo do odcepa za Zalavar (Blatenski Kostel), kjer so kažipoti v madžarščini (Ciril-Metod emlekoszlop). Na glavni cesti nato na desni zagledamo kapelo (nekdanja dvorna cerkev), turistično informacijsko središče in obeležja sv. Cirilu in Metodu. Še malce naprej pa je na levi strani kažipot, ki usmerja k cerkvi sv. Janeza Krstnika. Vstopnin ni, urnikov tudi ne. Za mašo je najbolj primerna bazilika sv. Janeza Krstnika.

besedilo (objavljeno v Primorskih novicah 2011 in v Ognjišču 2000) in fotografije: 
TINO MAMIĆ