31. avgust 2011

Srčni ljudje

V stikih z argentinskimi Slovenci zaslutimo duh družbe, ki je iz dežele po Triglavom že pred desetletji praktično izumrla.
Pri tem ne mislim toliko na pluralnost in vrednote demokracije, ki jih podalpski Slovenci skušamo ponotranjiti šele zadnji dve desetletji. Bolj bode v oči srčna kultura. Ali stopnja civiliziranosti, če to izrečemo malce hudobno. Kdor temu ne verjame, naj si postavi naslednja vprašanja. Koliko prebivalcev naše države prebere letno več kot tri knjige? Koliko je med prebranimi knjigami klasičnega leposlovja in koliko sodobnih besedil sumljive kakovosti? Koliko Prešernovih pesmi zna na pamet povprečen Slovenec? Koliko ljudi bi znalo o slovenski zgodovini izpred leta 1941 povedati več kot deset stavkov? Koliko moških v državi ima »zakmašno« obleko? Koliko moških si zna zavezati kravato? Koliko ljudi v državi zna napisati prošnjo za službo z manj kot petimi slovničnimi napakami? Koliko ljudi vstane starcu na avtobusu? Koliko moških dami odpre vrata? Koliko ljudi v državi zdrži en teden brez kletvic in vulgarizmov? Koliko ljudi še spoštuje nedelje kot praznike brez dela?
Prekomorskih rojakov ne želim idealizirati. Ne znajo vsi recitirati Prešerna. Tudi preklinjanja niso imuni. A vendar gre za izjeme in ne za pravilo. Predvsem pa bomo med slovenskimi intelektualci ob Srebrni reki z lučjo pri belem dnevu iskali človeka, ki ne bere knjig ali ki ne zna himne na pamet. Kako pa je s preklinjanjem in poezijo med slovenskimi strankarskimi veljaki?
V ta slovenski svet je leta 2000 vstopil pokojni dr. Andrej Bajuk. Takratni parlamentarec Jelko Kacin mu je v kamero rekel, da naj za govornico ne bere. Da mu ne bo nihče zameril, če bo govoril prosto, pa čeprav bo naredil kakšno napako. Gledalec si je takoj ustvaril vtis, da gre za izseljenca, ki ne zna dobro slovensko. Bajuk pa je v življenju gotovo prebral desetkrat več knjig kot Kacin. Bajuk je znal na pamet več slovenske poezije kot pol državnega zbora skupaj. A nič zato, dobro merjena blatna kepa je dosegla svoj cilj.
Politična levica je Bajuka oblatila in zavrgla, še preden se je ta preselil na svoj novi dom v Ljubljani. To je mogoče še nekako logično in zaradi nizkotnosti večine levičarskih ustvarjalcev javnega mnenja pričakovano. Povsem nelogično pa je, da so mu hrbet začeli obračati somišljeniki. Tudi tisti, ki so ga vabili v Ljubljano. Zato se je postavil na lastne noge in ustanovil stranko, ki z levičarskimi manirami ni hotela imeti nič skupnega. A tudi to ni bilo dobro sprejeto ne med politiki ne med ljudmi. Slednjič je postal grešni kozel še v svoji lastni stranki. Po porazu na volitvah se je povsem umaknil.
Nanj smo hitro vsi pozabili. Novinarji se na Bajuka, na očeta slovenskega evra, niso več obračali, pa čeprav se je gospodarska kriza vse bolj poglabljala. »Ponovno odkrili« so ga šele, ko je umrl za srčno kapjo. Včasih bi temu rekli, da mu je počilo srce.
Srčni ljudje v Sloveniji težko preživijo. Zato se srčni ljudje v vzhodnih Alpah preprosto niti ne rojevajo več.
Tino Mamić
kolumna, objavljena v tedniku Demokracija, 24. avgusta 2011

Svobode se ne proda niti za vse zaklade sveta (Dubrovnik)

Noga, ki je v klancu do konca tiščala plin našega avtodoma, je nenadoma sama zdrsnila s pedala. Prekrasen razgled na Dubrovnik me prevzame. Z veliko težavo nogo prisilim, da spet pritisne na pedal za plin, in na prvem izogibališču se ustavimo. Živa razglednica: bleščeča belina mesta, ki se stiska med temnomodrim morjem in strmim kamnitim pobočjem, poraščenim s temnozelenim grmičevjem in šopi rumenih cvetic.
V Dubrovnik smo se pripeljali z juga, po dveh tednih pohajkovanja po Črni gori. V bližini mesta najdemo v kraju Srebreno majhen avtokamp. Dva dni skoraj samo počivam. Osvežujoča in kristalno čista voda, kljub mivki in parkiranim čolnom. Veliko olajšanje čutimo tudi, ker ni več treba natančno preverjati poštenosti vsakega natakarja. Starejša otroka sta venomer v vodi, najmlajši še ne enoletnik pa ostaja trdno na kopnem. Trmasto, pravzaprav. Ko mu pomočim noge v resda junija še malce hladni južni Jadran, glasno zagodrnja in protestira ob vsesplošnem hahljanju ležečih na plaži. Spočiti nadaljujemo pot proti Dubrovniku.
Dubrovnik v cvetju
Že takoj po izvozu z jadranske magistrale človeku postane jasno, zakaj taka turistična slava tega mesta-republike: ogromno cvetja, bujni oleandri in košate bugenvileje, ki se jih ženski del ekipe kar ne more nagledati. Tu vijolične lepotice, ki jim vedno znova pozabim ime, v višino presegajo tudi več nadstropij. V mestu najdemo urejeno, čisto in poceni parkirišče. Za uro parkiranja v najprestižnejšem turističnem mestu Jadrana odštejemo manj kot evro.
Za avtodom je enaka cena kot za avtomobil. V nasprotju s prakso bližnjih črnogorskih mestnih parkirišč, kjer je ura parkiranja za avtodom tudi nekajkrat dražja od cene za avtomobil. Edina napaka, ki pa je povezana z geografskimi danostmi, so stopnice, ki vodijo do obzidanega strogega središča mesta. Kako bi to oviro premagali invalidi z vozički, ne vem. Mi pa smo zaradi prenašanja otroškega vozička na poti nazaj dihali na škrge. Kot da ne bi tovorili plastičnega otroškega vozička, ampak železnega rudarskega.
Zgodovina svobode
Prelepo mesto, kamniti konglomerat slavne zgodovine z vrsto obzidij, ki se že prav nepregledno pnejo eno čez drugega, je paša za oči slehernika, za zgodovinarja pa paradiž. Dubrovnik je bil svoja država, srednjeveška republika, ki je kljubovala vsem turškim sultanom, Beneški republiki in Avstriji. In tolikokrat poudarjena glavna ideja, ki jo je uničil šele Napoleon s svetovno armado za zeleno mizo: LIBERTAS. Spomnim se, kako smo se na fakulteti učili o številu oslov v posameznih karavanah, ki so prihajale v Dubrovnik. Nismo razumeli, zakaj bi se tega morali učiti. Danes, ko se o tem delu zgodovine ne spomnim skorajda ničesar več, pa vem, zakaj bi bilo dobro vedeti vse podrobnosti o karavanah. To ti da plastičnost, da si predstavljaš obseg trgovanja in samega mesta.
Mesto Dubrovnik leži na dalmatinskem jugu, kakih 300 kilometrov stran od nas. Do njega vodi jadranska magistrala, cesta tisočih ovinkov, saj je obala zelo razčlenjena. Nova avtocesta, ki pelje v Dalmacijo pa Primorcem pride prav le, če na pot odpravimo mimo Ljubljane in Zagreba.
V zgodovini je Dubrovnik slaven zaradi svoje države, republike. Dubrovniška republika je država z najdaljšim trajanjem na južnoslovanskem prostoru. Neodvisna je bila namreč točno 450 let. S sosedami in velesilami je vedno znala obdržati vse glavne atribute lastne državnosti. Dubrovniška republika je tako vedno ohranila svoje ozemlje, državljanstva, denar, zastavo in zunanjo politiko. Še danes se spomin nanjo ohranja v hrvaškem grbu, v katerega kroni najdemo dubrovniški simbol.
Dubrovnik je bil najprej bizantinsko trgovsko mestece, ki je živelo predvsem od pomorstva. Z ladjami so pluli daleč po Sredozemlju, kupovali blago in ga nato iz Dubrovnika vozili v gorato zaledje Balkana in Srednje Evrope. Okolica mesta pa je bila naseljena že v prazgodovini.
Po zlomu beneške republike  v vzhodnem Jadranu je Dubrovnik še bolj zaživel. Dubrovčani so zato hoteli priznati nadoblast ogrsko-hrvaškega kraljestva, a le, da bi dobili vojaško zaščito. Sami pa so ostali gospodarsko popolnoma neodvisni in ... bogati.
Kljub plačevanju vojaške zaščite ogrsko-hrvaškemu kralju, je mesto, denimo, ohranilo svoje konzulate po vsem Sredozemlju, ki jih je bilo več kot 70. Od Lizbone do Aleksandrije in od ukrajinske Odese do Tripolija v Libiji. Eno predstaništvo so imelu tudi v »našem« Trstu.
Mestne oblasti bi lahko za vstop v mesto mirno zaračunavale vstopnino, saj gre za pravi muzej na prostem. Med sprehodom po Stradunu mi v spomin in ušesa pride stara skladba Tereze Kesovije o tej široki glavni mestni ulici, prekrasni svetleči se beli promenadi. In ko zvon mestne ure odbije, mi v ušesih zazveni refren njenih “dubrovačkih zvonova”.
Cerkva in spomenikov je preprosto preveč, da bi jih lahko tu naštevali. Omenimo le nekaj biserov. Za ogled knežje palače, v kateri je po mesec dni noč in dan živel in delal vsakokratni vladajoči knez, nimamo dovolj denarja: plačilnih kartic ne sprejemajo, evrov pa tudi ne, kljub zasoljeni ceni. Petdesetak kun (dobrih sedem evrov) za odraslega in pol toliko za vsakega otroka. Zato si raje za precej manj denarja pred veličastno palačo med katedralo in cerkvijo sv. Blaža privoščimo kavo in sladoled.
Oblegani biser Unesca
Sveti Vlaho, ali po naše sveti Blaž, je patron in zaščitnik Dubrovnika. K njemu so se v cerkvi svetega Vlaha priporočali v vseh vojnih vihrah. Zadnjič je bilo to med srbsko agresijo, ko je srbska in črnogorska vojska obstreljevala mesto. Zadeli so tudi znamenito katedralo.
Dubrovnik je zadnjo vojno preizkušnjo preživel nedavno v srbski vojaški agresiji na Hrvaškem. Niti zaščita Unesca in Združenih narodov ni pomagala. Biser svetovne arhitekture je pred mednarodno javnostjo bil zakrit v dim. Bombardiranje so prenašal e televizije vsega sveta. Srbske bombe in granate so poškodovale tudi več sto let stare stavbe in ulice.
Zgodovinsko jedro mesta je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. V času srbske vojaške agresije na Slovenijo in Hrvaško se napadalci na neprecenljive zgodovinske spomenike niso ozirali. O silovitosti srbskega barbarizma pričajo podatki o škodi na nekaterih najpomembnejših spomenikih. Frančiškanski samostan je zadelo 37 granat in povzročilo pravo opustošenje. Podobno je bilo v dominikanskem samostanu. Na kupoli stolne cerkve je po bombardiranju zazijala velika luknja, del strehe se je porušil, močno je bilo poškodovano pročelje.
Posebej dramatični so bili decembrski dnevi leta 1991. V bombardiranju mesta je bilo ubitih več kot 150 neoboroženih meščanov, 20.000 prebivalcev pa je moralo v naglici zapustiti svoje domove, ki so jih srbski agresorji takoj zatem požgali in porušili.
Zavetnik mesta Sveti Blaž je še edini pomenil upanje meščanom, poskritim v kleteh. Molitev je bila uslišana po dolgih treh mesecih obleganja.
Etika
Človeka še danes navdušuje tudi dubrovniška etika, poštenost njihovega trgovanja, zaradi katerega so zasloveli in obogateli. Nad ložo palače Sponza (1522), neke vrste zakladnico republike, piše: “Prepovedano nam je goljufati in krivo meriti. Ko tehtam blago, sam Bog tehta z mano.” V latinščini, kajpada.
Dubrovnik obiskovalca prevzame zaradi svetosti, ki so jo pripisovali svobodi. Geslo, ki je vklesano v kamen nad vhodom trdnjave Lovrijenac, bi si morala dati nad porton vsaka hiša: “Non bene pro toto libertas venditur auro.” In po naše? Svoboda se ne proda niti za vse zaklade sveta. Prevod je seveda moj in ne ustreza povsem, a rima je vendar rima.
Mogočno obzidje opazujemo samo od spodaj, saj bi bilo vzpenjanje z otroškim vozičkom po ozkih stopniščih v tisti vročini podobno poskusu samomora. “Tako ali tako si moramo kaj pustiti za prihodnjič,” me polna optimizma razvedri moja draga.

Sv. Blaž varuje glavna mestna vrata z dvižnim mostom.

Najlepši pogled na Dubrovnik se odpira kar z jadranske magistrale.
V tej palači je moral dubrovniški knez živeti dan in noč.
Bleščeče bel kamniti zvonik z uro na Stradunu.


Besedilo in fotografije:
TINO MAMIĆ

30. avgust 2011

Slovenski kardinal v Gorici (Alojzij Ambrožič)

Danes so k večnemu počitku položili kardinala dr. Alojzija Ambrožiča. Pokojni torontski nadškof je natančno 100 let po smrti prvega prvega slovenskega kardinala Jakoba Missie, ki je bil nadškof v Gorici, obiskal to starodavno mesto ob Soči.
To je bilo v mesecu marcu leta 2002. Na srečanju z mladimi Slovenci in Italijani jih je povabil na svetovni dan mladih tistega poletja v Torontu. Dvodnevno srečanje je mladine z obeh strani državne meje je potekalo v dosledni dvojezičnosti, kar je vredno pohvale, saj je slovenščina na podobnih srečanjih zastopana bolj simbolično.
Takrat je nastal tudi naslednji pogovor s kardinalom, ki sta ga povzela Jurij Paljk in Tino Mamić in je bil objavljen v reviji Ognjišče (št. 4-2002).
Kakšno je bilo vaše prvo srečanje s Svetovnim dnevom mladih? 
Moje prvo srečanje s svetovnim  dnevom mladih je bilo v ameriškem Denverju leta 1993. Udeležil sem se ga z malce skepse, dvoma. Tam pa sem odkril neki novi svet, na katerega sem skoraj pozabil. Ne zato, ker so oni mladi, jaz pa star. Vsa moja teološka vzgoja in vse moje teološko delo sta zelo abstraktna. To nam krni občutek za konkretno in za simbole. Prav simboli nam namreč govorijo veliko bolj zgovorno,  kot se tega zavedamo. Pod te simbole spadajo tudi romanja in božje poti, kar je vedno bilo del krščanskega življenja. Zame je zgodovinsko zanimivo dejstvo, da se je cesar Jožef II. proti  koncu 18. stol. v duhu razsvetljenstva boril proti božjim potem. Tudi v Cerkev po drugem vatikanskem koncilu je prišla nova »razsvetljenska« miselnost, ki pa je drugačna od prej omenjene. Svet, ki ga ustvarjajo mladi, me je pritegnil, posebej pa me je prevzelo navdušenje, domišljija, živahnost in upanje mladih. Takrat sem prvič pomislil na svetovno srečanje mladih v Torontu, ki se sedaj približuje.
Zakaj ste se odločili, da obiščete Gorico?
Povem vam po pravici – grem pač tja, kamor me povabijo. Goriški nadškof me je povabil sem. Prišel sem v Rim po uradni dolžnosti na srečanje vatikanskega sveta za kulturo,  in ker do Gorice ni tako daleč, sem »skočil«še sem. Sicer pa imam z Gorico že dolgoletne stike. Prvič sem bil tukaj leta 1958. Bil sem begunec, otrok družine, ki je leta 1945 bežala na Koroško. Iskal sem stike s Slovenci in jih našel za mejo na Koroškem in tu na Goriškem.
Svet hrepeni po miru, pri tem pa za orodje uporablja vojno. Kaj lahko stori Cerkev pri tem?
Vse vojne so orodje. Cerkev nima politične moči; lahko poseže na diplomatski ravni, nima pa vojaške moči. Cerkev se na eni strani zdi vedno šibka, ker kot država nima svoje vojske. Z druge strani pa vedno ve, kaj hoče. Njeno temeljno sporočilo je vedno isto in oblikuje človekovo vest. Kaj npr. lahko naredim spričo palestinskega vprašanja? Lahko sočustvujem z ljudmi, ki trpijo, upam, da bi se vzpostavil mir. Po svojih močeh pa podprem šole, bolnišnice itd. Cerkvi vedno ostane duhovna in kulturna moč.  
Kaj sodite o razlikah v izražanju vernosti med starejšimi in mlajšimi? 
Mlajši so me v Denverju izredno presenetili. Ob njih sem začrtal svoje meje, omejenost moje formacije. Za nas, pripadnike starejšega rodu, je bila živa tradicija nekake ljudske vernosti. Osebno menim, da bogoslužje danes ne pritegne dovolj osebno; v njej je veliko neosebnega. Seveda moramo z zanosom poudarjati pomen skupnosti, toda pri tem tvegamo, da oseba Jezusa Kristusa včasih izgine. Ravnovesje ni nikdar popolno. 
Mladi so prav tako kot mi zaznamovani z izvirnim grehom; tudi pri njih torej ni vse idealno. Odkril pa sem, da so, kot pravimo pri nas, "good kids", želijo biti dobri, želijo kaj narediti, kaj zgraditi. To je njihov svet. Navsezadnje so naši otroci, odvisni so od nas. Cerkev doživljajo na drugačen način. To je njihova Cerkev. Zanimivo je, da so bili skoraj vsi časnikarji v Denverju v začetku skeptični. Ob stiku z mladimi pa so se ali spreobrnili ali pa se prestrašili... 
Kako potekajo priprave na svetovni dan mladih v Torontu?
Priprave so sistematične. Povedati moram, da se vanje vključene razne vlade: zvezna, pokrajinska in mestna. Vse zelo dobro sodelujejo z nami. Pomembno vlogo igra tudi policija, ki ima pri takem dogodku veliko odgovornost. Šef policije v Torontu, ki je po rodu Furlan, je zelo dober organizator in dober katoličan. Mladi bodo morali v Torontu jesti in spati. Zato skušamo najti družine, ki bi jih sprejele na svojih domovih; prespali bodo tudi po šolah, v velikih šotorih itd. Cela vrsta ljudi dela na tem projektu tudi do 20 ur na dan.
Kje vidite vlogo mladih v Cerkvi?
Preprosto – v mladih laikih, ki postajajo brez dvoma vedno pomembnejši. V današnjem razkristjanjenem svetu so prav krščanski laiki prisotni v medicini, politiki, trgovini, znanosti itd. Laiki odločajo o teh stvareh dan za dnem. Postavljeni so pred izbire, korupcija je povsod prisotna. Pomembno je, da so pošteni v konkretnih življenjskih situacijah.
Pogosto slišimo očitek, da so srečanja s papežem zunanja srečanja brez vsebine... Kaj mislite vi? 
To so romanja. Če se gleda zviška, se dosti ne vidi. Zanimivo pa je, kar sem že povedal, da so bili časnikarji v Denverju na svetovnem dnevu mladih na koncu vsi navdušeni nad dogodkom. Isto se je ponovilo v Parizu. Naši mladi so bili zelo veseli, da so lahko šli pred leti v Denver. Srečni so bili, ker so spoznali, da je lepo biti katoličan, lahko so pokazali, da verujejo, da so srečni v Cerkvi. Vernike je v določenih okoliščinah skoraj sram, da so verni. Tam pa je v mladih zrasla neka samozavest. Vem tudi, da so iz tega vzbrsteli nekateri duhovniški poklici. Maja meseca bom posvetil v duhovnika fanta, ki sem ga prvič srečal v Denverju.
Tudi Poljska je na novo odkrila samo sebe, ko jo je obiskal papež. Komunisti so to skušali zakrivati. Po televiziji so kazali papeža in škofe, niso pa kazali milijonske množice. Tisti pa, ki so bili tam, so to videli in doživeli. Poljska je odkrila samo sebe v tistem obisku. Isto se dogaja tu: mladi odkrijejo sami sebe in svojo pripadnost v stiku z drugimi mladimi.  
So po vašem mnenju duhovniki v Sloveniji dovolj odprti do laikov? 
Kako je v Sloveniji, ne morem povedati, ker ne poznam dovolj tamkajšnjega stanja; lahko pa povem, kako je pri nas. Laiki vedno bolj sodelujejo v župnijskem življenju. Toda to je dvorezen meč. Konec koncev se delo laikov ne sme končati tam. Evharistija pravi: "Ite, missa est!" Pojdite ven, pojdite v svet! Evharistija daje laikom moč in jim pomaga, da živijo svoje življenje kot verniki v družini, na delovnem mestu itd. Danes laiki obiskujejo duhovne vaje, molijo tudi brevir. Nekateri se bolj zavedajo svojih odgovornosti, tudi sodelovanje v župnijah je mnogo večje, kot je bilo nekdaj. 
Dokler ima škof na razpolago duhovnike, bo uporabil te; če pa jih nima, bo uporabil laike. V upravi svoje škofije sem v veliki meri odvisen od laikov. Finančni odbor npr. sestavljajo sami laiki; moj tajnik za "necerkvene" zadeve je laik. To je zelo sposoben in izkušen človek, ki je veliko let delal v bankah in zdaj, hvala Bogu, dela za škofijo. Laiki so vedno bolj odločujoči. In zanimivo je to, da so na splošno bolj konservativni kot duhovščina... 
Kako gledate nase kot Slovenca, kako na Slovenijo in kako na slovensko Cerkev? 
V Kanado sem prišel leta 1948, osemnajst let star. Po več letih je bilo zame najbolj zanimivo to, kako »kanadski« sem postal in kako evropski sem ostal. Gre za zanimivo kombinacijo; ne morem vam razložiti, kako se to zgodi, saj se dogaja iz dneva v dan. Tako je, kot ko se človek nauči jezika; to ne gre od danes do jutri, a nenadoma ga zna in niti ne ve, kako se ga je naučil. Vsak emigrant se mora prej ali slej vprašati, kaj sploh je. Tako sem odkril, da sem Slovenec in tudi Kanadčan. Nisem tak Slovenec, kakršni so Slovenci doma, ker pač ne živim v Sloveniji; tudi nisem tak Kanadčan, kot če bi bil rojen v Kanadi. Za Slovenijo se zanimam, do neke mere spremljam, kar se v njej dogaja. Ko ne bi bil rojen in ko ne bi odraščal v Sloveniji, bi tega zanimanja ne imel. 
Kako gledate na sprejemanje različnosti in na večkulturnost? 
V Torontu obstaja večkulturnost posebne vrste. Pri nas je prisotna škotskoirska prezbiterijanska tradicija; njihova duša je zadržana, ne išče velikih dejanj, zna sklepati kompromise. Toronto je zelo strpno mesto, ker zaupa samo sebi, lastnemu družbenemu tkivu. To je osnovni značaj mesta. Vsi mi, ki smo tam "novi", se temu značaju nehote prilagajamo. Zadržan značaj mi je prirojen, saj sem po rodu iz kranjskega kmečkega okolja. V Torontu se ljudje ne bojijo ne drugih in ne drugačnosti. Ko je moja družina leta 1948 prišla v Toronto, je bilo tam tedaj samo deset odstotkov katoličanov; skoraj vsi so bili po rodu Irci. Zatem se je priselilo skoraj 300.000 Italijanov, prišli so še Portugalci, Južnoameričani in sedaj prihajajo Filipinci, Korejci, Kitajci itd. Jezik druge generacije priseljencev ni več jezik njihovih staršev, ampak angleščina. Svoj materin jezik še govorijo, a vedno manj. V škofiji imamo župnije, kjer se maša daruje v 35 različnih jezikih. Če pa je bilo pred leti v neki župniji pet italijanskih in ena angleška maša, je po tridesetih letih tam pet angleških in ena italijanska maša. Tako se razvija naša družba. Ko sem prišel v Toronto, sem našel Cerkev, ki je bila po značaju pretežno irska. Kakšna bo postala po prihodu vseh teh tokov priseljencev, pa ne vem. 

fotografija iz Gorice, avtor Tino Mamić

22. avgust 2011

Prvi primorski svetnik Filip Terčelj: nova dejstva

Duhovnik, kulturnik, narodni voditelj in antifašist Filip Terčelj je na začetku poti, ki pelje na oltar. Gradivo za začetek postopka za beatifikacijo pospešeno zbirajo in že kmalu bi utegnil Terčelj postati tudi uradni kandidat za prvega primorskega svetnika.
Zbiranje gradiva za začetek prvega škofijskega postopka za beatifikacijo v obnovljeni koprski škofiji se je začelo na pobudo skupine vipavskih duhovnikov lanskega aprila. V naslednjih mesecih se je pobudi s podpisi pridružilo več tisoč ljudi. Prepričani so, da si Filip Terčelj (1982-1946), primorski duhovnik, prosvetni delavec na Goriškem med obema vojnama, ki se je po konfinaciji izognil ponovni aretaciji z begom v Jugoslavijo (1935), zasluži svetniški naziv.
Odkritje Terčeljevega kipa v Šturjah je bilo
pravi ljudski in narodni praznik. 
Terčelja so preganjali fašisti in nacisti, umorili
pa komunisti. A tudi po smrti o nejm dolgo niso
o njem smeli niti govoriti. Ajdovski župan Marjan 
Poljšak pa se je odkritju kipa na vse kriplje 
upiral več let.
Koprski škof msgr. Metod Pirih je zato imenoval postulatorja in vicepostulatorja, ki sta takoj začela zbirati gradivo za Terčeljevo beatifikacijo. Postulator je postal duhovnik Primož Krečič (50), doktor teoloških znanosti, doma iz Vrhpolja pri Vipavi, ki v Ljubljani opravlja delo duhovnega voditelja (spirituala) bogoslovcev. Pomaga mu duhovniški kolega Bogdan Vidmar (41), diplomirani teolog, magister pedagogike, doma s Cola nad Ajdovščino, ki je trenutno župnik v Podragi.
Dragocena pričevanja ljudi
Gradiva se je nabralo ogromno, veliko podatkov pa je povsem novih. Postavitev Terčeljevega spomenika v Šturjah, Terčeljevi dnevi v Davči, simpoziji in shodi so spodbudili ljudi, ki so Terčelja osebno poznali, da so spregovorili o svojih spominih. Pričevanja so izredno dragocena, saj o povojnih pobojih še danes mnogi nočejo spregovoriti, dokumenti pa so zelo redki.
Krečič in Vidmar načrtujeta, da bosta kmalu zbrano gradivo predstavila škofu Pirihu, ki bo nato odločil, ali se uradni postopek za beatifikacijo lahko prične. To bo velik uspeh, saj postulatorji velikokrat zbirajo gradivo tudi več kot desetletje. Gradivo obsega obširnejši življenjepis in argumentacijo razlogov za svetništvo kandidata.
Z zgodovinskega stališča je zbiranje gradiva pomembno tudi zaradi odkrivanja resnice o življenjski poti duhovnika in primorskega narodnega voditelja Filipa Terčelja. Od prve knjigeMarijana Breclja, ki jo je pred 19 leti izdalo koprsko Ognjišče, so tako odkrili kar nekaj novih dejstev.
Doslej je veljalo, da Terčelja v Ljubljani, kamor je zbežal pred fašisti, niso lepo sprejeli. A to ne drži, pove postulator Krečič. Terčelja je namreč odkril ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič in ga poslal na študij v Nemčijo, po prvi svetovni vojni pa na Primorsko, ki je doživela italijansko zasedbo.
Zgodovinar dr. France Dolinar je v Ljubljani našel nekaj novih arhivskih dokumentov. “Terčelj je v času delovanja v Ljubljani v določenih krogih užival velik ugled,” pove vicepostulator Vidmar. Želi si, da bi se zgodovinarji poglobili v razmere v medvojni in povojni Ljubljani: “Zanimivo bi bilo raziskati, kako so različni ljubljanski krogi gledali na Terčelja, ki je zaradi izkušnje fašizma gotovo imel poseben pogled na medvojno dogajanje v Ljubljanski pokrajini. On se je v tistem času umaknil iz vsega dogajanja, tudi iz sporov, ki so bili znotraj katoliške Cerkve. V te razprtije ni vstopal.”
Šturci so ponosni na svojega svetnika.
Krečič pravi, da je bil Terčelj tudi v Ljubljani zelo aktiven. Pomagal je dijakom, primorskim družinam, med njimi tudi družini narodnega heroja Toneta Tomšiča. Po napadu sil osi na Jugoslavijo leta 1941 so ga italijanske okupacijske oblasti takoj aretirale, v času nemške okupacijske oblasti je bil pod nadzorom, ponovno pa je šel v zapor po osvoboditvi, ko so ga prijele nove jugoslovanske oblasti.
Zgodba Terčeljeve dijakinje
O “ljubljanskem obdobju” je na simpoziju v Šturjah pričala tudi Gabrijela Beličič (91) z Opčin, ki je leta 1939 maturirala na ljubljanski poljanski gimnaziji, kjer je Terčelj poučeval nemščino in verouk. “V tistih letih je bilo v Ljubljani vse polno mladinskih organizacij. Poznali smo Mihaelovo skupino znotraj Katoliške akcije, Tomčeve mladce, Ehrlichove stražarje, Slovensko dijaško zvezo, pa Zarjane, ki so bili blizu krščanskim socialistom ... Terčelj se je tako znašel na že obdelani in posejani njivi. Organizacije so imele izdelane programe in so bile med sabo skregane, kar je bila nepopravljiva škoda, saj so vsi delali za isti cilj, narodne in verske vrednote. Profesor Terčelj pa ni bil vsiljiv ali razdiralen do drugih mladinskih organizacij in je zato nagovarjal predvsem mlajše in neopredeljene.”
Beličičeva je povedala, da so bila vrata njegovega stanovanja stalno odprta: “Vedno si je vzel čas za nas. Meni, ki sem bila brez mame, je bil v veliko oporo. Ko sem se znašla v duševni ali srčni stiski, sem šla na drugo stran mesta, potrkala na njegova vrata in se z njim pogovorila. Govorila sva tudi o narodnem vprašanju in politiki tistih dni.” Beličičeva, ki je bila rojena v Ljubljani, se spominja tudi Terčeljeva odprtosti in demokratičnosti: “Kot Primorec je verjel Osvobodilni fronti. Nam, ki smo veliko slišali o Španiji, Rusiji in vsem, kar se je dogajalo po Ljubljani, je bila OF sicer draga, vendar smo bili zelo nezaupljivi glede njenih iskrenih namenov. Pa sva se zmenila, da se ne bova skregala, ampak se bova čez pet let ponovno usedla in si povedala, kdo je imel bolj prav.” A pet let kasneje Terčelja ni bilo več med živimi.
Dejstva in govorice o umoru
Njegova likvidacija je še vedno zavita v tančico skrivnosti. A vendar se je marsikaj že odkrilo.“Oglasile so se nove priče. Pričevanja kažejo na to, da ga niso ubili takoj in 'po pomoti'. Najprej so ga skupaj z duhovnikom Francem Krašno zaprli in mučili. Šele naslednji dan, 7. januarja 1946, pa so ga v Štulčevi grapi umorili. Kdo ga je ubil in kdo je likvidacijo ukazal, še ni jasno. Marsikaj se govori, a ni preverjeno,” pravi Bogdan Vidmar.
Govori se tudi, da sta Terčelja umorila likvidatorja s partizanskima imenoma Opečeni Janez in Marinko. A Vidmar za to nima trdnih dokazov. Meni tudi, da ni temeljno vprašanje, kdo je umoril Terčelja in Krašno, temveč kdo je umor naročil. “Po eni strani se zdi, da ukaz za umor ni prišel z vrha, centralnega komiteja komunistične partije v Ljubljani, ampak z lokalne ravni. Možnih motivov je več.”
Vidmar meni, da je najbolj verjeten motiv, da so Trčelja ubili lokalni terenci, ker je skupaj s Krašno hotel posredovati pri oblasteh v Ljubljani za domačine, ki so jih na božični večer aretirali in zaprli na škofjeloškem gradu. “Konkretnih dokazov za to še ni. Po drugi strani pa ne moremo izključiti teze, da je odločitev za umor prišla iz slovenskega partijskega vrha. To tezo podpirajo dejstva, da so revolucionarne oblasti Terčelja zaprle takoj po vojni, da je bil v stiku s pomembnimi družinami v Ljubljani (Tomšič, Brecelj …), pa tudi pričevanja, da je Kardelj med vojno in po vojni pogosto zahajal v Davčo in imel stike z lokalnimi likvidatorji. Predvsem pa lahko o tem sklepamo na osnovi dejstva, da Terčelj ni bil kdorkoli, temveč je bil v času fašizma 'kulturni minister Primorske', največji 'Čedermac'. Duhovnike in Cerkev pa je bilo potrebno po vojni prikazati kot izdajalce, sodelavce okupatorja in sovražnike naroda.”
Vloga Franceta Bevka
Še vedno ostaja tudi nejasna vloga priljubljenega primorskega pisatelja in politika Franceta Bevka, na katerega se je Terčelj po osvoboditvi obrnil po pomoč, da bi se zaradi šibkega zdravja lahko vrnil na Primorsko, kjer bi poučeval v šoli. “Z Bevkom sta bila soborca za narodne pravice Primorcev v času fašizma. Ne vem, kaj se je zgodilo, a dejstvo je, da se Bevk ni javno zavzel, da bi se Terčelj lahko vrnil poučevat na Primorsko. Vprašanje je tudi, koliko moči je Bevk takrat imel. Če bi se izpostavil za Terčelja, bi verjetno tudi sam prišel v nemilost. Morda pa se je Bevk v osebnih stikih s tedanjo politično elito, pri Kardelju in Kidriču, za Terčelja dejansko zavzel, odgovor na njegovo prošnjo pa je bila likvidacija Terčelja. S tem je partijski vrh dal jasno sporočilo Bevku in drugim kulturnikom, ki so v Osvobodilni fronti zavzemali vidnejša mesta. Tako so naredili red in začrtali 'pravo smer', da ne bi bilo nikakršnih dvomov o tem, kdo ima zasluge za upor Primorske fašizmu ter kdo je na oblasti,” razmišlja Vidmar.
Od Terčeljeve smrti letos mineva 65 let. Pred letom 1990 o njegovi beatifikaciji ni bilo mogoče govoriti zaradi takratnega režima. A vendar je od padca komunizma minilo že 21 let. Zakaj se je spomin nanj začel obujati šele nedavno?
“Trije vzroki so,” meni Vidmar. “Najprej, ker ni bilo jasnih podatkov glede njegove smrti. Drugi vzrok je strah med ljudmi. Tretji pa je vpetost sodobnega človeka v sedanjost in premalo posluha za zgodovino. Naša zgodovina je boleča in se zato radi izogibamo vprašanjem druge svetovne vojne in povojnih pobojev. V značaju našega naroda je, da ne sprejemamo ljudi, ki izstopajo. Tudi ko smo začeli pobudo, je bilo med ljudmi v Cerkvi ogromno skepse in dvomov. Sedaj je drugače. Prišlo je do preobrata in ljudje so postali navdušeni. Na nedavni pohod po Terčeljevi poti je prišlo veliko ljudi, pa tudi konjeniki in gasilci. Kot nekakšen poklon velikemu človeku.”
O preobratu lahko po Vidmarjevih besedah govorimo tudi zaradi akademije, ki jo je v Šturjah organizirala Marija Pegan. Na njej so spregovorile nove priče. “To je med ljudmi sprožilo velikansko navdušenje. Iz tega se je razvila pobuda za beatifikacijo. Veliko ljudi moli vsak dan v ta namen. Starejši ljudje so tudi začeli pripovedovati, kaj so jim starši, ki so Terčelja poznali, povedali o njem. Spomin se je začel obujati,” doda podraški župnik.
O Terčelju se je v javnosti začelo razpravljati v času, ko je ajdovski župan Marjan Poljšaknasprotoval postavitvi njegovega kipa na 'šturskem placu', Cankarjevem trgu. Najbolj ga je namreč motilo, da je bronasti kip Mirsada Begića v nadnaravni velikosti. Najprej so se temu uprli Šturci, nato pa so župana preglasovali občinski svetniki. Odkritje kipa je bilo pravi ljudski praznik.
Ima potemtakem pobuda za beatifikacijo tudi politično ozadje? Vidmar to odločno zanika.“Tu gre za dve povsem različni stvari. Eno je postavitev spomenika, ki so mu botrovali pravni spori med ajdovskimi občinskimi svetniki in županom, povsem nekaj drugega pa je obujanje spomina na Filipa Terčelja kot vzornika sedanjega človeka. Lahko pa rečemo, da je župan Marjan Poljšak z nasprotovanjem postavitvi kipa spodbudil ljudi, da so se nad Filipom Terčeljem navdušili.”
Zakaj toliko svetnikov

Katoliška cerkev ima svetnike kot priprošnjike pri Bogu in jih ljudem postavlja za zgled. Ker so srednjeveške svetniške legende velikokrat neprepričljive, včasih pa tudi na zelo trhlih nogah, se ljudje bolj navdušujejo nad novimi, sodobnimi obrazi. Prejšnji papež Janez Pavel II. je tako v svojem pontifikatu razglasil kar 484 svetnikov in 1337 blaženih. Danes najdemo v katoliškem koledarju po tri svetnike za vsak dan. Vseh skupaj je več kot 10.000. Natančno število niti ni znano. Slovenskih kandidatov za svetnike je okoli 60, v zadnjih letih pa so stopnjo blaženosti dosegli štirje.
Mora torej vsaka vas dobiti svojega svetnika? Vidmar se ob vprašanju nasmehne: “Ne gre samo za to, da bi dobili novega svetnika in s tem dohiteli škofiji Maribor in Ljubljana. Terčelj odkriva našo, primorsko in krščansko identiteto. Vse njegovo delovanje izhaja iz vere, ki pa ni bila zaprta v cerkve in zakristije, ampak povezana z življenjem. Zato je povsem logično, da se je Terčelj boril za človekove pravice. Za zgled je lahko vsem, ne samo kristjanom, saj mu ni bilo vseeno, kaj se dogaja z družbo na socialnem, gospodarskem, šolskem in političnem področju. Če je vera prava, človeku pomaga najti konkretne rešitve na vseh teh področjih. V laični državi imamo vsi pravico in dolžnost, da se ukvarjamo z vsemi deli družbe. Tudi kristjani.”
TINO MAMIĆ

Objavljeno v dnevniku Primorske novice

21. avgust 2011

Lego-dežela za otroke (in njihove očete)


Z avtodomom v Legoland
Ko zavijemo na parkirišče pred Legolandom, nas presenetijo številne slovenske tablice. Vsak peti parkirani avtomobil se je čez Alpe do zgornjega toka Donave pripeljal iz Slovenije, ocenjujemo takole, čez palec. Popolno presenečenje pa napoči, ko zapeljemo na parkirni prostor za avtodome. Neslovenskih tablic skorajda ni videti. Naš stari avtodom se v družbi samih velikih, sodobnih in zloščenih hišic na kolesih počuti kot starček na maturantskem plesu.
 Zabaviščni park Legoland, ki je mlajši brat danskega izvirnika, so postavili ob Donavo, ki je tu naredila šele kakih 150 kilometrov poti do 3000 kilometrov oddaljenega Črnega morja. Pomembnejši podatek za sodobne popotnike pa je, da je Legoland tik ob avtocesti A8 med Muenchnom in Stuttgartom. Na skoraj 600 kilometrov dolgo pot smo se odpravili konec aprila, malo po odprtju, ko so zaradi začetka sezone cene nižje. Posebej to velja za vstopnino, za katero sicer ena družina težko odšteje manj kot stotaka.
Razmeroma dolge poti v nasprotju z avtodomarskimi priporočili zaradi stiske s časom nismo razdelili na dva dela. Otroci so bili na ta račun malce glasnejši. Še dobro, da z avtoceste niso videli vseh gradov, mimo katerih smo se vozili, saj bi se sicer glasnost še povečala. Prvi daljši postanek smo tako naredili “samo” na parkirišču vaške veleblagovnice nekje na Solnograškem, kot se je pokrajini ob Solnogradu reklo nekoč (danes smo prevzeli nemško ime Salzburg). Tja smo zašli ob iskanju najbližje črpalke. Gorivo je sicer v Avstriji na običajnih cestah cenejše kot na avtocestah. Navigacijska naprava nas je pravilno usmerjala, a kaj, ko je bila prva črpalka zaprta, druga pa ukinjena. Ubogi Garmin tega ni vedel. Ko izgubiš pol ure z iskanjem, si hitro izračunaš, da se verjetno sploh ni splačalo zaviti z avtoceste. Dobra volja pa se posebej otrokom hitro povrne, ko se med kuhanjem kosila posedejo na kolesa in norijo po širnem parkirišču. Kolesa so namreč nepogrešljivi del “obvezne opreme” avtodoma. Ne le zaradi praktičnosti in hitrega premikanja po mestih in kampih, ampak tudi zaradi občutka svobode, ki ti ga daje veter v laseh.
Lego kamp

Na cilj, v predmestje Guenzburga na skrajnem zahodnem delu Bavarske, se pripeljemo drugi dan popoldne. Po Legolandski aleji (Legoland Allee) se peljemo do avtokampa Legoland. Otroci so navdušeni že samo ob vožnji mimo vhoda v park, ozaljšanega z velikanskimi lego kockami. V lego kampu, ki ga krasijo vitezi, princese in druga pravljična bitja v velikosti triletnega otroka, pa jih nihče ne ustavi več. Z ženo naju kocke sicer navdušijo, a še vedno ne toliko kot akcijski popust za vstop v park: za otroke vstopnine ni. Ko opravimo birokratske zadevščine s prijavo v kamp in nakupom vstopnic za park, nastopi težka naloga: v skoraj povsem praznem kampu izbrati primerno parcelo. Po večerjici naredimo sprehod po kampu: kajpada najprej obtičimo v prodajalni lego kock. Prodajajo namreč kocke, ki jih sicer v trgovinah sploh ne najdeš. Neserijske legice imajo seveda svojo, ne ravno nizko ceno. Šele ko je denarnica suha, pa se začnemo zares sprehajati po kampu in občudovati lego skulpture. Vsak zase potihem opazimo, da so kocke trdno zlepljene med seboj. Skušnjava bi namreč utegnila biti prevelika.
Lego grad
Naslednji dan se prav zares odpravimo v Legoland. Za vhodom nas navduši Lego grad, o kakršnem vsakdo, ki se je v otroštvu ure in ure igral z lego kockami, še vedno sanja. Mesto sestavljajo stavbarske mojstrovine v miniaturi. Največ je nemških in svetovnih znamenitosti, med katerimi vozijo ladje, vlakci in avtomobilčki. Tudi Benetke, seveda. Vse narejeno v lego tehniki. Roko na srce, veliko kock je tudi neserijskih, ki jih v trgovini ne moreš kupiti.
Preizkusimo vse atrakcije, kar v visoki sezoni zaradi dolgih čakalnih vrst verjetno ne bi bilo možno. Vozimo se z lego ladjicami in lego vlaki. Pa tudi s pravimi lego avtomobilčki. Uspešna vožnja z avtomobilčkom je ustrezno nagrajena: s pravo pravcato izkaznico za lego-vozniški izpit.
Slovenščino slišimo na vsakem koraku, zato se počutimo zelo domače. Najbolj pa nas navduši gusarska bitka. Piratske ladjice z vodnimi topovi, s katerimi na krožni ciljaš in močiš nič hudega sluteče mimoidoče, so naša najljubša atrakcija. Čeprav mokri do kože se po eni vožnji hitro postavimo spet v vrsto. Čakanje ni niti najmanj dolgočasno, saj so vodni topovi tudi na prostoru za čakanje. Bitka se namreč razvname ne le med posameznimi ladijskimi posadkami, ampak tudi s čakajočimi ali mimoidočimi. Težko bi bilo oceniti, kdo v spopadu bolj uživa: otroci ali njihovi očetje. Sam bi rekel, da slednji. Legoland je namreč uradno namenjen otrokom, dejansko pa mogoče še bolj lego očetom.

besedilo in fotografije: TINO LEGIĆ

16. avgust 2011

Efrem Mozetič: Železna poroka z Bogom

Efrem Mozetič se je rodil med prvo svetovno vojno (1918) in bil posvečen v duhovnika med drugo (1941). Dve leti po osamosvojitveni vojni pa je pri 75 letih starosti še zadnjič “menjal službo” in postal župnik v Šmartnem v Brdih. Sedaj, v 94. letu življenja, je priljubljeni duhovnik z množico vernikov obhajal železno mašo.
Za duhovnike sicer velja, da v primerjavi z vsemi drugimi poklici živijo najdlje. A vendarle, 70. obletnice posvetitve v mašnika ne doživi vsak. Letos so v Sloveniji železno mašo obhajali le štirje. Edini od njih, ki pa je železno obletnico “poroke” z Bogom praznoval slovesno z množico vernikov, je Efrem Mozetič.
Priljubljeni duhovnik, ki jesen življenja preživlja z duhovniškimi kolegi v vipavskem centru starejših Pristan, se je rodil v zadnjem letu “velike” vojne, ko je takratni Avstro-Ogrski še trdno v sedlu vladal presvitli cesar Karel Habsburško-Lotarinški. Na svet je privekal na zadnji dan januarja v Mirnu pri Gorici. Zanimivo, da se je v Mirnu rodil še en znani duhovnik z enakim priimkom, ljudski zdravnik Ivan Mozetič (1889-1971). A Mozetiča, ki sta tudi prijateljevala, si nista v sorodu.
Postati duhovnik si je želel že pred vstopom v osnovno šolo. Ljubezen do materinščine sta mu dala starša in ga navduševala za slovenski verski tisk. Pri desetih sta ga poslala v goriško Alojzijevišče. Glasbo ga je učil Lojze Bratuž, ki so ga fašisti zastrupili s strojnim oljem, verouk pa drugi veliki antifašist in danes svetniški kandidat, Filip Terčelj. V goriškem semenišču, klasični gimnaziji, se je slovenščine učil le še kot tujega jezika, tako kot latinščine in grščine. Nemščine pa se je lotil sam. “To se mi je izredno poplačalo med vojno,” pove.
Gospod nunc
Njegov najlepši spomin iz študentskih let je romanje na Višarje - s kolesom. In to z običajnim, ne pa s kakim lahkim gorskim kolesom iz aluminija in najmanj 24 prestavami.
V zadnjem letu študija je imel težave z glavoboli, zato ni mogel sedeti pri knjigah. Sklenil je, da bo naredil premor na gorskem zraku, daleč stran od pisalne mize in šolskih knjig. Ivana Mozetiča, župnika v Ravnah nad Cerknim je poprosil, če bi lahko nekaj časa prebil pri njem. A že po nekaj dneh življenja pri rojaku, ki je slovel tudi kot zdravilec z zelišči, se je vse obrnilo. “Po enem tednu sem že šel peš v Šebrelje in si pri prijatelju sposodil knjige za študij,” pripoveduje živahni sogovornik. V naslednjih nekaj tednih je opravil vse manjkajoče izpite na teologiji in nadškof Carlo Margotti ga je konec junija 1941 v Gorici posvetil v duhovnika. Istočasno je bilo v goriški stolnici posvečenih enajst duhovnikov. Železni jubilej pa je dočakal samo Mozetič.
V rojstnem Mirnu je novo mašo pel teden dni kasneje, 6. julija 1941. Poleg velikega praznovanja v Mirnu se dobro spominja tudi utrinka: “Neka družina me je povabila domov, da bi blagoslovil njihovega dojenčka. Pokrižal sem ga na čelo in mu podelil novomašniški blagoslov.”
V nasprotju s tradicijo duhovniške službe ni začel kot kaplan, ampak že od prvega dneva kot župnik v Temnici in Lipi na Krasu. Domačini so ga kot dušnega pastirja klicali “gospod nunc”. Kdaj je bilo najtežje, ga povprašamo. “Vojni časi so bili težki. A tam sem bil najbolj duhovnik,” odgovori. V nemških čistkah je bilo na Krasu aretiranih veliko ljudi. S svojo avtoriteto in znanjem nemščine je pred internacijo rešil ogromno ljudi. Še nedavno ga je v Dutovljah na neki poroki ogovoril svat: “Gospod nunc, bil sem že na nemškem tovornjaku, pa ste me rešili.”
V veliki ofenzivi proti partizanom (1943) je Nemcem odgovarjal za moške, ki jih takrat v vasi ni bilo. Eni so bili v partizanih, drugi pa so se v strahu pred internacijo poskrili. Zato so ga kot talca odpeljali na Gorjansko pred vojaško sodišče. Po napornem zaslišanju so ga le izpustili. Njemu gre zahvala, da med vojno v vasi ni bila požgana nobena hiša.
Šola v zakristiji
Rad se spominja, kako mu je učiteljica italijanščine povedala, da so otroci v prostem spisu z naslovom Moj najlepši dan v tednu vsi po vrsti opisovali petek. Takrat je namreč Mozetič imel verouk. Otroci so imeli radi njegove didaktične prijeme s petjem in zgodbami. A Mozetič jih ni učil samo verouka, ampak tudi slovenščine. Ta je bila v šoli prepovedana, zato so duhovniki po navodilih nadškofa Sedeja od leta 1929 naprej verouk preselili v župnišča in zakristije. “Otrokom sem dajal prepisovati zgodbe Svetega pisma in Katekizem, da so se učili slovensko. Otroci pa so včasih po pomoti nesli v šolo veroučne zvezke. Italijanski učitelj mi je zato nekoč očital, da je našel cele naloge v slovenščini. Jaz sem se zagovarjal, da je to naravna pravica. Učiteljeva žena pa je bila na moji strani,” se posmeje Mozetič.
Takoj po kapitulaciji Italije, jeseni 1943, je ustanovil slovensko šolo tako v Temnici kot tudi v Lipi. V ta namen je izobrazil tudi dve učiteljici, zvezke in knjige pa je pripeljal s kolesom iz Gorice. Po več kot dvajsetih letih se je slovenska beseda vrnila v šole. K ustanovitvi slovenskih šol je duhovnike v Gorici spodbudil Filip Terčelj. “Začel sem učiti črke, velike in male tiskane. Kako tuli volk? Uuuu. Pa so se naučili črko u. Potem O. Oko je božji dar, varuj si oči. Še zdaj znam na pamet,“ se posmeje Mozetič. Že nekaj tednov kasneje, za silvestrovo 1943, je z otroki pripravil prvo predstavo, skeče in deklamacije. “Odraslim in staršem so prišle solze, ko so po mnogih letih slišali prosto govoriti slovensko besedo. Pouk smo imeli v šoli. Nemci so dovolili slovenske osnovne šole, v Gorici pa tudi srednje,” pripoveduje Mozetič in nadaljuje: “Na podeželju so poučevali župniki. Tako je poučeval Zaletel v Vojščici, Bogomir Berce pa na Vrabčah. Lahko bi jim rekli župnijske šole.”
Novi časi
Po koncu vojne se je veliko pogovarjal z duhovniškimi kolegi o tem, ali je bolje ostati na jugoslovanski strani razmejitvene črte ali na zavezniški. Mnogi so se bali prihodnosti in so se zato raje odločili za zamejstvo. Mozetič je ostal tostran meje zaradi slovenstva in zaradi ljudi, ki so mu bili zaupani. Spominja se, da so Francetu Bevku pisali pismo in ga prosili, naj se zavzame, da bi komunistična oblast dala duhovnikom “vsaj toliko svobode, kolikor smo je imeli pod fašizmom”.
Nova oblast je duhovnike silila, naj vstopijo v režimsko Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov Ljudske republike Slovenije (CMD). Šlo je za zametek ideje, da bi jugoslovansko Cerkev odcepili od Rima, ki se ni uresničila, je pa razdvojila duhovnike. “Vsi smo bili proti CMD. A potem smo se morali ukloniti, če smo hoteli sploh kaj narediti. Bili smo pod pritiskom. Župniki smo morali vlagati prošnje in prijaviti obrt,” pojasni Mozetič. Še danes ga boli, ko se spomni na “strupene očitke” nekaterih duhovniških kolegov, ki se niso včlanili v društvo.
V nekem smislu je bil komunizem še težji kot fašizem, razmišlja Mozetič: “Vsi smo bili enotno proti fašizmu, ker smo bili narodnjaki. Komunizem pa se nas je hotel polastiti v celoti. Oni so bili odrešeniki.”
Komunisti so imeli sistem zastraševanja, razlaga Mozetič. Vprašamo, ali je bil tudi kaj v zaporu. “Zaprt nisem bil niti en dan. Sem pa bil pri sodniku za prekrške ne vem kolikokrat. Tudi zasliševali so me. Enkrat so me poklicali na Udbo v Solkanu. Za mizo je sedel moški. A najprej sem spregovoril jaz, se predstavil in vprašal, kdo je on. Tega ni pričakoval, saj je mislil samo on postavljati vprašanja. Začel je jecljati in slednjič rekel, da je operativec.” Mozetič mu je, presenečenemu agentu, podal roko in rekel: “Torej ste tovariš Operativec.”
Mozetič na ljudi ni nikdar gledal s predsodki. Ne ločuje jih na verne in neverne. Vedno znova ponavlja, da Bog ni ustvaril komunista, kristjana ali Slovenca, ampak samo človeka. Pozna tudi formulo za večjo strpnost in spravo: to bomo po njegovih besedah dosegli, če bo vsak zase dal od sebe vse, kar lahko, in ne zvračal krivdo na drugega. Mozetič v vsakem človeku išče predvsem dobro.
Besede mu tečejo
Mozetič je bil spreten v besedi, kar so mu priznavali tudi zasliševalci. Tudi danes, z devetimi križi na plečih, veliko bere, se veliko pogovarja in debatira. Še nedavno se je v časopise oglašal s pismi bralcev.
Mozetič je preživel cesarja, dva kralja in celo vrsto predsednikov. Živel je v štirih državah in dal skozi tri totalitarizme. S humorjem in argumenti je bil vsem kos.
Danes režimov ni več. A vendar nekateri problemi ostajajo tudi v demokraciji. Mozetič pripoveduje, da je v ljudeh zaradi nekdanjega režima še vedno nekaj strahu: “Zvečer smo trije starejši moški klepetali. Ko je zazvonilo avemarijo, sem se pokrižal in začel moliti. A mislite, da mi je kdo odgovarjal? Bali so se. A koga, se vprašam. Samega sebe. Neverjetno, kaj pomeni strah. Ljudje se še danes bojijo vse povedati.” Zato se Mozetič priduša: “Za svobodo se moramo vedno boriti. Ne zvračajmo odgovornosti za vzdušje v družbi drug na drugega. Naj raje vsak sam da od sebe, kar more.”
Živahni Efrem Mozetič je svoj železni jubilej praznoval najprej v Mirnu, nato še v Šmartnem in Dutovljah. Za veliki šmaren pa so železnomašnika povabili še v Spodnjo Idrijo.
Praznovanja so bila slovesna, ljudi pa je prišlo ogromno. V rodnem Mirnu mu je pridigal Jurij Devetak, mirenski rojak, lazarist in misijonar v Makedoniji. Prav Devetak je bil namreč tisti dojenček, ki je pred sedmimi desetletji prejel Mozetičev novomašniški blagoslov.
-----
Med štirimi slovenskimi železnomašniki je še en Primorec. Lazarist Ciril Čarga, ki se je rodil 3. julija 1917 v Idriji pri Bači, je večino življenja preživel v tujini. Kot misijonar je bil celo na Kitajskem. Nekaj zadnjih let je v poletnih mesecih bival na Sv. Višarjah in vesel sprejemal slovenske romarje. Ob nedeljah še vedno mašuje v Terskih dolinah v Benečiji.

Efrem Mozetič s sobratom in vipavskim sostanovalcem Martinom Pavlinom (levo). Pavlin, ki letos praznuje biserno mašo (60 let), je na železni maši v Dutovljah spregovoril o življenju svojega duhovniškega kolega.
besedilo in fotografije: Tino Mamić

08. avgust 2011

S. Andreja Godnič: Dežela, kjer je zemlja kot nutela

Vedno nasmejana Kraševka Andreja Godnič si je pred tremi leti zavihtela kitaro na ramo in se usedla na letalo za Peru. Po osmih letih čakanja na dovoljenje je slednjič dosegla svoj življenjski cilj. Zaživela je v visokogorskih Andih, v vasi Pucara, ki leži 3400 metrov nad morjem. Oziroma natančneje, nad Tihim oceanom.
Sestro uršulinko Andrejo Godnič (40) smo obiskali v njenem rodnem Komnu. Na borjaču je pazila na tri nečake, ki jih je kar razganjalo od živahnosti. Na dopustu, kakor se uradno imenuje prvi obisk po treh letih dela na misijonu v daljnem Peruju, nima niti trenutka miru. Priljubljena uršulinka dan za dnem po vsej državi organizira predavanja, delavnice, oratorije, srečanja in duhovne vaje. Dela je toliko, da je celo svoj spletni dnevnik (blog) za ta čas zamrznila.
Človeka si takoj pridobi z izrednim smislom za humor in zvonkim smehom, ki ga raztresa naokoli. Ne spominjam se, da bi kdaj spregovorila tri zaporedne stavke brez dovtipa ali šale. Tudi o najbolj resnih stvareh.
Kaj se mora zgoditi, da se Kraševka preseli v višave Andov?
“Že 20 let sem v adrenalinskih položajih. (smeh) Že to, da gre Kraševka med uršulinke, nune, včasih sproža adrenalin. Podobno, kot je bilo ob vstopu v samostan, je bilo tudi ob odhodu v Peru. V sebi stalno čutiš nekakšno žejo. Piješ, a se ne odžejaš. Čutila sem, da sem ustvarjena za neko drugo kulturo. Vprašala sem predstojnice v Rimu, ali bi to šlo.”
Je bilo težko dobiti dovoljenje?
“Čakala sem osem let. Prvo uradno prošnjo pa sem poslala že leta 1996, šest let po vstopu v samostan.”
Da gre Kraševka danes v samostan, je precej redko. Kako se to zgodi?
“Ha, ha. Tega pa res ne vem. (smeh) Po človeško je to res nemogoče. S človeškega stališča sem imela pri 18 letih veliko bolj vabljive možnosti, kot je samostan. A notranji glas je bil močnejši od vseh ponudb. To je božje in ne človeško, tega se ne da razložiti.”
A vendar, poskusite.
“Bila sem na srednji turistični šoli, aktivna v župniji, zaljubljena ... A vedno mi je nekaj manjkalo. Tega ne privoščim nikomur. (smeh) Toliko časa se poglabljaš, tuhtaš in se 'martvaš', da slednjič ugotoviš: Bog te kliče. To je božji klic. Bog te pokliče in ti pustiš vse, da greš za njim. To pomeni tudi tveganje. To ni podobno karieri ali poroki, kar je 'preverjeno'. Ko pa ti Bog reče, da boš srečen, se ti zdi, da je to kot slab vic, nemogoče. A vendar začutiš, da lahko narediš ta korak in se odpoveš vsem sanjam in načrtom. To je bilo zame zelo težko. Misijonski klic pa je bil kot klic znotraj klica. Povsem isto kot prvič. Ko sprejmeš tveganje in prideš v novo okolje, pa začutiš, da je to tisto pravo. Ne čutiš več tiste žeje po nečem neznanem in čutiš se izpolnjenega.”
V laičnem jeziku bi temu rekli vrhunec kariere?
“Ja, tako nekako.”
In kako je to videti od blizu?
“Ha, ha, ha. Iz slovenskega zornega kota je ta vrhunec kariere malce beden, saj še stranišča nimam. (smeh) Živim v perujskih Andih, v bližini mesta Huancayo, v vasi Pucara s 1500 prebivalci, v župniji, ki ima devet podružnic. Te vasice so tudi na višini več kot 4000 metrov. Ko sem prišla, sem nadomeščala župnika, ki ga takrat ni bilo.”
Kakšen je vaš delovni dan?
“Zjutraj imam meditacijo, nato zmolimo hvalnice s sestrami in pozajtrkujemo. Poklepetamo seveda tudi. Potem sedem v kombi in se odpeljem do podružne vasi. Tam odklenem župnijsko hišo in okoli devetih začno prihajati ljudje. Eni pridejo zaradi administrativnih zadev, kot so potrdila o krstu ipd. Drugi prihajajo zaradi družinskih težav. To je lahko alkoholizem ali pa tudi preprosto dejstvo, da so jim ukradli edinega vola. Z nasvetom ali prevozom lahko pomagam tudi pri zdravstvenih težavah. Radi mi pripovedujejo tudi o duhovnih stvareh in vprašajo za mnenje. Velik pomen ima tudi izobraževanje. Sestre jih učimo vse, od angleščine do kitare. Včasih pridejo ljudje tudi zaradi duhov, ki strašijo. Potem grem to pogledat in preverit, za kaj gre. Neka gospa je prišla k meni po sinovem samomoru. Da jo sinov duh straši in prebuja. Skupaj smo šli v hišo in se pogovorili. Prišli smo do korenin. Sinu samomora niso odpustili, zato ga globoko užaljeni obsojajo. Naredili smo obred sprave, o čemer govori tudi psihologija. Dali so za mašo, in zdaj spančkajo kot dojenčki.”
Za hobije verjetno ni časa? Vaša ljubezen je bil turizem.
“Pravzaprav imam hobi. Znanje o turizmu, ki sem ga dobila v Izoli, mi danes pride prav, saj se tudi ti kraji turistično razvijajo. Vsak, kdor se odpove svojim turističnim genom, prejme stokratni turizem v čisti obliki. V naši okolici je veliko arheoloških najdišč in etnoloških posebnosti. Plemena in kraljestva so se dolgo upirala Inkom. Šele zadnjih 30 let pred prihodom konkvistadorjev so jih Inki zavojevali. Sanjamo o turi s konji za turiste. Redno prihajajo študentje antropologije iz glavnega mesta Lime in gremo skupaj kaj raziskat. Pospremim jih v oddaljene vasi, kjer ljudje še vedno živijo povsem po starem: s starimi rituali in predkrščanskim verovanjem. Zelo pestro je.”
Je krščanstvo v Andih drugačno od evropskega?
“Imamo klasično liturgično leto s krščanskimi prazniki kot ves svet. Razlika pa je, da smo mi za pol leta zadaj. Naš koledar in življenjski ritem sta drugačna. Tako kot v času Inkov se naše leto začne junija. Uradno sicer ne, a ko pogledam življenjski ritem po vaseh, je začetek leta 24. junija. Takrat imamo veliko pobožnost svetega Križa. Vsaka vas ima na robu postavljen velik križ. Naš je zelen, sedem metrov visok. Postavimo ga vsako leto na novo. Nekoč so bile to t. i. poganske višine, danes pa je križ kot zaščita vasi. Pred prihodom Špancev je imel vsak pomembnejši hrib svojega duha, apuja. Da bi jim vaščani izkazali hvaležnost, jim darujejo. Ritual 'pagapuja' se je ohranil vse do danes. V andskem verovanju ni agresivnosti, kot je kazen za greh ali nagrada za dobro delo. Ljudje so apuje hoteli pridobiti na svojo stran z darovi. Neke vrste podkupovanje, da si pridobiš zaščito. Ljudje ne prosijo za konkretne stiske in ne postavljajo zahtev. Do apujev gojijo veliko spoštovanje. Ko greš prvič na njivo, opraviš obred. Mater Zemljo, ki jo doživljajo kot živo, prosijo, da jim dovoli obdelovati njivo. Imajo zelo integralen, celovit način življenja, ki je zemlji prijazen in zato zelo ekološki. V praksi sicer še vedno najdemo ljudi, ki onesnažujejo. A vendar je spoštljivost do narave zelo globoka. Če v španščini rečeš 'falta respeto', kar pomeni, da je bil nekdo nespoštljiv, je to veliko veliko močnejša beseda kot v slovenščini. Latinska Amerika je globoko verna. Vsi verjamejo v Boga. Povsem običajno je, če predsednik - sicer socialist - reče, da je Bog z nami in da smo mi njegovi.”
Ali so Evropejci v Ameriko sploh prinesli kaj dobrega? Posebej če pomislimo na grozovit genocid? Ali ne bi bilo bolje, če Evropejci sploh ne bi prišli tja?
“Vsekakor. Sama sem samo tri leta v Peruju. A že ta dežela je tako velika, da jo težko spoznaš. Toliko zgodovine in kulture. Zelo malo vem o tem. Lahko govorim samo o svojih občutkih, saj nisem zmogla še vsega predelati. (smeh) Vprašati se moramo, kakšno vlogo je pri osvajanju Amerike imela Cerkev. Odgovor je klasično preprost, saj se ponavlja skozi vso zgodovino. Imamo dve struji v Cerkvi. Ena podpira oblast, druga pa se bori za ljudi in njihove pravice. Vsak človek ima namreč pravico živeti dostojno življenje. Razlika pa je tudi med zavojevalci v Latinski Ameriki in tistimi v Severni. V Peruju so se takoj, že v prvi generaciji, začeli poročati z domačinkami. Tudi ko je šlo za črnske sužnje. Neverjetno, a poglejmo prve tri perujske svetnike. Prva je Rosa iz Lime, hči španskih osvajalcev. Drugi, San Martin de Porres, je temnopolt, saj je sin Španca in črnke. Tretji, Santo Toribio de Mogrovejo, pa je v Španiji rojeni belec, ki se je prvi naučil indijanskega jezika kečua in prepotoval in raziskal vse Ande. Kot škof je naročil prevod katekizma v jezik kečua in duhovnikom naročil strpnost do indijanske kulture. To so trije povsem različni svetovi, ki dokazujejo, da je bila božja beseda v Peruju zelo rodovitna. Domačini mi pojasnjujejo, da je želja po Bogu prevladala in premagala agresijo evropskih osvajalcev. Že Inki so imeli v prestolnici Machu Pichu (pred kratkim smo praznovali stoletnico odkritja) tempelj treh oken za tri božanstva: Bog Stvarnik (Hanan Pacha), Bog Srednik (Uku Pacha) in Bog Posvečevalec (Cay Pacha). Krščanstvo pa ima sveto Trojico, zato je lahko njihovo vero vzelo kot temelj in jo nadgradilo.”
Včasih so misijonarji stara verstva zatirali ali preoblikovali. In danes?
“Ko sem prvič šla z domačini strašit neko jezero, se mi je to zdelo povsem nerazumljivo. Drugo leto mi je postalo zanimivo, ker mi je odkrilo njihovo razmišljanje. Tretje leto pa sem ugotovila, da o vsem tem nimam pojma. (smeh) Sama zelo težko odgovarjam na tako vprašanje. Nekdo, ki je v misijonih že 20 ali 30 let, bi mogoče to znal bolje povedati. V treh letih sem ugotovila, da potrebujem čas, da bom lahko začela dojemati njihov miselni svet. To je zame velika ovira, če hočem obuti njihove copate. Ne morem, ne smem in ni prav, da s svojimi kriteriji analiziram njihove navade in si ustvarim mnenje. To bi bilo nasilje. Misijonska metoda zahteva, da najprej poskušam samo opazovati. Ko vidim, da smo si različni kot dan in noč, pa nastopi druga stopnja: pustim jih, da oni mene 'evangelizirajo'. Jaz imam neko izkušnjo Boga, a hkrati verjamem, da imajo oni svojo. Bog že deluje v njih tudi brez mene. Zato moram dovoliti, da začnem dojemati Boga na njihov način. Mogoče sicer v nedeljo ne gredo k maši, ampak hkrati delajo in živijo z Bogom. Zato si lahko medsebojno podelimo izkušnjo Boga. Spreminjamo se vzajemno.”
Andi so znani po koki. Jo domačini še vedno žvečijo?
“Ljudje so izredno delavni. Znajo se sicer tudi zabavati, saj je vsaka dva meseca fešta, ki traja ves teden. To je res žur. (smeh) Koka je staro zelišče, še iz predinkovskih časov. Zemlja v Andih je drugačna od naše. Težka, mastna, podobna nuteli. Od devetih do petih je treba na tej zemlji delati. Pred začetkom dela se moje stare 'bakice' posedejo v krog, si iz posušenih listov koke naredijo kroglico in jo dajo v kot ust. Med delom jo žvečijo in počasi srkajo sok. Zakaj? Tako ne čutijo lakote, da jim malce adrenalina in jih hkrati malo otopi. To je obred. Tudi bdenje pri mrliču ali pogreb sta povezana s koko. Enkrat mesečno imamo 'rabuto', ko se zbere vsa vaška skupnost. Vaški starešina mora nabaviti kokine liste za vse. Starejši veliko žvečijo, mlajši vedno manj.”
Zakaj ta razlika?
“Mlajši niso več toliko na njivah, ampak mnogi delajo ali študirajo v mestu. Njihov urnik je zelo pester in ni tako monoton kot osemurno kopanje na njivi. Zraven pa je tudi napor, saj je za učinek treba kar precej žvečiti. Zato mladih ne prepriča več.”
Kakšne so posledice žvečenja koke?
“Mnenja so sicer različna. Sama vidim ljudi, ki žvečijo koko vsak dan. Imajo steklen pogled, veliko je tudi raka na želodcu. Količina opojnih snovi v listu koke je v primerjavi s kokainom neznatna. Če si kdo želi priti na obisk k meni, da si bo lahko v vsaki trgovini kupil list koke in se ves dan zadeval, se to ne bo izšlo.” (smeh)
Kaj pa maca, ki je v zadnjih mesecih pri nas izredno priljubljena? Poznam dekle, ki ji je napitek pomagal uravnati menstruacijo, in žensko, ki se je začela ob pitju hitro rediti.
“No, reče se ji maka, le napiše se s 'c'. Pri nas je prehranjevanje drugačno. Brez maščob. Večina nima niti štedilnikov. Ogromno je žitaric. Poleg 3000 vrst krompirja, seveda. (smeh) Maka je posebno hranljiva žitarica. A vendar ni kaka energetska bomba. Še vedno imamo redbul. (smeh) Domačini zelišča dobro poznajo in veliko uporabljajo. Maka je samo ena od običajnih žitaric.”
Obiskov iz Slovenije nimate veliko?
“Nasprotno. Vsako leto prihajajo študentje prostovoljci iz društva Pota, ki si sami plačajo letalsko karto in pridejo pomagat. Pomagajo pri pouku, imajo delavnice za otroke, oratorije. Malo je pri tem tudi turizma, a ne preveč.”
Ali imajo to možnost tudi starejši?
“Seveda. Podobnih organizacij prostovoljcev je ogromno. Za velike in majhne. (smeh) Če bi kdo rad prišel pomagat in ima dovolj zdravo srce za življenje na 4000 metrih nadmorske višine, naj v spletni iskalnik vpiše 'expandperu.org' in si pogleda ... Dobrodošli!”
.....................................................................ABC: Andreja Godnič
Sestra mag. Andreja Godnič se je rodila 6. avgusta 1971 v Gabrovici na Krasu. Po srednji turistični šoli je vstopila v uršulinski red. Diplomirala in magistrirala je iz teologije. Po večnih zaobljubah je leta 2000 prvič šla v Peru za pol leta. Kot redovnica se je posvečala mladim, bila pa je tudi predstojnica samostanskih skupnosti v Mariboru in Škofji Loki. Trenutno je na obisku v Sloveniji, septembra pa se vrača v Peru.