24. oktober 2011

Nike K. Pokorn: Cenzurirane Rdeča kapica, Pepelka in Pika Nogavička

Prevajalka dr. Nike Kocijančič Pokorn pravi, da so v šolskih berilih še vedno cenzurirani prevodi
Več kot polovica slovenskih učbenikov za osnovnošolce še vedno vsebuje prevode, ki so v povojnih manirah “pravoverno” spreminjali  brata Grimm in Andersena. Ko predstojnica prevajalskega oddelka na ljubljanski Filozofski fakulteti Nike Kocijančič Pokorn opisuje cenzorske posege svojim študentom, jih spravlja v smeh.
Dr. Nike Kocijančič Pokorn študentom - roko na srce,  večinoma  gre za študentke - predava ne le o prevajalski znanosti, ampak tudi o stranpoteh prevajalstva, ki danes zvenijo smešno. Eno njeno predavanje tako nosi provokativen naslov: Ali ste res brali Heidi? V resnici smo namreč bralci otroškega romana o švicarski gorski deklici brali zgodbo, ki je imela povsem druge poudarke  od izvirne.   
Naj vam najprej zastavim vprašanje, ki ga vi retorično postavljate vašim študentom. Ali ste res brali Vinetuja?
“Kot otrok ga nisem kaj dosti brala. Ga je pa zato toliko bolj natačno prebiral moj brat. Vinetu, v izvirniku Winnetou, in druga dela Karla Mayja so bili čtivo dečkov. Na igrišču pred stanovanjskim blokom so te kaj hitro izločili, če nisi poznal Old Shatterhanda. (smeh) Tudi v času moje prakse v ljubljanski Pionirski knjižnici konec osemdesetih let so bili ti romani med mladimi najbolj izposojenimi, čeprav so veljali za 'šund literaturo'.”
Vinetu je bil kristjan

Kaj pa fantje, smo fantje brali pravega Vinetuja?
“Ne, po vsej verjetnosti ste brali socialističnega Vinetuja. Vinetu je bil v slovenščino preveden štirikrat. Prvi prevod je nastal pred drugo svetovno vojno, in v njem je prevajalec, teolog Anton Jehart, izpuščal odlomke, ki so bili kritični do krščanskih misijonarjev. Kasnejši, socialistični prevajalci pa so opuščali druge odlomke. V nobenem prevodu iz socialističnega časa, na primer, ne najdemo odlomkov, ki so kritični do revolucionarne dejavnosti, ravno tako pa tudi vsi bolj ali manj radikalno izpuščajo religiozne elemente. V izvirniku je Old Shatterhand, na primer, opisan kot pobožen kristjan, Vinetu pa se tudi tik pred smrtjo spreobrne v krščanstvo. Vse to je v povojnih prevodih izpuščeno. V prvem prevodu, ki je nastal v prvi polovici petdesetih let, prevajalec tudi dosledno izpušča celo dejstvo, da je bil Old Shatterhand Nemec. Zanimivi pa so tudi drugi premiki v tem prevodu. V nekem trenutku v romanu Old Shatterhand in Vinetu naletita na skupino Nemcev, ki prepevajo Ave Mario, hvalnico Devici Mariji, ki jo je napisal in uglasbil Old Shatterhand. Vinetu je tako pretresen, da pred smrtjo zaprosi te iste nemške priseljence, da mu ponovno zapojejo to hvalnico, in z besedami 'Charli, jaz sem kristjan' izdihne v naročju svojega najboljšega prijatelja. V prvem povojnem prevodu Old Shatterhand in Vinetu naletita le na evropske naseljence, ki prepevajo pesem o širni preriji, čez katero pihlja veter. Po preriji jezdi Indijanec, 'ki ga v najbolj skritem kotičku srca vznemirja trpka misel, da njegov rod ne bo več dolgo užival te svobode'. Ko Vinetu umira v tem povojnem prevodu, se od prijatelja le poslovi z besedami: 'Zbogom, Charli, zbogom...' Tudi v naslednjem prevodu iz leta 1978 Vinetu v zadnjih izdihljajih izreče le: 'Šarli, vso srečo ti želim.' V zadnjem iz leta 1983 pa se že zelo približamo izvirniku, Vinetuju sicer še ni dovoljeno, da bi se odkrito spreobrnil v krščansko vero, vendar že lahko izjavi: 'Šarli, verujem v tvojega Dobrega duha. Zbogom!'”
Od zloma komunizma minilo že 21 let. Zakaj še vedno nimamo zvestega prevoda?
“Podobno je povsod na področju bivše Jugoslavije. V Srbiji so ga sicer začeli na novo prevajati, a niso prišli do konca. Dela Karla Mayja niso več 'obvezno čtivo' sodobne mladine. Tega pač skoraj nihče več ne bere. Vinetuja je izpodrinil Harry Potter.”
Knjige Julesa Verna so verjetno podoben primer: nekoč zelo priljubljene, danes pa bolj na stranskih policah? Kaj je bilo spremenjeno v Vernovih knjigah?
“Od romanov Julesa Verna sem pregledala natačneje le njegov roman Carski sel, ki je bil ravno tako kot Mayjeva dela preveden v slovenščino večkrat. Prvi prevod je nastal leta 1923, leta 1955 pa je ta prevod, malce predelan, ponovno izšel. Socialistični popravki so šli v isti smeri kot pri Karlu Mayju. Na primer:  v prvem prevodu iz leta 1923 Mihael Stogov še izrazi prepričanje 'da naju Bog ni združil samo zato, da skupno premagava težave, ki sva jih srečala na potu, ampak, da naju je hotel združiti za vedno!' V predelani verziji iz leta 1955 Mihael izpusti Boga in reče, da je prepričan, 'da se nisva združila samo zato, da skupno premagava težave, ki sva jih srečala na potu, ampak da sva se združila za vedno!' Zanimivo je morda tudi to, da drugi socialistični prevodi, ki so nastali v drugih jugoslovanskih republikah, teh odlomkov niso spreminjali. Zdi se, da je bil boj proti 'krščanskemu misticizmu' najmočnejši ravno v Sloveniji.”
Kaj pa drugi ideološki prevodi?
“Ostajajo še mnogi tovrstni prevodi, ki jih ljudje veliko berejo. Grimmove in Andersenove pravljice, ob katerih se otroci učijo brati, so bile na prelomu tisočletja na novo prevedene. Povojni prevodi so bili namreč močno prirejeni in cenzurirani. A zanimivo je, da v šolskih berilih še vedno prevladujejo prav ti, ideološki prevodi. Več kot polovica osnovnošolskih učbenikov navaja odlomke iz cenzuriranih prevodov.Avtorji učbenikov se verjetno tega niti ne zavedajo, hkrati pa so navajeni na tiste prevode.”
Ker jih znajo na pamet?
“Ja, ker jih znajo na pamet. Poznajo jih iz svojega otroštva.”
Slovenci najhujši cenzorji
Ali sta bila res cenzurirani tudi Rdeča kapica in Pepelka? Kaj je cenzorje zmotilo?
“Rdeča kapica je popravljana le v enem kratkem odlomku, ko se obrne na Boga, preden vstopi v babičino hišo. Bolj zanimivi so posegi pri Pepelki. Pepelkina mama namreč na smrtni postelji priporoči Pepelko Bogu in jo prosi, naj ostane pobožna deklica. Pepelka jo uboga in vsak dan na njenem grobu moli. V naših povojnih prevodih, predvsem v najbolj razširjenem Albrehtovem, mama prosi Pepelko, naj ostane pridna in dobra, Pepelka pa po njeni smrti na njenem grobu zgolj joče. Prevodi Grimmovih pravljic so bili predelani in cenzurirani v celotnem jugoslovanskem območju, vendar se zdi, da smo pri 'čiščenju' teh zgodb prednjačili prav Slovenci. Najzanimivejši je na primer prevod Pepelke iz leta 1984, ko je prevajalec Boga zamenjal z drevesom, tako da umirajoča mati Pepelki položi na srce naslednje besede: 'Če se znajdeš v kakršni koli težavi, ti bo drevo pomagalo, samo vedno ostani poštena in dobra.'”
Bolj znani so posegi v zgodbo o švicarski planinski deklici Heidi. Kakšno zgodbo smo brali v Sloveniji?
“Heidi je gotovo najbolj spretno predelan prevod od vseh, ki sem jih pregledala – in pregledala sem jih več kot 200. V vseh jugoslovanskih prevodih (prvi je nastal v Srbiji v petdesetih letih) prihaja do podobnih premikov: pastor je povsod zamenjan z učiteljem, himne Bogu pa s pesmimi soncu in podobno. Iz dela, ki je bilo izvorno pisano kot spodbuda opismenjevanju in verskemu pouku, smo dobili popolnoma drugačno delo, ki pa je v skladu s socialističnimi načeli poudarjalo skromnost, pomembnost izobrazbe in dobrote do ponižanih in razžaljenih. Morda nam prav ti prevodi kažejo, da se je ravno na nivoju te osnovne moralne drže socializem ujel s krščanskim moralnim naukom in so zato prevajalci tako pogosto segali ravno po besedilih, ki so bila izvorno krščanska po naravi.”
Nekoč  ideologija, danes ekonomija
Kako so pojasnjevali cenzorske posege?
“Pregled spremnih besedil k cenzuriranim prevodom kaže, da so prevajalci večinoma menili, da je 'osladno pobožnjakarstvo' (besede, vzete iz uvoda prevoda Grimmovih pravljic) kvarno za otrokov razvoj. Zato so religiozno obarvane odlomke izpuščali. To lažje razumemo, če pomislimo, da tudi sodobni prevajalci iz pravljic izpuščajo nekatere krute odlomke: v sodobnem času na primer iz Andersonovih pravljic izpuščajo odlomke, ki opisujejo, kako hudobne vile jejo mrtvece. Prepričani smo namreč, da bi bili takšni odlomki za otroke preveč pretresljivi. Poleg tega pa se današnji uredniki in prevajalci predvsem pokoravajo zahtevam trga in ne več ideologije. Tako najdemo na tržišču veliko slikanic, ki so narejene za svetovni trg in iz katerih so izpuščeni vsi odlomki, ki so vezani na določeno kulturo ali religijo, zato da se ista knjiga lahko prodaja tako na Danskem kot Japonskem. Nekoč je cenzurirala ideologija, danes pa ekonomija. Je pa res, da je bila cenzura pri nas po vojni veliko bolj radikalna, kot je danes.”
Danes je torej drugače?
“Da, mnogi uredniki načrtno poskušajo nadomestiti stare prevode z novimi, ki so ideološko nevtralni, vendar obenem opozarjajo, da novi prevodi niso najbolj priljubljeni. Kupci imajo najraje poenostavljene slikovno bogate slikanice.”
Če pogledamo risanke Walta Disneyja, ki je ustvarjal v demokratični Ameriki, opazimo, da je tudi prirejal pravljice. Sneguljčičina mačeha na koncu ne pleše do smrti v razbeljenih škornjih, ampak pade v prepad. Izpušča tudi religiozne prizore, cerkva pa skorajda nikoli ne upodablja. Je to pač odraz sodobne sekularizirane družbe?

“Morda je pri Disneyju tudi že vladalo tržišče kot najpomembnejši kriterij pri predelavi. Govorim na pamet, a vendar bi lahko razlagali te spremembe s tem, da je Disney želel, da bi njegove risanke gledali tako Judje kot kristjani, in sicer kristjani vseh denominacij. Poglejmo na primer Bambija. Izvirna zgodba se konča z religioznim premislekom, ki ga Disney izpusti in nadomesti z malce kičasto zgodbo o mladem srnjačku. Prevodi, še posebej prevodi otroške literature, so vedno odraz družbe in tega, kaj določena družba meni, da je idealni državljan. Zato so prevodi otroške literature tako zanimivi, saj se v njih zrcalijo ideali sodobne družbe. Različne družbe kažejo tako različne rešitve v prevodih: v Španiji v obdobju Franca so cenzorske pisarne iz prevodov izpuščale vse, kar je dišalo po levičarstvu, in vse, kar je bilo kritično do katoliške cerkve. V nacistični Nemčiji so celo v ameriškem stripu temnolasega glavnega junaka princa Valianta zamenjali s stranskim junakom, ki je bil svetlolas. Absurdno je bilo še bolj, ker so morali to narediti v že narisani zgodbi.”
Z revolucionarnimi posodobitvami se še danes strinjajo tudi nekateri mladi prevajalci. Na spletnem forumu vaših študentov sem našel zagovornike prevajalca, ki je v Heidi župnika  zamenjal z učiteljem. Pravijo, da je to danes bolj razumljivo. Kaj menite o tem?

“Pri literarnem prevodu je vse dovoljeno. Ampak to velja le v primeru, če prevajalec bralcu jasno pove, kaj je v prevodu naredil. Če vzamemo vaš primer: prevajalka Heidi bi morala v uvodu pojasniti, da je v skladu s svojim socialističnim prepričanjem zamenjala župnika z učiteljem, ker meni, da je v sodobnem času učitelj nosilec izobraževanja v vaškem okolju, ali kaj podobnega. Potem ima bralec možnost, da se sam odloči, ali bere naprej ali ne. Problem nastane, če tega pojasnila ni in se prevajalec skrije za avtorja. To pa je manipulacija. Prevajalec je izdal zaupanje bralcev.”
V Uradnem listu EU najdemo izraz “christmas tree”,  po naše božično drevesce, prevedeno v novoletno jelko. Kateri prevod je bolj ustrezen, novoletna jelka ali božično drevesce?
“Naj se vrnem k pravljicam. V Piki Nogavički je poglavje o pobožični zabavi, ki so jo naši prevedli v ponovoletno zabavo. Božično drevesce je zamenjano z novoletnim, zaplete pa se, ker je opica gospod Ficko v izvirniku preoblečena v božičnega angela. Novoletnega angela pa nimamo. To, kar vi navajate, bi v prevodoslovju uvrstili v kategorijo 'kulturne nadomestitve'. Prevajalci so predvidevali, da v slovenskem okolju vedno označujemo okrašeno drevesce v decembru z izrazom 'novoletna jelka'. Vprašanje pa je, če je to res.”
Računalnik in internet sta prevajanje povsem poenostavila. Lahko si že dopisujemo v tujem jeziku, ki ga sploh ne razumemo. Kaj sploh še ostane prevajalcem?
“Na srečo za manjše jezike to ne velja najbolj. Prevajalnik Google je zelo dober pripomoček pri prevajanju med osrednjimi jeziki, na primer med francoščino in angleščino. Pa tudi v tem primeru je na koncu vedno potreben človek, ki mora preveriti ustreznost ponujenega prevoda. Slovenščina pa bo tu vedno malce v zaostanku. Poskusite v prevajalnik postaviti kuharski recept, pa boste videli rezultat. Zato sem prepričana, da bo prihodnost prevajalcev v slovenščino dobra, saj bo dela vedno veliko. Se pa bo spreminjal tip prevajanja. Vedno več bo prevajalcev za potrebe priseljencev. Vsak dan več je pribežnikov iz Irana ali Turčije, ki ne znajo niti besedice slovensko.”
TINO MAMIĆ

okvir
"Mirko Kunčič, predvojni prevajalec Ericha Kästnerja, je po vojni postal eden najpomembnejših avtorjev slovenske politične emigracije v Argentini. Njegov prevod Pikice in Tončka iz leta 1937 je po vojni zamenjal prevod Mileta Klopčiča, povojnega člana agitpropa in uredniškega sveta Mladinske knjiga. Kunčičevi prevodi niso bili ideološko nevtralni, saj dodaja religiozne elemente. V Emilu in detektivih na primer Emilova mama v izvirniku vzklikne 'Hoppla!', v prevodu pa 'Moj Bog!'. Klopčič je to odpravil in nadomestil vse božiče z novim letom, dedkom Mrazom in praznikom novoletne jelke. Čeprav je Mohorjeva družba pred tremi leti izdala nov ideološko nevtralen prevod, pa Klopčičev prevod še vedno najdemo v berilu za četrti razred."
"V povojnem prevodu Pepelkina mati ne poprosi svoje hčerke, naj ostane pobožna, in Pepelka ne moli na njenem grobu. Pri nas najdemo še leta 1988 nov prevod Jožeta Šmita, ki zgornji odlomek prevaja v naši zgodovini morda najbolj nenavadno, saj Boga zamenja z drevesom. Umirajoča mati Pepelki tako pravi: 'Na mojem grobu posadi drevesce. Če se znajdeš v kakršni koli težavi, ti bo drevo pomagalo.'"
ABC Dr. Nike Kocijančič Pokorn (1967) je po diplomi iz angleščine in francoščine magistrirala iz angleške književnosti na ljubljanski univerzi. Za doktorat literarnih znanosti (1999) je  prejela evropsko nagrado za najboljši doktorat na področju prevodoslovja. Je predstojnica Oddelka za prevodoslovje in članica senata Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

09. oktober 2011

Poklon Evropskega parlamenta Borisu Pahorju

Boris Pahor, prvi Primorec in Slovenec, ki je nominiran za nagrado Saharov Evropskega parlamenta, je z nominacijo dobil veliko pozornost med evropskimi poslanci različnih strankarskih  barv.
Nagrado Saharov za svobodo misli vsako jesen podeljuje Evropski parlament (EP) že od leta 1988 naprej. Letos prvič je nominiran tudi Slovenec, pisatelj Boris Pahor (98). Nagrado, imenovano po ruskemu izumitelju vodikove bombe in mirovnemu oporečniku  Andreju Saharovu, EP namenja ljudem, zaslužnim za boj z nestrpnostjo, fanatizmom in zatiranjem.
51 podpisnikov


Predlog je podal poslanec  Milan Zver iz Evropske ljudske stranke (EPP) oziroma njene članice Slovenske demokratske stranke (SDS), ki je zbral 51 poslanskih podpisov. Sopredlagatelja sta njegova poslanska kolega  Lojze Peterle (NSi) in Romana Jordan Cizelj (SDS). To je edina nominacija s podpisi, saj druge štiri predlagale poslanske skupine.  Glede na predloge lahko tudi sklepamo, kateri predlog ima verjetno največjo podporo v 736-sedežnem parlamentu. Namreč tri največje poslanske skupine, ljudska stranka, socialisti in liberalci  so skupaj z zelenimi skupaj predlagali pet aktivistov arabske pomladi.
A ne glede na arabske favorite Pahorjeva kandidatura ni samo simbolična: nominacijo je podprlo kar devet  vodij nacionalnih delegacij, poslanski podporniki pa prihajajo kar iz 19 držav. “Vsi letošnji kandidati si zaslužijo nagrado, saj so vsak na svoj način dali izjemen prispevek človeštvu,“ je v evropskem parlamentarnem avditoriju povedal Milan Zver, ko je v sredo uradno predstavil kandidaturo.  Povedal je,  da se je Boris Pahor  vse svoje življenje zavzemal za pravice manjšin in manjšinskih jezikov, se boril proti totalitarnim režimom in se s svojimi dejanji izkazal za človeka visokih moralnih standardov in osebnostne integritete. Zver se zaveda, da ima arabska peterica prednost pred Pahorjem. A vendar pravi: “To je zelo pomembno za Slovenijo in našo kulturo. Z nominacijo smo opozorili evropske poslance in evropsko javnost, na našega velikega pisatelja. Mnogi poslanci so prvič slišali za Pahorja.”  Zanimivo je tudi, da uradni viri Pahorja, ki živi v Italiji,  naslavljajo kot “slovenski pisatelj” ali “Boris Pahor, Slovenija”. Glede na prakso EP, da se upošteva državljanstvo pred narodno pripadnostjo bi namreč lahko pisali  “italijanski  pisatelj” ali “slovenski pisatelj iz Italije”.
Glede končnega zmagovalca Zver  pravi, da bi Pahor imel več možnosti, če bi o izboru glasovali vsi poslanci in ne le voditelji poslanskih skupin. Zver je vesel, da se je pobudi pridružilo tudi več italijanskih poslancev.
Druga ovira za Pahorja je pravilo, da se nagrado podeljuje ljudem, ki niso državljani EU. Izjeme so sicer možne, a malo verjetne, ocenjujejo poznavalci. 
Prvič se je Pahorjevo ime v povezavi z nagrado Saharov pojavilo že pred dvema letom, ko ga je v EP omenil takratni poslanec socialistov Zoran Thaler (SD). A vse je ostalo pri predlogu, saj  poslanec, ki je nato odstopil zaradi dogovarjanja o podkupovanju, ni zbral 40 podpisov poslancev, kar je pogoj za nominacijo.
Kam so šli slovenski glasovi
Pod tokratnim predlogom Milana Zvera ni vseh sedem slovenskih poslancev. Ivo Vajgl, ki se v EP veliko ukvarja z državami Bližnjega vzhoda in Sredozemlja, je podprl kandidaturo arabskih pomladnikov. Vajgl je namreč skupaj s podpredsednikom parlamenta britancem Edwardom McMillanom Scottom (EPP) prvi predlagal za nagrado tunizijca Mohameda Bouazizija. Iz tega predloga je potem nastal skupni predlog največjih poslanskih skupin za pet arabskih pomladnikov. Predlog za Pahorja  je prišel kasneje. Vajgl je včeraj poudaril, da ne bi rad zmanjševal pomena Pahorju in njegovi izjemni osebnosti, ki bi si po njegovem mnenju zaslužil Nobelovo nagrado za literaturo. Hkrati pa pravi, da je nagrada Saharov namenjena predvsem aktivistom za človekove pravice izven držav EU.
Tanja Fajon iz skupine evropskih socialistov  (SD) je podprla predlog, da bi nagrado dobil preganjani beloruski novinar Dzmitry Bandarenka. Fajonova je bila pred izvolitvijo tudi sama novinarka.
Je pa predlog podprla edina Primorka v bruseljskem forumu, Mojca Kleva. “Ogromno je naredil za regijo, iz katere prihajam. Je velik Slovenec, ki si zasluži tudi evropsko priznanje, saj je  pomembno prispeval k zaščiti manjšine in razvoju demokracije,” je obrazložila svoj podpis Koprčanka. Kandidaturo je podprl tudi poslanec evropskih liberalcev Jelko Kacin (LDS).
Odločitev do konca meseca
Kaj sledi? V četrtek bodo v Bruslju odbori za zunanjo politiko, človekove pravice in razvoj izbrali tri finaliste. Teden dni kasneje, v četrtek, 27. oktobra, pa bo konferenca predsednikov poslanskih skupin izbrala odlikovanca. Slovesna podelitev nagrade, ki jo spremlja tudi 50 evrskih tisočakov, pa bo na plenarnem zasedanju EP 14. decembra v Strasbourgu.

besedilo in foto:TINO MAMIĆ

03. oktober 2011

Gregor Čušin: Slovenija nima bistrega humorja


Igralec Gregor Čušin ima pet svojih monokomedij in šest otrok. S predstavami gostuje po vsej državi in ni mu težko iti v še tako oddaljeno vas. Njegova razmišljanja so velikokrat šokantna, saj si česa podobnega slehernik ne upa izreči.
Čušin je zelo nenavaden igralec. V monokomedijah, ki jih napiše in uprizori sam, se dotika tem, ki so za druge nedotakljive. V manj kot desetih letih je samostojno nastopil že okoli 800 krat. Priimek Čušin diši po Primorski, kar  sogovornik tudi potrdi: “Vsi Čušini izhajamo iz Podbele pri Kobaridu.” Njegov stari oče se je namreč preselil iz Podbele pod Kobariškim Stolom na Koroško Belo pod Karavanški Stol.
Vaš glas seže v vsako vas, saj ste glas posodili že mnogim likom v risankah. Katera vam je najljubša?
“Najbolj so mi všeč vloge, kjer mi ni treba spreminjati glasu in je zato najmanj naporno. (smeh) Sicer pa mi je bila najbolj všeč vloga polža Fonza v risanki Vrtni palček Primož. Polža, ki požreta vse kar vidita, stalno nagajata palčku. Polž Fonz je tečnoba, v kateri sem se prepoznal. Neizmerno sem užival v tej vlogi. (smeh) Je pa teh vlog toliko, da sem že precej pozabil in tudi nimam več tako globokega odnosa.”
Vam katera vloga ni bila všeč?
“Tudi. Povabili so me k sinhronizaciji risanke Kljukec s strehe. Izredno sem bil vesel, da bom glas posodil Kljukcu, junaku mojega otroštva. To je bila slikanica z ilustracijami Marlenke Stupice. A  zgodbe v risanki niso bile tiste iz knjige. Bil sem zelo razočaran.”
Iščete v risankah tudi sporočilo?“Seveda. Poglejmo špansko risanko Marcelino kruh in vino. Vloge  sem bil zelo vesel. Naša nacionalna televizija ima zelo dobre risanke in od komercialnih televizij odstopa po kakovosti za več svetlobnih let. Za to je zaslužna urednica Andreja Hafner, ki zelo pazi na izbor.”
Kako pa vaši otroci doživljajo risanke z vašim glasom?
“V začetku, ko so bili majhni, jim je bilo zelo nenavadno. Niso mogli razumeti, kako je lahko moj glas na televiziji, če pa sedim zraven njih. So pa bile prav te risanke velikokrat edina vez med mano in njimi - bila so večmesečne obdobja, ko me zaradi dela cele dneve ni bilo doma. Zdaj, ko so večji, je lažje, saj starejši razložijo mlajšim. Včasih pa se celo skregajo, če ima neki lik moj glas ali ne. Potem sem za razsodnika.”
Nekateri humoristi so doma pravi zoprneži. Se vi doma veliko smejete?
“Ja in ne. Veliki komiki so v zasebnem življenju res velikokrat depresivci. Tudi pri sebi to včasih opazim. Vprašajte moje otroke, pa boste videli, da znam biti zelo zoprn. Sicer pa se skušam z otroci vedno pohecati, tudi ko se prepiramo. Zato mi lažje odpustijo kot moji ženi. (smeh) Hec tako omili mojo jezo. Sicer pa se kar veliko smejemo. Je pa res, da je pri velikem številu otrok treba imeti več reda kot pri enem ali dveh.”
Zakaj imate toliko otrok?
“Že ko sva z ženo hodila, sva se šalila, da bova imela 13 otrok. Pri nas doma nas je bilo pet otrok, pri ženi pa trije. Rekel sem si, da moram to vrniti naravi ali Bogu, kakor hočete slišati. Načrtovala sva pet otrok, potem pa se je zgodil še šesti. Saj veste: zvrhana, potlačena mera. (smeh) Občudujem mojo ženo Melito, ki nosečnosti prenaša z neverjetno lahkoto. Občudujem pa tudi ženske z rizično nosečnostjo, ki več mesecev preležijo, pa se kljub temu odločijo za še enega otroka.” 
Kako zmoreta poskrbeti za vseh šest?
“Pri četrtem otroku je žena ostala doma. Oba sva namreč delala v Ljubljani in sva si samo podajala kljuko od ene in druge babice. Rekla sva: če se greva družino, naj bo to najina družina, ne pa družina najinih mam. Odločala sva se tudi o tem, kdo bo ostal doma, a potem je bila odločilna moja plača, ki je bila višja od njene. Takrat je družinski proračun malce zanihal. Na srečo je moj poklic tak, da lahko poleg službe dovolj zaslužim še honorarno. Finančno nam torej gre, ker imamo žegen. Kako pa sicer zmoreva? Ob polni luni je malce težje. (smeh) Žena Melita je rada doma in ne trpi zaradi kariere.”
Bi res tudi vi ostali doma?
“Z velikim veseljem bi ostal doma. To sem že večkrat dejal, a me ne jemljejo resno. S kariero sem opravil. Nimam več ambicij: noben Borštnikov prstan ali Prešernova nagrada me ne mami. To je bilo v začetku, po akademiji. Takrat se človeku svet odpre in misliš, da te že čaka Oskar. S tem sem opravil. A ljudje mi ne verjamejo. Dojenja sicer ne bi zmogel; čeprav sem tudi malce obdarjen v tem zgornjem delu telesa pa mleko nikakor ne priteče. (smeh) Ko pa je otrok odstavljen, ne bi imel nobenih problemov. Malce v tej smeri sem tudi že zastavil, saj sem si vzel pravico polovičnega delavnega časa. V gledališču so mi tudi šli na roko. Otroci me namreč rabijo. Oni sicer niso tega rekli, a jaz to mislim. Prvi trije otroci so mi kar malce pobegnili. Toliko sem delal, da sem zamudil prve korake in prve besede. Zato sem si rekel, presneto, tega ne bom več zamujal. Vloge bodo že še prišle, ambicije pa lahko počakajo. Otroci so zdaj majhni. Sedaj živimo s polovično plačo in honorarji, a vseeno nekako gre.”
A vaše formule veliko ljudi ne more uporabiti, saj imate nadpovprečni talent, da uspete s honorarji preživeti osemčlansko družino.
“Ja, to je res. Vsak si tega ne more privoščiti. A pustimo talent. To je moj poklic. Tudi mizarstvo je talent. Razlika je v tem, da mi moj poklic omogoča še dodatni zaslužek. Je pa tudi res, da me zaradi večernih predstav tudi po 150 ali 200 večerov ni doma. Otrokov skoraj nikoli ne dam spat.”
Potemtakem vam ni bilo nikoli žal, da ste se odločili za igralski poklic?
“O, ja, bilo. Po dvakrat na dan. Malo je hecno. Itak velja, da zadovoljnega igralca ni. Igralec je edina žival na svetu, ki ni vesela, če nima dela. Umetnik hoče delat, pa čeprav zastonj. Če bi lahko izbiral, bi bil veliko raje pisatelj ali pesnik. Poezija je zame vrhunec umetnosti. Ali pa glasbeniki, ki lahko presegajo jezikovne ovire. Sam sem še bolj nezadovoljen od večine igralcev. Moj poklic me namreč ne zadovoljuje več. Predstave, ki jih pripravljamo ponujajo premalo. Mogoče sem postal prezahteven. A če vem, kaj je prav in kaj ne, se težko pretvarjam. Če z odra sporočam stvar, s katero se ne strinjam, je to zame problem. Umetnost je res ogledalo družbe. A vendar sem prepričan, da bi ravno umetniki morali vzbujati upanje. Ne moti me, da teater pokaže grozo tega sveta. Moti me, ker ne pokaže, da obstaja upanje, izhod. Zato težko z odra ljudem sporočam, da ni izhoda. Izhod je!”
Je to smisel umetnosti? Kaj je umetnost?
“Zame je umetnost prevodnik med nebom in zemljo. Karkoli že nebo predstavlja. Za kristjana je to Bog, za nekoga drugega je lahko pozitivna energija ali kozmos. Umetnost mora človeka spodbujati k dobremu, lepemu ali presežnemu. Kar te sili k nečemu slabemu, ne more biti umetnost. Grda umetnost me ne prepriča. Sodobna umetnost se je odrekla presežnemu. V vsej zgodovini so bili ljudje, ki niso bili verni, a vendar so bili obrnjeni k presežnemu. Umetnik je postal sam sebi namen. Doživel sem že, da je igralec ali režiser rekel, da njega občinstvo ne zanima. To je egoizem. Napuh prve vrste. Gledališče brez publike ni gledališče. Umetnost je postala podobna reki, ki jo zaustavimo: v njej se začne nabirati umazanija. To ni le problem umetnosti, ampak celotne družbe. Izgubili smo smisel. Nekega etnologa sem poslušal, ko je predaval, da je naša civilizacija povsem izgubila stik z onostranstvom. Ne gre samo za religijo, ampak tudi pravljice, mite in nasploh duhovnost. Nebo in zemlja se morata prepletati, mi pa smo se nebu odpovedali.”
Ste zato šli na svoje in začeli uprizarjati monokomedije?
“Že takoj po končani fakulteti sem se spoznal z Zijahom Sokolovićem, sarajevskim igralcem, ki me je navdušil s svojimi solo projekti. Prisegel sem si, da bom enkrat tudi jaz to naredil: sam sestavil in sam odigral. Čisti igralski egotrip. Leta 2003 je tako nastala Hagada, s katero sem zmagal na festivalu monodrame na Ptuju. Bil je velik bum, celo šok za nekatere: da se o verskih stvareh lahko spregovori na zabaven način. Preprosta predstavica je imela velik učinek na ljudi. Zelo dobro so jo sprejeli tudi ljudje, ki v življenju še niso bili v teatru. Celo moj oče, ki je po televiziji videl delčke predstav, in rekel, da so to stare babe v spalnih srajcah, ki skačejo po odru. Tako je videl samo eno mojo predstavo. Po drugi strani pa sem v predstavah spregovoril o verskih stvareh in ljudi nagovoril. Tudi s teatrom lahko oznanjamo. Zadnje predstave sicer niso več tako smešne kot prve. Še vedno je zabavno, a kot avtor predvsem spregovorim o neki temi, humor pa je le še neke vrste stranski produkt.”
Imate enake nastope pred vsako publiko? Se prilagajate poslušalstvu?
“Da, a tu gre za refleks. Predstava je živa. Če med igranjem pred publiko začutim zdi, ga moram preskočiti, se zaleteti vanj ali pa pobegniti stran. Včasih sem se velikokrat zabijal v zid, saj sem bil jezen. Zadnje čase pa ga običajno preskočim.”
Je problem v nerazumevanju?
“Slovenci ne poznamo dobro ne Svetega pisma ne krščanstva. Še v literaturi se pozna obdobje komunizma. Na novo bi namreč morali prevesti Andersenove pravljice ali Julesa Verna, saj imamo le cenzurirane prevode. Verna še danes obožujem. Najraje imam Skrivnostni otok, ki sem ga prebral že neštetokrat. Me je pa vedno malo motilo, da ti ljudje na otoku niso nikjer omenjali Boga. Potem pa sem bral članek, kaj vse je iz francoskega izvirnika v prevodu izginilo. Brodolomci so namreč na otoku najprej postavili kapelico, praznovali binkošti. Vse to so nam cenzorji odvzeli. Ne govorim o vernih in nevernih. Vera je osebna odločitev. Mi nimamo osnovnih informacij o tem. Kot da bi se v šoli pri matematiki učili samo liha števila. V naši izobrazbi zato nekaj manjka. Ni se treba strinjati, še manj pa verjeti. To so osnovne informacije za splošno izobrazbo. Zgodovinsko dejstvo je, da Evropa zrasla iz judovsko-krščanskih korenin. Kdaj je še v slovenskem gledališču nastala predstava z versko vsebino? Tega ne poznamo in nas ne zanima. Tudi mene ne zanima kvantna fizika. Če bo nekdo naredil predstavo o kvantni fiziki, ga bom lahko poslušal, a ne bom razumel vsebine. Fiziki z inštituta Jožef Štefan pa bodo umirali od smeha. Podoben občutek imam včasih, ko gostujem v kakem kulturnem domu. Ljudje pričakujejo monokomedijo, jaz pa spregovorim o Bogu. Sicer na zabaven način, a njih Bog ne zanima. Z mojimi petimi monokomedijami sem nastopil že okoli 800 krat in odločil sem se, da po kulturnih domovih ne bom več nastopal. Razmišljam le, da bi pripravil posebno predstavo tudi za tako publiko.”
Kaj pa druga stran? Se kdo tudi pohujšuje nad vami?
“Uuuuu, to pa. Ljudje so taki in drugačni. Sicer me nič ne moti kritika. Ne trdim, da je moj način razmišljanja edini zveličavni. Moj namen je le, da bi ljudje začeli razmišljati. Nekoč me je gospa po predstavi vprašala, če je župnik vedel, kaj bom govoril. Rekel sem, da ne vem in jo vprašal, ali ji je bilo všeč. 'Joj, seveda. Toliko sem se smejala! Samo ne vem, če je to prav?' (smeh) Mnogi imajo podobne dileme. Sam se posmejem tudi kosmatemu vicu, če je smešen. Ne bom  pa ga pripovedoval moji mami ali otrokom. Treba je namreč upoštevati tudi mejo dobrega okusa. Evangelij po Čušinu je mnoge pohujšal že s samim naslovom. Prišla je nadme profesorica teologije in rekla, da je evangelij samo en. Pa sem ji odgovoril, da to ne drži. Imamo vsaj štiri evangelije, ki so kanonski, uradno priznani, poleg tega pa je še cela vrsta apokrifnih. Nisem napisal svojega evangelija. Nekdo mi je rekel, da bi se moral, preden sem ustvaril monokomedijo, posvetovati s kakim teologom o tem. Pa sem ga vprašal, če se je on, preden mi je dal to pripombo, posvetoval s kakim dramaturgom. (smeh) Ne govorim teoloških stvari, ampak o teologiji. Moj namen je malce provocirati, da ljudje začnejo razmišljati. Velikokrat mi kdo reče, da sem mu dal misliti. Ali da sem povedal, kar si on ne upa. Najprej moramo mi sami sebe prekvasiti, potem bomo šele lahko prekvasili druge. Zadnje čase veliko jamramo. Upravičeno jamramo. A če pogledam kristjane, smo si za vse velikokrat krivi sami. Najprej bi morali pomesti pred lastnim pragom.”
Mislite osebno ali tudi na samo Cerkev in njeno vodstvo?
“Oboje. Cerkve ne moremo spremeniti, dokler se ne bomo mi spremenili. Lahko kritiziram napake Cerkve in družbe, a če pri sebi ne bom začel stvari spreminjati, se tudi družba ne bo spremenila. Kristjani v Sloveniji smo se preveč obrnili na zunanjega sovražnika. Vsi so proti nam, rečemo, a se ne vprašamo, zakaj. Odgovor pa je bridek. Zelo bridek. Kristjani smo preveč formalno verni. Ne upoštevamo Jezusove zapovedi, naj ljubimo svojega sovražnika. Sonce sije na krivične in pravične. Nam pa ni všeč, da sonce sije tudi na krivične. V Svetem pismu piše, da smo kristjani kvas in sol. Nikjer ne piše, da smo testo ali žito. Sol je bistvenega pomena za okus, hkrati pa je je izredno malo. Kristjani pa bi radi bili kruh. Nismo kruh. Zdi se mi prepoceni samo zmerjati druge. Neverni se mi kar malce - beseda ni najbolj primerna, a nimam boljše - smilijo. Verni smo lahko kar malce arogantni, ker imamo Boga, resnico sveta. Tu hitro pridemo do arogance.”
Slovenski humor je velikokrat neslan in vulgaren. Je to običajno?
“Imamo ogromno nadarjenih ljudi, ki imajo občutek za to, kaj je smešno. Problem je, da so velikokrat neizobraženi in nevzgojeni. Ni res, da nimamo politične satire. A je ta obrnjena samo v eno smer. Humoristi prihajajo z leve, z desne jih skoraj ni. Velikokrat sem se spraševal, ali je krščanski humor sploh možen. Če se smeješ na tuj račun, grešiš, saj se delaš norca iz svojega brata. Če se smejem na svoj račun, pa tudi grešim, ker sem kot pravi Biblija, tempelj Svetega duha. Ko gledam komedijante, je največkrat tako: od desetih smešnic je ena genialna, dve sta dobri, vse druge pa so grozljivo slabe. To je slabo razmerje za ustvarjalca. Ljudje se smejemo tistemu, kar poznamo. Vsi se zelo dobro spoznamo na stvari pod pasom dol. Spoznamo jih že kot otroci, vsak dan gremo večkrat na stranišče, se umivamo, tipamo. Ker to dobro poznamo, nam je vedno smešno. Če gremo malo višje, pridemo do trebuha: prebava, vedenjski  vzorci. To poznamo že manj. Še višje je srce: čustva, odnosi do soljudi. To poznamo še veliko manj. Na koncu je glava. Tu pa se nihče več ne smeje. Intelektualnega ali bistrega humorja pri nas res ni. Ni potrebe po tem. V tujini je tega več. Če pa govorimo o krščanskemu humorju, ga je v tujini veliko več. Ljudje namreč krščanstvo poznajo. Vsa Evropa ima v šoli pouk o verstvih. Pri nas tega ni, čeprav je religija bistven del našega življenja. Ne govorim o katehezi ali teologiji, ampak samo o osnovnih pojmih, ki bi jih moral poznati vsak že zato, da lahko rešuje križanke. Humoristi tako raje delajo tisto, kar ljudje poznajo. Če hočeš komercialen uspeh, greš pač dol pod pas.”
Se vam zdi, da postaja celotna družba vse bolj in bolj prostaška in vulgarna?
“Ne le Slovenija, ves svet. Samo odpri televizor pa vidiš: nadaljevanke, tudi mladinske, so vulgarne. Tako danes živimo in razmišljamo. Živimo v svet, ko ne hrepenimo več po ničemer. Vse želje se nam izpolnijo še preden si kaj zaželimo. Potrebe nam ustvarjajo oglasi. Brez hrepenenja pa se izgublja čustvovanje. Brez čustvovanja se izgublja besedni zaklad. Raziskave kažejo, kako današnji otroci uporabljajo bistveno manj besed kot so jih uporabljali nekoč. To je problem. Brez besednega zaklada se ne znamo pogovarjati. Tudi v gledališču je tako. Besedo izpodrivajo  gibi in gestikulacija. Ko vprašam igralce, kaj delajo, mi rečejo, da ne vedo. Da je režiser rekel, da to lepo izgleda. Beseda izginja iz gledališča. In tako postajamo vulgarni. Jezik je znak omike. Človek je najprej komuniciral z gestami, jezik se je razvil kasneje. Sedaj se glede tega vračamo nazaj. Propadli so Rimljani, Grki, Maji. Vsaka civilizacija je propadla, ko je izgubila vrednostni kompas. Tudi naša gre zato počasi navzdol. Včasih je ena civilizacija propadla, a je drugje na svetu spet nastala druga. Danes je malce drugače le zato, ker je svet globaliziran in gremo vsi skupaj nekam dol. To je zaskrbljujoče. Bom pa pod ta voz, ki gre neusmiljeno navzdol, postavljal kamenje, da bo drsel počasneje.”
Zakaj?
“Ne vem. (glasen smeh) Za svojo družino si želim najboljše. Če bom pomagal ta voz potiskati navzdol, bom svoje otroke obsodil na votlino. V nekem smislu je to Sizifovo delo.  A vseeno mi ni žal in nisem pesimist. Do votline tudi ne bomo prišli tako hitro. Poglejmo, kaj se dogaja na moralno vrednostnem področju po vsem svetu. Danes  moram spremljati, kaj moji otroci gledajo in berejo. Zadnjič sem gledal hčerine knjige. Zelo rada bere. Vprašal sem jo, ali je v kaki knjigi otrok, ki nima ločenih staršev. Rekla je, da ne. Če bo neprestano brala samo o tem, ji bo naša družina postala nenormalna. Umetnost ima zato zelo veliko odgovornost. Moje početje dolgoročno mogoče res nima smisla. Kratkoročna pa vsekakor. Posebej, če bo takih ljudi več. Saj poznate prispodobo o palici, ki jo lahko zlomi vsak, če pa jo damo z drugimi v butaro, je nezlomljiva.”

ABC: GREGOR ČUŠIN (41), igralec, dramatik,  režiser in publicist se je rodil se  kot peti, najmlajši otrok Čušinove družine s Koroške Bele pri Jesenicah. Njegov oče je bil slikar Branko Čušin. Diplomiral je na igralski akademiji v Ljubljani (AGRFT). Zaposlen je bil v Mestnem gledališču Ljubljanskem (MGL) in  Prešernovem gledališču Kranj, sodeloval pa s Špas teatrom, Slovenskim komornim gledališčem  in Šentjakobskim gledališčem. Igral je tudi v televizijski nadaljevanki Začnimo znova in  štirih filmih. Glas je posodil celi vrsti risanih likov. Prejel je več nagrad, med drugim tudi akademijsko Prešernovo nagrado in prvo nagrado na ptujskem Festivalu monodrame. Ustvaril je pet monodram: Hagada, Evangelij po Čušinu, Pešec, Janez brez glave in Jona, besni prerok.

besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ

Krajša verzija objavljena 1. oktobra 2011 v dnevniku Primorske novice