23. november 2011

Drama še išče oder

Ob 90. rojstnem dnevu pisatelja Zorka Simčiča peti natis Zgodaj dopolnjene mladosti
Celjska Mohorjeva družba je akademiku Zorku Simčiču (več o njem) za častitljivi jubilej izdala kritično izdajo drame Zgodaj dopolnjena mladost, ki velja za eno najboljših slovenskih dramskih del. Še vedno pa ni bilo uprizorjeno v Sloveniji.
LJUBLJANA - Pisatelj, pesnik, dramatik in vedno aktivni kulturnik Zorko Simčič je dramo, ki jo je ugledni literarni kritik Jože Pogačnik ocenil za “slavospev ljubezni in željo po spravi med Slovenci”, napisal v dveh nočeh v južnoameriških Andih leta 1964. Tri leta kasneje je bila natisnjena v Buenos Airesu, uprizorjena pa je bila samo enkrat, v kanadskem Torontu (1970). Slovenija uprizoritve še ni doživela. Še več, v Sloveniji še nobeno poklicno gledališče ni uprizorilo nobene Simčičeve drame.
Dramatik, čigar rod izhaja iz Biljane v Brdih, nad morebitno postavitvijo svojega dela na oder niti ni navdušen. Na nedavni predstavitvi ponatisa Zgodaj dopolnjene mladosti je pojasnil, da se sodobnih režiserjev boji. “Danes lahko režiser dramsko delo poljubno krajša in spreminja. On je avtor drame. V Evropi to že pojenjuje, pri nas pa ne,”  je povedal.
Zgodaj dopolnjena mladost je zaradi obširnih didaskalij berljiva. O tem priča tudi 3500 doslej natisnjenih izvodov tega dela. Ideja je podobna, kot jo najdemo v znani knjigi Strah in pogum Edvarda Kocbeka: partizan likvidira dekle, v katero je zaljubljen. Simčič je na predstavitvi knjige v Ljubljani opisal dve resnični zgodbi, na podlagi katerih je napisal Mladost.
Simčič na predstavitvi v Ljubljani
foto (c): Tino Mamić
Drami v treh delih, ki obsega sto strani, je pokojni literarni zgodovinar in kritik Taras Kermauner posvetil celo knjigo. V njej poudari, da je “Simčič globlji od Kocbeka”. Umorjeno dekle namreč v svoji ljubezni gre do konca in po smrti odkloni nebesa, da bi tja prišel njen ljubljeni likvidator.
Kritik in prevajalec Brane Senegačnik, ki je v knjigi prispeval spremno študijo, tako kot Kermauner, dramo uvršča v vrh slovenske dramatike. Tema, ki posega v bratomorno vojno, po njegovih besedah še danes zbuja odpor: “Tudi danes bi morebitna uprizoritev v velikem delu kritike dosegla odklon.” In to ne glede na to, da “gre onkraj zgodovine” in da bi si zaslužila oznako “alternativna”. Senegačnik še meni, da Simčič s svojim življenjem in delom “izraža hvaležnost za svoje bivanje”.
Simčič je na predstavitvi v ljubljanski knjigarni Mohorjeve (14. novembra 2011) tudi povedal, da je pred kratkim končal zajeten roman Poslednji deseti bratje, ki ga je bil začel pisati že pred desetletji. V kratkem bo izšel pri Študentski založbi, je napovedal pisatelj, ki je v soboto 19. novembra 2011 praznoval 90. rojstni dan. Simčič je na dobro obiskani predstavitvi zbrane s pripovedovanjem zbrane tudi nekajkrat nasmejal. Posebno darilo za rojstni dan pa so mu ob izidu drame prinesli tudi Goričani. Oskar Simčič, prvi mož goriške Mohorjeve družbe, ki ima korenine tako kot Zorko v Brdih, mu je podaril briško vino z imenom Simčič. Zorko Simčič pa je vse spravil v smeh, ko je povedal, da tudi on velikokrat kupuje vina, ki jih pridelujejo trije briški Simčiči in steklenico podari z besedami "To je vino iz enega od mojih vinogradov."

21. november 2011

Pripoved starega modrega sivega bobra

Le redko se zgodi, da bi na predstavitev nove knjige prišlo toliko ljudi, da bi napolnili cerkev. Knjigo o priljubljenem pokojnem mladinskem voditelju Vinku Kobalu pa je pozdravila ne le množica 200 ljudi, ampak tudi trinajst duhovnikov, škof in župan.
ŠTURJE - Zajetna knjiga koprske založbe Ognjišče prinaša spomine in dnevniške zapise v Vrhpolju rojenega (1928) duhovnika Vinka Kobala (več o njem). Letos mineva deset let od njegove smrti, ki je ustanovitelja duhovnih vaj v Stržišču presenetila v Godoviču, kjer je bil zadnja leta župnik. Okoli sebe je zbiral mlade, ki so pozneje postali pomembni akterji v življenju slovenske Cerkve, pa tudi nekateri znani kulturniki in politiki. Nekaj jih je bilo videti tudi v soboto popoldne v cerkvi sv. Jurija v Šturjah pri Ajdovščini.
Koprski škof msgr. Metod Pirih je o Kobalu dejal: “S svojo iniciativnostjo, vztrajnostjo, z iskanjem novih poti pri oznanjevanju evangelija je izstopal iz življenja svojega časa, zato nam govori tudi po smrti s svojim zgledom ter s svojimi knjigami.”
Knjiga je nastajala več let. V njej je samo izbor iz Kobalovega arhiva, ki opisujejo njegovo mladost v času fašizma, druge svetovne vojne in nekaterih obdobij po njej. Opisuje trpljenje zaradi fašizma in napore za ohranitev slovenstva. Opisan je tudi znani tragični dogodek, ko so Nemci na kostanje okrog cerkve v Vrhpolju obesili dvanajst ujetih mladih partizanov (1943). “Jaz sem jim še dva dni prej podajal na kamion deke in hrano iz naše šolske zaloge,” piše Kobal. S koncem vojne pa za Kobala, mladega duhovniškega kandidata preizkušenj ni bilo konec. Skupaj z drugimi bogoslovci so ga brez pravega vzroka zaprli in po montiranem procesu poslali v delovno koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju. Avtobiografija se nadaljuje z delom za mladino po vsej Sloveniji, pri katerem se je osebno srečal z več tisoč mladimi. Zadnji del knjige, ki jo je uredil Janko Toplikar, pa so Kobalovi dnevniški zapiski iz let 1993-98.

18. november 2011

Anketa kot horoskop

Javnomnenjske ankete, ki jih gledamo po televiziji zadnje tedne, so zelo podobne horoskopu. Če primerjaš dva horoskopa med sabo, je vsebina vse prej kot približno enaka. Če je namreč vsebina različna, mora biti nekaj narobe z eno ali drugo napovedjo (politične) prihodnosti.
 Nacionalna televizija je prejšnji konec tedna pokazala grafa dveh anket. Ena je pokazala, da bo SDS Janeza Janše dobila 30, Gregor Virant 23, Zoran Jankovič pa 18 odstotkov glasov. Druga pa je Janši dala 18, Virantu 19 in Jankoviću 15 odstotkov glasov. Rezultat ni niti najmanj podoben, čeprav je bilo v obeh primerih in v bolj ali manj istem času izprašanih kakih tisoč državljanov.
Tako velikih razlik včasih še v horoskopu ne bi našel. Človek se zato vpraša, kaj je narobe s podatki. Gledalec pa pomisli, da je gotovo razliko, ki je zelo daleč od statistične, opazil tudi novinar. Zato pričakuje, da bo v naslednjem prizoru, voditelj oddaje vprašal za komentar strokovnjaka. Najmanj to. A gledalec čaka zaman.
Pravzaprav pa to niti ni tako čudno. Kaj si novinarska srenja nacionalne televizije (da komercialnih niti ne omenjam) predstavlja pod pojmom anketa, lahko vidimo tudi drugod. Namreč: ko si novinar(ka) zamisli, da bo o kaki zadevi povprašal ljudstvo, to naredi z neverjetno naglico. V petih minutah je že na znameniti Čopovi ulici sredi naše drage prestolnice, kjer mu nekaj ljudi v kamero pove, kaj se jim podi po glavi. Zelo redko se anketi pridružijo še mimoidoči iz središča Kopra in Maribora.
Na koncu Čopove, Pristaniške in Koroške ulice se za urednike Slovenija konča. Na oni strani je konec sveta. Le nekaj ni jasno. Zakaj za vraga imajo v nikogaršnji, izbrisani deželi, stalno zaposlene lokalne dopisnike? Tino Mamić
objavljeno kot uvodnik v televizijski prilogi TV Okno 17. novembra 2011

15. november 2011

Zorko Simčič - za 90. rojstni dan piše roman

Zorka Simčiča mnogi njegovi prijatelji in znanci nagovarjajo z večnim mladeničem. Verjetno je to zaradi njegove živahnosti, hitre hoje, natančnega analiziranja aktualnega političnega in družbenega dogajanja, pa tudi pronicljivega pisanja. Simčič, ki bo danes teden praznoval 90. rojstni dan, ima svoj dnevni urnik razdeljen do minute natančno.
Nekaj Simčičevih knjig.
Avtorju članka je najljubša Ob žerjavici
in ognju (VEČ).

Pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Zorko Simčič se je rodil v Mariboru v družini primorskih beguncev. Oče je bil iz Biljane, mati Marija Jerman iz bližnje Župe. Tata, kot so ga klicali otroci, Tone Šulinov, mu je pripovedoval, da se je njihov rod nekaj generacij nazaj priselil iz Istre. Da bi to lahko bilo res, govori tudi podatek, da danes živi na Hrvaškem okoli 400 Simčićev, ki so večinoma vsi iz okolice Opatije.

Simčič je kljub fizični oddaljenosti od Brd - živel je v Mariboru, Ljubljani, Italiji in Argentini - ostal navezan na svoj nesojeni rojstni kraj. Zakaj, ne zna povedati. Reče le, da je doma iz Brd. O tem je večkrat takole pripovedoval: “Ko sem nekoč med vojsko - bilo je ponoči - prišel sam v Biljano in poprosil, naj mi pokažejo očetovo hišo, so se mi ob pogledu nanjo zašibila kolena.”
Pustolovec
Na prvi pogled bi rekli, da je bil vse življenje begunec. Rodil se je v družini, ki je pobegnila pred Italijani, nato se je pred nacisti iz Maribora umaknil v Ljubljano, ob koncu vojne pa pred komunisti na Koroško. Pot je nadaljeval v Rim, nato v Trst in slednjič v Buenos Aires (tik pred odhodom na ladjo se je v Brdih na skrivaj srečal s starši). Po osamosvojitvi se je vrnil v Ljubljano. A klenemu Simčiču bi težko rekli begunec. Bolj bi mu pristajala beseda pustolovec; njegov življenjepis se namreč bere kot pustolovska knjiga. Posebej to velja za drugo svetovno vojno.
Uniforme med vojno ni oblekel, razen jugoslovanske v prvih dneh napada in taboriščne v Gonarsu. Takoj po nemškemu napadu je kot prostovoljec odšel v vojsko, da bi branil domovino, a se je podobno kot drugi prostovoljci v Zagrebu, kjer so zavladali ustaši, soočil z novo stvarnostjo: ujetništvom. Pobegnil je na Gorenjsko, po nekaj dneh skrivanja pa se je ustalil v Ljubljani. Ko se se začele racije, so ga odvedli v furlanski Gonars. Iz fašističnega koncentracijskega taborišča se je 180 centimetrov visoki Simčič vrnil napol slep, težak borih 49 kilogramov.
Med študijem na učiteljišču v Ljubljani je, zavzet za odpor, kmalu doživel hladen tuš, ko je gledal, kako je pod partijskimi streli padel njegov prijatelj Jaroslav Kikelj. Ni verjel, da bi lahko bil izdajalec. Dan po umoru je sošolec v razred prinesel fotografijo Kiklja v fašistični uniformi. Simčič je opazil, da je obleka fašista osvetljena z desne, obraz pa z leve. Sošolec pa ga je jezno pogledal in rekel: “Ti, pazi se!”
Svetovljan
Po vojni se je ustalil v Argentini. Čeprav je bil uspešen poslovnež, ki je potoval po vsem svetu, je ostal zvest slovenski skupnosti ob Srebrni reki. Bil je eden tistih, ki jim gredo zasluge za nastanek tako imenovanega slovenskega čudeža v Argentini.
Napisal je roman, ki velja za najboljšega, napisanega zunaj slovenskih meja. Roman Človek na obeh straneh stene je bil napisan leta 1955, izšel pa je dve leti kasneje. Njegov pomen so v Ljubljani priznali šele leta 1993, ko so mu za knjigo podelili nagrado Prešernovega sklada.
Pisal je tudi pesmi, eseje, in drame. Slovenija je nekaj njegovih del dobila šele v zadnjih letih. Njegova drama Zgodaj dopolnjena mladost o spravi pa vse do danes še ni bila uprizorjena. V tem se je znameniti literarni kritik Taras Kermavner zmotil, ko je napovedal, da bo v Ljubljani uprizorjena takoj po padcu komunizma. Je pa celjska Mohojeva ob akademikovem jubileju ta teden izdala njegovo dramo Zgodaj dopolnjena mladost, ki jo umešča v vrh slovenske dramatike. Snov črpa iz tragedije druge svetovne vojne, ki je odnesla skoraj 100.000 slovenskih življenj. Literarni kritik in znanstvenik Jože Pogačnik je o drami zapisal, da gre za “slavospev ljubezni in željo po spravi med Slovenci”.
TINO MAMIĆ
objavljeno v dnevniku Primorske novice 12. 8bra 2011