27. december 2011

Jože Možina o filmu in Pedru Opeki

Jože Možina, eden najbolj uveljavljenih avtorjev slovenskega dokumentarnega filma, ki je bil večkrat nagrajen tudi v tujini, je Pedra Opeko s kamero obiskal na Madagaskarju. Njegov dokumentarni film govori o eni najlepših resničnih zgodb našega časa.
Na božični večer, 25. decembra, je nacionalna televizija predvajala celovečerni dokumentarni film Pedro Opeka - dober prijatelj. Gledalcev pred ekranimi je bilo ogromno. Toliko, da je film postal najbolj gledan dokumentarni film TVS zadnjih let.
“Pedro je preprost v izrazu, močan v besedi in mogočen v dejanjih,”
pravi režiser in scenarist filma Jože Možina (desno),
ki je Opeko na Madagaskarju obiskal dvakrat
Foto: STANE KERIN

Primorski režiser Jože Možina (43), ki je hkrati tudi scenarist poldrugo uro dolgega filma, je znan po tem, da ustvarja z manjšo ekipo. Skupaj s snemalcem Jožetom Jagričem sta se celovečerca lotila kar sama. Vzroka sta dva: nižja cena in pristnejši stik z ljudmi. “V vsako novo kulturno okolje je treba vstopati spoštljivo. Marsikatera televizijska ekipa namreč 'lomasti' po terenu in si naredi veliko škodo,” meni Možina. Potrebno je tudi dobro poznavanje teme: “Pedra Opeko bi težko celovito predstavil, če ne bi poznal in dojemal duhovne plati njegovega delovanja. Krščanstvo je namreč koda za razumevanje njegove popolne predanosti delu za najrevnejše in zavržene. Evangelij je glavno vezivo, ki ohranja vso to množico v sožitju in bratstvu.Film o življenjski zgodbi patra Opeke je nastajal tri leta. Madagaskar je Možina obiskal dvakrat. Ob tem rad omeni in pohvali ženo Katarino, ki je v času snemanja ostala sama s tremi otroki. Na obisku ga je najbolj ganil prizor v v šivalnici: “Dekleta in matere druga ob drugi na roke vezejo čudovite prte. Ena ima dva otroka v naročju, spet druga med delom doji. Dobil sem kalne oči.” Med pripovedovanjem se mu oči ponovno orosijo.
Koproducent in snemalec
Jože Jagrič med srečanjem
z Opeko v Novi Gorici

Pravzaprav gre za veliko več kot samo za film, je prepričan režiser iz Dobravelj na Vipavskem. Na vprašanje, če ga je dokumentarec spremenil, pokima in se posmeje: “Premalo.” Pove tudi, da je med snemanjem filmov v Ruandi, Burundiju, Kongu in Angoli videl veliko več veselja in optimizma kot v bogati Evropi in Ameriki: “V Afriki se vsak domačin, če ga samo prijazno pogledaš, nasmeje, tu pri nas pa se ljudje mrkih obrazov vozijo v svojih velikih avtomobilih …”

Možina o filmu v Novi Gorici

Možina, po izobrazbi profesor zgodovine in sociologije, je zaskrbljen za usodo zahodnega sveta. V pehanju za nepotrebnimi dobrinami in v njihovem kopičenju vidi neke vrste suženjstvo. “Tu je zanka, ki nas lahko stane prihodnosti planeta. Ljudje v bogatih državah, tudi Sloveniji, potrošijo ogromno naravnih virov. Če bi to počeli tudi v tretjem svetu, bi bila ena Zemlja premalo.”
Dokumentarce Jožeta Možine odlikujeta senzibilnost in visok odstotek gledalcev ne glede na teme, ki jih obdeluje. Na terenu so imeli dve kameri. Poleg snemalca Jožeta Jagriča, s katerim sta delala v tandemu, je z drugo kamero veliko snemal tudi Možina sam; sploh detajle, obraze ... Posnel je veliko tistega, kar navdušuje občinstvo, med drugim tudi uvodni in zaključni kader v filmu. Stominutni dokumentarec je na ogled tudi na svetovnem spletu.                                                                                                             Tino Mamić
objavljeno v dnevniku Primorske novice na sveti večer 2011

++++++++++++++++++++++++++++
OBROK RIŽA NA DAN - VSAK DAN
zbiranje denarja za Pedra Opeko, slovenska akcija Misijonske pisarne 
št. računa: SI56 0201 4005 1368 933
IBAN: LJBASI2X, koda namena: CHAR
Dar za Pedra Opeko, sklic 279636
dar za akcijo "Obrok riža na dan", sklic 279012.

Lahko pa tudi kliknete na spodnjo povezavo in vam iz Misijonske pisarne pošljejo položnico.
NAROČILO POLOŽNICE

Pedro Opeka: “Kdor daje, je srečnejši od tistega, ki sprejema”

Pedro Opeka je Slovenec z Madagaskarja, ki spreminja svet. Sledijo mu tisoči ponosnih delavnih ljudi, ki so nekoč živeli na smetišču. V Slovenijo je prišel ob premieri celovečernega dokumentarnega filma Jožeta Možine Pedro Opeka - dober prijatelj. Film o tem izjemnem človeku, ki najrevnejšim med najrevnejšimi vrača človeško dostojanstvo, je bil na sporedu na božični večer, 25. decembra, na prvem programu nacionalne televizije.
Svetovno znani borec proti revščini Pedro Opeka (63) je nekaj dni pred božičem ponovno preživel v domovini svojih staršev. Njegov urnik, ki se je začel pred 5. uro in končal tudi po polnoči, je bil natrpan z obiski. Vse s ciljem, da bi pomagal svojim ljudem, ki na obrobju milijonske malgaške prestolnice Antananarivo gradijo hiše, šole, ambulante in igrišča. Samo zamejski koroški Slovenci so doslej prispevali denar za kar tisoč hiš. Opeka zato ne skriva velike hvaležnosti do Slovencev, ki jih ocenjuje kot zelo radodarne.
V Sloveniji je ta čas temperatura okoli ledišča, na Madagaskarju pa 23 stopinj Celzija. Se je težko privaditi na zimo?
“Malo se res bojim mraza, da se ne bi prehladil. Telo teh temperatur ni vajeno.”
Zakaj potem velikokrat prihajate v Slovenijo ravno v času največje zime?
“V skrajni revščini ni nobene solidarnosti.
Nobene. Čustva otopijo.”
“Tega pa jaz ne načrtujem! Povabili so me na premiero dokumentarnega filma, in sem vabilo sprejel. Nisem prišel zaradi zime.” (smeh)
Povabil pa je veliko, mar ne?
“Seveda. Tudi to je moje delo. Če vidim, da z obiskom pridobim pomoč za naše reveže, se moram odzvati. Zelo sem hvaležen, da nam pomaga toliko ljudi. Ko sem prvič šel na Madagaskar, sem se k staršem v Buenos Aires na obisk vrnil šele po sedmih letih.”


Se čutite kot vez med bogatim zahodom in tretjim svetom?

“Ti skoki iz tretjega v prvi svet niso lahki. V to se moram prav prisiliti. Tu je toliko bogastva in vsega preveč. Standard se je neverjetno zvišal. Hvala Bogu. A standard po drugi strani ne prinaša sreče. V resnici je ravno obratno. Vsi živimo na istem svetu, kjer pa so tako velike razlike. Ne merimo jih z razmerjem ena proti deset ali dvajset, ampak ena proti 100! Človek lahko v glavi primerja razmerja do 1:20. Tako velikih nesorazmerij pa sploh ne dojame več. To je škandalozno! Da ima človek na zahodu stokrat večje možnosti kot v tretjem svetu! In to na istem planetu, tri ure leta oddaljen od nas. Tega ne morem razumeti. Ko pridem sem, vidim, koliko se potroši denarja za avtoceste, mostove, za olepšave velikih gradenj. Koliko milijonov evrov gre samo za to, da so stavbe malo lepše! Mi pa živimo z nekaj centi na dan. V istem času, na isti Zemlji. Svet je vse bolj globaliziran, a vendar se dve milijardi ljudi komaj preživita. To je velikanska krivica, zoper katero se moramo vsi boriti! Tu na Zahodu je toliko bogastva in vsega preveč. Mi pa živimo z nekaj centi na dan. V istem času, na isti Zemlji.”

Vam je težje vohati zatohli smrad dima na smetišču ali obleči elegantno črno obleko, ko pridete v francosko predsedniško palačo?
“Oboje mi je zelo težko. Obojega se morem privaditi. Spoštovanje moraš imeti do najbolj revnega, pa tudi do najbogatejšega človeka. Po smetišču hodim, ker tako ljudem, ki tam živijo ali delajo, pokažem, da sem z njimi in da me sprejemajo kot prijatelja. Zaradi njih grem tudi k bogatim in vplivnim, da bi se začeli zavedati nečloveških razmer, v katerih živi velik del človeštva. Marsikdo se je že odprl za potrebe revežev. Rečem lahko le: Bogu hvala. Po smetišču hodim, ker tako ljudem, ki tam živijo, pokažem, da sem njihov prijatelj. Zaradi njih grem tudi k bogatim in vplivnim.”
Kako bi to sistemsko rešili?

Režiser in scenarist filma Jože Možina (levo)
ter snemalec in koproducent filma
 Jože Jagrič ob Pedru Opeki v Novi Gorici
23. Xbra 2011

“Sistemsko? Predvsem je treba vse skupaj rešiti hitreje. Mineva me potrpljenje, ko vidim, kako počasi se zahodna politika odziva na lakoto afriških otrok. Pomoč je premajhna in prepočasna. Sistem bi morali povsem spremeniti. A tega ne moreš spremeniti, če ne spremeniš človekovega srca. Vse se dela brez čustev in brez srca. Evropska unija veliko denarja nameni za tretji svet, a se ogromno tega denarja izgubi na poti in za administracijo. Organizacije pošiljajo v tretje države eksperte, ki prihajajo gledat, kaj se dogaja z denarjem. Živijo v najboljših hotelih, napišejo poročila in dobijo honorar. Plačujejo jim, da gledajo revščino! Temu se upiram. Pred nekaj dnevi mi je nek Francoz podaril svoj honorar, ki ga je dobil ob svetovanju za neko pivovarsko podjetje: 8000 evrov. Take honorarje dajejo samo za dajanje nasvetov! Ta dobri človek pa je pošteno povedal, da ima svojo plačo, ki mu zadostuje in lahko pomaga revežem. Tudi intelekt in človekove sposobnosti so dane od zgoraj. Zakaj torej ne bi nekaj od tega, kar nam je bilo dano, delili z najbolj revnimi? Sistem bi morali povsem spremeniti. A tega ne moreš spremeniti, če ne spremeniš človekovega srca.”
Si bogataši, kot lahko rečemo vsem prebivalcem zahoda, z drobtinicami kupujemo pot v nebesa?
“To ste dobro povedali! Drobtinice, samo drobtinice. Vi dajete tretjemu svetu samo drobtinice. Zahodni svet nikoli ni zares pomagal, da bi se tretji svet postavil na noge. Tako si tolažite slabo vest. Nebes se ne da kupiti z denarjem. Nikoli. Denar in nebesa nista povezana. Denar ni slab, čeprav ga velikokrat uporabljamo za slabe namene. V nebesa prideš samo z ljubeznijo in darovanjem. Pa tudi s spoštovanjem in z diskretnostjo. Evangelij pravi, da naj pri darovanju tvoja levica ne ve, kaj dela desnica.”
Vi revežem ne dajete samo pomoči, ampak tudi hišo, zaposlitev in dostojanstvo. Zakaj se vaša metoda ne more razširiti drugam po svetu?
“Nimam formule ali recepta za uspeh. To je prepričanje, zaupanje, da lahko človek zaživi bolje. Tega ne moreš izraziti, to lahko samo živiš. Ljudem na smetišču smo povrnili človeško dostojanstvo. V skrajni revščini ni nobene solidarnosti. Nobene. Vsak mora preživeti in zato skrbi samo zase. Čustva otopijo. V revni kolibi sem na treh kvadratnih metrih videl družino: oče si je kuhal riž sam zase, starejša dva sinova sta si ga tudi kuhala sama in mama ga je kuhala za tri najmanjše otroke. Istočasno v istem prostoru. Iz tega egoizma jih lahko predramiš le tako, da se spustiš k njim, z njimi živiš in delaš. To bi lahko naredili tudi drugi po svetu, a je treba sprejeti izziv. Ne vem, kako bi to strokovno utemeljil. Vem le, kako to živim. Mi nimamo projekta. Mi smo gibanje. Za pravičnost, za humanost in za božje kraljestvo že tu, na zemlji. Zakaj tega ne naredijo tudi drugod? Mogoče jim manjka navdušenja ali ljubezni.”
Kritični ste do zahodnih držav. A tudi Vatikan ni ravno simbol revščine. Kje vidite odgovornost kristjanov?
“Denar je za vsakega človeka veliko breme. Denar prinaša moč, slavo in gospodovanje nad drugimi ljudmi. Ljudje se zaradi denarja klanjajo in ponižujejo. A denar je tudi sredstvo. Denar nam mora služiti, ne pa da mi služimo njemu. Tudi mi krvavo potrebujemo denar. A nam denar ni cilj, ampak sredstvo. Velikokrat sem izkusil, da več kot daješ, več prejmeš. Pa tudi to: kdor daje, je bolj srečen kot tisti, ki prejema. Vsak, ki vidi po televiziji prizor z lačnim otrokom, bi mu v tistem trenutku pomagal. Tudi če je gospodarska kriza še tako velika. O tem sem prepričan. A tega ne moreš narediti prek televizijskega ekrana. Izbrati moramo posrednika ali ustanovo. Tudi v Cerkvi so problemi zaradi denarja. A v Cerkvi so ljudje, ki so zmotljivi, ne angeli. Poznamo tudi škandale. Hvala Bogu, če to pride na dan, saj lahko potem napake popravimo in se poboljšamo. V ponižnosti je velika moč. Moramo pa tudi vedeti, da Vatikan finančno ogromno pomaga Afriki. Je pa res, da bi tudi v Cerkvi lahko pomoč postala hitrejša.”
Čeprav Slovenija ni imela kolonij, pa vseeno veliko Slovencev misli, da so reveži in revne države sami krivi za nerazvitost ...
“Res je, nismo imeli kolonij. Smo pa Evropejci. Slovenec je vedno trdo delal in bil pošten. V glavnem. (smeh) Stoletja smo bili vzgajani v duhu dela in molitve. Moli in delaj! V Afriki ni bilo te miselnosti. Najprej zaradi podnebja. Na temperaturi nad 30 stopinj Celzija preprosto ne moreš biti tako zagnan za delo. Evropi je do delavnosti najbolj pomagalo podnebje. Druga velika ovira je okužena voda. Če zboliš, ne moreš delati. Skupaj z drugimi slovenskimi misijonarji na Madagaskarju sem več časa delal na riževih poljih. V trebuhu so mi našli sedem različnih zajedalcev. Bil sem okužen in brez moči. Noge me niso držale. Tri četrtine vseh tamkajšnjih kmetov je okuženih. Povejte mi, kako naj delajo? Jim lahko rečemo, da so lenuhi? Tam je povprečna življenjska doba dobrih 50 let. Seveda so med njimi tudi lenuhi. Kot povsod. A na splošno Malgaši in Afričani hočejo delati. Mednarodne organizacije pa pošiljajo v tretje države eksperte, ki prihajajo gledat, kaj se dogaja z denarjem. Plačujejo jim, da gledajo revščino! Temu se upiram.”
Težave tretjega sveta so povezane tudi z vladami. Tudi vas bi nekateri radi povlekli v politiko ...
(smeh) “Brez dvoma. Kaj pomeni beseda politika? To je delo za skupno dobro. Danes sicer beseda politika pomeni vse kaj drugega. Zato vedno pravim, da se ne grem politike. V resnici pa je to, kar počnem, da se zavzemam za reveže, politika. Zaradi evangelija in Boga, ki je bog vseh ljudi, brez izjeme, je naša obveza glasno opozarjati na krivice. Ali nima vsak otrok na svetu pravice, da se naje do sitega?”
Rekli ste, da je Slovenija stoletja delala in molila. Danes pa veliko ljudi razmišlja, kako bi čim manj delali. Kako vidite Slovenijo danes?
“Slovenija je v prelomnem času. Smo v gospodarski in politični krizi. A tudi v moralni in duhovni krizi. Kljub maloštevilnosti smo ohranili svojo kulturo in jezik. Ohranili smo svoje navade in ljubezen do slovenske zemlje. To je naša duhovna moč. To je moč naše vere in duha. Krize vedno pridejo. To se vidi tudi v pritisku proti duhovnosti, proti Cerkvi in starim vrednotam. Po drugi strani pa je do krize prišlo tudi zato, ker so ljudje oznanjali vrednote, a teh niso živeli. Med nami bi moralo biti več strpnosti. Različnost ne sme biti ovira, da ne bi delali za skupno dobro. Slovenija ne more, pa tudi ne sme pozabiti svojih korenin. Krščanstvo ne bo izumrlo, ampak se bo oznanjalo na nov način. S prenovljenim duhom in prenovljeno ljubeznijo. S prenovljeno ponižnostjo. Nihče ni brez napak. Ne Cerkev ne država ne politična stranka. Prepričan sem, da se bomo iz krize rešili skupaj. Družba se spreminja, saj se vse bolj sliši glas posameznika. Potrebno je iskati resnico. Slovenija je naša - tudi vseh Slovencev, ki so morali po svetu zaradi tukajšnjih razmer.”
Ali je čudež na malgaškem smetišču kaj povezan s čudežem, ki se je zgodil z vašim očetom ob koncu druge svetovne vojne?
“Seveda. Brez mojih staršev tudi mene ne bi bilo. Mama me je učila solidarnosti, oče delavnosti. Moj oče se je kot edini od 5000 domobranskih ujetnikov po čudežu rešil. Bil je zvezan z žico, ki se je po molitvi k Sveti Družini razvezala. Skočil je iz vrste, se otresel partizanskega stražarja in stekel po bregu navzgor. Na vrhu se je spotaknil in se s padcem rešil pred rafalom. Potem se je mesec dni skrival po gozdovih, nato pa pobegnil v Italijo. Tam je v begunskem taborišču srečal mojo mamo. Zaradi čudežne rešitve se je zaobljubil, da bo postavil kapelico v čast Sveti Družini. Kapelico sem v njegovem imenu postavil jaz na Madagaskarju.”
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
objavljeno v dnevniku Primorske novice na sveti večer LG 2011
++++++++++++++++++++++++++++
OBROK RIŽA NA DAN - VSAK DANzbiranje denarja za Pedra Opeko, slovenska akcija Misijonske pisarne 
št. računa: SI56 0201 4005 1368 933
IBAN: LJBASI2X, koda namena: CHAR
Dar za Pedra Opeko, sklic 279636
dar za akcijo "Obrok riža na dan", sklic 279012.
Lahko pa tudi kliknete na spodnjo povezavo in vam iz Misijonske pisarne pošljejo položnico.

22. december 2011

Film o slovenskemu uporniku z Madagaskarja

Novi dokumentarni film režiserja Jožeta Možine o misijonarju Pedru Opeki, ki bo na sporedu nacionalne televizije na božični večer, je bil v ponedeljek premierno prikazan v ljubljanskem Kinodvoru. V množici znanih obrazov je bil tudi Pedro Opeka, neutrudni borec za človekove pravice ljudi s smetišča malgaške prestolnice.
Zanimiv film so gledalci pozdravili s stoječimi ovacijami in ploskanjem, ki se je prekinilo šele po hudomušni grožnji Pedra Opeke, da bo ušel. Med predvajanjem v prepolni dvorani, kjer so nekateri obiskovalci celo stali, se je prenekateremu utrnila tudi kaka solza ganjenosti ob presrečnih očeh sitih otrok, stiskajočih se ob pokončnega patra s košato belo brado. Boj patra Opeke z birokrati, kapitalisti in politiki, da omogoči otrokom s smetišča vsak dan krožnik riža, se je začel leta 1989. V dokumentarcu primorskega režiserja Možine se Opeka večkrat vpraša, ali ni osnovna pravica vsakega otroka, da se enkrat na dan do sitega naje.
Možina je skupaj s koproducentom in snemalcem Jožetom Jagričem več časa spremljal Opeko tako na otoku Madagaskar kot tudi v Sloveniji. Čeprav so zahodne televizije o “božjem uporniku” posnele že več dokumentarcev, pa tokratni prinaša povsem nove posnetke, ki jih javnost še ni videla. Opeka Možini razkrije tudi del svojega notranjega sveta in zasebno kapelo, v kateri se vsako jutro pred peto zjutraj duhovno pripravlja na službo svojim 23.000 revežem.
Opeka, ki je smetiščarjem zgradil domove, šole in delavnice, gleda na naš planet celostno. Je rimokatoliški duhovnik, ki okoli sebe zbira uboge ne glede na veroizpoved. Je ekolog, ki s sodelavci letno posadi 20.000 dreves. Je politik, ki ne pazi na besede, ko govori o korupciji in socialni pravičnosti. Je socialni delavec, ki ljudem na dnu ne le pomaga, ampak jim vrne dostojanstvo, službo in dom.
Je zidar, ki poceni in ekološko gradi hiše. Je delavec, ki je narkomane, tatove, alkoholike in prostitutke spremenil v zadovoljne delavce, odgovorne državljane. Novi dokumentarni film Televizije Slovenija z naslovom Pedro Opeka - dober prijatelj, prikazuje, kako se je vse začelo in kje je formula uspeha.
Tino Mamić

objavljeno 22. Xbra 2011 v tedniku TV-okno, prilogi Primroskih novic, Novega tednika itd.

++++++++++++++++++++++++++++
OBROK RIŽA NA DAN - VSAK DANzbiranje denarja za Pedra Opeko, slovenska akcija Misijonske pisarne 
št. računa: SI56 0201 4005 1368 933
IBAN: LJBASI2X, koda namena: CHAR
Dar za Pedra Opeko, sklic 279636
dar za akcijo "Obrok riža na dan", sklic 279012.
Lahko pa tudi kliknete na spodnjo povezavo in vam iz Misijonske pisarne pošljejo položnico.

20. december 2011

Ljudje v trenirkah

Ko mi zjutraj ni treba v službo in si lahko nase navlečem trenirko, je to pravi užitek. Če mi ob tem uspe iti še na sprehod po gozdu, pa sploh. Trenirko zato povezujem z občutjem ugodja in sprostitvijo. V njej se odpravim tudi k sosedu na kozarec črnega. V trenirki celo sedem v avto, če grem v hribe ali na tek.
Zaradi lenobe, tu in tam, v trenirki zaidem tudi na sobotno tržnico. A tega ne počnem rad. Imam zoprn občutek. Kava, ki jo spiješ v barčku, namreč lahko dobi nenavaden okus. Okus po trenirki. Tudi če zaprem oči in trenirke ne vidim več, priokus ostane. Zato sem prepričan, da je kava v kafiču boljša, če je ne piješ v trenirki, ampak v dostojni obleki. Ampak pozor. Ko nas naša zlata soseda povabi na kavo, se ne preoblačim in grem tja v trenirki. A sosedina kljub temu nima okusa po trenirki.
Verjetno moji mnogi sodržavljani, ki grejo v trenirki tudi v šolo, na rojstni dan, k zdravniku in da, resnica božja, sem že večkrat videl tudi k maši, ne pijejo kave. Zato ne opazijo razlike. Hostija pa očitno okusa, kljub trenirki, ne spremeni. Ker v naši državi v šolah nimamo ne verouka ne pouka o verstvih, naj za vsak primer pojasnim, da je sveta hostija ali sveto obhajilo nekvašen beli kruhek v obliki okrogle ploščice, ki jo duhovnik deli vernikom pri maši. Če je kdo slučajno bral Cankarja, naj omenim, da njegova črtica Sveto obhajilo govori prav o tem.
Trenirka je priljubljena tudi v mojem, novinarskem poklicu. Velikokrat sem že opazil, da mnogi moji kolegi radi v trenirkah, kratkih hlačah ali teniskah zaidejo tudi na proslave, koncerte ali v državni zbor. Kamermani in fotografi še posebej. Mogoče bi bilo dobro, da bi jim v preddverju parlamenta postregli s kavo.
Trenirke so zelo priljubljene tudi pri mojih mnogih rojakih, priseljenih z one strani Kolpe. Naj mi nehrvaški priseljenci ne zamerijo, da tudi njih jemljem za svoje. Pač v maniri večinskega naroda, ki ne loči med srbščino in hrvaščino in ki vsem, ki imamo korenine onstran jugovzhodne meje, reče preprosto Bosanci. Ali južnjaki. Ali čefurji. Ali Neslovenci. Mi pa si po vsem svetu rečemo le - Naši. Kakorkoli že, tudi v "naših" trenirkah ima kava na določenih mestih priokus. Če bi jo pili na volišču, bi to gotovo zaznali. A na voliščih, žal, ne kuhajo kave.
Moji priseljeni rojaki imajo trenirke rajši kot moji slovenski rojaki. (Oboje imenujem rojake, ker sem sam tako Hrvat kot tudi Slovenec. Kar sicer pove tudi moj priimek s tisto neslovensko črko grozljive oblike.) A to ne pomeni, da se vsi priseljenci oblačijo v trenirke in da so avtohtoni državljani v trenirkah samo med rekreacijo. Zato mi ni všeč, da smo nenadoma vsi, ki smo dobili državljanstvo v zadnjih dvajsetih letih, vrženi v isti koš. Tega nisem slišal samo enkrat, zato tokratna politična obtožba ni bila ravno prvovrstno presenečenje.
Me je presenetilo, ko so se pod Prešernom pojavili demonstranti v trenirkah, ki so se oklicali za zaščitnike te prizadete četrtmilijonske mase priseljencev. Pravzaprav me je užalilo, saj so mi sedaj tudi moji mnogi sodržavljani lev(osredinsk)e politične usmeritve pokazali, da smo južnjaki za razliko od Slovencev pač le ljudje v trenirkah.

objavljeno v tedniku Bonbon, prilogi Večera in Primorskih novic 20. X-bra 2011

19. december 2011

Vinko Kobal, osebnost Primorske 1998


Primorski poslušalci Radia Ognjišče so za osebnost Primorske 1998 izbrali Vinka Kobala.  Kobal, rojen leta 1928 v Vrhpolju na Vipavskem, je kot duhovnik na Primorskem bil začetnik poletnih tednov duhovnosti, ki so se iz Stržišča pod Črno prstjo razširili po vsej Sloveniji. Kobal je ustanovil gibanje Pot in ga kljub njegovi izvirnosti (slovenskosti) povezoval z italijanskim gibanjem Skupnost in osvoboditev (Comunione e liberazione, CL).
Kobalov duhovni učitelj je vseskozi bil msgr. Luigi Giussani, ki je ustanovitelj CL in avtor znanega pojma “verski čut”. Vinko Kobal je med mladimi zelo priljubljen, kar je gotovo zasluga njegovih sodobnih pastoralnih prijemov. V zadnjih letih je obnovil dom duhovnosti v Stržišču, kjer so duhovne vaje v vseh letnih časih, ki so se jih udeležili vsaj enkrat skoraj vsi vodilni primorski krščanski intelektualci. Vsako leto poleti je v visokogorskem Stržišču sedem tednov duhovnih vaj za mladino. V vsakem tednu pa je nad sto mladih... Vinko Kobal v računalniku hrani naslove vseh udeležencev teh duhovnih vaj - okrog 15.000 jih je trenutno... Verjetno najštevilčnejša “Kobalova” družina je ljubljanska družina Kos z osmimi otroki, za katero so preko gibanja Pot po vsej Sloveniji zbirali denar za nakup kombija. Denarja se je nabralo še “preveč”, zato so “odvečni” denar preusmerili v naslednje akcije. Ob Vinku Kobalu so se na tednih duhovnosti in v pogovorih z njim oblikovali nekateri vodilni slovenski demokratični politiki: brata Marjan in Janez Podobnik in Lojze Peterle.
Poslušalci koprskega studia so od avgusta do decembra 1998 vsak ponedeljek glasovali za osebnost Primorske 1998. Predlogov je bilo veliko, zanimanja tudi. Začele so se prave akcije zbiranja podpisov, saj je bilo možno tudi glasovanje po pošti. Med favoriti za podelitev tega laskavega naslova so bili: dr. Bojan Ravbar, piranski župnik, ki se veliko ukvarja z invalidi; Vinko Lapajne, dolgoletni rektor Malega semenišča in ravnatelj Škofijske gimnazije v Vipavi; Bojan Krampf, laični katehet v župniji Bertoki; Janez Kavčič, župnik v Luciji in Vinko Kobal, župnik v Godoviču, ustanovitelj gibanja Pot in doma duhovnosti v Stržišču.
Veliko poslušalcev je glasovalo tudi za nekatere novinarje Radia Ognjišče in direktorja msgr. Franca Boleta. Zato je vodstvo Ognjišča skupaj z novinarji prosilo poslušalci naj ne izbirajo med njimi in da svoja imena umikajo iz glasovanja. Gotovo je, da ne more biti “organizator” tudi “tekmovalec”, so rekli v športnem žargonu na sestanku uredništva.

opomba:
Besedilo je vzeto iz obrazložitve izbora Osebnosti Primorske 1998, ki jo je napisal Tino Mamić, odgovorni urednik koprskega studia Radia Ognjišče v letih 1997-2002. Regionalni program koprskega studia Radia Ognjišče je bil pred leti ukinjen.



Pozabljeni del pozabljene Baške grape


V Delu so objavili reportaži iz Baške grape, v akteri Stržišča niti omenili niso. Verjetno iz nevednosti. Ali celo zaradi samocenzure? Zato sem uredništvu Dela pisal pismo in v njem opozoril na pomanjkljivost. Objavili ga niso. Seveda ne. Delo kritike na svoj račun v pismih ne objavlja, v koš pa meče tudi veliko večino pisem, ki niso v skladu s slovensko svetovnonazorsko doktrino takoimenovanih levičarjev.

Pozabljeni del pozabljene Baške grape
V Sobotni prilogi je bila objavljena odlična reportaža Rekviem za Baško grapo Jaroslava Jankoviča. Prav z užitkom sem jo prebral. Rad bi dodal le kamenček v mozaik. Izleda namreč, da avtor ni obiskal župnika v Podbrdu, ki bi mu znal veliko povedati o Baški grapi, rojstvih, pogrebih ipd. Povedal pa bi mu tudi za vasico Stržišče, ki je najbolj obiskana točka v vsej dolini. Vsako leto se namreč že desetletja v Dom duhovnosti zgrinjajo množice mladih. Vsako leto jih pride več kot 500, ki v vasici pod Črno prstjo preživijo duhovne vaje.
Ustanovitelj teh tednov je lani umrli duhovnik msgr. Vinko Kobal, ki je bil, mimogrede, tudi duhovni voditelj številnim slovenskim politikom. Pokojni Kobal (pokopan v Stržišču) je veliko sodeloval z vaščani in pripomogel k asfaltiranju ceste v vas. Prav tako sodelovanje je svetla točka prihodnosti Baške grape (mlada družina z Gorenjskega se je pred kakim letom preselila v Stržišče na neko opuščeno domačijo). V vasici Stržišče pa je pred tedni prišlo do žalostnega dogodka: del vaškega pokopališča na bregu se je podrl in nekaj grobov se je odprlo. Posmrtni ostanki so bili prepeljani v hladilnico, kjer čakajo na sanacijo pokopališča. Ali torej Stržišče ne bi zaslužilo vsaj nekaj stavkov v reportaži?
Verjamem, da avtor Stržišča in župnišča ni spustil namerno. Žal pa je podobnih »izpustitev«, ko se omeni vse, razen tistega, kar je povezano s Cerkvijo, v naših medijih veliko.
Tino Mamić, Manžan, avgusta 2011

Zakaj pismo ni bilo objavljeno, bi bilo dobro pobarati uredništvo Dela? Je bilo noter kaj žaljivega? Neodstojnega? Nekorektnega? Ali je mogoče vsebina nezanimiva? Odgovora seveda ne bo. V to sem prepričan.

Nadja Rojac: "Glagolico nazaj v šole!"

Vsa Slovenija bi se morala začeti zavedati bogate istrske kulture, meni Nadja Rojac, Istranka, ki živi v Trstu. Prepričana je, da bi se otroci v šoli morali učiti tudi glagolice, ki je bila v slovenski Istri živa še pred dobrim stoletjem. “Če nimaš trdnih korenin, lahko kmalu izgineš v morju multikulturnosti,” opozarja Rojčeva, mentorica študijskega krožka Beseda slovenske Istre.
Šestnajsto leto že teče, kar je sociologinja Leda Dobrinja v svoji Hiši od ćiuda v Loparju ustanovila študijski krožek Beseda slovenske Istre. To je bilo kmalu po osamosvojitvi Slovenije, ko se je v Istri začela tretja renesansa, kot je to imenoval pisatelj Boris Pahor. Zakaj je nastal krožek, smo povprašali mentorico krožka, tržaško Slovenko Nadjo Rojac.
Kaj se je zgodilo, da ste začeli brskati po preteklosti Istre?
“Leda Dobrinja je v prvi številki glasila Brazde s trmuna napisala: 'V Istri, ki je bila predolgo prezrta in zanikana, se poraja potreba, da se najde, vidi in otiplje. Da spregovori v svoji govorici, zapiše svoje življenje ...' Če sežemo v zgodovino, vidimo, da so bili Istrani stoletja prezrti, zanikani in teptani. Vse oblasti so Istro samo izkoriščale.”
Kje se to vidi?
“Oblastniki so odnašali vse, kar je Istra premogla: od kamna do lesa, od premoga do morske soli, od vina do oljčnega olja in zgodnjih vrtnin. Uničevale so glagolska pričevanja in vse, kar je pričalo o slovanski prisotnosti na tem polotoku. Prebivalcem niso dali možnosti, da bi si opomogli, da o šolski izobrazbi sploh ne govorimo. Do ljudi niso prihajale niti knjige in časopisi. Imeli so samo domače ognjišče, kjer so si v zimskih mesecih pripovedovali vsega po malem. Zato ni čudno, da se je tako razširilo in ukoreninilo vraževerstvo. Močno prisotno je bilo do časov po drugi svetovni vojni, dokler se ni po naših vaseh pojavila elektrika. Takrat je magija polteme, ki so jo ustvarjali plameni in sence s sten, izginila in vraže so začele izgubljati pomen.”
Omenjate tretjo renesanso v Istri ...
“Ko se je v Evropi sredi 19. stoletja zgodila pomlad narodov, je ta val nekoliko kasneje oplazil tudi Istro. Odpirale so se slovenske šole, ustanavljala društva, godbe, pevski zbori itd. Kulturno življenje je bilo zelo pestro in bogato, tudi v najmanjši istrski vasi. To živahno delovanje je prekinila prva svetovna vojna, nakar je slovensko besedo utišal fašizem. Drugo prebujo so Istrani doživljali med drugo svetovno vojno; takrat je ponovno vsa Istra vstala v narodnoosvobodilni borbi. To pozitivno vzdušje je trajalo še kako leto po vojni, nato pa je zamrlo. Malo zaradi takratne oblasti, malo zaradi množičnega izseljevanja. Takrat se niso praznila samo mesta, praznile so se tudi vasi.”
Ali ta tretja pomlad še traja?
“Pred 20 leti je Istra ponovno zaživela. Istran se je ponovno začel zavedati samega sebe, lepote svoje govorice in svojih krajev. Na novo so zaživela nekatera kulturna društva, marsikje so začeli organizirati najrazličnejša srečanja. Vse je nekako vrelo. V tistem vzdušju je Leda Dobrinja s krožkom začela povezovati ljudi najrazličnejših zanimanj in nazorov. Za cilj so si postavili zbiranje gradiva o slovenski prisotnosti v Istri, in to na vseh področjih življenja in ustvarjanja. Njen študijski krožek deluje v okviru Andragoškega centra Slovenije in izdaja letno glasilo.”
So tako nastale Brazde s trmuna? Kaj pomeni trmun?
“Da. Trmun je zapuščena njiva, ki je nekoč bogato rodila, nato pa jo je zaraslo robidovje. Po tolikem času pa so ponovno prijeli za motiko in začeli orati nove brazde. Odločili so se torej za ime, ki hoče biti prispodoba Istre.”
Kdaj ste vstopili v krožek?
“Do prvega stika je prišlo, ko sem kot urednica na Radiu Trst pripravljala niz oddaj o Istri. Tudi sama sem po rodu Istranka, rojena v Gažonu. Stara sem bila dvajset dni, ko so se moji starši preselili v Trst. Meje takrat še ni bilo, zato smo živeli malo v Istri, malo v Trstu. Ko se je vojna končala in so zarisali meje, pa to ni bilo več mogoče in ostali smo na 'uni' strani.”
Ste doma govorili po domače?
“Doma smo govorili vedno v gažonskem narečju. Mama mi je vedno pripovedovala o domačih krajih in ljudeh. V Trst je prinesla tudi vso svojo Istro. In jo prenesla tudi name. Na Gažonu sem poletja preživljala tudi pri teti, ki je živela v moji rojstni hiši. A z leti sem o Istri hotela izvedeti kaj več. Problem je bil, ker ni bilo veliko podatkov ne v medijih ne v knjigah. O italijanski skupnosti v Istri je bilo knjig na pretek, o Hrvatih jih je bilo tudi kar nekaj, o Slovencih pa nič. Prav radijske oddaje so mi bile v veliko pomoč. Skupaj z Ledo Dobrinja, Tanjo Jakomin Kocjančič in Rožano Špeh sem začela odkrivati preteklost svoje ožje domovine. Joj, kakšna odkritja! Istra v sebi skriva neizmerna bogastva, ki so komaj čakala, da jih odkrijemo. Bogata je njena kulturna dediščina, zelo stara so njena narečja, polno je v njej glagoljaških obeležij, veliko je bilo razumnikov, ki so stali ob strani našemu človeku, slovenskemu Istranu. Pomembno vlogo so odigrali duhovniki glagoljaši, ki so veliko stoletij glagolali po naših vaseh in tudi v obmorskih mestih.”
Mar ne drži, da so bila mesta Koper, Izola in Piran pretežno italijanska?
“Mislim, da bi morali nehati širiti mit o pretežno italijanskih mestih in slovanskem podeželju. Mesta so bila mešana ravno tako, kot je mešan Trst. Podeželje pa je bilo povsem slovensko. Očitno je, da so Slovenci tu staroselci skozi tisočletja. Vedno smo imeli bogato kulturo in jezik. Zato nismo nikoli potrebovali tuje kulture. So pa že nekoč drugi segali - in še danes segajo - po naši kulturi.”
Danes krožek vodite vi?
“Ko se je Leda Dobrinja odločila, da se umakne iz Istre za daljši čas, sem z velikim veseljem prevzela mentorstvo študijskega krožka. Delo, ki ga je začela z zbornikom Brazde s trmuna, je prepotrebno, saj prave podobe slovenskih Istranov v knjigah zlepa ne najdemo. V imenu multikulturnosti se namreč prenašajo prvine ene kulture v drugo, nove besede in pojmi, ki niso izraz naše kulture, pa zelo hitro zamenjujejo stare, domače izraze. Ne le v vsakdanji rabi, ampak tudi v novih knjigah. Vse to dela med ljudmi zmedo. Občutek imajo, da je vse enakovredno in da raziskovanje lastne dediščine ni pomembno. Še več. To imajo za staromodno in preživelo.”
Imate veliko sodelavcev?
“Krožek že 16 let odstira in odkriva preteklost avtohtonega slovenskega Istrana. Sodelavci so prave umetniške duše, navezane na domači kraj in na domače narečje. Naj jih naštejem: Marija Andrejašič Koren iz Podgorja, Ivan Novak iz Ospa, Danila Tuljak Bandi iz Koštabone, ki živi v Dolini, Arduin Hrvatin iz Šmarij, Snježana Muzica iz Kopra, Marija Šavron Jerman iz Sirč pri Gradinu. Tu sta še Viktorija Pucer Štromar in Kostantin Radoslav Košte, ki s pripovedovanjem starih domačih 'pravc' popestrita naše predstavitve.”


Vam kdo zameri, ker se poglabljate samo v slovensko Istro?
“Nimam občutka, da bi nam to kdo prav zameril. Zdi pa se mi, da marsikomu ni povšeči, da raziskujemo preteklost avtohtonega slovenskega Istrana. Ta tema je še danes skoraj tabu. Slovenska preteklost se izgublja, vse počasi drsi v pozabo. Našemu človeku s tem povzročamo veliko krivico in ogromno škodo. Če ne poznaš svoje lastne zgodovine in če nimaš trdnih korenin, lahko kmalu izgineš v morju multikulturnosti, ki je na pohodu. Multikulturnost je sicer dobra stvar, ker zbližuje in spoznava narode ter vzpostavlja sodelovanje. A vsak izmed nas mora imeti trdne korenine, preden stopi ob bok drugim. Ni naroda brez korenin.”
Največkrat se o Istri govori kot o deželi v dveh državah. Vi pa poudarjate, da je del Istre tudi v Italiji ...
“Istra se ne začne na meji pri Škofijah, ampak že na obrobju Trsta v Škednju, nekoč povsem slovenski vasi, ki je danes del mesta. Škedenjci imajo istrsko nošo, govorijo istrsko narečje. Istra zaobjema ves tržaški Breg: Ricmanje, Boršt, Zabrežec, Boljunec, Mačkolje, Prebeneg, Dolino in vse do Žavelj, Milj in meje pri Korošcih.”
Kaj pa sam Trst?
“Trst je bil od nekdaj gospodarsko in kulturno središče ne samo Primorske, ampak tudi Istre. Tu je bil že leta 1904 zgrajen večnamenski Narodni dom na osrednjem mestnem Vojaškem trgu. Zamisel arhitekta Maksa Fabianija je bila nova, kajti nikjer v Evropi in niti v Združenih državah Amerike še ni bilo zgrajenega česa podobnega. V tej stavbi so našli svoje mesto gledališče, banka, čitalnica, telovadnica, tiskarna, pisarne, hotel in kavarna. Manjše narodne domove so gradili tudi po Istri: v Buzetu na primer, pa v Roču. V Kopru so vse poskuse zavrli takratni italijanski iredentisti. Tem je že pred prvo svetovno vojno uspelo slovenski in hrvaški del koprskega učiteljišča izseliti v Šempeter pri Gorici in Kastav. V središču Kopra pa so v Maršičevi hiši (danes zavod za zavarovanje na Martinčevem trgu) imele sedež Hranilnica in posojilnica (1906-1923), Ciril-Metodova šola in čitalnica. Ta elegantna stavba z lepo urejenim vrtom je bila neke vrste narodni dom za koprske Slovence in za širše zaledje. A o tem se ničesar ne ve.”
Velik pomen dajete glagolici. Ali ni glagolica bolj povezana s hrvaško zgodovino?
To sploh ni res. Slovenci smo je bili deležni iz prve roke. Ko sta bila brata Ciril in Metod poslana na Zgornje Moravsko širit vero v domačem jeziku, sta se ustavila tudi v Spodnji Panoniji, ki je bila samostojna slovenska kneževina. Takrat je Panoncem vladal knez Kocelj, ki se je spreobrnil in spoprijateljil s svetima bratoma. Glagolica se je najdlje ohranila v Istri, kjer je vztrajala do dvajsetega stoletja.”
Ohranila se je kar dolgo ...
“Dolgo časa so jo skušali ukiniti, a je bila pri naših ljudeh tako globoko ukoreninjena, da je to šlo počasi. Svoje je zatem opravil fašizem. S pisanjem v glagolici in branjem maš v stari cerkveni slovenščini so primorski duhovniki utrjevali narodno zavest in dokazovali, da imamo Slovenci tu domovinsko pravico. Žal se je Slovenija glagolici odpovedala že zdavnaj. Baje se je na Slovenskem glagolalo do izida prve tiskane knjige sredi 16. stoletja. Od takrat dalje pa je ostala v rabi le na obrobju našega etničnega ozemlja in v Dalmaciji. Hrvatje so očitno bolj samozavestni od Slovencev, saj skrbijo za svojo kulturno dediščino in zgodovino. Skrajni čas je, da nekaj v tej smeri storimo tudi Slovenci.”
Kako?
“Glagolico bi morali nujno vključiti v šolske učne načrte, kjer bi bili ustrezno predstavljeni njen nastanek, razvoj in izreden pomen, ki ga ima za obstoj našega naroda. Opozoriti bi morali na ohranjene napise v glagolici, ki jih veliko najdemo na zidovih cerkva, pa tudi drugod. V slovenski Istri je ohranjenih nekaj misalov in listin v glagolici. Veliko je napisov. Ohraniti bi morali vsaj tisto, kar je še ostalo.”
Je v slovenski Istri dovolj samozavesti?
“Po vsem povedanem se razume, da ne. Ničesar ne vlagamo v odkrivanje preteklosti, ozaveščanje ljudi o svoji zgodovini in kulturi. Istrana vidim kot človeka, ki ne ve dobro, kdo je. Seveda so tudi častne izjeme. A veliko, preveliko je takih, ki nimajo utrjenih korenin.”

okvir

Zbornik Brazde s trmuna je pred kratkim dobil novo priznanje. V redni zbirki goriške Mohorjeve družbe so namreč izdali knjigo z izborom najpomembnejših člankov, ki so za Brazde nastali v zadnjih 15 letih.

ob fotografijah 
Nadja Rojac z zbornikom Brazde s trmuna, ki ga je uredila. Istrani se premalo zavedajo svojih korenin, je prepričana.

Istra, poseljena s Slovenci, se ne konča z državno mejo, poudarja Nadja Rojac
besedilo in fotografije: Tino Mamić

Objavljeno v dnevniku Primorske novice