20. februar 2012

Akta je padla

Končno in pričakovano: kocka je padla. Alea iacta est, so rekli stari Latinci, ko je padla odločitev, ki se je ne da več spremeniti. Škoda, da latinščina ni širše znana, potem bi lahko zapisali kar Acta iacta est. Akta je namreč padla. Z Acto je konec.
Odločitev ni presenetljiva, saj so že odmevi v evropskem parlamentu, ki je zelo občutljiv za kršenje človekovih pravic, pokazali, da ratifikacija nima realnih možnosti. Zato se komu tolikšno protestiranje v grotesknih belih maskah s črnimi nasmehi morebiti zdi že pretirano. A vendar moramo vedeti, da je internet glasnik svobode in najmočnejši borec proti cenzuri in samocenzuri. To je posebej pomembno v diktaturah, pa tudi v državah, kjer je medijski pluralizem okrnjen. Protestov za svobodo medijev ni nikoli preveč.
Lahko pa oporekamo Anonimnemu iz Maribora, ki je rekel, da se javne razprave v državnem zboru ne bo udeležil, saj nanjo ni bil povabljen. Če bi se malce poučil o delu parlamenta, bi vedel, da so javne razprave namenjene vsem državljanom in so tako povabljeni vsi, ki bi želeli kaj povedati. Od človeka, ki zagovarja hekerske napade na spletne strani vlade, bi vendarle pričakovali, da se bo za dosego svojih ciljev boril tudi demokratično. Tako pa je zavrnil možnost, da bi svoje argumente predstavil zakonodajalcu. Temu bi lahko rekli državljanska malomarnost.
Tako pa je svoj podpis pod Acto obrazložila tudi slovenska veleposlanica v Tokiu Helena Drnovšek Zorko. A sestra pokojnega predsednika Janeza Drnovška, ki se je za dejanje opravičila (odstopila sicer ni), je opozorila tudi, da je bil podpis naročen. Acto je namreč odobrila Pahorjeva vlada. Podprl jo je tudi parlamentarni odbor za EU, v katerem je imela večino takratna vladajoča koalicija. Ker se podobne zadeve sprejema tudi v paketu, ni tako nenavadno, da so dvignili roke tudi za Acto. A vendar bi za to dejanje pričakovali vsaj pojasnilo (če že ne opravičila), saj njihovi strankarski kolegi vsi v en glas grmijo zoper Acto.


PS: V nasprotju z običajem,da so vsi uvodniki PN objavljeni tudi na spletnih stranah PN, pa se to v tem primeru ni zgodilo
Uvodni komentar v dnevniku Primorske novice 18.02.2012

09. februar 2012

Rušili bodo dediščino Južne železnice

Vodni stolp v Divači, kamnita stavba, ki so jo zgradili v sklopu južne železnice leta 1857, bo zaradi širjenja železniške postaje porušena. Tako bo padel še en tehnološki spomenik, ki ga država ni zaščitila. V gradbene odpadke pa se bo spremenilo še več kamnite tehnološke dediščine. Avstrijci so podobno dediščino uvrstili na seznam Unescove dediščine
DIVAČA -  Zaradi širjenja železniške postaje v Divači in posledično tudi načrtovane gradnje drugega tira do Kopra bodo porušili več kamnitih stavb, ki so bile zgrajene pred poldrugim stoletjem.
Poleg dvoločnega kamnitega mosta, o katerem smo že pisali, bo padla tudi kamnita stavba, ki od daleč ne izgleda nič posebnega. Ko stopimo bliže, pa vidimo, da gre za lep kamnoseški izdelek, ročno delo, kakršnih danes sploh ne gradijo več.
Poleg vodnega stolpa, ki je na zunaj podoben
 kamniti hiši in je do nedavnega služil
 za spanje delavcem železnice, je
na železniški postaji še deset drugih manjših
 in večjih kamnitih zgradb iz leta 1857
Hkrati s progo so gradili vodovod

Stavba je bila zgrajena nekaj pred letom 1857, ko je Dunaj skozi Divačo dobil železniško povezavo s Trstom. Južni odsek proge je bil izjemen tehnični zalogaj. Najprej so morali premostiti Ljubljansko barje in se pri Postojni vzpeti na 603 metre nadmorske višine. Tako je nastal velikanski dvonadstropni borovniški viadukt, ki je bil desetletja največji zidani most v Srednji Evropi. Drugi dosežek je bila preskrba z vodo po suhem Krasu, saj so jo parne lokomotive nujno potrebovale. Vodovod je iz dveh zbiralnikov pri Gornjih Ležečah napajal železniške postaje v Divači, Sežani, Proseku in Nabrežini. Otvoritev proge julija 1857 je bila hkrati tudi otvoritev tržaškega vodovoda.
Eni dediščino rušijo
Najboljši slovenski poznavalec tehnološke dediščine, mag. Tadej Brate, meni, da bi morali kraški del Južne železnice po zgledu drugega tehnološko zahtevnega dela proge, avstrijskega Semmeringa, zaščititi. Slednji je celo na seznamu svetovne dediščine Unesca. Isto meni tudi za Bohinjsko železnico v Posočju. “Neumni smo, da tega ne naredimo. Lahko bi uvedli vsaj muzejske vlake na teh progah,” predlaga. O vodnem stolpu pravi, da je zaradi svojega namena, oskrbe parnih lokomotiv z vodo, “nekaj posebnega” in hkrati “izredno lep kamnoseški izdelek”.
Kako je lahko investitor dobil soglasje za rušenje te stavbe? V roki ima vsa potrebna dovoljenja. Zavod za kulturno dediščino smo zato vprašali, kakšna je bila strokovna podlaga za to, ali i bi se danes zgodilo isto in kaj meni o tej zgradbi stroka. Po nekaj dneh so nam odgovorili na kratko: “Železniške postaje v Divači nimamo evidentirane kot dediščino. Zato za rušitev stolpa niso potrebovali našega soglasja. Vodni stolp, ki je ob postaji, je bil dolgo nazaj predelan v stanovanje.” Dobili smo tudi mnenje strokovnjaka z Zavoda, ki nam je v neformalnem pogovoru zatrdil, da je to napaka zavoda.
Drugi z dediščino služijo
Kaj bi lahko bila alternativa rušenju? V kolikor bi divaška železniška postaja postala turistična točka z velikim številom starih objektov, bi jim morali dati nov pomen, podobno kot so to storili že marsikje. Poglejmo dva primera.
V Šentjurju pri Celju so pred dvanajstimi leti iz preproste lesene lope, nekdanje kretniške postojanke, uredili muzej Južne železnice. Zaradi zanimanja so muzej nato razširili še na prometni urad iz časa avstrijskega cesarja Franca Jožefa, ki je bil prvi uradni potnik na južni železnici tudi v Divači.
Fasada vodnega stolpa iz ročno klesanega
 repenskega apnenca je izdelana zelo natančno
Drugi primer je V Luksemburgu, kjer je del stare proge z železniško postajo Fond-de-Gras postal muzej na prostem z imenom Train 1900. Turiste vozijo z vlaki iz različnih zgodovinskih obdobij, kar je posebej privlačno za šolske skupine. Na končni postaji je tudi stara gostilnica, da starši lažje počakajo na zamenjavo vlakovnih kompozicij. Muzejski vlaki vozijo večkrat na dan med majem in septembrom že več kot 40 let. S projektom so ustvarili precej novih zaposlitev, posebej težje zaposljivih ljudi. Danes je zaposlenih 40 delavcev, honorarnih sodelavcev pa še dodatnih 150. Cena povratne vozovnice pa je 12 evrov po osebi.
Podobnih primerov oživljenih železniških prog bi po svetu našli še veliko. Samo v Veliki Britaniji je trenutno že sto obnovljenih prog.
Vodnega stolpa ne smemo zamenjevati s takoimenovano cesarsko 'štirno', ki jo opazimo ob prihodu v Divačo čez kamniti most na desni strani. To je “Vodni rezervoar EŠD 7368”, katerega zunanjost bolj kot na vodohran spominja na božji hram in je registriran kot “nepremična kulturna dediščina”. Podobna stavba je bila nekoč tudi v Sežani, a je danes ni več.
Zasilna rešitev: prestavitev k jami
Edina možna rešitev v tem trenutku se zdi prestavitev. Divaški občinski svetnik in arhitekt Stojan Lipolt predlaga, da bi vodni stolp na novo postavili pred vhodom v Divaško jamo. Tam bi stavbo lahko uporabljali jamarji ali pa bi v njej uredili turistično točko. Divaško jamo bi namreč po Lipoltovem mnenju lahko tudi turistično tržili.
Objavljeno v dnevniku Primorske novice februarja 2012