18. marec 2012

Trije slovenski predlogi za Unesco

Slovenija je pri vpisovanju svojih znamenitosti na seznam svetovne dediščine precej počasna. Vpis Škocjanskih jam izpred četrt stoletja je še vedno edini, če zanemarimo, da se je Slovenija pridružila Švici, ki je v sklop alpskih kolišč uvrstila tudi Ljubljansko barje. Možnih predlogov za nove vpise pa je še, posebej na Primorskem, kar nekaj. Trenutno pa na ministrstvu za izobraževanje, znanost kulturo in šport pripravljajo le tri projekte: Idrija, Dinarski kras in Plečnikova arhitektura.
Slovenija ima še vedno samo dva vpisa na seznamu svetovne dediščine Unesca: Škocjanske jame (1986) in prazgodovinsko kolišče Ljubljansko barje v okviru alpskih kolišč (2011).
Pred tremi desetletji, ko je nalogo, naj vsaka republika takratne Jugoslavije pripravi projekt za en vpis na seznam Unesca dal partijski vrh v Beogradu, so v Ljubljani razmišljali v treh smereh. Vsi trije predlogi so bili v celoti ali delno na Primorskem: Notranjski trikotnik (Planinsko polje-Cerkniško jezero-Postojnska jama), alpska reka Soča in Škocjanske jame. Odločili so se za slednje. Po uspešnem vpisu pa so se pariška vrata Unesca zaprla za četrt stoletja.
V tem času so se pogoji za vpis precej zaostrili. Deset kriterijev opredeljuje dediščino, ki mora imeti svetovni pomen, biti ohranjena v pristnem okolju in zaščitena. Lani je bilo zato kljub številnim kandidaturam novih vpisov 25, predlani 21, eno leto prej pa celo samo 11. Unesco je v zadnjih letih zelo naklonjen mednarodnim kandidaturam, kar pojasnjuje, zakaj tudi Slovenija skuša vse bolj kandidirati skupaj z drugimi državami.
Lani poleti je Slovenija dobila svoj drugi vpis, za katerega pa, roko na srce, ni bilo vloženega kaj dosti truda: vlogo je pripravila Švica in k sodelovanju povabila še šest drugih alpskih držav. V teh državah je namreč 111 prazgodovinskih kolišč, dve tudi v Sloveniji. Tako sta se na seznamu znašli dve skupini kolišč na Igu na ljubljanskem Barju.
Čakalnica
Hkrati imamo še štiri kraje na čakalnem ali preizkusnem seznamu (“tentative list” Unesca, ki je pogoj za nadaljni postopek vpisa. To so: Stara Fužina in Studor pri Bohinju (1994), matični kras (1994), bolnica Franja (2000) in Idrija na Merkurjevi poti (2007). Razen slednje so vsi projekti že bolj ali manj zamrli. Bolnica Franja pri kandidiranju ni bila uspešna, potem pa jo je doletela še povodenj, ki je izvirno bolnišnico skoraj povsem uničila. Ponovna kandidatura bi morala nastati povsem na novo. Matični kras je nadomestila mednarodna kandidatura Dinarski kras. O Fužinskih planinah pa tudi že dolgo ni kaj slišati, razen, da bi morali kandidaturo precej prilagoditi. Ideja pa je tudi, da bi jo “premestili” na razmeroma nov Unescov seznam nesnovne dediščine.
Praviloma bi morala država predlagateljica poskusni seznam osvežiti vsakih deset let, česar pa Slovenija ni storila že 18 let. Da je tudi ta seznam zelo pomemben, pa priča podatek, da je v “čakalnici” trenutno kar 1523 krajev. V slovenski okolici je že krajev na Unescovem seznamu ogromno, kaj šele kandidatur. Hrvaška ima na seznamu sedem krajev (in 16 v “čakalnici”),Madžarska osem (11), Bosna in Hercegovina dva (osem), Avstrija devet (10), Italija pa kar 47 (40). Ob slednji naj omenimo, da na dolgi čakalni listi nimajo niti ene kandidature, ki bi bila starejša od šestih let. Med slovenskimištirimi predlogi imata dva 18, eden pa 12 let. 

Trije predlogi in nekaj idej
Na direktorico vladnega Urada za Unesco Marjutko Hafner smo glede tega naslovili več vprašanj v zvezi s slovenskimi aktivnostmi, a smo dobili zelo skope odgovore. V pripravi sta mednarodni kandidaturi za Dinarski kras in idrijski rudnik živega srebra.
Za slednjo, ki je na glasovanjih že trikrat dobila premalo glasov, bo odločitev ponovno padla letos. Poleg tega pripravljajo tudi mednarodno kandidaturo za Plečnikova dela na Češkem in v Sloveniji, je zatrdila Hafnerjeva. Omenila je tudi, da so na zadnji plenarni seji Slovenske nacionalne komisije za Unesco (SNKU) sredi februarja “ustanovili odbor za dediščino, ki bo služil kot posvetovalno telo v okviru SNKU in prostor za posvete med upravljalci in strokovnjaki vseh področij dediščine: snovne kulturne in naravne dediščine, nesnovne dediščine ter dokumentarne dediščine”.
Ko smo brskali po delu arhiva Urada za Unesco, ki je objavljen tudi na internetu, nismo našli veliko gradiva o akcijah za nove vpise. Na enem sestanku so strokovnjaki le našteli potencialne kandidature: Žička kartuzija, mariborska trta, slovenski kozolec in rimski limes zid pri Hrušici. V Notranjskem regijskem parku pa so prepričani, da bi tudi Cerkniško jezero moralo priti na seznam.
KOMENTAR
Na ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport se z varstvom kulturne dediščine v okviru Unesca ukvarja Špela Spanžel. Ministrstvo se trenutno aktivno ukvarja s tremi nominacijami za omenjen seznam (dediščina živega srebra Idrija, Dinarski kras in Plečnik). Za več projektov v tem trenutku ni zagotovljenega ne dovolj osebja ne denarja, pojasnjuje Spanžlova.
Povedala je še, da je za nove vpise tako na Seznam svetovne kulturne in naravne dediščine kot tudi na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vedno manj možnosti. Namreč, nove nominacije bi morale biti nekaj posebnega tudi glede na dosedanje vpise na obeh Unescovih seznamih. Za seznam svetovne dediščine morajo nedvomno izkazovati izjemno univerzalno vrednost kot poglavitni kriterij. Trenutno pa je vpisov iz Evrope in Severne Amerike na ta seznam že kar 452 ali skoraj polovica vseh (936).
Ocenjuje, da bi bilo za Slovenijo v tem trenutku smotrno pripravljati predloge za seznam nesnovne kulturne dediščine. Ta doslej nima še nobenega slovenskega vpisa. Še letos naj bi zato razglasili škofjeloški pasijon za nacionalno živo dediščino, kar je pogoj za kandidaturo na Unescov seznam. Obenem intenzivno poteka delo na nacionalnem registru žive dediščine, pojasnjuje Špela Spanžel, saj je tudi delovanje registra pogoj za vse nadaljnje korake v okviru Unesca.
Odbor za nov zagon
Novoustanovljeni odbor za dediščino vodi Magdalena Tovornik. Delovati sicer še ni začel, saj morajo najprej inštitucije vanj imenovati svoje člane, je povedala Tovornikova. “Slovenija je zelo skromna pri uvrščanju svoje naravne in kulturne dediščine na seznam Unesca,” je poudarila. Urad za Unesco sicer ni pristojen za vlaganje kandidatur. “Lahko pa spodbuja odgovorne lokalne in državne ustanove, da se tega lotijo in delo v krajšem času tudi pripravijo kot predlog,” pojasnjuje in dodaja: “Moja ocena je, da to delo v Sloveniji poteka prepočasi.”
Nov odbor vidi kot priložnost, da se nekaj premakne. Cilj je “viden napredek” že do prihodnjega leta, pravi Tovornikova.
objavljeno v dnevniku Primorske novice 10. marca 2012
Hrušica - rimski limes
Hrušica: fotka je najdena na spletu
Rimski alpski zid (limes) ali v latinščini Claustra Alpium Iuliarum bi lahko bil vpisan, ker je rimsko mejno obzidje že na seznamu. Hadrijanov zid v Veliki Britaniji in gornjegermanski limes v Nemčiji sta skupaj na seznamu, kar pomeni, da bi limes pri Hrušici lahko samo dodali. Problem lahko nastane, ker je naš limes starejši in ni del zunanjih meja kot Hadrijanov zid, ampak iz časa pozne antike. S Claustro se sicer intenzivno ukvarja Narodni muzej Slovenije, ki upravlja z arheološko dediščino v Hrušici pri Podkraju in namerava s pomočjo evropskega denarja že v kratkem urediti arheološki park Ad Pirum.
Kozolec
Rut: fotka je najdena na spletu
Slovenski kozolec, ki služi za sušenje in spravilo poljskih pridelkov ter orodij, je vezan na slovensko etnično ozemlje. Med štirimi najznačilnejšimi slovenskimi kraji s kozolci je tudi Rut v Baški grapi. Umetnostna zgodovinarka Maja Oven trdi, da bi kandidatura ustrezala zahtevam Unesca. Pojavlja se tudi ideja, da bi povezali kandidaturo z Bohinjskimi planinami, ki so že na poskusnem seznamu.
Sečoveljske soline
Sečoveljske soline v Piranskemu zalivu,
foto: Tino Mamić
Sečoveljske soline se po besedah vodje parka dr. Andreja Sovinca ponašajo kot edine na svetu v treh stvareh. Sol se prideluje po posebnem postopku (na petoli) oziroma na živi podlagi. V času solinarske sezone pobirajo sol vsak dan. Solinarske hiške so v notranjosti solin in niso lesene, ampak kamnite. Ministrstvu so nominacijo predlagali že večkrat, vendar se formalni postopki, ki so pogoj za kandidaturo, vlečejo že leta.
Lipica
Lipica, foto: Tino Mamić
Da bi kobilarno in lipicance vpisali na seznam, je bila ideja, ki so jo dali levosredinski politiki (Majda Širca) v času, ko je bila vlada desnosredinska (Janez Janša). Zatem je ideja, ki ni imela realnih možnosti za izvedbo, zamrla.
Južna železnica, kraški odsek,
foto: Tino Mamić
Južna železnica
Gre za tako imenovani kraški del proge, ki je poleg Semmeringa najzahtevnejši del železniške povezave Dunaj-Trst. Semmering je že na seznamu, vendar gre za gorsko železnico, ki je v tehnološkem smislu pionirska. Kraški del, ki se začne na ljubljanskem Barju, je sicer slikovit, a ni tako izjemen v pogledu na svetovno tehnološko dediščino. Največja ovira je ogroženost in uničevanje železniške dediščine. Borovniški viadukt kot nekdanji največji kamniti most v Evropi je bil uničen med drugo svetovno vojno in po vojni porušen. Mnoge druge ostanke proge, ki je bila odprta leta 1857, pa uničujejo še vse do danes. Glej: most  vodni stolp
Trenta, dolina ob izviru Soče,
kamnita pot iz 1. svetovne
vojne, pogled s Kriških podov,
foto: Tino Mamić
Soča
Sočo kot alpsko reko so kot kandidatko za vpis omenjali že pred tremi desetletji. Danes je za kaj podobnega malo možnosti. Druga možnost bi bila Soška fronta na ozemlju treh držav. Problem je, ker vojnih spomenikov in prizorišč praviloma ne vpisujejo več na Unescov seznam. Bohinjska železnica ob Soči pa ima še manj možnosti kot Južna železnica. Solkanski most z največjim kamnitim železniškim mostom na svetu bi bil pomemben člen, vendar je treba upoštevati, da ni več v izvirni obliki, saj je bil med prvo svetovno vojno porušen in nato ponovno zgrajen.

Vhod v Postojnsko jamo,
foto: Tino Mamić

Postojnska jama
Kandidatura Postojnske jame pred tremi desetletji je padla v vodo zaradi bližnjih vojaških objektov, pa tudi bolj primerne kandidatke na Krasu. Ovira je tudi bližnja infrastruktura. Znan je primer kamnitega gozda na Kitajskem (Junan), kjer so zaradi vpisa na Unescov seznam porušili hotel, ceste in naselje. Sicer pa jama, kapniki in podzemna železnica niso edini na svetu. V prihodnosti so zato možnosti minimalne, pred tremi desetletji pa jih je bilo precej več.
Idrija
Idrijski rudnik živega srebra, ki mu je Unescova komisija že priznala univerzalno vrednost, je v tem trenutku najbližji vpisu, saj bo o tem padla odločitev že junija na naslednjem izboru. To bo že tretje odločanje, ki bo hkrati tudi zadnje. Idrijski rudnik kandidira skupaj s španskim rudnikom Almaden.
Dinarski kras
Mednarodno kandidaturo šestih držav za zaščito Dinarskega krasa vodijo v Parku Škocjanske jame. Na ta način bi zaščitili celoten matični kras, kar je že desetletja stara ideja. Glej: ves kras pod Unesco

16. marec 2012

Ves kras kot svetovna dediščina Unesca

Dinarski kras je kandidat za vpis na Unescov seznam
Vrsta slikovitih presihajočih jezer v okolici
hrvaškega dalmatinskega mesta Imotski so
eden od adutov skupne kandidature
Škocjanske jame, ki so na seznamu svetovne dediščine Unesca že četrt stoletja, vodijo projekt, da bi na seznam uvrstili celoten matični kras, tako imenovani Dinarski kras. Gre za kraško območje v petih jadranskih državah med Doberdobskim in Skadarskim jezerom.
MATAVUN - Park Škocjanske jame je lani postal nosilec čezmejnega projekta kandidature Dinarskega krasa za Unescov seznam. S kakimi 150 kilometri širine in 650 kilometri dolžine je to največje kraško območje v Evropi in eno največjih na svetu. Za primerjavo, ozemlje 60.000 kvadratnih kilometrov je veliko skoraj za tri Slovenije. Obsega celotni Kras tako na Primorskem kot v zamejstvu, ter Dinarsko gorovje ob vzhodni Jadranski obali.
Presihajoče Cerkniško jezero -
najprimernejši kandidat za Unesco v
Evropi, ki ni na njegovem seznamu
Izvirnost Dinarskega in matičnega krasa je zaradi pinirjev krasoslovja v svetovnem merilu. Prav tu so bile prve raziskave jam in kraškega podzemlja, ki so utemeljile krasoslovje kot znanosti. Zato se je tudi v svetovnih jezikih uveljavil slovenski izraz kras - zaradi težke izgovorjave so ga sicer prilagodili v “karst”. Kraških pojavov na Dinarskem krasu - ponikalnic, presihajočih jezer, vrtač in jam - je ogromno. Naj omenimo samo število jam, ki presega 10.000.
Zgodovina pobud
Matični kras, ki ga bodo poskušali uvrstiti
 na Unescov seznam, pri nas obsega
ne samo Kras, temveč tudi
spodnje Posočje, Vipavsko dolino, Vremščico,
 Slavnik in Tržaški zaliv. Na fotografiji
 je njegov severozahodni rob, pri Devinu,
kjer se strmo vzpenja iz morja.
Tako imenovani ožji ali matični kras je že leta 1994 prišel na “Poskusni seznam” Unescove dediščine, ki je neke vrste čakalnica. A od tega vpisa naprej se vse skupaj, v nasprotju s pričakovanji, ni premaknilo nikamor. Gre za območje Krasa in njegove okolice na obeh straneh meje. V uradnem zapisu je to območje na 500 kvadratnih kilometrih, ki obsega spodnje Posočje, Vipavsko dolino, Vremščico, Slavnik in Tržaški zaliv. Na Unescovih spletnih straneh je nekaj imen napačno napisanih - tako najdemo namesto Vremščice in Slavnika “Vrescico” in “Slavoik”.
V zadnjih mesecih pa je zaživela tudi ideja o Krasu kot živem muzeju, ki se prav tako namerava potegovati za patronat Unesca.
Direktorica Parka Škocjanske jame dr. Gordana
Beltram koordinira čezmejno kandidaturo.
Škocjanske jame so eden od treh točk matičnega
krasa, ki že uživajo Unescov patronat. Tudi zaradi
dolgoletnega sodelovanja z Unescom je 
Park  nosilec kandidature za vpis širšega
kraškega območja na ta prestižni seznam.
Škocjanske jame kot vzorec


Za vpis matičnega krasa bodo predlagali najbolj reprezentativne pojave in kraje naravne vrednote in kulturne dediščine. Trije kraji so že na seznamu: poleg Škocjanskih jam še hrvaška Plitvička jezera in črnogorski nacionalni park Durmitor. Vse skupaj usklajuje direktorica Škocjanskih jam dr. Gordana Beltram. “Matični kras je kulturna dediščina. Odlikuje ga biotsko najbogatejše jamsko območje na svetu s številnimi endemiti,” pojasnjuje Beltramova.
Naklo pri Divači: kraška kamnita
pokrajina, ki jo v zadnjih letih vse bolj
prerašča vegetacija
Pravi, da so bili izbrani, ker so vlogo Škocjanskih jam vzeli kot šolski primer, kako se lotiti prošnje za vpis na seznam, pa tudi, kako ostati na seznamu. Čeprav je do izbrisa doslej prišlo le dvakrat, pa je bila to nevarnost tudi za Škocjanske jame pred leti, ko so v okolici načrtovali velike infrastrukturne projekte. Takrat edina slovenska točka na Unescovem zemljevidu sicer še ni bila uvrščena na rdeči seznam, ki pomeni neke vrste opomin pred izključitvijo. A bi se to znalo zgoditi, če se ne bi začeli upirati novim gradbenim projektom najprej upravljalci parka, potem pa tudi slovenska javnost in slednjič politika.
Strogi pogoji
Na Unescov seznam lahko pride le dediščina, ki ima svetovni pomen - torej za celotno človeštvo, ne le za posamezno državo. Dediščina mora biti tudi strokovno in pravno zaščitena, z učinkovitim upravljanjem in trajnim nadzorom. Statistični podatki kažejo, da se obisk znamenitosti po vpisu na Unescov seznam poveča za 15 odstotkov.
Objavljeno v Primorskih novicah marca 2011

Ma

05. marec 2012

Dr. Zvone Žigon po svetu ustanavlja muzeje

Publicist, novinar in nekdanji generalni konzul dr. Zvone Žigon, se je po letih diplomatske službe vrnil domov v Postojno. Za sabo je v Afriki, Avstraliji in Ameriki pustil celo vrsto novih ustanov in združenj; tudi arhiv in muzej. Prihodnost izseljencev druge in tretje generacije vidi v muzejih in na internetu.
Zvone Žigon (foto: Tino Mamić)
Diplomirani novinar Zvone Žigon, ki je doktoriral na temo izseljenstva, je od malega navdušen za potovanja. Leta 1967 v Postojni rojeni svetovni popotnik je o Slovencih po svetu napisal že štiri knjige. Lani poleti se je iz Avstralije, kjer je bil edini slovenski diplomat na veleposlaništvu v Canberri, vrnil domov. Vesel, ker se je vrnil k soprogi, pa tudi zaradi “rodne Postojne in pogleda na Nanos in Sv. Trojico”.
Dvojna identiteta
V Južno Ameriko se je zaljubil pri 23 letih. Kot študent se je z nahrbtnikom za pol leta odpravil čez ocean. Živo se spominja prizora iz bara v Buenos Airesu: “Sedel sem za mizo z mladimi Slovenci druge generacije. Pa mi pravijo, naj jim povem kako grdo besedo. Zakaj, jih vprašam? V slovenskih društvih in cerkvi se učimo brati, peti in lepo govoriti, kleti pa znamo samo po špansko, so mi odgovorili. To mi je dalo misliti. Ti ljudje živijo dvojno življenje. Med tednom so špansko govoreči Argentinci, zvečer in med vikendi pa Slovenci. Ta dvojna identiteta me je pritegnila, in odločil sem se, da se bom v to poglobil.” 
 Žigon (drugi z leve) s predstavniki nekoč
zelo, zdaj pa čedalje manj oddaljenih
slovenskih bratskih organizacij KSKJ
("Kranjska slovenska katoliška jednota")
in SNPJ ("Slovenska narodna
progresivna jednota")
Ta dvojnost pa sploh ni preprosta, ugotavlja: “Ko je kdo prišel v Slovenijo z mislijo, da bo končno svoj med svojimi, Slovenec med Slovenci, je bil razočaran. Slovenci so ga namreč imeli za Argentinca.”Kmalu po diplomi je postal mladi raziskovalec na Inštitutu Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, kjer se je z izseljenci začel ukvarjati profesionalno. Doktorat znanosti je dosegel s študijo o slovenski politični emigraciji v Argentini. Nato pa je začel preučevati Slovence v Afriki in na Bližnjem vzhodu.
Deset v Afriki je glasnejših ...
V nekem smislu je nadaljeval pot svojega očeta in mnogih drugih Primorcev: “Moj oče je bil kot Primorec mobiliziran v italijansko vojsko. V Libiji je dobil tifus, a ga je preživel. V Afriki je bilo kar nekaj Slovencev, če omenim samo vojake v britanski vojski in aleksandrinke.”
A pisal je tudi o izseljenskih skupnostih v Južni Afriki, Keniji, Izraelu in Jordaniji. Nekatere je tudi obiskal, jih opisal v knjigi in jim pomagal, da so ustanovili dve slovenski društvi: v Keniji in Južni Afriki. “Bo kdo rekel, da Slovencev v Afriki ni, saj jih je tako malo. A vendar je deset Slovencev v Afriki bolj vidnih kot sto v Nemčiji,” se posmeje Žigon.
Zvone Žigon (levo) je svoje knjige predstavil
tudi v Trstu na večeru, ki ga je vodil
tržaški urednik in zgodovinar Ivo Jevnikar
(foto: Tino Mamić)
Iz vroče Sahare se je odpravil tudi na skrajni sever poloble. Dva tedna je prebil z misijonarko sestro Dorico Sever med Eskimi (Inuiti) v Kanadi. Tudi zgodbo s severnega tečajnika, kjer morje že sredi oktobra dobi tri metre debelo ledeno obleko, je opisal v knjigi. O misijonarjih pa ni pisal z vidika sprememb, ki jih uvajajo med domačini, ampak obratno: kako izvorna kultura, v kateri delujejo, vpliva nanje in jih zaradi tega spremeni.
Kako do mladih
Glasbena pavza sredi smučišča v Pennsylvaniji,
Žigon v sredini nad zastavo
Zadnjih šest let je delal v diplomaciji. Zunanje ministrstvo ga je poslalo kot generalnega konzula v nekdanje “največje slovensko mesto na svetu”, Cleveland, saj je pred dobrim stoletjem tam živelo več Slovencev kot v Ljubljani. Še danes jih živi okoli 80.000, čeprav mnogi mladi ne znajo več dobro slovensko in se ne družijo med sabo. “Nekaj je bilo treba narediti, da bi pritegnili mlade, sicer izgubljamo prihodnost,” je povedal Žigon.
Spodbudil je ponovno ustanovitev smučarskega kluba. “Predstavljajte si dva avtobusa mladih smučarjev, ki opoldne v pancarjih sredi ameriškega smučišča plešejo polko. Bilo je enkratno. Pa tudi odmevno,” se nasmeje Žigon. Mlade in stare pa je povezal z novo spletno stranjo ClevelandSlovenian.com. Ustanovil je še neformalno Združenje slovenskih poslovnežev v Clevelandu, Center za slovenske študije na clevelandski državni univerzi. Posebej pa poudarja pomen novoustanovljenega lektorata slovenskega jezika na isti univerzi. Za enega največjih dosežkov svojega mandata ima pobudo in sodelovanje pri ustanovitvi slovenskega muzeja in arhiva. ”Sramotno se mi zdelo, da bi mesto s toliko slovenskimi organizacijami bilo brez muzeja in arhiva,” pojasnjuje postojnski diplomat.
Globalizacija prinaša veliko dobrega, je prepričan Žigon, ki vidi prihodnost druge in tretje generacije Izseljencev tudi v internetnih skupnostih. “Z očetom sva se s pomočjo spleta videla in slišala skoraj vsak dan. Velikokrat sem vedel več o življenju doma, kot če bi bil v Sloveniji, saj si doma ne vzameš toliko časa za pogovor,” pove.
Promocija turizma
V muzejih vidi prihodnost izseljenstva, saj ne gre samo za predstavitev zgodovine, ampak tudi za promocijo slovenskega turizma in sodobne kulture. Po drugi strani muzej v Clevelandu hrani tudi dela likovnikov Božidarja Jakca in Maksima Gasparija. “Skupnost brez kolektivnega zgodovinskega spomina ne more imeti prihodnosti,” meni.
“Ves mandat sem skušal povezovati različne skupine, tudi take, ki zaradi pradavnih zamer niso bile vajene sodelovanja. Naredili smo prvi turnir vseh slovenskih organizacij v bowlingu,” pravi Žigon. V Clevelandu, kjer sta dve aktivni slovenski župniji, sta z ženo, da ne bi bilo morebitnih zamer, pela eno nedeljo na enem, drugo pa na drugem koru.
Na vprašanje, ali si želi kaj kmalu spet odseliti, pa odkima in se posmeje: “Zelo uživam, ko diham slovenski zrak, poslušam slovenščino na ulici in v gledališču in v slovenščini pojem.”
TINO MAMIĆ
objavljeno v dnevniku Primorske novice 3.3.2012