30. april 2012

Judovski vojaki ob Soči

Mag. Renato Podbersič o judovskih vojakih na Soški fronti in v prvi svetovni vojni:
Objavljeno v dnevniku Primorske novice

Po sledeh romana o goriškem filozofu

Svetilka je ugasnila zaradi preobilice olja
Goriškega filozofa Carla Michelstaedterja, ki je svetovno slavo v filozofiji dosegel šele po svoji prerani smrti, upodablja roman Drugo morje. Njegova smrt je opisana kot svetilka, ki ne ugasne zaradi pomanjkanja, ampak preobilice olja.
Carlo Michelstaedter (1887-1910) je bil goriški
pisatelj, pesnik, slikar in filozof. V rodni
Gorici, na vrhu Raštela, so mu pred leti postavili
kip. Razvil je svojo lastno filozofijo prepričanja,
 ki je bila takrat na ravni sodobnih evropskih
filozofskih tokov. Samo nekaj ur zatem, ko je
končal svojo diplomsko nalogo (ta je postala nato
svetovno znana kot knjiga Prepričanje in retorika),
 se je ustrelil s pištolo.
Kratki roman Drugo morje Claudia Magrisa je za primorskega bralca posebej zanimiv, saj se dogaja v naših krajih in odkriva precej neznane zgodbe iz začetka prejšnjega stoletja. Opisuje življenje goriškega filozofa, slikarja in poeta Carla Michelstaedterja, ki je pokopan na židovskem pokopališču v Rožni Dolini, ki je leta 1947 ostalo na slovenski strani meje. Njegova filozofija je eden od stebrov svetovne filozofske misli prejšnjega stoletja. Dr. Jan Bednarik, filozof in prevajalec njegovega temeljnega dela Prepričanje in retorika, pravi, da gre za “enega najbolj zanimivih, čeprav ne dovolj poznanih mislecev začetka 20. stoletja”.
Ves svet je njihov
Claudio Magris, tržaški pisatelj in esejist, ki mu je zelo pri srcu srednjeevropski prostor, začne zgodbo v svojem romanu Drugo morje na goriškem Travniku pred kakim stoletjem. V podstrešni sobici se sestajajo gimnazijci Carlo Michellstaedter, Enrico Mreule in Nino Paternolli. Debatirajo. Študirajo. Rešujejo svet. In ves svet je njihov.
Rojstna hiša na goriškem
Travniku, kjer je živela judovska,
sicer pa iredentistično
opredeljena družina Michelstaedter
Pripoved sega v čas pred prvo svetovno vojno, ki ga mnogi umetniki radi slikajo kot svetovljanskega, saj so v Gorici skupaj živeli štirje narodi (Slovenci, Italijani, Furlani in Nemci) in tudi precej Judov. Koliko je bilo v tem svetovljanstvu tudi enakopravnosti, je seveda stvar razprave. A vendar se zdi podoba precej idilična v primerjavi s kasnejšim obdobjem, ko je te kraje pretresalo troje totalitarizmov. Tudi podoba današnje, vse bolj italijanske Gorice, pa tudi Trsta, je bistveno manj svetovljanska, kot je bila takrat.
Spominska plošča na rojstni hiši
na goriškem Travniku
Poti treh gimnazijcev se kmalu razidejo, zgodba pa se osredoroči na Enrica, edinega od treh, ki je govoril slovensko, čeprav ni bil Slovenec. Enrico Mreule se izogne vpoklicu v vojsko z odhodom v Argentino. Njegov lik pa bralca ne navdušuje; je odljuden, večinoma mrk, zlovoljen in brez prave življenjske volje. Smrti prijatelja Carla, katerega obožuje in neizmerno ceni, nikdar ne preboli.

Michelstaedter je pokopan na židovskem
pokopališču v Rožni Dolini. Na
obnovljenem nagrobniku najdemo
kamenčke, s katerimi Judje po
svoji navadi počastijo mrtve.
Z osrednjim dogodkom knjige, Carlovim samomorom, Magris opravi zelo na kratko in skorajda mimobežno. “Carlova svetilka je ugasnila, pa ne zaradi pomanjkanja, temveč zaradi preobilice olja, ki je steklo čez rob,” tragični in osrednji dogodek knjige opisuje pisatelj.
Nemirni Enricov duh se po prvi svetovni vojni vrne v rodno Gorico, kjer poučuje. A se zopet umakne, tokrat v Savudrijo. Vojne in ideološke vihre besnijo mimo njega, ki ostaja vdan v usodo in zagrenjen. So pa opisi dogodkov zgovorni, saj mimogrede in z namigi kažejo posledice totalitarizmov, kot jih je doživljal italijanski razumnik - idealist.
Magris je mojster besede. Raje napiše besedo manj kot preveč. Zato kratki roman na dobrih 80 straneh velja (pre)brati večkrat. Vsakič odkriješ kaj novega in uživaš na svoj način. Prevod je lep in tekoč. Kako napakico bo našel le zelo pozoren bralec.


Dodana vrednost knjige Drugo morje, ki je lani izšla pri založbi Modrijan, je spremna beseda prevajalke Veronike Simoniti, ki naniza vrsto stvarnih podatkov o goriški filozofski trojki.
Ironija zgodovine
Carlo Michelstaedter je imel na goriški gimnaziji polovico slovenskih sošolcev. Imel je tudi veliko stikov s Slovenijo in Slovenci, saj je rad hodil v Julijce. A vendar do Slovencev ne goji simpatije, mestoma celo obratno: enkrat jih v pismu označi za barbare. Prijateljeval je z Josipom Peternelom iz Plužne pri Bovcu, ki je bil proitalijansko opredeljen in med svetovnima vojnama član fašistične stranke.
Ironija zgodovine: Michelstaedter je pokopan na pokopališču, ki je po drugi svetovni vojni pripadlo Sloveniji. Del njegove zapuščine so Nemci v času pogroma proti goriškim Judom zmetali ven skozi okno. Zapise in slike je pobrala in rešila soseda - Slovenka. Marija Benedetti, rojena Černigoj je to zapuščino ohranila za zgodovino.





besedilo in fotografije: Tino Mamić
objavljeno v Primorskih novicah aprila 2012

23. april 2012

Unescova alternativa - živa dediščina

Unesco ima poleg znanega seznama svetovne dediščine še novejši seznam nesnovne ali žive kulturne dediščine. Ta z leti pridobiva na pomenu, hkrati pa ponuja več možnosti za nove slovenske vpise. Na Primorskem so nadlje na tej poti prišli cerkljanski laufarji.
Paška čipka, foto: Tino Mamić
Unesco je za etnološke posebnosti, ki niso mogle priti na seznam dediščine, pred nekaj leti ustvaril novo listo. V poštev pridejo običaji, verstva, znanja in duhovna dediščina, ki se prenašajo iz roda v rod. To imenujemo živa dediščina ali nesnovna kulturna dediščina.
Tudi za ta alternativni seznam, ki se uradno imenuje Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, je Slovenija v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v velikem zaostanku.
Hrvaški zgled

V štirih letih od nastanka je samo Hrvaška na seznam spravila že ducat svoji etnoloških posebnosti. Že leta 2009 so dosegli osem vpisov:  pustne maske zvončari iz Kastva, šagra sv. Blaža v Dubrovniku, hrvaška čipka, križev pot na Hvaru, slavonski binkoštni ples “ljelje iz Gorjana”, izdelovanje lesenih igračk v Hrvaškem Zagorju in dvoglasno istrsko petje. Tem so se v naslednjih dveh letih pridružili še severnohrvaški lectarji, sinjska alka, slavonski bećarac in nemo kolo iz Dalmatinske zagore. Hrvaških dvanajst vpisov sta doslej presegli le Kitajska in Japonska. Vseh pa je doslej 232.

KOMENTAR

Na Hrvaškem je vpisovanje na seznam  hrvaški nacionalni interes že štiri desetletja. Za to namenjajo več denarja in več ljudi kot Slovenija. Sadovi so očitni.
Slovenija je nepopisan list
“Če  govorimo o nesnovni kulturni dediščini,  je Slovenija nepopisan list papirja, saj na Unescovem seznamu ni še ničesar,” je ostra Magdalena Tovornik, ki bo vodila novoustanovljeni Odbor za dediščino na Uradu za Unesco. “Kot podpredsednica slovenske Nacionalne komisije za Unesco sem takoj po njenem konstituiranju opozorila na ta problem. Sama  razumem, da je sklep o ustanovitvi tega posebnega odbora namenjen prav pospešitvi dela za oba seznama. Naloga odbora bo pospešiti delo vseh organov, ki se na ministrstvih, inštitutih in na lokalni ravni s tem ukvarjajo,” pojasnjuje Tovornikova.
“Mednarodna konvencija o nesnovni kulturni dediščini je bila v Unescu  sprejeta v času, ko sem bila veleposlanica Slovenije pri Unescu. Prepričana sem bila, da bo Slovenija med prvimi državami, ki bodo poslale predloge. Po vrnitvi v Ljubljano in zlasti potem, ko sem pred štirimi  leti prevzela vodenje Zveze ljudskih tradicijskih skupin Slovenije, pa sem ugotovila, da je opravljenega dela premalo, do konkretnih predlogov za vpis pa sploh še ni prišlo,” pripoveduje Tovornikova.

A vendar se v zadnjem času nekaj premika. Na pustno soboto je bil posvet na to temo. Magdalena Tovornik pravi: “Ključni strokovnjaki so predstavili svoj pogled na  živo  dediščino. Posvet je pokazal, da imamo tudi nekaj strokovno različnih razmišljanj. A poglavitno  je, da prenehamo samo 'delovati'in končno tudi nekaj 'naredimo'!”
Register je prva stopnica
Predpogoj za kandidaturo je nacionalni register nesnovne dediščine. Slovenija ga je vzpostavila že pred dobrimi tremi leti, a sta doslej na njem le škofjeloški pasijon in cerkljanski laufarji. Register žive dediščine od lani pripravlja Slovenski etnografski muzej (SEM). Trikrat letno obravnavajo predloge, temu pa sledi podrobno dokumentiranje. Običaje popišejo, pregledajo strokovno literaturo, poslikajo in posnamejo. Adela Pukl iz etnografskega muzeja pravi, da je dela ogromno, a da  bodo sadovi že kmalu bolj vidni. Na internetu bodo registrirani običaji na voljo vidni podobno kot druga dediščina.  Trenutno  je  pred samim vpisom  devet  predlogov. Med temi sta dva primorska običaja: brkinska škoromatija in pisanje prihov ob prazniku Šempav (sv. Pavel) v Podljubinju pri Tolminu.  
Slovenija je v teh letih počasi pripravila pogoje, da bo prihodnje leto mogoče dosegla svoj prvi vpis, napoveduje Tovornikova.
Na Primorskem je kandidatov za nesnovno dediščino precej. Poleg treh, ki so ali bodo v kratkem vpisani v register (laufarji, škoromati in podljubinjski pirhi) je  zelo močan adut pridobivanje soli v Sečovljah. Predlani je za to že bila dana prijava, kar je delovna komisija pod vodstvom dr. Janeza Bogataja na sestanku ocenila takole: “Sedanja prijava je bolj pobuda kot prijava. Večinsko mnenje je, da prvina spada v register, morda celo za nominacije na višji stopnji.” Tu so še drugi primorski predlogi, ki jih je dobila komisija: bistrške škuorke, drežniški pust, ciljanje pirhov v Mirnu, izdelava lesenih vodovodnih cevi v Gorenji Trebuši, kačarsko izročilo v Lokovcu in ravenski pust. 
Kdaj bo  Unescov seznam dobil prvi primorski vpis je vprašanje let. Vse pa je odvisno tako od lokalnih skupnosti kot tudi od države.
TINO MAMIĆ

19. april 2012

Kateri scenarij grozi Sloveniji

Evropska unija je sistem, ki je preprečil vojne. Države se po vstopu v zvezo niso nikoli več spopadle. Slovenija se je z vstopom v EU leta 2004 rešila morebitne ponovitve agresije iz leta 1991.
A vendar EU nima mehanizma, ki bi preprečil morebitno državljansko vojno. To dokazuje v manjši meri terorizem v Baskiji, predvsem pa državljanska vojna na Severnem Irskem. Le-ta je divjala kljub EU in je prenehala predvsem zaradi prizadevanj Dublina, Belfasta in Londona, ne pa Bruslja.
Slovenija je potemtakem varna pred Beogradom in Rimom, ne pa pred domačimi komunisti, ki lahko ponovno zanetijo bratomorno vojno. Enkrat so to že naredili.
Ali se lahko ponovi leto 1941? Seveda, saj se iz bratomornega klanja kot nacija nismo ničesar naučili. Razlika med komunisti iz 1941 in 2012 je, da so bili prvi navajeni živeti v opoziciji, drugi pa tega ne znajo in nočejo.
Razlika med zunanjimi okoliščinami med 1941 in 2012 je tudi velika. Okupacija je bila tako skrajno stanje, da so ga komunisti izkoristili za začetek pobijanja političnih nasprotnikov. Današnja gospodarska kriza ni tako kritično stanje, da bi komunisti dvignili orožje, lahko pa se v to prelevi.
Podobnost je tudi v tem, da komunisti okoliscine delajo bolj skrajne kot so: politike SLS so leta 1941 zaceli obtoževati izdajalstva in okupatorje začeli izzivati, da so začeli z represalijami nad nedolžnimi slovenskimi civilisti. Danes pa Janeza Janšo zmerjajo s fašistom in hujskajo sindikate in upokojence k štrajku.
Vse to me zelo skrbi. Zgodovina se namreč ponavlja tistim, ki se iz nje niso dovolj naučili. Sloveniji ne grozita samo grški in latvijski scenarij, ampak tudi slovenski, bratomorni.