31. maj 2012

Protest zaradi cenzure v Primorskih novicah

V Združenju novinarjev in publicistov protestiramo zaradi cenzure, ki se je nedavno zgodila na uredništvu dnevnika Primorske novice. V prvi vrsti gre za kršenje novinarske avtonomije, saj so uredniki zahtevali, naj novinar v kratki vesti razloži citat dr. Aleša Štrancarja, ki kritizira Milana Kučana.
Naj opozorimo, da je bil novinar Tino Mamić že odgovorni urednik Primorskih novic, ki je bil razrešen zaradi političnega pritiska lokalnih veljakov. V zadnjih letih se je moral zaradi svojih člankov, ki niso bili po godu posameznim urednikom, večkrat zagovarjati. Vodstvo ga je tudi proti njegovi volji dvakrat prestavilo na drugo delovno mesto.
To ni prvi pritisk na novinarje v zadnjih letih na Primorskih novicah, kar posebej skrbi.
Svoboda mišljenja in javnega izražanja je ustavna svoboščina, ki bi morala biti svetinja - tudi na Primorskih novicah.
Združenje novinarjev in publicistov
Upravni svet
Igor Kršinar, predsednik
Ljubljana, 30. maja 2012

30. maj 2012

Cenzura

V ponedeljek so uredniki na dnevniku Primorske novice zavrnili objavo mojega kratkega in razmeroma nepomebnega člančiča (fotovesti). Rekli so, da je "slab" in "popolnoma nerazumljiv". Nerazumljiv je po njihovem mnenju bil citat dr. Aleša Štrancarja, ob katerem so se udeleženci zasmejali. Člančič zato objavljam tule:

ŠTRANCAR NASMEJAL DIJAKE
POSTOJNA - Znani slovenski podjetnik in ustanovitelj  svetovno znanega podjetja BIA Separations dr. Aleš Štrancar je dijake in profesorje Šolskega centra Postojna  med nedavnim predavanjem večkrat spravil v smeh, z  vprašanji pa tudi v zadrego. Pripovedoval jim je o svoji  zgodbi o uspehu in jih navduševal za samostojno podjetništvo, ki človeku daje svobodo. Podjetnik ni  odvisen  od tečnega šefa in njegovih prevelikih zahtev, je pojasnjeval v Postojni rojeni Štrancar. “Ker sem svoboden in  neodvisen, lahko rečem, da to, kar v naši državi dela  Milan Kučan, ni prav. Ne bojim se namreč, da bi zaradi tega ne dobil kredita na banki, ali da bi me zaradi tega  kdo stiskal,” je nasmejal občinstvo. Predavanje bilo  organizirano v sklopu evropske predpristopne pomoči  Mladiekoin, ki je namenjena bodočim mladim pod jetnikom v Sloveniji in na Hrvaškem. TAM 

Ni prvič, da sem kot novinar Primorskih novic doživel pritisk na novinarsko avtonomijo in posledično cenzuro. Zaradi objavljenega mnenja na mnenjski strani so pred leti nekateri moji kolegi celo zbrali podpise, ker imajo drugačno mnenje. Vodstvo me ni vzelo v zaščito in blatenje po mailih in na forumu zaradi objavljenega mnenja je ponehalo šele, ko sem njihov protest objavil na internetu. Zaradi stalnih pritiskov se redno zatekam k samocenzuri, saj so nekatere tem nezaželjene ali "nepomembne".

29. maj 2012

Uboj, požig, izgnanstvo

Družina Fabec je ena od mnogih, ki so jih fašistične oblasti pred sedmimi desetletji izgnale. Oče je padel kot talec, hišo so požgali, noseča žena pa je morala dveletnim sinom in priletnima sorodnicama v internacijo.
Letos mineva natančno 70 let od italijanskega požiga sedmih brkinskih vasi, ki se ga v Ilirski Bistrici spominjajo tudi kot občinskega praznika. Takrat je padlo 33 talcev in bilo izgnanih 462 ljudi. Za suhoparnimi številkami se skrivajo tragične družinske zgodbe. Poglejmo eno od njih.
Telovo
Bil je četrtek, 4. junija 1942, slovesni praznik Svetega rešnjega telesa. Brkinci so še leta pripovedovali, kako so se Italijani maščevali kljub velikemu prazniku. Represalije italijanske okupacijske vojske so bile maščevanje za napad partizanske Brkinske čete na posadko v Merečah. Partizani so v spopadu zgodaj zjutraj ubili tri italijanske vojake. Brkinska četa se je umaknila, prebivalci pa so ostali nezaščiteni.
Anton Fabec (1901) je živel v Ratečevem Brdu z ženo Štefanijo, dveletnim sinom, ostarelima materjo in teto. V kazenskem pohodu italijanske vojske je izgubil življenje kot nedolžna žrtev; bil je ustreljen skupaj z 28 talci pod Kilovčami.
Domačijo so požgali in izropali. Tako kot celotno vas Ratečevo Brdo. Ubite talce so v vozovih za gnoj odpeljali na pokopališče na Premu in jih zakopali v skupni grob.
Ko je ogenj zagorel, so ženske skušale rešiti, kar se je rešiti dalo. Skozi okno so metale blago, pri tem pa so jim priskočili na pomoč celo nekateri italijanski vojaki. “Saj ubogi fantje niso bili nič krivi. Morali so ubogati ukaze,” je pripovedovala Štefanija Fabec nečakinji.
Izgon
Nečakinja danes živi v tržaškem predmestju in hrani veliko fotografij, pa tudi spominov. Teta Štefanija ji je pripovedovala, da je takrat, ko so vojaki odvedli moža, rekla: “Ne more se nam nič hudega zgoditi. Vedi, da bova kmalu zibala.” A to se ni zgodilo. Rodila je kot vdova v begunstvu v kraju Caprino Veronese v bližini današnjega Gardalanda.
Dobro leto kasneje, po kapitulaciji Italije, se je Štefanija z otrokoma in ostarelima sorodnicama vrnila domov. Pod streho so jih vzeli daljni sorodniki iz Knežaka.
Po vojni so se vrnili na požgano domačijo. Sorodniki in sovaščani so jim pomagali obnoviti kmetijo. A treba je bilo trdo delati za preživetje, kar v družini z dvema nekaj let starima otrokoma in starkama s po osemdesetimi križi ni bilo lahko. Svoje je naredil tudi nov režim, ki je pritisnil na kmeta. Mati samohranilka Štefanija Fabec, ki je sama morala nahraniti še štiri ljudi, je morala zadoščati obveznim oddajam. Vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije ji je tako naročila, da mora v letu 1949 “obvezno rediti” štiri goveda in tri prašiče. Oddati pa je istega leta novim oblastem morala 400 litrov mleka in eno kravo. Čeprav bi družina kot žrtev fašističnega nasilja bila upravičena do podpore, so dobili obrazložitev, da družine “ni mogoče smatrati za socialno ogroženo in ji zato podpora ne pripada”.
So pa stisko videli sorodniki iz Trsta in dobri ljudje iz vasi in okolice, ki so jim veliko pomagali. Dokumente o obveznih prevzemih so ponatisnili tudi v knjigi, ki jo je uredil Jože Dežman Le vkup, le vkup uboga gmajna o kmečkih uporih v Sloveniji v prvih desetih letih po vojni (MD Celovec 2011).
Dolžnost spominjati se
Žene in matere ubitih talcev so se pogovarjale, da bi umorjene prekopali v družinske grobnice. A so se odločile, da grobnica ostane nedotaknjena. “Skupaj so umrli, skupaj naj ležijo,” so rekle.
Tržaška Slovenka, ki nam je odstopila v objavo fotografije iz družinskega arhiva, še pove: “To so bili težki časi. Spominjati se te tragedije pa je naša dolžnost.”
TINO MAMIĆ
 Med izgnanci v kraju Caprin Veronese (1942): noseča Štefanija Fabec s sinom (prva z leve), teta Jožefa (za njo) in tašča Ana Fabec (četrta z leve)
 Izgnanci po vrnitvi domov, na strelišču
Ostanki požgane domačije v Ratečevem Brdu

26. maj 2012

Piščal se je vrnila "domov"

Neandertalčeva piščal, najstarejše glasbilo na svetu, se je za en teden “vrnila” na Primorsko, kjer sta sicer dve najpomembnejši in najstarejši kamenodobni najdišči v državi: Divje babe pri Šebreljah in Betalov spodmol pri Postojni.
Najstarejša piščal na svetu, ki jo je pred več kot 50.000 leti iz kosti mladega medveda izdolbel in naluknjal neandertalec v jami nad Idrijco, je prišla na kratek “obisk” v Notranjski muzej v Postojni. Piščal in nekaj kosov kamnitega orodja je bila na ogled dober teden dni konec maja.
Kot pravijo v Narodnem muzeju Slovenije, pa piščal ni izvirna, ampak samo kopija, saj je izvirnik neprecenljive vrednosti. Človek nikoli ne ve, prav bližini Notranjskega muzeja je Ravbarkomanda, kjer so v preteklosti na popotnike prežali ravbarji...
Piščal je bila odkrita v jami Divje babe pri Šebreljah (1995), ki so jo poleg izumrlega neandertalca obiskovale tudi druge živali: volkovi, rjavi medvedi, leopardi in jamski levi. Jama je sicer prestavljala brlog izumrlega jamskega medveda, ki je bil skoraj še enkrat večji od današnjega rjavega, kar se lepo vidi tudi v muzeju, kjer sta druga ob drugi lobanji obeh kosmatincev. Kako je mogoče, da je neandertalec tako pogosto obiskoval brlog skoraj poltonske mrcine, strokovnjaki še niso našli jasnega odgovora. Nekateri raziskovalci zato menijo, da sta pračlovek in pramedved spletla posebno skrivnostno vez. Oba sta bila zelo prilagojena ledeni dobi in sta ob njenem koncu izumrla. Neandertalca je namreč nadomestil kromanjonec, neposredni prednik današnjega človeka.
Piščal dokazuje, da neandertalec le ni bil tako nerazvit in podoben opici kot so doslej menili. Doslej so namreč arheologi našli glasbila, ki so jih izdelovali kromanjonci kakih 20.000 let kasneje.
Računalniške rekonstrukcije neandertalčevega obraza tudi kažejo precej bolj “človeško” podobo od tiste, ki je bila v veljavi nekoč. Piščal hrani ljubljanski Narodni muzej Slovenije, tako kot tudi del kamnitega orodja in orožja, ki so izkopali v Betalovem Spodmolu pri Postojni.                       
                                                  TINO MAMIĆ