20. julij 2012

Stoletna fontana, ki vode nima več (Anton Laščak)

Goriški trg pred cerkvijo sv. Roka v Podturnu je pred stoletjem doživel veliko slavje. Slovesno so odkrili fontano goriškega rojaka, takrat uradnega arhitekta na egiptovskem dvoru Antona Laščaka bega. Kljub mednarodni slavi pa Gorica svojemu arhitektu ni bila naklonjena: v rodnem mestu je tako gradil le, če je – plačal sam.
Fontana z obeliskom pred župnijsko cerkvijo sv. Roka, v kateri je bil Laščak krščen
Anton Laščak (Antonio Lasciac) se je rodil v furlanski četrti Podturn na naslovu Sv. Rok 95 Petru Laščaku iz Ročinja in materi Goričanki Jožefi Trampuš. Bil je prvorojenec v družini devetih otrok.  Oče, strojar kož, ki se je obrti priučil v Gorici, je poslovno sodeloval z Mihaelom Trampušom, se zaljubil v njegovo hči in po poroki  prevzel njegovo obrtno delavnico.
Na Dunaju izšolani Anton po diplomi doma ni dobil dela. Pa čeprav se je takrat v mestu kar precej gradilo. S trebuhom za kruhom se je odpravil v Egipt, kjer si ni zaslužil le precej denarja, ampak tudi čast: postal je dvorni arhitekt, dobil plemiški naziv beg (kar ustreza evropskemu baronu). A tudi titule goriških oblasti niso prepričale, da bi mu zaupale bodisi novo urbanistično zasnovo bodisi cerkev Sv. Duha. Tudi po koncu prve svetovne vojne ni bilo nič bolje: čeprav je bil iredentist z dobrimi zvezami v Rimu, Goričanov ni prepričal.
A vendar je Gorica dobila dve njegovi deli: vilo Rafut (danes na slovenski strani meje) in fontano v Podturnu. Prvo je zgradil zase in seveda v celoti financiral sam, načrt za fontano pa je svojemu kraju podaril.
Fontano na stoti rojstni dan sredi trga v Podturnu zakrivajo avtomobili
Fontano so si zaželeli domačini, ki so sredi trikotnega trga pred cerkvijo sv. Roka takrat imeli preprosto korito. Na pobudo krajevnega društva za polepšanje okolja v Podtrunu je nastal odbor za vodnjak. Za idejo so poprosili slavnega rojaka, ki so ga v furlanščini klicali Toni Sanrocar, ki se je rodil nekaj metrov stran od korita.
Namesto tekoče vode fontano krasi  - zelenje
Laščak je najprej hotel, da bi obelisk fontane izdelali iz rožnatega nubijskega granita, vendar si je potem iz ne povsem jasnih razlogov premislil. Mladi goriški arhitekt Marco Chiozza, ki dobro pozna Laščakovo delo, pravi, da je v spomeniku zaznati tri vplive, ki so bistveno oblikovali Laščaka kot osebnost in kot umetnika. V monolitu je združil tri kulture: Egipt, rimski trg Sv. Petra z obeliskom in dunajski most Franzensbrücke.Iz kraškega kamna je osemmetrski spomenik izklesal goriški kamnosek Francesco Podbersig, njegovo ime pa se da še danes razbrati na vznožju spomenika. 25. aprila 1909 so fontano slovesno odkrili.
Fotografija (lastnik je Simone Lutman) obeliska v času prve svetove vojne
Danes, po sto letih, fontane ni več, saj je umanjkala voda. V korita so zasadili rože. Ko te niso suhe in kadar ni volitev, da bi predvolilni plakati zakrili spomenik, je pogled na stoletni spomenik kar prijeten. Kljub električnim žicam, ki se pletejo čez trg in kljub množici parkiranih avtomobilov, ki so iz generacije v generacijo večji in višji, tako da je spomenik vsako leto malo bolj skrit.

besedilo in fotografije: Tino Mamić
Članek je bil aprila 2009, ob stoletnici odkritja fotnane, objavljen v tedniku Novi Glas

14. julij 2012

Izbrisan - nekoliko drugačna zgodba

Čez noč brez stalnega bivališča, državljanstva in štipendije
Leta 1992 sem čez noč izgubil stalno bivališče in s tem tudi slovensko državljanstvo. To sem ugotovil šele nekaj mesecev kasneje, poleti 1992, ko sem zaprosil za neki dokument na upravni enoti v Ajdovščini. Pa so mi pojasnili, da doma nimam več stalnega bivališča. Takrat se mi je sesul svet. Nedržavljan sem postal dobro leto po tistem, ko sem na referendumu glasoval za neodvisno in samostojno Slovenijo. Takrat sem prvič v življenju imel glasovalno pravico in ko sem hodil po volišču, sem imel občutek, da lebdim nad tlemi. Na prvih svobodnih volitvah še nisem imel 18 let, na drugih parlamentarnih pa ne državljanstva. Dovoljeno mi je bilo le glasovati za neodvisnost, sedaj me pa ne potrebujejo več, sem zlobno pripominjal.
Nesporazumi od 1972 naprej
Naj se vrnem v leto 1972, ko sem bil rojen. Takrat me je oče, rojen na Hrvaškem, na domačem ajdovskem matičnem uradu zapisal za Hrvata. Mislil je, da gre pri tem za narodno pripadnost. Matičar pa mu tudi ni pojasnil, da to ni bilo mogoče, saj je bilo opredeljevanje po narodnosti z ustavo prepovedano. Ni mu razložil, da so v Jugoslaviji matični uradi poleg državljanstva države vodili tudi evidenco republiških državljanstev.
Oče je leta 1991 pravočasno vložil vlogo zase in na matičnem uradu povprašal, ali mora kaj storiti tudi za sinova, ki naju je ob rojstvu vpisal kot Hrvata. Matičarka ga je vprašala, kje sva se rodila.
“V Šempetru.”
“Torej imata slovensko državljanstvo,” je bila odločna matičarka.
Ko se odkril vse te nesporazume, sem takoj stopil do odvetnika, ki mi je pojasnil, da bi lahko tožil matičarko, vendar bi to trajalo veliko dlje kot postopek za pridobitev državljanstva. Še isti dan sem začel zbirati dokumente in se zanimati, na kakšen način bi najhitreje pridobil državljanstvo.
Med dokumenti sem potreboval tudi potrdilo o stalnem bivališču. Doma sem s starši moral skleniti najemno pogodbo, kar je mamo spravilo v neutolažljiv jok. Zadnji manjkajoči dokument je bil izpisnica iz aktualnega državljanstva. Tu se je zapletlo, saj je bila zabeležka o državljanstvu Socialistične republike Hrvaške samo na ajdovskem matičnem uradu. Na Hrvaškem z menoj niso imeli nič. Ne le, da nisem imel slovenskega državljanstva, nobenega državljanstva nisem imel! Če bi me takrat, ko sem bil brez državljanstva, slučajno dobili med mejnima prehodoma na Dragonji, bi se lahko preselil samo k Jošku Jorasu.
Obrnil sem se tudi na politike in časopise. Ne spominjam se več točno, komu sem vse pisal, dobro vem le to, da mi takratni predsednik države Milan Kučan sploh ni odgovoril. Kot vemo, je Kučan v začetku trdil, da izbirsanih sploh ni. V dnevniku Slovenec so moje pisanje objavili v pismih bralcev, v Slovenskih novicah pa so zgodbo objavili kot članek z naslovom Tujec v svojem domu. Kmalu zatem sem kot študent-nedržavljan izgubil še republiško štipendijo.
Sreča v nesreči je bila, da mi dokumenti v obdobju večmesečnega čakanja na državljanstvo niso iztekli in sem lahko potoval. Brez denarja sem laže preživel kot brez potovanj ...
Niso bili vsi nedolžni
V vseh teh 15 letih sem srečal kar precej zgodb izbrisanih. Številne so žalostne in pretresljive. Vendar to ne velja za izbrisanega poveljnika JLA, ki je kriv za civilne žrtve na Dolenjskem v osamosvojitveni vojni leta 1991. Preproste ženice, ki je bila ob državljanstvo zaradi nevednosti in napačnih informacij “pametnejšega” soseda, ne moremo trpati v isti koš z agresorji.

Izbrisani, odpisani in prebrisani 

Velika večina tako imenovanih izbrisanih prebivalcev Slovenije ob osamosvojitvi ni hotela sprejeti slovenskega državljanstva, kar je ključ do razumevanja tega problema.
Pravzaprav niti ne gre več za izbrisane. Ti so si namreč zelo hitro po tem, ko so ugotovili, da jih je birokracija novorojene države izbrisala, uredili svoj položaj. Gre za odškodnine, ki bi jih radi izterjali od Slovenije. Pri tem nihče ne želi zanikati krivice, ki so se pred poldrugim desetletjem zgodile nekaterim prebivalcem Slovenije, ko so čez noč ostali brez pravice do stalnega bivališča. Pravično bi bilo, da bi oškodovanci prejeli tudi odškodnino, če jih je izbris oškodoval.
Velik del izbrisanih predstavljajo odpisani. To so ljudje, ki so zavračali novo državo in se raje vrnili v svoje matične republike, kot da bi ostali v novi slovenski državi. Z odselitvijo so se pravzaprav sami izbrisali, država pa jih je, ko niso odgovarjali na uradne dopise, odpisala. Nekaterim odpisanim je postalo kasneje žal in so se tudi vrnili. Odpisanim seveda nihče ne zameri, da so se vrnili. Posebej ne otrokom, ki so leta 1991 bili premajhni, da bi vedeli, o čem se odločajo njihovi starši. V vseh teh letih pa so si prav vsi, ki so to želeli, lahko svoj status uredili. Posebej po letu 1999 je bilo z novim zakonom to še laže.
Izbrisanih zato sploh ni več (razen pokojnih in odseljenih). Še več, med novimi državljani iz kategorije izbrisanih najdemo tudi poveljnike enot jugoarmade, ki so se borili proti slovenski vojski in danes prejemajo slovensko državno pokojnino. 18.305 izbrisanih pomeni prav toliko različnih zgodb. Pretresljivih, zanimivih, a tudi preračunljivih. In političnih. Društvo izbrisanih ima zelo jasno politično strategijo. Prav nič čudno ne bi bilo, če bi prav to društvo postalo zametek nove politične stranke (ne gre pozabiti, da je na prvih volitvah podobno usmerjena “Stranka za enakopravnost občanov” za las zgrešila vstop v parlament). Po letu 1999 bi težko rekli, da imajo izbrisani še kakšen problem, razen zahtev po odškodnini. Sedanji hrup, ki ga povzročajo odpisani ob pomoči dela opozicije (prav istih politikov, ki jih izbrisani od leta 1992 do 1999 niso kaj dosti zanimali) spominja na vihar v žlici vode.
Ne dovolim pa političnih manipulacij, ki se jih gredo Aleksandar Todorović in njegovi somišljeniki v imenu vseh izbrisanih. Gospod Todorović, ne v mojem imenu!
Za razliko od njega in njegovih somišljenikov, sva si midva z bratom svoj status uredila že v nekaj mesecih. Brat, ki ni bil še polnoleten, je dobil državljanstvo že v nekaj tednih z dvem aobiskoma upravne enote. Če pa so nekateri ugotovili, da bi radi postali slovenski državljani šele po nekaj letih prostovoljnega življenja v matičnih republikah, to ne more biti problem vse države.
Gonjo, ki smo ji priča zadnja leta, vodijo politiki, ki skušajo tako nabirati politične točke. Todorović in njegovi pa se nadejajo mastnih odškodnin od države, ki so jo v vseh zadnjih dvajsetih letih pljuvali.
Človekove pravice so svetinja, zato se država mora oddolžiti oškodovancem, ki so jim bile kršene. Vsak primer pa je potrebno proučiti posebej, sicer bo ogromno novih nepravičnosti.
Odškodnina
Po zadnji odločitvi strasburškega sodišča se je pojavilo vprašanje odškodnine. Sam sem izgubil štipendijo, več stroškov sem imel tudi zaradi drugih birokratskih nevšečnosti. Seveda ni denarja, ki bi lahko poplačal mamin jok in ure zbiranja dokumentov.
Hkrati pa: sirota s Petrička je dobila 8000 evrov odškodnine, zapornik z Golega otoka pa je za poldrugo leto koncentracijskega taborišča prejel dobrih šest tisočakov. Koliko je torej vredna moja odškodnina za leto brez državljanskih pravic, dveh let brez štipendije in stroške za birokracijo?
Gre predvsem za simbolno dejanje. Odškodnina bi seveda morala iti mojima staršema, ki sta me takrat financirala. S tem bi država priznala, da nam je naredila krivico. Prav je, da država da odškodnino vsem po krivici izbrisanim. Prebrisanim med izbrisanimi pa ni treba dati nič več kot običajnim izbrisanim.

Besedilo je večinoma sestavljeno iz objav v dnevniku Primrske novice leta 2007. V vseh letih me sicer ni še noben medij vprašal za kakršnokoli izjavo na to temo.

11. julij 2012

Kako sprejeti neplodnost

V Sloveniji je vse več takih parov, ki  ne morejo imeti otrok. Posvojitev ni preprosta stvar – za posvojitev se je težko odločiti, še težje pa posvojenca dobiti. Pri nas to dodatno otežuje neustrezna zakonodaja in neusklajenost med centri za socialno delo. Leta 1992 je zato nastalo društvo Deteljica, ki povezuje posvojiteljske družine. Pogovorili smo se s pobudnikoma društva Marijo in Jožetom Stritarjem iz Rašice pri Turjaku. Zakonca Stritar sta po petih letih zdravljenja posvojila šestmesečno Ano. Dve leti kasneje pa je Marija rodila Jero.
Kdaj par spozna, da ne more imeti otrok?
"Zdravniki pravijo, da o neplodnosti govorimo, če po enem letu normalnega spolnega življenja ne pride do zanositve. To je teorija. Pri paru že po treh mesecih prizadevanja, da bi zanosila, lahko nastopi živčnost ali nervoza, ki to možnost še poslabša. Potem nastopijo dolgotrajne preiskave, postopki, operativni posegi in na koncu zdravniki par postavijo pred odločitev, da gre v postopek umetne oploditve. Zdravnikom je ta pot logična. Midva pa sva jih presenetila z raznimi vprašanji o tem postopku, moralni vprašljivosti in nazadnje tudi z odločitvijo, da se zanj ne bova odločila, ker gre tu za nenaravno pot spočetja, ki jo tudi kot kristjana ne sprejemava."
Koliko časa to traja?
"To lahko traja več let. Če se na primer par odloči za otroka po tridesetem letu, najprej traja eno leto, da se ugotovi neplodnost, nato gre k zdravniku in čaka na vrsto. Potem je potrebno nekaj pregledov in preiskav. Prav tako se čaka za vsak operacijski poseg. Leta pa tečejo kot blisk in hitro postane prepozno. Midva sva hodila na različne preiskave in zdravljenja pet let. Poleg zdravnikov sva obiskovala tudi bioenergetike, zeliščarje, homeopate. To je bila težka pot, pot najinega dozorevanja in zbliževanja."
Kdaj se par odloči, da bo posvojil otroka?
"To je zelo različno. Midva nisva bila deležna strokovne pomoči, da bi se dobro seznanila s tem, kaj pomeni posvojiti otroka. Že pred poroko sva se dogovorila, da bova v primeru, če ne bova mogla imeti otrok, posvojila. Ko pa sva se znašla sredi problema, je bilo drugače. Imela sva občutek manjvrednosti, vsak mesec sva doživljala nova razočaranja, ko ni prišlo do nosečnosti. Ves čas pa sva le imela upanje, da bo do tega prišlo. Prošnjo za posvojitev sva oddala, preden sva dozorela za ta korak. Želela sva si namreč, da bi zdravniki ugotovili vzrok neplodnosti in bi se s tem pač morala sprijazniti. Par, ki ne sprejme svoje neplodnosti, in o tem ne more sproščeno govoriti, ni zrel za posvojitev. To je kot bolezen: dokler je ne sprejmeš in bolečino le pestuješ, ne boš ozdravil. Ko pa bolezen sprejmeš, si že na poti ozdravitve. Pri neplodnosti gre tudi za stopničke na poti. Zelo težko sva se odločala za razne postopke zdravljenja. Veliko sva se spraševala o moralni sprejemljivosti le teh. Pri tem sva doživljala stiske in jih prerasla šele, ko sva se odločila, da na to ne pristaneva. Ponovno sva dozorevala ob odločanju, da sprejmeva tujega otroka. Ni bilo lahko, saj sva morala razčistiti z mnogimi vprašanji in predsodki."
Se pari, ki ne morejo imeti otrok zaradi tega čutijo v Cerkvi zapostavljene?
"V Cerkvi zelo pogrešava »prostor« tudi za poročene pare brez otrok. Še vedno sva občutljiva na to, da zakonca in zakon kar istovetijo s staršema in družino. Ko je Jezus posvetil ljubezen med možem in ženo in jo povzdignil v zakrament, sploh ni omenil otrok. Ti so seveda logična in zaželena posledica te ljubezni, ne pa pravilo. Zakonca sta sama po sebi posvečena po zakramentu zakona in enakovredna s tistimi zakonci, ki jim je dano tudi starševstvo. Midva pa sva velikokrat občutila, da miselnost v Cerkvi ni takšna. Prav tako ne odobravava, da se večje število otrok postavlja kot nekakšen ideal krščanske družine, saj vendar ni dosegljiv za kar velik del zakoncev. Skoraj 13 % je v Sloveniji neplodnih parov, mnogi pa kljub veliki želji in prizadevanju ne morejo imeti več kot enega ali dva otroka. So tudi pari, ki bi jih sicer po biološki strani lahko imeli več, pa jih iz različnih razlogov nimajo. Seveda pa spoštujeva in občudujeva pogum in napor vseh zakoncev, ki se odločijo za več otrok, saj ni vse tako lepo in idilično, kot večinoma izgleda na fotografijah. V najini zakonski skupini imajo kar trije pari po sedem otrok. Tudi midva sva si želela vsaj štiri. Toda Bog že ve, zakaj je nekatere poklical, da imajo manj otrok. Taki pari imamo svojo življenjsko pot, ki je tudi pričevalska."
Pri nas je veliko parov, ki želijo posvojiti otroka in na to čakajo več let. Kako sploh poteka postopek posvojitve?
"V Sloveniji je to področje zelo neurejeno. Vsak občinski center za socialno delo ima svojo politiko, med seboj niso povezani. Center sam odloča, kako bo ravnal, ko se otrok pojavi. Nekateri Centri nočejo otroka oddati v drugo občino in iščejo posvojitelje samo znotraj svojega kraja. Otrok je premalo, da bi zadostili prošnjam vseh, ki želijo posvojiti. Po drugi strani pa je mnogo otrok, ki živijo v zanje povsem neprimernih razmerah, a jih ne odkrijejo, da bi lahko šli v posvojitev ali rejništvo z namenom posvojitve. Preveč je tudi otrok v t.i. klasičnem rejništvu. To pomeni, da živijo v rejniški družini, ki prejema za to neko finančno pomoč. Tako rejništvo je sicer lahko zelo dobro, pa vendar za otroka ni pravi dom, kot ga ima posvojeni otrok, ki ima pred zakonom vse pravice (tudi do dedovanja), tako kot rodni otrok. Ob posvojitvi dobi nov rojstni list, kjer sta vpisana posvojitelja kot starša, lahko dobi tudi nov priimek ali celo ime. Biti posvojen je neprimerno bolje kot biti v reji. Pa ne gre le za materialne pravice, ampak predvsem za čustvene. Nekomu pripadati pomeni topel občutek, ki človeku osmišlja življenje."
Včasih so bili biološki roditelji posvojencev skrivnost. Otroci so odrasli, ne da bi vedeli za svoje poreklo. Je danes drugače?
"Najina starejša hči, ki je posvojenka, ima dvojno identiteto. Rodila jo je neka druga ženska. Tega ne moremo skriti in otrok ima pravico do tega, da zve za svoje korenine. Če posvojitelja  nista ozdravila svoje bolečine zaradi neplodnosti, je posvojenec blažilo za to rano, ki je še vedno sveža. Te vloge pa otrok nikakor ni dolžen sprejeti in jo izpolnjevati. Zato mnogokrat pride do problemov. S hčerko, pa tudi s sosedi, prijatelji in sorodniki, že od vsega začetka govoriva o vseh dejstvih njene življenjske poti,. Do sedmega leta je to jemala kot dejstvo. Potem pa se je začela zavedati svoje dvojne identitete, v kateri se težko znajde. V puberteti ji bova verjetno morala še bolj stati ob strani. Včasih ji otroci rečejo, da nima pravega očka in mamice. Ne moreva si predstavljati, da v naši družini nebi imeli povsem razčiščenih pojmov in terminologije glede posvojitve. Veva za primer, ko je posvojenec za resnico o svoji identiteti izvedel šele v puberteti, in naredil samomor. Pa to ni osamljen primer."
Kako gledajo na posvojenca sorodniki in sosedje?
"Zelo pozitivno, a predvsem zaradi tega, ker sva jih na to pripravila. Pa vendar so naju nekateri gledali kot dobrotnika, ki sva vzela siroto brez staršev. To ni res. Odločila sva se za tujega otroka, ker rodnih nisva mogla imeti. Biološke starše, predvsem mamo, pa so večinoma obsojali. A stvar ni tako črno-bela. Večina žensk, ki se odpove otroku, doživlja veliko stisko. Tu ne gre za neodgovorne ženske, ampak za premlade, socialno ogrožene ali za ženske, ki jih je partner zapustil in so prepuščene samemu sebi. Poznava kar nekaj pretresljivih zgodb o tem…"
Kaj je Deteljica?
"Deteljica je društvo posvojiteljskih družin, ki ima glavno nalogo pomagati prebroditi težave neplodnosti parom in jih temeljito informirati o možnosti rejništva in posvojitve. Kot par brez otrok, se s to svojo bolečino nekako nisva znašla niti v najini zakonski skupini. Pogrešala sva pare s podobno izkušnjo. Na Centru za socialno delo, kjer sva vložila prošnjo za posvojitev, so opravili samo nekaj formalnosti. Kaj več se z nama niso ukvarjali. Tako sva pred desetim leti dala pobudo za srečevanje parov s podobno izkušnjo, kot sva jo imela midva. S strokovno pomočjo socialne delavke Viktorije Bevc smo ustanovili več skupin parov, ki čakajo na posvojitev. Iz teh skupin je nastalo društvo Deteljica. Pari, ki se v Deteljici pripravljajo na posvojitev, navadno ne dozorijo le za posvojitev zdravih dojenčkov,  kar si v začetku večina želi. Mnogi se odločijo, da bodo sprejeli tudi starejšega otroka, otroka z večjimi čustvenimi potrebami, bolnega ali drugače prizadetega otroka. V nekaterih krogih Deteljica s svojim programom priprave bodočih posvojiteljev doživlja nasprotovanje, česar ne moreva razumeti. Misliva pa, da to izhaja zgolj iz »strokovnega« ljubosumja. Deteljica nima nikakršnega pooblastila, da izvaja posvojitve. Da pa poslanstvo, ki ga opravlja, opravlja dobro, se vidi po tem, da veliko otrok s prej omenjenimi težavami na koncu le najde primerne in ljubeče nove starše prav med pari v tem društvu."
Pogovarjal in fotografiral je Tino MAMIĆ
Objavljeno v mesečniku Ognjišče februarja 2002

Otrok ima pravico do staršev

Mag. Branko Zorn (rojen v Prvačini) je odraščal v Parizu, kjer je končal medicinsko fakulteto in podiplomski študij. Od leta 1995 je zaposlen na oddelku za reprodukcijo na Ginekološki kliniki v Ljubljani, kjer raziskuje in zdravi moško neplodnost ter vodi Center za andrologijo. Je avtor okrog 60 publikacij na področju ginekologije, porodništva in andrologije v domačih in tujih strokovnih revijah. Zorn je magister ginekologije in porodništva.

Branko Zorn
Zakaj pride do neplodnosti ?
"Za neplodnega velja par, pri katerem po najmanj enem letu normalnih spolnih odnosov ne pride do spočetja. V Sloveniji in po svetu je 10-15 odstotkov neplodnih parov. Gre za neplodnost moškega, ženske ali obeh. Do oploditve lahko ne pride zaradi semena slabe kakovosti, ženska pa je velikokrat neplodna zaradi bolnih jajcevodov. Bolezni, ki so vzrok  neplodnosti, so prirojene (predvsem kromosomske napake) ali pridobljene (posledice vnetja). Metode zdravljenja neplodnosti so dobro urejene. Obsegajo natančen pregled pacienta oz. para in preiskave, ki spadajo v medicinsko in/ali kirurško stroko.
Zdravljenje se začne s svetovanjem. Sledijo druge terapije po vrstnem redu zahtevnosti:  stimulacija jajčnikov (ki sloni predvsem na hormonskih preparatih) in kirurški posegi. Včasih je potrebna tudi psihološka obravnava, saj so neplodni pari lahko le psihološko prizadeti. S temi terapijami ozdravimo več kot 50 % primerov neplodnosti." 
Kaj pomeni umetna oploditev ?
"Umetna oploditev (ali oploditev in vitro oz. v epruveti) pride v poštev, ko prej omenjena zdravljenja niso bila uspešna.Gre za vrhunsko zdravljenje, kjer sodelujeta zdravnik in biolog. Umetno oploditev uporabljamo že 20 let. V osemdesetih letih smo zdravili predvsem žensko neplodnost, za katero je glavni vzrok prizadetost jajcevodov. Tu je šlo za premostitev poti jajčeca, ki ni moglo potovati naprej po jajcevodu. V devetdesetih letih pa smo začeli zdraviti tudi moško neplodnost z metodo vbrizganja semenčice v jajčno celico Od leta 1994 zdravimo s to metodo do tedaj nepremagljive oblike moške neplodnosti.
Na začetku so bile deležne umetne oploditve predvsem ženske z zamašenimi jajcevodi. Danes je ta vzrok le še polovica indikacij, druga polovica predstavlja moško neplodnost, tako da sedaj zdravimo skoraj vse oblike neplodnosti z zadovoljivim uspehom.
Z umetno oploditvijo nekako “pomagamo naravi”, da pride do združitve semenčice z jajčecem. Uspeh metode je 25 % na poskus, zato socialno zavarovanje krije 4 postopke, vsak postopek namreč stane okrog pol milijona tolarjev. Oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) obsega umetno oploditev in osemenitev. Diagnosticiranje neplodnosti in zdravljenje z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo urejuje zakon, ki ga je državni zbor sprejel julija 2000."
Kdaj je umetna pomoč, da pride do spočetja, neetična ?
"OBMP je zaradi poseganja v naravo in življenje etično občutljivo področje,  kateremu je Komisija za medicinsko etiko namenila veliko pozornosti. Namreč brez nadzora te metode bi bile možne zlorabe in nesprejemljiva početja (npr. neutemeljeno raziskovanje na zarodkih  in trgovanje z njimi). Umetna oploditev vzbuja zares vrsto etičnih vprašanj, povezanih z odnosom med izvajalci metode in neplodnim parom, v paru med partnerjema, med parom in bodočim otrokom, med parom in družbo in verovanjem oz. moralnim načelom. Ali je sprejemljivo prisiliti zdravo ženo  v stimulacijo jajčnikov samo, da bi bila možnost oploditve s slabimi semenčicami moža večja ? Ali lahko določimo, da presadimo manj zarodkov v maternico ( in s tem zmanjšamo tveganje večplodne nosečnosti) in zamrznemo ostale zarodke? Ali lahko ponudimo zdravljenje neplodnemu moškemu zaradi genske napake, ko vemo, da bo otrok nosilec iste napake ? Ali ni umetna oploditev v nasprotju z mojim verskim prepričanjem ? To so vsakdanja vprašanja, ki od zdravnika in biologa lahko zahtevajo dodatno izobraževanje. Paru je treba to razložiti in se skupaj odločiti za pravo pot."  
Kako gleda na umetno oploditev Cerkev?
"Cerkev nasprotuje spočetju, ločenemu od dejanja ljubezni med žensko in moškim, to je  procesu v laboratoriju. Drugi razlog za prepoved je odnos do zarodka. Zarodek je živo bitje, ki ga moramo spoštovati kot vsakega človeka. Če pa se do zarodka obnašamo kot do stvari (zamrzovanje in raziskovanje zarodka), je to napačno. Tretji razlog pa je kakršnokoli darovanje spolnih celic."
Je novela, ki v Sloveniji dovoljuje osemenitev oz. umetno oploditev samskih žensk v primerjavi s svetom izjema?
"Pri pisanju zakona o OBMP smo se strokovnjaki držali navodil, ki so bila prisotna v evropskih zakonodajah z dolgo tradicijo tega zdravljenja. Te zakonodaje so sledile strogim smernicam  medicinske stroke, prava in etike. Povsod je bila prisotna skrb do para, zarodka in bodočega otroka (z ohranitvijo pravic otroka). Upravičena do OBMP sta mož in žena - živa v času izvajanja OBMP- poročena ali v zunajzakonski zvezi (otroku je bila pravica do matere in očeta tako zagotovljena), pri katerih je bil vzrok za neplodnost ugotovljen in je potreboval zdravniško pomoč.
Novela zakona, sprejeta v parlamentu konec aprila letos, predvideva, da je upravičena do OBMP tudi samska ženska, da je možno darovanje zarodkov in da je dovoljeno posmrtno darovanje zarodka.V Evropi obstajajo države, ki imajo zakonodajo o OBMP (Francija, Nemčija, Avstrija, Španija), druge pa ne (Italija, Belgija, Finska). V državah z zakonodajo (razen v Španiji) je postopek OBMP dovoljen le paru v zakonski ali zunajzakonski zvezi (v Nemčiji je socialno krit le postopek pri poročenem paru). Pri večini evropskih držav je prevladovala skrb za otroka. Konvenciji Združenih narodov in Sveta Evrope predpisujeta, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki glavno vodilo otrokove pravice. Osemenitev samskih žensk so torej zavrnili, ker menijo, da otroku ni dobro, če se rodi samski ženski in brez očeta. Sprejeta novela je v nasprotju z navodili OZN in Sveta Evrope ter zakonodajo večine evropskih držav."
Je sprejem tako radikalne novele zakona prelomnica?
"Sprejem novele je vsekakor nenavaden in sporen. Parlament je sprejel novelo po hitrem postopku ob izrednih potrebah države zaradi upadanja število rojstev v Republiki Sloveniji in opaznega povečanja števila primerov neplodnosti pri moških in ženskah. To je le pretveza, saj vemo, da se s predlogom za osemenitev samskih žensk rodnost v naši državi ne bo nič spremenila. Parlament ni upošteval nasprotovanja noveli zakona s strani medicinske in pravne stroke in komisije za medicinsko etiko.
Predvsem zakon zdravnikom vsiljuje, da naj bi delali proti svoji etiki. Zdravnik je dolžan ukrepati tam, kjer ugotovi organsko napako. Osemenjevati zdrave samske ženske je vrh nesmiselnosti in v tako dejanje se slovenski zdravnik ne bo spustil. Poleg tega pomeni tudi kratenje pravic do zdravljenja zares bolnemu državljanu. Z referendumom nam bo dana možnost izraziti se o tem."
Pogovarjal se je Tino Mamić

Objavljeno v mesečniku Ognjišče, maja 2001, pred referendumom, ki je z veliko večino zavrnil pravico zdravih samskih žensk do brezplačne umetne opoloditve

Posvojitev otroka: čakati ali plačati

V Sloveniji je skoraj nemogoče posvojiti otroka, v tujini pa znašajo stroški najmanj 10.000 evrov. Čeprav se se z neplodnostjo sooča že vsak peti par, je posvojitev otroka težavna in pot do nje dolgotrajna. Posvojitev že v nekaj mesecih pa je mogoča, če se odpravimo v tujino, kjer za postopek odštejemo vsaj deset tisočakov. A posvojitev ni pravljica, opozarjajo poznavalci.
V Sloveniji ima težave s spočetjem otroka že vsak peti par. Zaradi onesnaženosti (predvsem gre za pesticide v podtalnici) in vse bolj stresnega življenja bo v prihodnosti neplodnost problem vsakega tretjega para. Čeprav statistika ne pritrjuje tem izračunom, ki so jih naredili mednarodni strokovnjaki, pa so klinike za zdravljenje neplodnosti vse bolj obiskane. Precej neplodnih parov namreč statistika ne zajema: takih, ki že imajo enega otroka, ali takih, ki se nočejo zdraviti na kliniki. Nekateri pari se odločajo za biomedicinske postopke, ki so za druge etično sporni, tretji razmišljajo o posvojitvi.
Neplodnost med mlajšimi pari običajno ne predstavlja težav. Pravzaprav obratno, plodnost marsikomu predstavlja težavo, ki jo odpravlja dolga vrsta kontracepcijskih sredstev. Študij, iskanje zaposlitve in načelo najprej štalca, potem kravca odločitev za rojstvo podaljšujejo tja proti tridesetemu letu. Čeprav je, zdravstveno gledano, idealna starost ženske za rojstvo otroka od 20. do 24. leta, so tako mlade mamice vse večja redkost.
Ker se vse več parov za rojstvo otroka odloča po tridesetem letu, ko je možnosti za zanositev pol manj kot desetletje pred tem, se hitro zgodi, da se soočijo z neplodnostjo. Strokovnjaki pravijo, da o neplodnosti para govorimo, ko ženska kljub rednim spolnim odnosom dva- do trikrat tedensko v enem letu ne zanosi. Zdravljenje velikokrat ni preprosto in traja mesece ali celo leta.
In tako velikokrat nastopi panika. Koliko zgodb ljudje pripovedujejo o parih, ki so poskusili vse, nato pa obupali in dobili otroka po naravni poti! Enako velja za pare, ki so zaradi neplodnosti posvojili otroka, nato pa dobili še svojega rodnega otroka.
29 srečnežev
V Sloveniji je posvojitev težavna, saj na otroka čaka več kot 300 parov, medtem ko je posvojenih otrok letno le nekaj več kot 30. Letos je bilo srečnih parov, ki so bili izbrani, 29. Izbranci so srečni zato, ker strokovnjaki centrov za socialno delo za otroka vedno iščejo najprimernejše starše, ne pa obratno.
Posvojitev je pravica otroka, ne pa neplodnega para. Desetletno čakanje torej še ne pomeni, da je par prvi v vrsti. Lani je bilo v vsej državi posvojitev 39, predlani pa 37. Nekaj je bilo mednarodnih, nekaj domačih, a točnih številk ni. “S tako dolgega seznama je seveda nemogoče primerjati vse med seboj,“ pojasnjuje strokovna sodelavka Centra za socialno delo Ajdovščina Janja Batič. Zato v praksi najprej iščejo primerne posvojitelje po geografskem ključu, nadaljuje ajdovska diplomirana psihologinja: “Tako kot pri rejništvu najprej pogledamo po okolici, po Primorskem.” Par, ki se odloči za posvojitev, najprej opravi vse postopke na svojem centru za socialno delo. Strokovna ekipa centra pripravi socialno, psihološko in pedagoško poročilo o kandidatih, pove Batičeva.
Slavnostna posvojitev
Posvojitev je lahko tudi svečan dogodek, ko nadomestni starši dobijo otrokov rojstni list. Dogodek ima velik pomen tako za posvojenca kot tudi za njegovo novo sorodstvo. V rojstnem listu so kot starši vpisani posvojitelji.
Nekateri kandidati za posvojitelje se zaradi majhnih možnosti odločijo, da bi vzeli otroka tudi v rejo, nadaljuje psihologinja. Glavna razlika ali problem pri odločitvi za rejo ali posvojitev so stiki z biološkimi starši in sorodniki. Pri rejništvu se stiki spodbujajo, pri posvojitvi pa o tem odloča samo posvojitelj, ki se v skladu z roditeljskimi pravicami lahko odloči, da stike prepreči, razloži Batičeva: “Pri nas je ogromno dolgotrajnih rejništev, čeprav bi rejništvo načeloma moralo biti začasno, kratkotrajno, s ciljem, da se otrok vrne v matično družino.“
Posvojitev ni pravljica
A vendar posvojitev ni preprosta. Še zdaleč ni dovolj, da se par odloči in sprejme otroka. Mag. Viktorija Bevc, ki že 17 let vodi program priprave na nadomestno starševstvo v društvu Deteljica, pravi, da je priprava ključna. Pri večini parov namreč neplodnost pusti posledice, ki vplivajo na odnos med partnerjema. Veliko zdravstvenih postopkov, mehanično spolnost, napetost, žalost.
“Prvi cilj našega programa je, da se partnerji sprejmejo taki, kot so, in se soočijo z jalovostjo. Par mora preusmeriti svoje življenjske cilje in se usmeriti nase. Sprijazniti se morata, da mogoče nikdar ne bosta dobila otroka in da se bosta mogoče izpolnila na kakšnem drugem področju. Prvo je ustvariti dobro, tvorno partnerstvo,” pravi Bevčeva, ki je kot diplomirana socialne delavka zaposlena na centru za socialno delo Ljubljana-Šiška.
Opozarja, da par sicer lahko dobi otroka in ga ima kot nadomestek, a se to ne konča dobro: “V ponedeljek je bil pri meni 27-letni posvojenec, ki je rekel, da se je vse življenje čutil kot nadomestek za otroka, ki ga ni bilo. Prejšnji teden sem govorila z 21-letno posvojenko, in je rekla, da sta ji starša kot vzrok za posvojitev navedla smrt njunega otroka. To je vedno čutila.”
Drugi cilj programa priprave je ugotovitev realnih pričakovanj. Večina parov si namreč želi zelo majhnega, zdravega in belopoltega otroka. “Taka pričakovanja so iluzorna. V programu pa pari slišijo izkušnje posvojiteljev, prisluhnejo njihovim težavam in vidijo posvojene otroke. Tako si oblikujejo realno sliko o tem, kaj posvojitev je in kaj zahteva od posvojiteljev za otrokov zdrav razvoj.”
Zanimivo pa je, da je med pari, ki gredo skozi triletni program Deteljice, kar 27 odstotkov takih, ki zanosijo kljub predhodnim težavam z neplodnostjo. Prav ta “stranski cilj“ dokazuje, da je jalovost velikokrat psihičnega izvora.
Bevčeva pravi tudi, da je posvojiteljska družina nekaj posebnega: “Nikoli ne more, pa tudi ne sme pozabiti, da je otrok prišel po poti posvojitve. Posvojitelji ne smejo pričakovati, da bodo za posvojenca prvi. Prva sta roditelja. Posvojitelja sta samo nadomestna starša, pa čeprav se kruto sliši.“ Posvojeni otroci se morajo tudi soočiti s svojimi koreninami, čemur se nekateri posvojitelji skušajo izogniti.
Obsesija po otroku
Brskanje po spletnih straneh s številnimi forumi o neplodnosti kaže, koliko truda, časa in življenjske sile nekateri pari žrtvujejo na poti do otroka. Podobno velja za pare, ki skušajo otroka posvojiti. Ali ne meji vse skupaj že na obsesijo? Bevčeva odgovarja: “Nekateri svojo obsedenost z željo po posvojitvi rešijo tako, da otroka za velik denar dobijo iz tujine. Če s tem občutkom lahko živijo, bodo to tudi naredili. A vendar bodo ceno kasneje še enkrat plačali.” V svojem magistrskem delu dokazuje, da je uspešnih posvojitev, kjer otrok dobi celostno podporo, tudi če išče svoje biološke korenine, le med 12 in 18 odstotki.
Tudi Izolanka Eva Cerkvenik, ki je za boljšo informiranost o zdravljenju neplodnosti in posvojitvah ustanovila društvo Živa, poudarja, da posvojitev ne sme biti izhod v sili: “Je pa naloga centrov za socialno delo, da s parom to razčistijo in predelajo.“
Če otroka ne moreš dobiti po naravni poti, pride do velike stiske, pravi Cerkvenikova: “V Sloveniji najbolj manjka psihološko svetovanje paru v času pred posvojitvijo. V tujini zdravljenje neplodnosti pomeni tudi psihološko obravnavo.“
Mednarodne posvojitve
V revnejših državah je veliko otrok, ki potrebujejo nadomestne starše. V razvitih državah zato vlade, pa tudi ministrstva vse bolj razvijajo mednarodne posvojitve. Mediji so polni zvezdnikov, ki v soju žarometov posvojijo otroke iz držav tretjega sveta.
V ZDA, ki sprejmejo največ posvojenih dojenčkov bele polti iz vsega sveta, lahko govorimo o zelo razviti poslovni dejavnosti. Številne agencije, ki po internetu iščejo starše za otroke, spominjajo na trgovino z belim blagom. Čeprav v ZDA sicer oglašujejo celo nedeljske maše, pa gredo njihovi oglasi za mednarodne posvojitve čez mero dobrega okusa. Američani v Rusiji in Ukrajini dobijo otroke iz “prvega kroga”, saj plačajo največ.
V Sloveniji je zanimanje za posvojitve iz tujine v zadnjih letih zelo naraslo. Pravzaprav se je nekaj podobnega dogajalo že v rajnki Jugoslaviji, ko so otroke iz južnih republik posvajali slovenski in hrvaški starši. Danes je zaradi državnih meja to skoraj nemogoče, saj novonastale države niso podpisnice haaške konvencije, ki omogoča mednarodne posvojitve.
Izjema je Makedonija, s katero je Slovenija podpisala dvostransko pogodbo, s katero so se vrata v sirotišnice odprla. Makedonija je za Slovence vabljiva tudi zaradi sorodnosti jezika in kulture ter razmeroma nizkih stroškov. Cerkvenikova pravi, da oddaja prošnje v Skopje ni dovolj, saj par začno resneje obravnavati šele po več kontaktih in obisku. “V Makedoniji dajejo v mednarodne posvojitve največ romske otroke. Slovenci si sicer res najbolj želijo belopoltih posvojencev, a ne zaradi rasnih predsodkov, ampak zato, ker menijo, da bodo tako otroci imeli manj težav pri vključevanju v okolje,” pojasnjuje predsednica društva Živa in poudarja, da se moramo otresti predsodkov o Romih, kar dokazuje tudi praksa.
Prav je, da nadomestni starši otroku ne preprečujejo stikov z domovino. Slovenski par, ki je pred kratkim posvojil ruskega otroka, se sedaj uči ruščine in spoznava rusko kulturo. “Če posvojimo otroka v tuji državi, sprejmemo tudi tamkajšnjo kulturo, navade, vero. Otrok ima pravico vedeti, od kod prihaja,” pravi Cerkvenikova.
Posvojitve po zvezah
Veliko je govoric, da je v Sloveniji posvojitev možna tudi po zvezah. Kar nekaj politikov in direktorjev je v zadnjih letih posvojilo otroke, je zatrdil socialni delavec, ki je hotel ostati neimenovan. Na vprašanje, ali se to res dogaja, se Viktorija Bevc nasmehne in pove: “Res je, da je več politikov posvojilo otroka. A v 17 letih delovanja našega programa nismo med nami imeli nobenega politika.“

Rejništvo v Sloveniji
* 1167 otrok v rejništvu
* 695 rejnikov z rejenci
* 109 prostih rejnikov
objavljeno v Primorskih novicah 17. X-bra 2009

09. julij 2012

Hiša iz slame kot alternativa

Gradnja hiše iz slame ni samo ekološka, ampak tudi kakovostna in poceni gradnja. Tovrstne hiše po svetu kljubujejo vsem vremenskim vplivom že stoletja. V okolici Postojne načrtujejo tudi že prvo naselje hiš iz slame.

Jure Požar v pisarni s pohištvom iz slamnatih bal
Pravzaprav ne gre za hišo, ki je narejena samo iz slame, kot jo poznamo iz pravljice o volku in treh prašičkih. Skelet tovrstne hiše je namreč klasičen: na vogalih so trdni stebri, med njimi pa še nosilne vezi iz betona, železa ali lesa. Zidovi pa so sestavljeni iz velikih zidakov, napolnjenih s stisnjeno slamo.
V Postojni se nad tovrstno gradnjo navdušuje Jure Požar. Ekološko zavzet nepremičninski posrednik Požar načrtuje v bližnji prihodnosti zgraditi več slamnatih stanovanjskih hiš. Točnega kraja gradnje zaenkrat še noče izdati, pove le, da gre za okolico Postojne. Izkušnje že ima, saj je v Vrtojbi že gradil pomožni gospodarski objekt.
Slamnata gradnja pa je zanj bolj življenjska filozofija kot posel. Svoje znanje namreč ponuja tudi brezplačno. Konec maja je tako pripravil delavnico za pripravo ometa iz gline.
In konkurenca, se je ne boji, da tako širokodušno ponuja znanje? “Konkurenca bi me razveselila. Prostora je dovolj,” se zasmeji Požar, ki se z gradnjo po naročilu ne ukvarja, ponuja pa profesionalno svetovanje in načrtovanje. Gradnja s slamo ni zahtevna in je zelo primerna za samograditelje, saj lahko bale slame prenašajo tudi ženske in starejši, pove Požar.

Ogromno podatkov o slamnati gradnji je na spletu. Obstaja tudi postojnsko Združenje za slamanto gradnjo, ki ima svoj profil na Facebooku: http://facebook.com/slamnata.gradnja
Zanimiva je tudi ugotovitev gradbenega inženirja Luke Lampreta, ki je lani na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo diplomiral o slamnati gradnji. “Moji pomisleki pred izdelavo diplomske naloge o težavah z glodavci, požarni ogroženosti objekta, premajhni lastni teži in še čem niso bili utemeljeni. Pravilno zgrajen objekt iz slamnatih bal je dovolj požarno varen, odporen proti glodavcem ter dovolj težak, da ga veter ne odpihne,” je zapisal v diplomskem delu.
KOMENTAR (link)
Ko se ozremo v zgodovino, najdemo podoben način gradnje tudi v tradicionalnem slovenskem stavbarstvu. Osnovo so tvorili trdno zgrajeni vogali, med njimi pa so gradili kamnite zidove, sestavljene iz dveh vzporednih zidov, ki so bili le tu in tam povezani s prečno postavljenim kamnom. Vmesni prostor pa so naši predniki napolnili s kamnitim drobirjem, blatom in - slamo. Tako so hišo toplotno izolirali.
Prave slamnate hiše že več kot sto let postavljajo v ZDA. Najstarejša, ki še vedno služi svojemu namenu, je bila postavljena daljnega leta 1903. V Franciji pa se trenutno za dobrega četrt milijona evrov prodaja slamnata hiša maison Feuillette, ki šteje točno 90 let.
Sodobne slamnate hiše v Evropi so začeli graditi leta 1989. Vsako leto jih je več, na Norveškem pa imajo pet let tudi že vrtec iz slame. V Sloveniji je hiš iz slame pet.
Slamnate bale v Sloveniji še niso uradni gradbeni material, za razliko od Avstrije in Nemčije, kjer so. Certifikati kakovosti dokazujejo, da je ometana bala nosilna in odporna na požar kar 90 minut.
Pšenica, ki v teh dneh zori, je tudi gradbeni material. Iz slame, ki jo po mlačvi danes le odvržemo, lahko gradimo hiše.
Na zunaj je edina razlika med slamnato in opečnato steno v debelini zida: opečnati zid s 25 centimetrsko izolacijo je debel 47, slamnati pa 56 centimetrov. V ceni pa je razlika večja: opeka je 17 krat dražja od slame. Celotno gradivo za hišo je iz slame je tako za polovico cenejše od klasičnega gradiva.
TINO MAMIĆ
 


Članek je bil objavljen v dnevniku Primorske novice junija 2012

04. julij 2012

Grobišč je več kot 200

Čeprav seznam prikritih grobišč na Primorskem vsebuje 131 lokacij, pa bo končna številka veliko višja. Zgodovinar Renato Podbersič, ki nam je marca 2009 v okolici Mirna in Vrtojbe pokazal nekaj neevidentiranih grobišč, pravi, da bo končna številka več kot 200.
Podbersič kaže grobišča Pod Rosico (levo) in nad Renčami
Seznam evidentiranih prikritih grobišč, ki ga že več let izdeluje vladna komisija za prikrita grobišča, se bo na Primorskem še precej podaljšal. Nekatere občine, ki jih doslej še ni na seznamu, namreč še niso obdelane. “Manjkajo grobišča v občini Brda, Miren-Kostanjevica in Šempeter-Vrtojba,” pravi Renato Podbersič iz Nove Gorice, ki kot magister zgodovinskih znanosti to temo raziskuje na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani.
Podbersič je zbral vrsto pričevanj o povojnih, pa tudi medvojnih pobojih, ki jih je zakrivila komunistična revolucionarna stran. Ti niso še tako raziskani kot povojni, saj so jih doslej našli le dobrih 20. Podbersič opisuje grobišče Pod Rosico, ki se nahaja v Velikih dolinah med Vrtojbo in Biljami, ki je bilo v 60-ih letih prejšnjega stoletja še zaraščeno z gozdom, in so ga nato posekali in preorali. Danes so tam vinogradi vipavske kleti. Med oranjem so naleteli na človeške kosti, ki so jih potem odpeljali neznano kam, pojasnjuje Podbersič. Šlo je za ljudi iz Gorice in okoliških krajev, ki so jih likvidirali od leta 1943 naprej, pravi: “To so počeli pripadniki sabotažne skupine mirenskega okraja, ki je nastala na pobudo načelnika varnostno-obveščevalne službe (VOS) za Primorsko Mira Perca Maksa. Na našem koncu ji je poveljeval Ivana Sulič Car in jo imenujejo tudi biljenska grupa. Člani skupine so bili še Branko Stepančič Slovenko, Rozin Beč Lojze, Kamilo Stepančič, Darko Silič Igor in Robert Srebrič-Svarun.”
Podbersič je dobil tudi nekaj imen umorjenih. Kot primer omeni polsestri Ano Jarc in Cvetko Mozetič iz Vrtojbe, ki sta verjetno umrli zaradi osebnega maščevanja: “Kadar sta od Nemcev nosili polne predpasnike tobaka in zdravil partizanom, so tudi Nemci vedeli, da to gre kakšni organizaciji. Če bi dekleti bili proti partizanom, jim ne bi nosili sredstev za njihovo vojsko. Mož, ki je dekleti nazadnje videl mi je pravil, da so ju peljali čez most v Renčah. Obtožba: da hodijo z Nemci.” Domačinka iz Vrtojbe je pričala, da so uboj zakrivili domačini: “Vsi so kazali s prstom na Venčka, da kam so ju odpeljali.”
Betonski napis Tito nad Renčami, ki ga še vedno kljub sodbi ustavnega sodišča redno obnavljajo, leži nad grobovi slovenskih partizanskih žrtev
Podbersič nas je peljal še k drugim lokacijam. Eno tako je v Pavloncah pri Mirnu, stisnjeno pod Kras. Malce naprej pa so domnevna grobišča ob reki Vipavi pri Vrtočah, predvsem ob predelu Pri Šelu, na orehovski strani. Pod kraškim robom nad Renčami, pod nedavno obnovljenim napisom TITO, naj bi bilo glede na pričevanja pokončanih več ljudi. Med likvidatorji na tem območju je sebe omenjal tudi pokojni vosovec Zdenko Zavadlav. Komisija za prikrita grobišča seznam grobišč še dopolnjuje in ima v načrtu popis evidentiranja tudi novih lokacij na Goriškem, pravi njen predsednik Jože Dežman. Raziskovanje je precej oteženo, ker veliko prič še vedno molči, a vendar Dežman ocenjuje: “Tudi na Primorskem padajo tabuji in dobivamo vse več informacij.”
Čeprav mineva od osamosvojitve že veliko let, številne priče o povojnih izvensodnih pobojih še vedno molčijo. Po odprtju Hude Jame pa so se stvari začele premikati: na policiste in zgodovinarje se je začelo obračati vse več ljudi, ki se spominjajo takratnih dogodkov ali so zanje slišali od najbližjih.
Ko smo v časniku Primorske novice objavili novico, da se bo število znanih zamolčanih grobišč na Primorskem zvišalo na več kot 200 (doslej je bilo znanih 131), je začel telefon na Študijskem centru za narodno spravo, številka 01-230-67-08 brneti skoraj brez odmora. Na to številko namreč lahko kličejo ljudje, ki imajo nove informacije o prikritih grobiščih na Primorskem.
“V ponedeljek je telefon nenehno zvonil. Priče z dragocenimi in novimi informacijami pa so se oglašale tudi v naslednjih dneh,” je povedal novogoriški zgodovinar Renato Podbersič, ki na študijskem centru raziskuje povojne poboje na Primorskem. Že nekaj ur po izidu časnika so tako od priče iz vasi Bač pri Knežaku izvedeli za še eno grobišče, v katerem je osemnajst nemških vojakov. Morilci so žrtve pred ustrelitvijo slekli do golega, obleke pa pustili v bližini grobišča. Domačini so iz oblek vzeli dokumente umorjenih in jih čez nekaj let poslali po pošti na njihove naslove v Nemčijo. Svojci ubitih so na grobišča v okolici postavili križe, ki jih je tajna policija (Udba) dala v nočni akciji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odstraniti, je še povedala priča.
Podatki, ki jih priče posredujejo, so zelo dragoceni za rekonstrukcijo dogodkov, saj so likvidatorji pred uboji večino žrtev slekli in jim odvzeli vse dragocenosti, kar onemogoča ugotavljanje nacionalnosti žrtev. S pomočjo pričevanj lahko zgodovinarji ugotovijo imena domnevnih žrtev, samo s pomočjo posmrtnih ostankov pa le genetski profil žrtve. Tega potem primerjajo s profilom, ki ga določijo s pomočjo ustne sline domnevnih sorodnikov žrtve. Metoda se je že nekajkrat pokazala za uspešno tudi v zadnjih letih.
Doslej za povojne zločine ni pred sodiščem v Sloveniji odgovarjal še nihče. A vendar so po pripovedovanju prič nekateri krvniki ali njihovi sodelavci še vedno živi. V tem trenutku je bolj kot kaznovanje za zgodovinarje in javnost pomembna resnica. Predsednik komisije za zamolčana grobišča Jože Dežman pravi, da so imeli do sedaj že vsaj pet primerov, ko so za grobišča izvedeli od ljudi na smrtni postelji. Nekega grobišča na Storžiču, pravi, pa ne bi nikoli odkrili, “če ne bi mati na smrtni postelji svojemu sinu povedala, kje se nahaja”.
Besedilo je iz dveh člankov, objavljenih marca in aprila 2009 v dnevniku Primorske novice. Nekaj dni zatem je bil avtor Tino Mamić proti svoji volji prestavljen iz redakcije politike na lahkotnejšo prilogo. Neuradno je bilo slišati, da se je za to zavzela stranka Zares, katere aktivna članica je nekdanja direktorica časnika Primorske novice Barbara Verdnik. Ali je to res, uradno ne vemo. Dejstvo pa je, da je Tino Mamić pokrival predvsem zunanjo politiko in da je zaradi evropskih volitev na željo urednikov predčasno končal očetovski dopust. A vendar je bil kmalu po objavi članka o pobojih, sredi volilne kampanje, prestavljen na prilogo Sobota. Primorske novice so bile nato edini slovenski dnevno-informativni medij, ki na povolilni ponedeljek ni imel komentarja o volitvah. To je delček zgodbe o pritiskih, cenzuri in samocenzuri na Primroskih novicah, ki je privedla do tega, da sta direktor Primorskih novic Leon Horvatič in odgovorna urednica Vesna Humar skušala disciplinirati novinarja Tina Mamića s pisnim opozorilom pred odpovedjo. 
VEČ O TEM     
IN ŠE VEČ O TEM

Sesut mit o brezmadežnem partizanstvu na Primorskem

Podbersič: "Vosovci so pogosto
morili brez vsakih dokazov"
V zadnjih letih je nastala cela vrsta študij, ki obdobje druge svetovne vojne postavlja v povsem novo luč. Novogoriški zgodovinar mag. Renato Podbersič je več let raziskoval temno plat partizanskega boja in revolucije na Goriškem in Vipavskem. Mit o povsem brezmadežnem partizanstvu na Primorskem se sesuva, dokazuje ne le Podbersič, ampak tudi popis žrtev druge svetovne vojne. Partizani so namreč tudi na Primorskem pobili več Primorcev kot pa okupatorjev.
Pogosto slišimo izrek, da na Primorskem ni bilo državljanske vojne. Ali to drži?
Kar drži, na Primorskem ni bilo klasične državljanske vojne. Še v tedanji Ljubljani pokrajini je ni bilo, kajti izvorno in sistematično revolucionarno nasilje nekaj takšnega, kot je pojav državljanske vojne, že v osnovi onemogoči. V glavnem je šlo za samoobrambo pred tem nasiljem, ki je bila izsiljena z nastopom revolucije. Revolucionarno nasilje se je na našem koncu zaradi posebnega mednarodno-pravnega položaja Primorske začelo kasneje. Italijanske oblasti so imele tedanjo Julijsko krajino za sestavni del svoje države, zato tukaj tudi ni prišlo do ustanovitve posebnih protikomunističnih enot, npr. vaških straž, kot se je to zgodilo v Ljubljanski pokrajini. Na Primorskem so pod plaščem osvoboditve, tako želene med našimi predniki, tujo komunistično ideologijo prodajali domači ljudje in odposlanci. Po navodilih iz Ljubljane. Preobrat in zaostritev razmer je pomenil prihod Aleša Beblerja, ki je na Primorsko dospel novembra 1942 po nalogu centralnega komiteja slovenske komunistične partije (CK KPS) in izvršilnega odbora Osvobodilne fronte (IO OF). Bebler je imel vsa pooblastila in je o delu redno poročal v Ljubljano. Aleš Bebler je že poleti 1942 predlagal CK KPS, da je napočilčas, ko je treba spodbuditi partizansko gibanje tudi na Primorskem. Hkrati se je zavedal, da mu zaupanje v Ljubljani daje veliko moč za ukrepanje na Primorskem.
Jože Možina o tem, zakaj je
titoizem na Primorskem
tako močan (LINK)
Je bilo partijsko nasilje na Primorskem enako obsežno kot v Ljubljanski pokrajini?
Ključ za razumevanje revolucionarnega eksperimenta, ki je bil natančno predviden že preden se je vojna začela, se kaže tudi v tem, da se je kljub številnim primorskim posebnostim, kot je velika naklonjenost do partizanov, odvila ista revolucionarna "pravičnost" kot v osrednji Sloveniji. To velja tako za čas ob koncu vojne kot tudi za celotno vojno obdobje. Dejstvo, da je partizanski boj organizirala in v nadaljevanju monopolno obvladovala komunistična partija, je vodilo v napoved in delno s prehajanjem v t. i. drugo fazo revolucije tudi že v uresničevanje revolucionarnega prevzema oblasti z značilnostmi sovjetskega sistema.

Koliko žrtev je bilo med Primorci? Kdo so bili povzročitelji?
Protifašizem in slovenstvo sta na Primorskem tesno povezana in prav zaradi tega je bila Primorska tako dovzetna za narodnoosvobodilni boj. Po podatkovni bazi žrtev II. svetovne vojne, ki jo je pripravil Inštitut za novejšo zgodovino, je na Primorskem in v Reški pokrajini med junijem 1940 in januarjem 1946 žrtev, katerih smrt so povzročile partizanske formacije v času vojne ali pa povojni vojaškopolicijski organi novih komunističnih oblasti 1077. Med njimi je 538 žrtev, ki po vojnem statusu pripadajo civilistom (v 15 primerih so to civilnežrtve zaradi nesreč, ne pa revolucionarnega nasilja), pri 102žrtvah pa ni mogoče ugotoviti vojnega statusa oziroma njihove udeležbe v vojni. Vse druge žrtve (437) so vojaške osebe, delujoče na omenjenem območju. Sam sem v knjigi objavil poimenski seznam 364žrtev partizanskega gibanja na Primorskem: gre za dokaj popoln seznam za območje Goriške in Vipavske.
Naslovnica knjige z napisom Tito nad
Renčami
Koliko pa je bilo vseh žrtev?
V istem viru je navedeno, da je med drugo svetovno vojno in takoj po njej v Sloveniji po dozdajšnjih podatkih življenje izgubilo 97.506 oseb, kar predstavlja 6,5 odstotno izgubo takratnega prebivalstva. Izgube na Primorskem znašajo 14.661 žrtev in so pod slovenskim povprečjem, to je 5,6 odstotka. Še pogled na strukturo žrtev na Primorskem: partizani predstavljajo najštevilčnejšo skupino, to je 6353 žrtev, med aktivisti in partizanski sodelavci je bilo 539 žrtev, med civilnim prebivalstvom 4129, v protirevoluciji 218 (večji del leta 1944), v italijanski vojski pa je umrlo okoli 1270 Primorcev. Med slovenskimi pokrajinami je Primorska najbolj podobna Gorenjski.
Kdaj se je začelo partizansko nasilje?
Po dosedanjih podatkih je prva žrtev Leopold Kobal iz Erzelja. Ustrelili so ga v začetku decembra 1941, ko se je vračal iz gostilne na Gočah. Spomladi 1943 pa se je tudi na Primorskem začelo stopnjevati revolucionarno nasilje. Pred kapitulacijo Italije je na Goriškem nedvomno najbolj odmeval naročen umor Iva Brica iz Dornberka. Ustrelili so ga na travniku med košnjo vpričo dveh mladoletnih sinov.
Kdo je moril?
Večino umorov je izvedla Varnostno obveščevalna služba (VOS). O usodi pobitih se je velikokrat odločalo brez vsakršnih dokazov in možnosti obrambe obtoženih. Ob tem je vredno spomniti, da je že avgusta 1943 slovenski glavni štab izdal odredbo o delu in organizaciji partizanskih sodišč, kar je septembra potrdil tudi vrhovništab. Ti vosovski umori so pri domačem prebivalstvu, ki je bilo večinsko verno, vzbujali zgražanje in odpor. Nastopila je močna partijska propaganda, ki pa kljub vsemu ni mogla odpraviti gneva prebivalstva. Partija je umorjene največkrat kar razglasila za narodne izdajalce ali sodelavce okupatorja.
A vendar bi nekatere likvidacije Slovencev lahko pripisali tudi kolaboraciji? V fašistični stranki je bilo namreč kar veliko Primorcev…
Podbersič in Možina na predstavitvi
knjige v Ljubljani
Vaša ugotovitev je precej točna. Zlasti v obdobju do kapitulacije Italije poznamo kar nekaj umorov fašističnih zaupnikov in ovaduhov, posebej na Vipavskem. Ne smemo pozabiti, da je bilo fašistično zatiranje zelo hudo in vojni čas je marsikdo izrabil tudi za poravnavanje računov do dovčerajšnjih krutih zatiralcev. Po drugi strani pa moramo vedeti, da so mnogi nekdanji fašisti, potem "naredili" kariero v vrstah komunistične partije. V knjigi sem objavil pričevanje partizana, ki je nekočslišal, kako so se partizanski oficirji zaupno pogovarjali z vaškim ovaduhom iz neke briške vase. Ko je ta ovaduh odšel, je ta partizan pristopil in protestiral, češ, zakaj se naslanjajo na znanega fašista in ovaduha. Partizanski oficir mu je odgovoril: »On je bil dober fašist in sedaj bo dober komunist, kar pa ti ne boš nikoli!«
Partizanskih likvidacij nihče ne zanika. A vendar lahko marsikatero pripišemo tudi vaškim zameram ali sporom zaradi ljubosumja.

Članek Tina Mamića o pobojih, ki jih je raziskoval Podbersič, in ki je privedel do njegove premestitve na Primorskih novicah (LINK)
Drži, da je partizansko nasilje velikokrat izhajalo iz nasilne prilastitve oblasti posameznikov, ki so se sicer formalno prištevali k partizanom, vendar so delovali kot nekakšni lokalni vojvode in terorizirali domačine, včasih pa tudi poravnavali osebne račune. Večkrat v preteklosti se je pokazalo, da je ravno vojni čas pravšnji za poravnavanje preteklih zamer. Tudi pri nas. Je pa res, da so se tovrstna obračunavanje dogajala na vseh vpletenih straneh.
Večina Primorcev je bila povezana s partizani. Večina partizanov pa se verjetno ni strinjala z nasiljem nad rojaki?
Primorce je bilo sprva lažje pridobiti za boj proti okupatorju, saj je veljala parola, povežemo s komerkoli, samo da se rešimo Italijanov. Temu geslu ni sledilo le ljudstvo, ampak tudi večina primorskih duhovnikov. Znanemu duhovniku in narodnemu delavcu VirgiluŠčeku pripisujejo celo besede: "Rajši kot pod Italijo, rajši pod hudiča." Zato je bila komunistična taktika na Primorskem prefinjena. Tako je Aleš Bebler jeseni 1942 naročal, da mora biti represivna politika skrajno previdna. Glede umorov je bilo po njegovem potrebno prisluhniti terenu, nadalje je naročal, da je potrebno včasih umore nadomestiti z bojkotom, pritiskom in izolacijo. Svetoval je tudi okrepitev boja za omahljivce, zlasti srednje sloje in svetoval pritegnitev predstavnikov nevtralne sredine.
Je bila med partizani in domobranci še kakšna vmesna, tretja pot?
Bila je, posebej močna na severnem delu Primorske. Poznamo jo pod imenom "goriška sredina". Med njenimi pripadniki najdemo tudi veliko uglednih duhovnikov in krščanskih laikov. Obravnava te skupine se je razmahnilašele v zadnjih letih, o njej sta pisala predvsem dr. Boris Mlakar in dr. Bojan Godeša. Zanimivo, da ji je veliko svojega raziskovalnega dela posvetila dr. Mira Cencič, ki sicer ni poklicna zgodovinarka, vendar s svojim delom vedno znova dokazuje, da ji resno znanstveno delo ni tuje. Na to temo je lani izdala zanimivo knjigo "Primorska sredina v primežu bratomorne vojne", ki pa je bila spregledana. Predstavitve te knjige so bile v Ljubljani in Trstu, drugod na Primorskem pa ne.
Še danes je Primorska veliko bolj tolerantna do komunizma in titoizma kot preostala Slovenija. Zakaj? Je Primorska bolj t.i leva?

Renato Podbersič se je rodil leta 1970 v Šempetru pri Gorici, doma je iz Vrtojbe živi pa v Novi Gorici. Diplomiral in magistriral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot zgodovinar raziskuje slovensko polpreteklo zgodovino na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani. Redno sodeluje na mednarodnih posvetih in simpozijih v organizaciji različnih evropskih ustanov, ki se ukvarjajo s proučevanjem totalitarizmov. Podbersič je zelo dober poznavalec judovske zgodovine v tem delu Evrope pa tudi zgodovine soške fronte. Deluje v uredniškem odboru revije Na fronti in je predsednik Zgodovinskega društva za Severno Primorsko. Nedavno je izšla njegova knjiga Revolucionarno nasilje na Primorskem s poudarkom za Goriško in Vipavsko.                                              
Ah, pustimo že enkrat to delitev na levo in desno. Pred časom mi je kolega rekel, da je on levičar, ker ima pač pozitiven odnos do NOB. Na drugi strani imamo novodobne povzpetnike, recimo jim kar tajkuni, tudi na Primorskem, ki pravijo, da so levičarji. Da jih zanimata sociala in dobrobit ljudstva. Da pa je partizanska tradicija pri nas zelo močna, je pač jasna posledica zgodovinskega razvoja. Večina Primorcev se je borila v partizanih proti fašizmu, domače protirevolucije je bilo malo.
Zakaj ste na naslovnico dali napis Tito nad Renčami. Brez Tita bi se Slovenija začela pri Postojni, je rekel znani zgodovinar. Ali niso te štiri črke za ljudi predvsem simbol svobode, ne pa pobojev?
Napis TITO nad Renčami se je na naslovnici znašel zaradi osebne odločitve. Pred leti mi je predstavnik lokalne borčevske organizacije iz Renč zatrjeval, da tam sploh ni bilo medvojnih pobojev. Vendar ga izjave medvojnega likvidatorja Zdenka Zavadlava, med 1942/44 enega vodilnih vosovcev na Goriškem, postavljajo na laž. Poleg tega sem v knjigi objavil tudi pričevanje tedanjega učenca iz partizanske šole v Renčah, ki mi je povedal, kako so dečki iz te šole poleti 1944 pokopavali oz. prekopavali tam pobite. Vsekakor se tukaj ne bom spuščal v vrednotenje Titove zgodovinske vloge, vendar se predvsem na Primorskem pogosto pozablja, da so njegovi podrejeni morili svoje nasprotnike tudi iz ideoloških razlogov. Tudi civiliste. In tudi na Primorskem.
V vaši knjigi opisujete le komunistično nasilje. Kaj pa domobransko?
O zločinih t.i. druge, protikomunistične strani med drugo svetovno vojno na Slovenskem je bilo v preteklosti že veliko napisanega, tudi na Primorskem. Vsak zločin je potrebno obsoditi! Tudi na strani tistih, ki so v imenu protikomunizma mučili in morili svoje brate. Vendar poskušam s to knjigo zapolniti neko praznino, če hočete tudi nesorazmerje pri obravnavi dogodkov med drugo svetovno vojno. Konec koncev je potrebno poudariti, da je partizanska stran pobila več civilistov kot njihovi domači nasprotniki, tudi na Primorskem.
Ali je Slovenija že doživela spravo? Vendarle sta si država in Cerkev v Rogu segli v roko.
Odgovor je bolj negativen. Pri nas se marsikaj še vedno preveč presoja na ravni partizani/domobranci, torej iz delitev med drugo svetovno vojno. Kdo si je segel v roko, pa je v tem primeru skorajda nepomembno in tudi nepotrebno vprašanje. Zakaj naj bi se država in Cerkev sploh spravljali? Ali je bila Cerkev nasprotnik partizanov med drugo svetovno vojno? To ne drži, še posebej ne na Primorskem, saj je večina partizanov prihajala iz krščanskih družin.
Ljudje radi rečemo, pustimo zgodovino zgodovinarjem. Zakaj pogrevati tovrstne teme po tolikih desetletjih in buriti duhove? Zgodovina ni last samo zgodovinarjev, ampak vseh, saj vsi živimo v njej. Brez poznavanja zgodovine bomo obsojeni na njeno ponavljanje. Morda je to klišejski odgovor. Vendar, dokler ne bomo pokopali svojih mrtvih, in s tem ublažili bolečino svojcem pobitih, ne glede na to, na kateri strani so padli, bomo še naprej delali krivico. In ne bomo zaključili naše zgodbe. Manjkalo bo namreč nekaj kamenčkov v mozaiku preteklosti in naš pogled bo nejasen, meglen.
Ali smo se Slovenci naučili kaj iz zgodovine?
Žal premalo. Drugače ne bi obnavljali, betonirali in prenavljali raznih napisov po naših hribih, posvečenih nosilcu totalitarnega sistema. Konec koncev je sodbo o njem lani dalo tudi naše Ustavno sodišče. In dokler se bo to nadaljevalo… Sem bi uvrstil tudi razne današnje maškarade na prenekateri primorski šoli, ki izvirajo iz časov nekdanje propadle Jugoslavije in ki poveličujejo nekdanji komunistični sistem.Žal prevečkrat tudi ob ekstazi prisotnih uradnih organov. Nemcem, ki so dali skozi denacifikacijo, ne pade na pamet, da bi otroke oblačili v uniforme Hitlerjugenda in prepevali nacistične koračnice. To so se naučili iz zgodovine! Mi pa...?
Za konec. So že kakšni odmevi na vašo knjigo?
So, zaenkrat pozitivni. Predvsem s strani družin žrtev revolucije na Primorskem. Marsikateri sorodnik še danes ne ve, kje so pokopani njegovi bližnji. In v tem delu vidijo neko katarzo in tudi priznanje za njihovo trpljenje v letih zamolčanosti. Negativne še pričakujem, tudi zaradi tega pogovora. Bojim pa se, da ne bo prav veliko konkretnih kritik. Pričakoval bi namreč, da bi se oglasili tako rablji kot žrtve in dopolnili, če vedo kaj več. Po drugi strani me je začudil odziv direktorja neke institucije na našem koncu, ki se sicer financira iz davkoplačevalskega denarja. Svojim zaposlenim je namreč prepovedal predajo arhivskega gradiva iz medvojnegačasa, ki ga hranijo in bi že zdavnaj moralo biti predano v hrambo ustrezni arhivski instituciji, to je Pokrajinskemu arhivu v Novi Gorici. Njegov razlog je bil, da bi drugače to gradivo lahko prišlo v roke raziskovalcem. Pa naj razume, kdor more! In to leta 2012…

Intervju je bil v malce spremenjeni in skrajsani obliki objavljen v dnevniku Primorske novice 30. junija 2012

Avtor
Naslov
"Protifašizem in slovenstvo sta na Primorskem tesno povezana" / Renato Podbersič ; [intervju vodil] Tino Mamić
Drugi naslovi
Protifašizem in slovenstvo sta na Primorskem tesno povezana
Vrsta/vsebina
članek - sestavni del
Jezik
slovenski
Leto
2012
Ostali avtorji
Fizični opis
str. 11-13 : Ilustr.
Predmetne oznake
Predmetne oznake (nekontrolirane)
UDK
94(497.4):929Podbersič R.
COBISS.SI-ID
15887922