23. avgust 2012

Avtodom kot način življenja

Avtodom, hišica na kolesih, ki smo jo še pred nekaj leti videli skoraj izključno v tujini, postaja vse bolj priljubljen. Omisliti si avtodom pa ne pomeni le izbiro za ta način preživljanja počitnic. To je način življenja. Sodobni nomadi potujejo v kombijih, preurejenih v prave potujoče hišice. Čeprav je cena avtodoma precej visoka, pa izkušnje lastnikov potrjujejo smotrnost nakupa.
V Sloveniji še ni ljudi, ki bi, tako kot v Ameriki, namesto v stanovanju živeli v avtodomu. Vsaj naši sogovorniki, slovenski “avtodomarji”, ne poznajo še nikogar. Je pa že nekaj Slovencev, ki avtomobila nimajo več, oziroma imajo avtodom kot prvo svoje prvo vozilo.
Avtodom je hišica s potujočim razgledom
Na slovenskih cestah je potujočih hišic vsak dan več. Še pred petnajstimi leti pa ni bilo tako. Le redki so si ga lahko privoščili, nekateri navdušenci pa so si ga izdelali sami: bodisi tako, da so preuredili kombi, bodisi tako, da so počitniško prikolico postavili na tovornjak.
Na vrhu črnogorske svete gore Lovčen je vedno kakšen slovenski avtodom
Navdušenje raste

“Vsako leto nas je več. Trenutno je registriranih blizu 4000 avtodomov. Tem moramo prišteti še vse tiste, ki avtodome najemajo,” opisuje avtodomar z dušo in telesom Rok Vizovšek iz Ljubljane. Da je avtodomarstvo zelo razvito, se lahko hitro prepričamo že na internetu. Ponudba je velika tako za lastnike potujočih hišic kot tudi za morebitne kupce in najemnike. “Trg z avtodomi v Sloveniji je dobro organiziran. Veliko je prodajalcev in serviserjev. Imamo specializirano revijo. Obstaja uradno združenje Caravaning Club Slovenija (CCS), pa tudi neformalno spletno združenje Caravaning,” pojasnjuje Vizovšek, ki je pred dobrim letom pustil službo informatika in začel urejati mesečno revijo Avto-dom. Če je slovenska flota avtodomov ne more uvrščati v evropski vrh pa to velja za novomeško Adrio, ki je predlani prodala največ avtodomov v Evropi. Doslej je v Novem mestu prvič na cesto zapeljalo več kot pol milijona avtodomov, prikolic in mobilnih hišic. Ko iščemo podatke o avtodomih, je dobro poznati tudi druga poimenovanja, bodisi v slengu, bodisi v tujih jezikih. Na spletu so tako uporabne besede: kamper, karavan, van, camper, caravan, roulotte, motorhome, campervan.
Če je bilo v devetdesetih letih prejšnjega desetletja med slovenskimi lastniki avtodomov najti ogromno takih, ki so si s tem ustvarili statusni simbol, pa je v zadnjih letih med lastniki vse več popotnikov in mladih družin.
Tip človeka 
Urednik revije Avto-dom Vizovišek

Z avtodomi se torej prevažajo različni ljudje, katerih skupna lastnost nikakor ni debela denarnica. A vendar imajo avtodomarji – če izvzamemo hvalisave bogatune – nekaj skupnih lastnosti.
Ko človek sede za volan te “kuće putujuće”, kmalu opazi, da ga nasproti vozeči avtodomi pozdravljajo. Seveda ne vsi. Kasneje namreč tudi sam opaziš, da hvalisavi bogatuni na cesti opazijo le bolj luksuzne avtodome in zatorej “plebejcev” ne pozdravljajo. Podobno navado, da se na cesti pozdravljajo z lučmi, imajo tudi tovornjakarji ali vozniki avtobusov. Kolegialnost se seveda z žmikanjem ne konča. Ob prihodu avtodoma v avtokamp namreč opaziš prijazne poglede tam že nastanjenih avtodomarjev, ki se obnašajo kot najboljši sosedje. “Avtodomarji smo podobni veliki družini: če ima kdo okvaro, mu pomagaš,” pravi Vizovšek. Strinja se, da gre za poseben tip človeka, ki ima “neke vrste posebne potrebe, za običajne ljudi velikokrat nerazumljive”. Med smehom pa doda: “Z evolucijo se je med ljudmi izoblikoval tudi moderni cigan.” Gre za individualiste, ki pa kljub temu potrebujejo družbo, pravi Vizovšek: “Veliko jih potuje v skupinah ali pa se med seboj družijo na postajališčih.” Lastniki se tudi ločijo od občasnih najemnikov, nadaljuje, ker to delajo s srcem. Popotnik z avtodomom je povsod doma, pravi Rok Vizovšek: “Je človek, ki zna uživati. In to v vsakem trenutku. Zna uživati v kulinariki. Zna se sprostiti. Ko se pelje skozi lepo pokrajino, mu to da občutek radosti in svobode. Ko sedeš za volan, postaneš drug človek.” Sam se na pot z družino odpravi praktično vsak vikend. “Ko v petek po službi zapeljem proti morju,” reče in stavek zaključi z dvignjenimi rokami v zrak, kot nogometaš po zabitem golu.
Avtodom: otroške sanje, ki jih je mogoče uresničiti
Je pa res, da tako razmišljanje ne velja v enaki meri za vse lastnike štirikolesnih hišic. Enim so namreč bolj kot potovanja pomembna parkirna mesta. Povsod bi radi bili v prvi vrsti: tik poleg žičnice pozimi in na morju najbližji parceli v avtokampu poleti. O različnih pogledih na avtodom pričajo tudi spletni forumi. Ko je nekdo povprašal, kako naj pride do avtodoma za 15 tisočakov, je bilo med odgovori kar nekaj takih, ki so mu dali vedeti, da je avtodom draga stvar, ki si ga ne more privoščiti vsak.
Cena (ni) visoka
Tudi številna vozila starejšega datuma še vedno služijo namenu
Da je avtodom draga zadeva, seveda nihče ne dvomi. Tudi najmanjši novi modeli so naprodaj za skoraj 40 tisočakov evrov. Rabljeni in starejši so seveda cenejši. Na spletu najdemo tudi cene, ki dosegajo le nekaj sto evrov. V Nemčiji je tovrstna ponudba zelo bogata, o čemer se prepričaš že z nekaj kliki po priljubljenih straneh E-bayja. Vizovšek sicer svetuje previdnost, ker je v primeru reklamacije treba prevoziti bistveno manj, če smo vozilo kupili v Ljubljani kot v Hamburgu. Nova vozila pa so pri nas ponekod še cenejša kot v tujini, in to kljub novemu davku, trdi Rok Vizovšek: “Tako imenovanim nizkocenovnim avtodomom delamo krivico, saj gre za podoben primer, kot so južnokorejski avtomobili. Če hočeš nov avtodom, pa nimaš 60.000 evrov, kupiš malce slabše opremljenega, kar pa ne pomeni, da je slabše izdelan. Italijanski proizvajalci mogoče dajo premalo poudarka na kakovost izgradnje, kar se vidi tudi pri dražjih modelih. Da bi se torej morali nizkocenovnim avtodomom izogibati, torej ne drži. Tudi v Sloveniji je kar nekaj zelo kakovostnih vozil za 40.000 evrov.”
Jutranji pogled iz avtodoma je velikokrat izjemen. Kot razgled na kraško Imotsko polje z mnogimi jezeri, ki kandidrajo za vpis na seznam Unesca
NASVET IZ PRVE ROKE
Ključ vsakega uspešnega potovanja je priprava. Velikokrat sem se že na pot odpravil brez potrebnih informacij bodisi zaradi časovne stiske bodisi zato, ker sem računal, da bom podatke dobil na licu mesta. To pa se običajno izkaže kot velik napaka. Kje je najcenejše gorivo v določeni državi je informacija, ki jo doma preko spleta dobiš v petih minutah, na terenu pa lahko pri iskanju cenejše črpalke izgubiš desetine minut. Iskanje brez zemljevida po mestu pa lahko povzroči tudi izgubljeno uro ali dve. Potovalne minute so bistveno »dražje« od »domačih«, saj so dragocenejše. Tudi internet in satelitska navigacija sta na potovanju lahko varljiva, posebej, če tega nisi vešč. Ko se po dolgi nočni vožnji otroci derejo, ker hočejo ven iz avtodoma, z ženo pa si lačna in neprespana želita kave, se je zelo težko usesti za računalnik in iskati omrežje.
Predhodno znanje o deželi, po kateri potuješ, je preverjena formula tudi za večje navdušenje otrok in družinskih članov, ki nimajo težav s potovalno mrzlico. Tudi psihologi govorijo, da je takrat, ko je pričakovanje (ali frustracija) veliko, tudi veselje v trenutku, ko dosežemo cilj veliko večje. Posebej otroci pričakujejo kaj zanimivega tudi po več dni. Zatorej velja ogled zabaviščnega parka dati v drugi del poti.
Brez seznama, ki ga izdelujem počasi že več dni pred odhodom, sam v svoji pozabljivosti ne bi preživel. Po drugi strani pa sem - v nasprotju z mnogimi – mnenja, da kakšna stvar preveč ni nič slabega. Seveda pa je treba otrokom pred potovanjem, tako kot tudi sicer v življenju, postaviti jasne meje. Šestletniku lahko že povem: »Izberi si pet svojih knjig, tri risanke, enega medvedka in eno drugo igračo po želji.« Enajstletnici pa ne določim le število igrač, ampak tudi drugih zadev: »Izberi si tri kratke majice, dvoje kratke hlače, pet spodnjih hlač, dvoje kopalke in eno bluzo z dolgimi rokavi.« Tako ali tako se VEDNO zgodi, da otroci na tak ali drugačen način v avtodom prešvercajo neznano število neznanih predmetov.
Poleg investicije, pri kateri si veliko ljudi pomaga s kreditom, je potrebno računati tudi na vsakoletne stroške za parkiranje, registracijo in popravila. A tudi ko vse to seštejemo, se nam račun lahko hitro izide. Vsako poletje namreč za dopust porabimo precej manj denarja, medtem ko so počitnice neprimerno daljše. Kazimir Černic iz zamejskega Šlovrenca ob Soči tako pravi: “Potovanja so za našo družino sprostitev in bogatenje. Na potovanjih z malimi otroki so neogibno potrebni stranišče, topla voda, postelja in kuhinja. Ker imava pet otrok, sva se odločila za nakup avtodoma, saj je bila ta edina možnost potovanja po 'znižani' ceni.” Ko sta gradila hišo, nista imela toliko denarja, da bi si za dopust privoščila hotel: “Pa smo se domenili, da si nabavimo avtodom. Sicer rabljenega in na kredit, tako da smo vsoto, ki smo jo namenili za dopust, porazdelili na mesečne obroke.” Odločitve družina Černic ni obžalovala. Brez okvar so v petih letih prevozili 50.000 kilometrov po vsej Evropi. Račun je preprost, razloži Černic, v avtodomu se pet ljudi vozi 40 dni letno, kar pomeni 200 prenočitev in 400 obrokov: “Sedaj pa naj si vsak sam izračuna, ali se mu to splača ali ne.”
Najem je seveda dražji, saj je cena na dan običajno od 100 evrov naprej. Ceno bi lahko primerjali z letovanjem v malo boljšem hotelu, ocenjuje Rok Vizovšek. Je pa nižjo ceno mogoče dobiti izven treh poletnih mesecev, v Italiji ali z najemom pri znancu. Slednje sicer ni niti najmanj preprosto, saj je avtodom vsakemu lastniku kot dom, na katerega ljubosumno pazi. Možnost je tudi najem avtodoma za deset let (tri tedne v visoki in tri tedne v nizki sezoni), ki ga za približno 20.000 evrov ponuja firma Adriatik iz Šenčurja.
Logično vprašanje brez pravega odgovora pa je, zakaj se več družin ne združi in skupaj kupi avtodoma, ki si ga potem deli. Vzrok, zakaj takih primerov ni veliko, je verjetno zapleteno dogovarjanje glede vzdrževanja in uporabe. “Ne poznam primera, da bi se tri družine odločile za nakup avtodoma. Poznam pa kar nekaj primerov, ko si avtodom družina deli s starimi starši,” odgovarja Vizovšek.
Kdor je torej odločen, da hoče potovati kot Kazimir Černic, ki se “lahko v kratkem času odloči in odpotuje kamor hoče”, bo razmišljal o nakupu. Ker gre za veliko investicijo, pa čeprav “samo” za 15.000 evrov, je treba zadevo dobro premisliti. Informacij na spletu ali v zajetnem mesečniku Avto-dom je obilo. A vendar Vizovšek vsakemu polaga na srce, naj si pred nakupom najprej avtodom za nekaj dni najame. Le tako lahko namreč ljubitelj potovanj zares ugotovi, kakšen je pogled na svet skozi okno avtodoma.
besedilo in fotografije: Tino Mamić
Članek je bil objavljen v dnevniku Primorske novice 6. februarja 2010

20. avgust 2012

Laženci so se morali izseliti iz Lipice

V Lažah, vasici ob cesti med Senožečami in Razdrtim, kjer so drevesa obarvana v belo, se že štiri stoletja  ohranja ustno izročilo, da so vaščane preselili iz Lipice. Največ ve o tem povedati najstarejša vaščanka, Mara Žetko (89).
Z Maro Žetko, ki bo decembra vstopila v deseto desetletje  svojega življenja, se dobimo sredi vasi na klopci  pod lipo. Žetkova se je tjakaj pripeljala na štirikolesnem električnem skuterju. Pod  košato lipo ob globokem kamnitem vodnjaku je tudi julija prijetno. Kamnoseško umetelno izdelana štirna pa ni edina v vasi. Voda  namreč  izvira tudi na glavnem trgu, kjer je veliko zajetje. Verjetno so se prav zaradi vode Kraševci iz Lipice odločili, da se bodo preselili v Laže, razmišlja Mara Žetko: “Kjer je lapor, je tudi voda.”
Razlastitev in preselitev
Ime vasi Laže je, kot trdi etimolog Marko Snoj, nastalo iz besede laz, kar pomeni travnat izkrčen svet ob gozdu. Beseda Laže pomeni “prebivalci laza”. Še danes v Lipici na Lažence spominja vodnjak, ki so ga izkopali njihovi predniki, in ga imenujejo Laženska štirna. V Lipici še vedno najdemo tudi priimek Žetko. A, kot so nam zaupali po telefonu, se je njihova družina priselila iz Laž.
Odločitev za selitev iz Lipice v Laže seveda ni bila prostovoljna.  V Lipici so v 16. stoletju  živeli koloni, kmetje, ki so obdelovali zemljo tržaških škofov. Življenje za sedem družin  z manj kot stotimi prebivalci ni bi bilo lahko. Leta 1559 so doživeli velik turški vpad. Dajatev pa je bilo veliko. Letno so morali škofom oddati 36 lir, šest piščancev, šest pogač, šest voz drv, tri voze sena, desetino žita in drobnice ter po šest “rabot” za vsakega moškega. Ko so škofje Lipico prodali avstrijskemu vladarju, nadvojvodi Karlu II. Habsburškemu (1580), je ta na mestu vasi sklenil postaviti kobilarno. Kmete so  razlastili in jim ponudili več možnosti za preselitev. Lipenski kmetje, ki so takrat imeli štiri priimke Žetko, Pangerc, Markovič in Vidmar, so izbrali Laže. Poleg zemlje za obdelovanje so si lahko volili gozda, kolikor so hoteli. Zaradi visokih davkov seveda niso vzeli več hoste, kot so jo lahko obvladovali, pripoveduje Mara Žetko. Novi naseljenci, so dobili tudi pravico, da so drugorojeni sinovi, ki niso mogli naslediti kmetije, dobili državno službo.
Ustno izročilo na selitev, ki ga potrjujejo tudi dokumenti iz župnijskega arhiva v Lokvi, se je v Lažah ohranilo vse do danes. Ena pogodbena listina se je ohranila tudi v vasi, pri gostilni, a so jo karabinijerji v času italijanske okupacije odnesli, se spominja naša sogovornica.
Njeno ime: 88.939
Žetkova je prava zakladnica vaških spominov prejšnjega  stoletja. Njena najhujša preizkušnja je bila v času druge svetovne vojne. Najprej je bila  zaprta v italijanskem zaporu, nato pa zaradi sodelovanja s partizani še internirana v zloglasno nemško koncentracijsko taborišče v Auschwitz. “Klicali so nas po številkah, ne po imenih,” pove in pokaže vtetovirano številko na levi podlakti. 88.939. Srečo je imela, da dobro leto lagerja ni preživela v Auschwitzu, ampak so je prestavili v delovni taborišči.  Najprej v  kraj Wittenberge severozahodno od Berlina, nato pa v Ravensbrück severno od nemške prestolnice. Delala je v tovarni orožja: “Navadili so me švasat.” V taborišču jedočakala osvoboditev. Rusi so jo z rdečimi zvezdami na kapah spominjali na partizane, pove. Potem  se je začela dolga pot domov. Kako je preživela vse strahote, jo vprašamo. “Upanje mora vedno ostati,” vedro pove. V Auschwitz pa se kot turistka ni tudi po vojni nikoli ni hotela odpraviti. “Niti mrtva ne bi šla nazaj,” pribije. 
So bli kašni domačini člani fašistične stranke?
"Ah, takrat, vejste kaj, tisti, ku je tou dejlat, je muoral bit nejki zapisan. Ku puol pr komunistih. Lih taku."
Puole so bli nueter?
"Seveda so bli."
(dobesedni prepis pogovora v primorskem narečju)
Vprašamo jo, ali je bil kdo od vaščanov včlanjen v fašistično stranko. “Veste, takrat je tisti, ki je hotel imeti službo, moral biti nekje vpisan. Tako kot potem pri komunistih. Enako,” odgovori Žetkova.
Moderne bitke
Povsem novo, prenovljeno podobo je letos dobila vaška cerkev sv. Urha. Njegov god je četrtega julija, a se ga praznuje na prvo nedeljo po tem datumu. Cerkev je podružnična v pristojnosti župnije Senožeče. Blagoslovil jo je senožeški župnik Pavel Kodelja. Obnoviti so jo morali v skladu z zahtevami spomeniškega varstva, saj je na seznamu zaščitene stavbne dediščine. Cerkev je bila dve leti brez strehe. Pogajanja so vlekla leta; vaški skupnosti je zato v pogajanjih s Primorjem priskočila na pomoč občina Divača. Njen glavni pogajalec je bil od pomladi 2008 naprej občinski svetnik Dobrivoj Subić, ki pravi, da so bili pogovori naporni in napeti: “Lahko bi napisal knjigo zgodb o sprenevedanjih s strani Primorja.” Spominja se, kako je pred predstavniki Primorja s kladivom udaril po novem cerkvenem ometu, da se odluščil velik kos, in tako dokazal slabo izvedbo. Zaradi krize Primorja se je za dve leti ustavila obnova cerkve, ki je v tem času bila brez strehe.

Laženci so posebne, moderne  bitke, vojevali tudi v zadnjih desetletjih.  Življenje jim je grenil kamnolom, ki ga je upravljalo ajdovsko Primorje. Po dolgih letih prizadevanj in pogajanj za čisto okolje, so nedavno iztržili nekaj odškodnine. S pomočjo pogajalcev občine Divača jim je Primorje obnovilo dotrajano vaško cerkev, avtobusno postajo in cesto. Vaški dom pa je obnovila občina. Kako zapletena pogajanja so bila s Primorjem, ki je v zadnjih mesecih doživljajo svojo kalvarijo, pove dejstvo, da so delavci odkrili streho cerkev in potem odšli. Velika cerkev sv. Urha z vklesano letnico 1858 na mogočnem kamnitem portalu je bila dve leti brez kritine. Tudi v času velikega deževja. Letos je Primorje končno pokrilo cerkev in naredilo fasado, nekaj denarja za prenovo pa je pridala še občina. 
Laženci pravijo, da novogradnje  ne odtehtajo vseh težav. Na pobeljeno solato se človek težko navadi. Spreminja se tudi podnebje, trdi Žetkova, saj je vetra zaradi podrtega hriba veliko več kot prej. In bitka za čisto okolje še daleč ni končana. Primorja ni več in vaščani z občino že modrujejo, kako bodo dosegli, da bo tudi novi upravljalec kamnoloma spoštoval staro pravdo. Da se Laženci ne pustijo žejne čez vodo, dokazuje tudi zgodovina.
TINO MAMIĆ
Članek je bil v krajši obliki objavljen v denviku Primorske novice avgusta 2012

07. avgust 2012

Urban(ian)a


Tudi če bi človek doktoriral na sloviti rimski Urbaniani, bi ljubljanske Urbane brez dodatnega učenja ne doumel. 
Ljudje smo se že navadili, da imamo v Sloveniji v vsakem kraju povsem različne parkomate. Vsak ima svojo lastno logiko: lastne tarife, samosvoj način plačevanja, eni vračajo denar, drugi ne, tretji delujejo samo na določene tipe kovancev ali kartic in tako dalje in tako dalje. Imajo pa eno skupno lastnost: avtomati so vsi tako dragi, da celotna pobrana parkirnina nekaj let služi samo odplačevanju nakupa avtomata. Spominjam se, ko so v Kopru za plastično strehico z ogrodjem nad parkomatom odšteli milijon tolarjev, kar je danes 4000 evrov. Človek  bi mislil, da so kupovali avto. Parkomati so torej velikokrat le sami sebi namen.
Ljubljanska Urbana, sistem za plačevanje mestnih avtobusov, je narejena v povsem isti maniri. Ali glihi viži, kot bi rekel Trubar. Ko pride preprost podeželan iz daljne Istre v njeno veličanstvo metropolo Slovensko, doživi ob avtomatu za prodajanje vozovnic mestnega avtobusa kulturni šok. Najprej mora ugotoviti, da so samo določene postaje opremljene z avtomati za nakup vozovnic. Samo s kovanci namreč plačilo na avtobusu sploh ni možno. Ko tako prepešačiš nekaj postaj, da najdeš avtomat Urbane, se moraš najprej poglobiti v branje zapletenih navodil. Na srečo mi je tašča že dan prej pojasnila, da moraš najprej kupiti kartico, jo potem napolniti in nato registrirati na avtobusu.
Med večkratnim branjem sem z občutkom, da sem polpismen, slednjič vložil v avtomat petaka. In se takoj udaril po glavi. Mašina! Mašina namreč ne vrača denarja. No, ja, ukrade ga tudi ne, saj ti naloži dobroimetje na kartico Urbana.
In potem čakam. Za menoj se nabira vrsta. Starejša metropolitanka mi gleda čez ramo, in z zavijajočimi se očmi sporoča: »Kdaj bo vendar ta prišlek iz province slednjič le doumel mestno tehnologijo!?!« Pa se ji opravičim glasno: »Takoj bom, gospa, oprostite. Veste sem ravnokar prišel iz zabačenega podeželja ob Jadranu, pa mi avtomat noče dati ne kartice ne vrniti denarja.« Zato takoj mobiteliram na informacije Urbane. Prijazen glas na oni strani veli, naj počakam nekaj trenutkov in ko mi bo avtomat dal listek o neizvršeni operaciji, potem pa hajdi od Drame do Bavarca (okrogel kilometer poti), kjer mi bojo vrnili denar. Za novo karto pa moram ponoviti postopek. Dobro. Čakam in se ponovno opravičujem meščanom, ki se nabirajo v vrsti za mano. Ko slednjič avtomat izpljune potrdilo, naberem kovancev za tri evre in dvajset centov ter uspešno kupim kartico. In postopek srečno ponovim še enkrat. Ozaljšana za 11,40 evra se s sinom odpraviva na avtobus. Malo sem nejevoljen, saj sem za isto pot zjutraj poklical taksi in plačal točno štiri evre in 45 centov.
Nekaj dni kasneje, ko se ponovno znajdem v popku sveta, beli Ljubljani, se odpravim do pisarne mestnega avtobusa (elpepe mu rečejo uradno) po ukradenih pet evrov. Pa se zakomplicira. Trije uradniki, ki so imeli težavice tudi z razumevanjem slovenščine, mi niso hoteli vrniti denarja. Da mi lahko vrnejo samo tri evre, ker to piše na listku. Vsaj trikrat sem pojasnil, da so slednjič doumeli, kaj se mi je zgodilo, in da mi je pobralo pet, ne pa tri evre. V vrsti, ki se je spet nabirala za mano, so se eni hahljali, drugi pa negodavali nad uradniki, ki da vedno komplicirajo. Slednjič ugotovijo, da moram iti na sedež podjetja nekaj kilometrov stran. Zakaj mi tega niso povedali po telefonu, ko sem klical s postaje? Naj grem za dva evra na drugi konec mesta? Saj bi za avtobus plačal 2,4 evra. In izgubil poldrugo uro ali dve. Zahtevam šefa. A njega pet pred tretjo ni več službi, na mobitel pa si ga uradnik ne upa poklicati. Vztrajam in ko že prepričam vse poslušalce v vrsti za menoj, uslužbenec zavrti telefon in dobi od nekoga dovoljenje, da mi lahko vrne celega petaka.
»Vam naložim vse na eno kartico?«
»Ne, vzel bom gotovino, saj mi je avtomat gotovino pobral.«
»Ne bo šlo. Taka so pravila.«
»Zelo redko se vozim z Urbano, živim sto kilometrov stran, zato ne bom nalagal dobroimetja.«
»Tega ne smem.«
Pa sva se spet lotila. Ko sem ponovno zahteval šefa, je vendarle pristal in mi vrnil pet evrov, ki mi jih je njihov avtomat samovoljno pobral. »Vedite, to je izjema. Naslednjič vam tega ne bom naredil.« O, dobri človek! Pa saj mi ni nič podaril. Samo vrnil mi je moj lastni denar.

PS: Je čudno, da je Golobičeveva stranka Zares propadla na zadnjih volitvah? Samo v Ljubljani si je Golobičeva firma Ultra, ki je uvedla Urbano, nakopala četrt milijona nasprotnikov…


kolumna je bila v krajši obliki objavljena v tedniku Bonbon, prilogi Večera in Primorskih novic, 31. julij 2012