17. september 2012

Možina je možina

Franc Možina je na dan bendime že zgodaj pred svojo hišo v Dobravljah na Vipavskem, kjer sprejema trgače. Pod slamnatim klobukom prešeren nasmeh, v rokah pa fouč (kosir).  Nekdanji politični zapornik je tudi pri svojih osmih križih - kot že priimek pove - pravi možina.
Nekdanji politični zapornik Franc Možina je možina
Kmet Franc Možina, ki bo v teh septembrskih dneh praznoval 84. rojstni dan, dokazuje, da so stari Latinci imeli prav, ko so rekli Nomen est omen. Izrek, ki ga težko prevedemo v treh besedah, namreč trdi, da ime pokaže človekovo nrav. Beseda »možina« pomeni v slovanskih jezikih starešina. V sodobni slovenščini pa velikega in močnega moškega, pa tudi takega, ki zna uveljaviti svoje mnenje. V drugih slovanskih jezikih pa najdemo izraz tudi v pomenu starešine Lahko si predstavljamo, da je Francov daljni prednik, ki so mu nadeli priimek Možina, bil bodisi krepke rasti bodisi je rad moževal, kot se je nekoč reklo modrovanju ali resnemu moškemu pogovoru. Za Franca Možino, vedno zanimivega sogovornika, velja oboje. Mogoče je zato tudi njegovo vino nekaj posebnega. Franc žahtno mešanico iz muškata, kraljevine, klarnice, poljšakice in rebule, kupcu natoči med živahnim pripovedovanjem. V hramu (vinski kleti) s počrnelimi tramovi ki šteje več kot dve stoletji, je ozračje za pripovedovanje zgodb idealno. Franc ima metuzalemski spomin. Zgodb pozna ogromno. Veselih in tragičnih.
Zvezda je zamenjala trobojnico 
Rad obnavlja pripovedi svojega očeta, ki je med boji v prvi svetovni vojni padel v rusko ujetništvo in doživel oktobrsko revolucijo. Takrat je spoznal, kaj prinaša komunistična revolucija. Zato ga je začelo skrbeti, ko so partizani na kapah slovenske trobojnice zamenjali z rdečo zvezdo. Tudi Franc se dobro spominja prve partizanske kape starejšega brata, ki je imela našito slovensko zastavo brez zvezde. Nekje bi še morala biti spravljena, pravi. »Kolikor se spominjam, se je v začetkih o odpornikih proti Italijanom govorilo kot o četaših. Tako so ljudje takrat imenovali četnike. Tudi sam sem kot fantič ob napadu na Jugoslavijo raznašal pošto s kraljevim grbom.  Partizane, kot odpornike smo pri naši hiši vedno podpirali.«
Tri generacije Možinovih na trgatvi: Franc s klobukom, sin Jože (znani novinar in zgodovinar) in vnuk Marko
V odporniško gibanje je bil vključen tudi njegov oče kot gospodarski referent. Imel je zelo nehvaležno nalogo  - za partizane je moral odbirati živino po vasi. Vsake toliko so morali oddati eno kravo. »Sem mu rekel: 'Tata, najprej morate dati vi.' Je rekel: 'Seveda.' Med ljudmi pa je bila nekaka nejevolja, nihče ni rad dal krave. A so ljudje do neke mere razumeli.« Nekdo pa ga je vendarle izdal Nemcem. Aretirali so ga in zaprli v vipavski grad. Mama je za pomoč prosila kriškega  župnika Andreja Simčiča, ta pa  šturskega župnika Srečka Gregorca, ki se je nato s  kolesom odpeljal v Vipavo in s pomočjo še nekega barona v dramatičnih okoliščinah izposloval očetovo rešitev.
»Pravijo: fašizem, fašizem. A ne gre za fašiste, ampak za Italijane. Italijan je bil naj bo fašist ali komunist, vedno nerazpoložen do nas, Slovencev. Čeprav so nam oni delali krivico pa so se oni do nas obnašali, kot da bi mi njim delali krivice. Enako kot nato komunisti.«
»Za nas je bilo važno, da se  rešimo Italijanov,«  pove Možina, ki so ga štirinajstletnega, v Rovigu izključili iz semenišča. Zakaj? Ker je kljub prepovedi govoril slovensko. Predstojnika je razkačil, ker v svojo obrambo povedal, da spoštovanje materinega jezika, kot pot do zveličanja učil že svetniški kandidat Slomšek. »Sem rekel ravnatelju: če je naš svetnik rekel, da je preklet, kdor materinski jezik zataji, je tisti, ki govori obratno – hudič. No, in potem ni bilo drugače kot - marš ven!«
Kako je dober fašist postal dober komunist
Fašizem je tudi sicer njihovo družino gospodarsko zelo prizadel. Ko so fašisti, tudi zaradi slabega poslovanja nekaterih domačinov, spravili na kolena dobravsko vinarsko zadrugo, je moral oče kot porok skupaj z nekaterimi  drugimi plačati ogromen znesek. To je za več let ogrozilo  obstoj Možinove kmetije in družine. Pod Italijo so bili zanje izredno težki časi, Jugoslavijo pa so imeli za nekaj svetega. Težko so čakali na priključitev »h Jugoslauji«, pove Možina v sočnem dobravskem narečju A Možina ve o vojnih dogodkih povedati tudi marsikaj, česar v zgodovinskih knjigah ne najdemo. Denimo, kako je v Gorici briški partizan Ferdinand Zuljan protestiral pri komandantu, ker se je zaupno pogovarjal z nekim nekdanjim briškim fašistom in ovaduhom. Partizanski oficir mu je odgovoril: »On je bil dober fašist in sedaj bo dober komunist, kar pa ti ne boš nikoli!«
Starejši brat Mirko je bil mobiliziran v partizane. Prostovoljnih odhodov takrat ni bilo kaj dosti, se spominja Franc, ki je zato moral prevzeti kmetijo. »A potem, po vojni, smo bili razočarani. Kmet je bil vseskozi po vojni preganjan in zaničevan. Dobesedno.« Opisuje, kako so jih začeli siliti v kolhoze, kot so novi oblastniki takrat dejali zadrugam. Za predsednika so postavili – železničarja. »Saj je bil dobričina. A o kmetijstvu ni imel pojma. Nikoli namreč ni delal na zemlji,« se spominja Možina. Potem so sklicali sestanek. V dobravski šoli. Vsi ljudje niso niti mogli noter. A Možina se spominja, da so med njimi sedeli agenti udbe. Govornik jim je grozil, da bodo kmetom, ki ne bodo vstopili v zadrugo, tako povečali davke, da bodo obubožali. Mladi pa so dobili uradne pozive na delo v tovarno v Kočevju. »Žlica, vilica in gremo v indústrijo,« se slikovito izrazi. Dvajsetletni Možina, ki je kot deček ponoči vozil hrano za partizane iz Vitovelj na Krnico v Trnovskem  gozdu, je vstal in povedal: »Poslušajte, kaj pa delate? To ni prav. Mi, ki smo s partizani delili zadnji kos kruha, smo sedaj prišli v tak položaj, da se vas bojimo. To je krivično.« Govor je sprožil negodovanje tudi med drugimi vaščani in navdušenje nad kolhozništvom je izpuhtelo. Sestanek je propadel.
Možina v hramu z zadnjim letošnji grozdjem
V lager, ker je "razburjal ljudstvo"
Odgovor oblasti je prišel tri dni kasneje, na kresni večer. Okoli polnoči sta prišla agent udbe in miličnik in ga odvedla. V solkanskih zaporih so ga dva meseca zasliševali. »Vsi smo morali nepremično gledati v točko na stropu, ki so nam jo določili,« se spominja. Danes ve, zakaj so ga zaprli: od njega so hoteli izsiliti priznanje, da ga je k uporništvu nahujskal kriški župnik Andrej Simčič. A to jim ni uspelo. Možina je odločno zatrdil, da je povedal, kar je sam čutil. Zato so ga brez sodnega procesa zaradi kršenja javnega reda in miru – »razburjal je ljudstvo« - obsodili na administrativno kazen. A kazen je bila v tistih povojnih letih drakonska: 27 mesecev težkega prisilnega dela. Domači o obsodbi in napotitvi v koncentracijsko taborišče niso vedeli nič. Vedeli niso niti, če je sploh še živ. Šele mesece kasneje je lahko domov poslal dopisnico, da se ima dobro. Poslali so ga v delovnem taborišče Litostroj v Ljubljani, ki je bil s stražnimi stolpi, bodečo žico in mitraljezi pravi slovenski gulag sredi Ljubljane. Razmere so bile strahotne: trdo so delali, hkrati pa doživljali fizično in psihološko mučenje. Možakarji, ki so preživeli nemške lagerje so pripovedovali, da je tu zaradi mučenja neprimerno huje. V capah oblečeni so ure in ure pozimi morali stati na dežju. Če si bil prepočasen, si jih dobil z lopato po hrbtu. Če je kdo pobral košček cigareta ali oglodanega kruha, ki so ga jim nastavljali, so se sadistično znašali nad vsemi taboriščniki. Pozimi so moža, ki naj  bi ga žena  z nekega nasipa videla, maličili in postavili pod snežno  kapnico, dokler se ni  zgrudil.
Franc s soprogo Marijo, ki je tudi veliko prestala zaradi komunističnega nasilja. O tem kakor tudi o Francovem stricu tigrovcu Vladimirju Kavčiču, ki so ga komunisti med vojno skušali umoriti, govori knjiga Le vkup, le vkup uboga gmajna (MD Celovec 2011), ki jo je uredil Jože Dežman. Sedanji direktor nacionalnega arhiva Dežman je srečanje z Možino opisal kot "privilegij".
»Enega leta v takih razmerah ne bi preživel,« se lagerja spominja Možina, ki še danes ne razume, zakaj je bila potrebna taka surovost. »Če je že treba delati, če že delamo skorja brez hrane, v teh capah, zakaj potem še tak teror, pretepanje in kazenski ekzecirji. Da smo dobili tisto ubogo hrano, smo se morali tudi po 30 krat uleči na tla in spet vstati. Zakaj pretepati ljudi, stare kmete in izobražence? Večen krik, sama surovost,« pripoveduje, kaj so preživljali kmečki gospodarji samo zato, ker niso uspeli zadostiti obveznim oddajam.
Delovna taborišča, v katerih je suženjska dela v Sloveniji opravljalo več tisoč ljudi, je jugoslovanski diktator Josip Broz Tito zaradi pritiskov zahodnih držav, ki se jim je po sporu s Stalinom moral prikupiti, razpustil. Amnestija je doletela tudi Možino, ki je bil februarja 1950 pogojno izpuščen. Ne dolgo zatem je bil vpoklican v vojsko. Poslali so ga v kazensko brigado v Mostar. Kot politično neprimerna pa so označili tudi njegova oba sinova tudi še v osemdesetih letih. Podobno je bilo v šoli. Možina se spominja, kako so njegova mlajša brata v osnovni šoli ovirali s krivičnimi ocenami in zapostavljanjem, da se ne bi morebiti odločili za duhovniški poklic. Zaradi te potencialne nevarnosti so jima tako onemogočili nadaljevati šolanje.

Možinovi na trgatvi
Možina o trpljenju pripoveduje brez zagrenjenosti in s humorjem. Eden od dvojice, ki sta ga aretirala, je še vedno živ in živi v Vrtojbi, pove. Ko sta se pred leti nekoč srečala, ga je lepo pozdravil in mu rekel: »O, midva se poznava. Iz ne preveč lepih časov. No, no, zadeve se spreminjajo.« A bivši udbovec mu ni odgovoril in se je naredil neumnega. O njunem položaju danes, po tolikih desetletjih, bi veliko povedal podatek o njunih pokojninah. Franc, dobiva nizko, kmečko pokojnino. Udbovec pa verjetno precej drugačno…
Možinovo "Bejlu z Griča". Po njem ne boli glava.
Možina prav iz tistih časov okoli leta 1950 hrani tudi zelo lepe spomine. Takrat so namreč na roke kopali za vinograd na Griču, ki ga še danes obdelujejo. Gre za enega najstarejših vinogradov na Vipavskem z različnimi starimi in avtohtonimi sortami. Trte so nižje, prehodi pa ozki. Namesto s traktorjem so vinograd obdelovali z rogačkami, nekakšnimi motikami s po dvema klinoma. In s šapami, velikimi motikami. Okopavanje je sodilo med najtežja kmečka dela.
Franc Možina zadnja leta dela malo manj. A še vedno malodane sam obreže vse tri vinograde. Počasi, pazljivo in z velikim občutkom za trto. Vzgoja trt mu je bila vedno v veliko veselje. In zato je toliko bolj razočaran, ker mu v zadnjih  nekaj letih iz vipavske kmetijske zadruge za kakovostno grozdje niso plačali še niti centa. Možina svoje vino prideluje klasično, tako kot njegovi predniki – grozdje vre v lesenem plavniku, dozori pa v hrastovem sodu. Letos so Možinovi bendimo končali prav v vinogradu na Griču. Počasi in spoštljivo so obirali zlate jagode tudi Možinovi potomci – hčeri in sinova s kupom vnukov. Zunanji opazovalci bi opazili, da se priimek v svojem izvornem pomenu ohranja tudi v naslednjih rodovih.                                                             
                                                                                                      TINO MAMIĆ

Franc Možina je o svojem življenju govoril v treh dokumentarnih oddajah serije Moja zgodba, ki jih pripravlja zgodovinar Jože Dežman. Oddaje so dosegljive tudi na spletu v arhivu Radia Ognjišče (glej datume 15., 22. in 29. 9. 2010).
O Možinovih spominih na drugo svetovno vojno je pričevanje objavil zgodovinar mag. Renato Podbersič v knjigi Revolucionarno nasilje na Primorskem (SCNR 2011) na strani 147.
Možinovo dokumentirano pričevanje o taborišču Litostroj najdemo tudi v knjigi Osvobojeni gradimo dr. Milka Mikole (Ministrstvo za pravosodje 2006) na strani 318.
Članek s skoraj identično vsebino je izšel v dnevniku Primorske novice na praznik združitve Primorske z matico Slovenijo 15. septembra 2012.
Mimogrede, glavna proslava, ki so jo organizirale na ta dan primorske občine v Kopru, je za simbol imela rdečo zvezdo z napisom ZA VEDNO.

01. september 2012

Samocenzura

V Sloveniji, kjer je svobodo izražanja  ščiti ustava, novinarji  vsak dan doživljajo pritiske, da pišejo tako, kot je po volji šefom. Prave cenzure in cenzorskih posegov je razmeroma malo, saj velikokrat sploh ni potrebna. Pred cenzuro namreč vse delo opravi samocenzura.
O samocenzuri novinarje ne govorijo radi. Najbolj zaradi strahu pred uredniki, a tudi zato, ker se s plašnicami lažje živi. Zato mnogi samocenzuro poimenujejo kar - uredniška politika.
Uredniška politika svetovnonazorsko opredeljenih medijev nikakor ni samocenzura. Če tednik Družina kot eden redkih slovenskih medijev odkrito pove, da je slovenski katoliški tednik, je logično, da objavlja vsebino, ki je slovenska in katoliška. Velika večina slovenskih medijev pa svoje uredniške politike ne razkrije na glas. Posebej dnevniki pa se oglašujejo kot pluralni in nepolitični. Največji resni dnevnik Delo je imel nekoč na naslovnici zapisano, da je glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), potem se je prelevil v samostojni časnik za samostojno Slovenijo, danes pa nima v kolofonu nikakršne obrazložitve. Čeprav je ime časnika v maniri komunistične terminologije, pa to ni dovolj, da bi bralec vedel, kakšna uredniška politika časnika. A tega ne povedo, ker naj bi bili neopredeljeni. To govori (pa tudi verjame!) večina novinarjev.  Ni treba biti posebej bister, da ugotoviš uredniško politiko slovenskih dnevnikov. Vsi resni slovenski dnevniki so svetovnonazorsko levičarski. Tudi Finance, ki jih osebno sicer zelo cenim, saj kakovostno precej odstopajo od drugih dnevnikov, udrihajo po politiki desnosredinskih vlad opazno bolj kot po politiki levih vlad.
Nič ne bi bilo narobe, če bi vsi ti mediji odkrito priznali svojo uredniško usmeritev. To je njihova avtonomna odločitev. Novinar, ki se ne strinja z uredniško politiko, pa nima pravice zahtevati, da se obema političnima taboroma nameni približno enako prostora. Če napiše članek, ki ni v skladu z uredniško politiko, mu urednik lahko mirno odkloni objavo, brez kakršnegakoli očitka o cenzuri.
A šefi slovenskih medijev govorijo, da so nepristranski ali nestrankarski in da njihova uredniška politika nima svetovnonazorskega predznaka. In tu se začne zgodba o cenzuri in samocenzuri. Novinarji se dobro zavedamo in natančno vemo, kje je meja med člankom, ki ima primerno vsebino in člankom z neprimerno vsebino. Resnicoljubni novinar mora zato redno zamižati na eno oko. Tolaži se, da pač izpolnjuje ukaze šefov in da lahko sicer izgubi službo. To lahko razumemo. Tako kot moramo razumeti tudi mobilizirane vojake v številnih vojnah, ki so morali izpolnjevati ukaze nadrejenih. Resnicoljubni novinar, ki ne pristaja na pokorščino, se velikokrat upira podtalno. Neprimerne teme in novice dozira, da se šefi ne razjezijo preveč. Zoper nenapisano prolevičarsko uredniško politiko se tako prekrši le tu in tam. Izbira le teme, ki so zelo jasne in največje. Hude jame se ni dalo spregledati, lahko pa se spregleda vseh drugih 600 prikritih grobišč. Ko resnicoljubni novinar objavi članek, ki je zelo provokativen, doživi kritike od urednikov, kar ima za posledico, da se za dolgo časa potihne in piše samo to, kar si želijo šefi. Če pa je šel čez mejo, se uredniki lahko tudi tako razjezijo, da ga prestavijo v redakcijo, kjer se takih tem ne bo mogel več lotevati. Zaradi grožnje premestitve se novinar sprašuje, ali je vredno objaviti take informacije ali ne.
Samocenzura je na vsakem koraku, v skoraj vsakem članku. Novinarji se morajo izogibati uporabljati nekatere izraze ali jih nadomeščajo z bolj ustreznimi. Katere so nepriljubljene besede? Vsi izrazi, povezani s Cerkvijo. Karkoli je v zvezi s Cerkvijo sem vedno trikrat premislil, preden sem ponudil v objavo. Vedno sem imel skrbno pripravljeno argumentacijo, za vse možne uredniške pripombe. »Cerkvena« novica je postala novica šele, če je bila zelo pomembna. Je pa drobna in povsem nepomembna »cerkvena« novica nenadoma postala pomembna, če je bila negativna. Takrat nobena argumentacija ni bila potrebna. Isto velja, ko gre za Janeza Janšo in Ljudmilo Novak. Njuna dejanja morajo biti veliko večja kot dejanja Zorana Jankoviča in Milana Kučana, da dobijo v medijih enako prostora.
Kako to izgleda konkretno? Po smrti prejšnjega papeža sem za regionalni dnevnik Primorske novice pokrival celotno dogajanje. Ker se v istem članku večkrat uporabil osebek v osebi pokojnega papeža, sem prvič napisal papež Janez Pavel II., drugič papež, nato pa sem skušal uporabljati tudi druge izraze,  da se v iskanju boljšega sloga izogibam ponavljanju iste besede. Tako sem na tretjem mestu velikokrat uporabil izraz sveti oče. Urednik politične redakcije pa je zahteval, naj tega izraza ne uporabljam, ker da nismo verski tisk.
Ali pa drugi primer. V prilogi Sobota je bil vsak teden objavljen članek v rubriki Svetnik tedna. Ko sem nekoč v isti prilogi objavil intervju s primorsko misijonarko Andrejo Godnič iz Peruja, je izvršni urednik na sestanku pred vsemi rekel, da je preveč verske vsebine v eni številki. »Laičnost je vrednota,« je poudaril. »Intervju je sicer zelo dober, a dva članka z versko vsebino sta pa preveč,« je nadaljeval. Ugovarjal sem, a ostal sam. Novinarski kolegi mi javno niso pritrdili.
Ali tretji, povsem svež primer. Zaradi neskončne debate, kdaj pišemo Bog in kdaj bog, sem vedno skušal dati Boga na začetek stavka. Tega sem se naučil že v osnovni šoli v času komunizma. V uvodniku televizijskega vodnika TV Okno sem konec junija letos napisal stavek »Vikendi in prazniki so, hvala Bogu, še vedno čas, ko je novic zelo malo.« Urednica priloge je bila z besedilom zadovoljna in ni spreminjala. Potem pa se je v desku, pisarni, kjer glavni uredniki pregledujejo besedilo pred tiskom, pojavil urednik, ki je stavek spremenil. Boga je napisal z malo začetnico. Pred spremembo se z menoj ni posvetoval, čeprav je v podobnih mejnih primerih, to pravilo. Seveda je zaradi pravopisa, ki so ga pisali nekdanji komunisti še vedno lahko stvar debate, kdaj pišemo Bog in kdaj bog. A bistveno je, kaj avtor misli. To so upoštevali tudi že v času komunizma. Kolumna je novinarska zvrst, kjer ima novinar največ svobode pri izražanju. Lahko si celo izmišlja nove besede in piše v nasprotju s pravopisom. Torej je v takem besedilu še toliko bolj važno, da urednik trikrat premisli, ko si zaželi spremembo. Sam pri pisanju nisem mislil na kakega boga brez imena, ampak samo na tistega, ki ga že stoletja v tej deželi poznamo kot Boga. To je bila kršitev novinarske avtonomije, saj ne gre samo za uredniški poseg v članek, ampak v kolumno. V misel avtorja. Bojim pa se, da gre tudi za nestrpnost na podlagi verske pripadnosti, kar je protiustavno dejanje.
Po objavi sem zato pisno protestiral pri urednici, ki zelo rada v družbi, kjer so kristjani, »mimogrede« omeni, da hodi k maši. V družbi levičarjev tega ne omenja, ampak pove le, da je članica zveze borcev. Urednica je odgovor poslala kar vsem 50 novinarjem. »Popravek je bil vnesen v skladu s pravopisnim pravilom,« se je glasil odgovor. V dolgem pojasnilu pa je napisala še: »V konkretnem, Tinotovem, primeru je kontekst dal slutiti, da je avtor besedo uporabil medmetno. Zato je bila začetnica tudi popravljena. A kolega pojasnjuje, da ni »mislil na kakega boga brez imena, ampak samo na tistega, ki ga stoletja v tej deželi poznamo kot Boga.« Avtor se je torej v besedilu dejansko zahvalil Bogu, da med vikendi in prazniki ni veliko novic. Zato je popravek res spremenil vsebino napisanega. Tino predpostavlja, da gre v tem primeru za »nestrpnost na podlagi verske pripadnosti, kar je protiustavno dejanje. Vnesen popravek vsekakor ni imel namena diskriminirati na podlagi verske pripadnosti, ampak je posledica nesporazuma o sporočanjskem namenu avtorja. Ker gre skozi roke urednikov v centralni redakciji vsak dan veliko besedil, vas v takšnih in podobnih primerih, ko lahko pravopisni odtenki bistveno vplivajo na vsebino napisanega ali ko se iz stilskih ter drugih razlogov namenoma odločate za redke in manj običajne oblike ali ko zavestno uporabite stilsko zaznamovane oblike ali ko med dvema enakovrednima slovarskima ali pravopisnima možnostma namenoma izberete prav določeno, prosim, da desk na to posebej opozorite.« Ergo – še naprej bom Boga moral dajati na začetek stavka.
Ko šef novinarja na tak način izpostavi pred vsemi, se počuti nelagodno. To je tudi namen šefov, saj na tak način večino novinarjev utišajo, da se na sestankih ne oglašajo. Na pismo urednice seveda ni odgovoril nihče. Samo ena kolegica je napisala: »Hvala Bogu (in v tem primeru imam resnično v mislih Boga z veliko začetnico) v hiši nimamo resnejših težav od te, da se bodemo zaradi malenkosti.«
Če bi kolegi in novinarji na enak način oponirali novinarju, ki je homoseksualec, bi množični protesti šli do Bruslja in Strasbourga. V takih primerih namreč nihče ne pomisli, da bi bilo kaj slučajno. V takih primerih javnost praviloma vsak odklon oceni kot nestrpnost do drugačnih.
Samocenzura v takem okolju - cveti. Pred vsakim člankom, kjer omenjam Cerkev, imam nelagoden občutek. Ne gre za klasičen strah, ampak bojazen, da bo splet kdo od kolegov ali šefov rekel: »Spet ti cerkvenjaki.« Ko poročam o dogodkih, v katerih nastopa kak partizanski veteran, tega občutka nimam. Isto velja za »neprimerne« goste. Uredniki ti velikokrat dajo vedeti, da je gost nezaželen. Napovedi članka ne dajo na naslovnico, namesto dveh pa stlačijo na eno stran. Nič ne de, če zato nekateri eminentni gostje izpadejo ali ostanejo na robu. Nič ne de, če pisatelj Alojz Rebula v primorskem časniku doslej ni imel niti enega velikega intervjuja, ljubljanska komunikologinja Sandra Bašič Hrvatin pa tri. Ko je Rebula izdal roman Nokturno za Primorsko, ga časnik ni niti omenil. Napisal sem recenzijo, ki je na objavo čakala več kot leto dni. Slednjič so jo objavili, ko je dobro leto po izidu Rebula dobil nagrado Kresnik, in je postala »spet aktualna«.
Veliko novinarjev poznam, ki se (ne)hote poslužujejo samocenzure. Povsem jih razumem. Službe sicer običajno ne izgubijo, saj žrtvujejo le kariero. Po objavi dveh člankov o novih stotih grobiščih na Goriškem sem bil proti svoji volji iz uredništva dnevne politike prestavljen na lahkotnejšo prilogo. Na zunaj se to mogoče sliši kot malenkost, na človeka pa lahko deluje porazno. Atmosfera strahovlade v novinarskih krogih je izjemno učinkovita. Nihče noče tvegati svoje kariere. Mnogi zunanji opazovalci (žal je med njimi presenetljivo veliko kristjanov) pa se glasno čudijo, zakaj se novinarji ne uprejo. Tako kot se nekateri danes čudijo, zakaj se niso ujetniki v koncentracijskih taboriščih vsi skupaj uprli stražarjem, ker bi sicer itak vsi umrli. Drugi pa upornega novinarja celo obžalujejo z besedami, da je konflikten ali len in da si je sam kriv. Cinizem in neobčutljivost opazovalcev trpljenja se skozi stoletja pač ne menja.
Objavljeno v tedniku Slovenski čas 22. agusta 2012

Vladimir Truhlar je korakal pred časom in ostal moteč tudi po smrti

V najznamenitejši hiši v Divači, Škrateljnovi domačiji, je živela družina Truhlar z osmimi otroki. Zadnji med njimi, Vladimir, ki se je rodil pred točno 100 leti, je dosegel svetovno slavo kot predavatelj na rimski Gregoriani. Zavzemal se je za demokratični duh v Cerkvi.
Filozof, teolog in pesnik dr. Vladimir Truhlar se je rodil v družini železničarja češkega rodu Františka Truhlarja in Marije Malnerič, hčere divaškega župana. Njun osmi otrok Vladimir je na svet privekal 3. septembra 1912 v Gorici, kamor je bil prestavljen oče železničar. Družina pa se je morala tako kot mnoge druge primorske družine že kmalu ponovno seliti zaradi Soške fronte, tokrat na Jesenice. 
Vladimir Truhlar je študij začel na ljubljanski Teološki fakulteti, doktoriral pa na sloviti univerzi Gregoriana v Rimu, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika (1939). Nato je vstopil v jezuitski red in za skoraj četrt stoletja postal profesor na Gregoriani. Pisal je v latinščini, njegova dela pa so doživela številne prevode. Sodeloval je tudi s sedanjim papežem Josephom Ratzingerjem.
Karel Vladimir Truhlar, duhovnik, jezuit, pesnik, predavatelj na Gregoriani,
r. 3.9.1912 (Gorica),
+ 4.1.1977 (Longomoso, J. Tirolska)
Povezan je bil tudi z Alojzem Rebulo, ki je leto po Truhlarjevi vrnitvi v Slovenijo skupaj z Borisom Pahorjem objavil intervju z Edvardom Kocbekom (1975), ki je razkril pomor domobranskih ujetnikov v Rogu. Zaradi tega se je Truhlar znašel v nemilosti pri oblasti in pod udbovskim nadzorom.
Napredne ideje
V Sloveniji pa se je Truhlar neprijetno počutil tudi zaradi nesprejemanja njegovih idej, ki jih je razvijal na podlagi drugega vatikanskega koncila. Trdil je, da bi morala Cerkev privzeti duh demokracije in neposvečenim vernikom dovoliti sodelovanje pri vseh odločitvah. Demokracija namreč po njegovem mnenju ni v nasprotju z dejstvom, da je zaradi Kristusovega nauka v Cerkvi marsikaj vnaprej določeno in nesprejemljivo. Zaradi spora s takratnim škofom dr. Vekoslavom Grmičem tudi pri Mohorjevi družbi ni mogel izdati pesniške zbirke in razmišljanj. A Truhlarjeva teologija drugim duhovnikom in škofom takrat ni bila najbolj pogodu. 

Predlani je v ZDA izšla knjiga o največjih slovenskih jezuitih: med peterico je tudi Truhlar ob boku Korošcu in Japlju. Med vsemi slovenskimi jezuiti v zadnjih 40 letih najbolj izstopata Vladimir Truhlar in slikar Marko Ivan Rupnik, zaradi »prodornosti, izvirnosti, premočrtne drznosti in širokega intelektualnega obzorja,« meni jezuit Marjan Kokalj.

Zaradi nasprotovanja kolegov in pritiskov oblasti se je Truhlar umaknil na Južno Tirolsko in že po nekaj mesecih umrl (1977).
Moteč tudi po smrti
Njegova teologija pa je komunistične oblasti motila tudi po njegovi smrti. Jezuit dr. Lojze Bratina je namreč kmalu po Truhlarjevi smrti izdal prevod njegove knjige Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju, ki je zmotila oblasti. “Da knjige ne bi mogli zapleniti, sem jo hitro razvozil po Sloveniji,” je včeraj povedal v Stomažu na Vipavskem rojeni Bratina. Zato se je znašel tudi na sodišču, kjer pa je dobil le pogojno kazen, je še povedal.
Stoto obletnico rojstva bodo obeležili z mašo v nedeljo zvečer v Dravljah v Ljubljani in simpozijem konec oktobra na ljubljanski Teološki fakulteti, je napovedal Bratina.
TINO MAMIĆ
 
objavljeno v dnevniku Primorske novice 31. avgusta 2012