30. november 2012

Kristjani so na robu. Prostovoljno.

Edini od treh predsedniških kandidatov z neoporečno politično zgodovino, brez afer in velikih napak, ki pa je vendarle dobil le četrtino glasov, je eden redkih slovenskih politikov, ki si je upal povedati, da je doživel poraz. 
Politiki se namreč vedno razglašajo za zmagovalce, tudi če dobijo samo desetino napovedanih glasov. Milan Zver je v slogu svoje kampanje, ko je svoja stališča izražal odkrito in brez izmikanja, po objavi volilnih rezultatov z dvignjeno glavo povedal, da je žalosten in da je to njegov osebni poraz. A s slednjim se ne bi strinjal. V naši državi lahko namreč strici iz ozadja kadarkoli na volilni plakat postavijo kogarkoli, a bo vseeno vedno dobil več kot četrtino glasov. V deželi, kjer so mediji skoraj v celoti naklonjeni levi politični opciji, je politična bitka nedemokratična, saj nimajo vsi kandidati enakih možnosti. Zato četrtina glasov desnosredinskemu predsedniškemu kandidatu ni kandidatov poraz, ampak poraz nacije. V nedeljo ni doživel poraza Milan Zver, ampak slovenska nacija. Več kot tretjina državljanov je volila človeka, ki za letalsko karto plača 90.000 evrov davkoplačevalskega denarja in podeljuje državna odlikovanja aktivnim nasprotnikom demokracije.
Dosmrtna ječa ni isto kot smrtna kazen
Sledi drugi krog odločanja. Veliko ožji izbor. Nekdanja komunista, ateista, ki sta v preteklosti podprla precej kristjanom sovražnih političnih odločitev. Kristjan lahko torej izbira le še manjše zlo. Pričakovati je torej, da bo udeležba kristjanov nižja. Tisti, ki ne vidijo razlike med dosmrtno ječo in smrtno kaznijo, bodo ostali doma.
Prav to razlikovanje pa postaja nov in zelo pomemben dejavnik slovenske politike. Slednjič se je slovenska levica, po 22 letih demokracije, ločila na dve struji. Na trdo in mehkejšo. Na skrajno levico in levico. Tega doslej ni bilo. Levica je vedno – v vseh pomembnih in ključnih trenutkih – držala skupaj kot monolit. Tega na demokratičnem političnem polu ni bilo nikoli: SLS je bila vedno bližje sredini kot SDS in NSi, na skrajni desnici pa je dolga leta kraljevala SNS. Vsaka pomladna stranka je bila demokratična in se je vedno samostojno odločala, medtem ko so levičarske stranke vključno z vsemi sateliti ubogale strice iz ozadja. Ali partijo, kot se je stricem iz ozadja reklo nekoč. In njihovim nečakom in vnukom (kot je slikovito dejal dr. Aleš Štrancar).
Slednjič razdeljena levica
Tokrat vse kaže, da se je vsaj Borut Pahor z nekaj somišljeniki otresel monolitnosti. To sicer še v sanjah ne pomeni, da bodo postali sredinska politična opcija. A vendar gre za neko bolj liberalno levico, ki bi nekoč utegnila napraviti celo to, kar je doslej povsem nepredstavljivo: da bi levičarska stranka šla v koalicijo z enako močno ali močnejšo desnosredinsko. 
Velika škoda pa je, da tokratne volitve znova niso prinesle prevetritve pri agencijah za ustvarjanje javnega mnenja. Največje slovenske agencije namreč še vedno bolj ustvarjajo kot beležijo javno mnenje. A še vedno se ni našel junak, ki bi zakričal, da je cesar nag. Razen ene so vse ankete kazale na zmago Danila Tuerka. To kaže, da je z merjenjem, ki je trdi levici vedno namerilo več kot pomladnikom, nekaj narobe. Zakaj se tega nihče strokovno ne loti? Anketa Dela je »izmerila«, da se bo volitev udeležilo najmanj 61 odstotkov volivcev, da bo Tuerk dobil 44, Pahor pa 31 odstotkov. In da Pahorju podpora še pada, Tuerku pa raste. Po takem fiasku bi pričakoval najprej opravičilo uredništva časnika, da je izbralo tako neverodostojno agencijo in objavilo tako zgrešeno anketo in napoved. Takoj zatem pa moral slediti odstop šefa agencije. A zgodilo se ni nič od tega. Še več. Ista agencija bo »merila« mnenje še naprej. Pa saj smo že navajeni, da pri nas nikoli nihče ne odstopi.
Kristjani bi imeli večino, če...
V taki politični situaciji se zdi, da so kristjani povsem odrinjeni na rob. A resnica je obrnjena. Zaradi vse nižje volilne udeležbe glas enega volivca šteje vedno več. Če hodi redno k maši 10 odstotkov prebivalstva in če jih nadaljnjih 15 odstotkov prihaja občasno, je to četrtina prebivalstva. To je dovolj glasov za gladko zmago že v prvem krogu predsedniških volitev. V drugem krogu pa bi tudi le nedeljniki sami lahko izbrali novega predsednika. 
A velik del slovenskih praktičnih kristjanov – na Primorskem bi rekli: tistih, ki hodijo k maši – ne razmišlja tako. Politika je nekaj umazanega, odločitev na volitvah pa preveč odgovorna in lahko napačna (grešna). Bog ne daj vprašati koga za nasvet! Najbolje je obrniti se stran in ne narediti nič. Pa čeprav Sveto pismo pravi, da je vera brez del mrtva in da talenta ne smemo zakopati, ampak ga uporabiti. »Ker nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust,« jasno piše v Razodetju.
Tino Mamić



Uvodnik v mesečniku Slovenski čas, 25. novembra 2012

17. november 2012

Kako izgleda grozilno pismo

Na obletnico padca Bastilje, 14. julija 2006, ko sem bil imenovan za novega odgovornega urednika dnevnika Primorske novice, sem po pošti dobil grozilno pismo. Nesel sem ga na policijo, kjer ga najprej niso niti hoteli obravnavati, ker naj ne bi bilo resno. Šele po mojem vztrajanju so ga vzeli v postopek. Namignil sem jim celo, kdo bi utegnil biti avtor. Po nekaj mesecih so me obvestili, da niso ničesar odkrili. Nisem izvedenec, a vendar bi s pomočjo običajnih postopkov lahko hitro izvedeli, od kod je pismo prišlo in kje je bilo natisnjeno. 

Čeprav je zadeva na trenutke smešna, pa vendarle tudi kaže na določeno stanje v družbi, kar skrbi. Ne glede na vse skupaj pa je najbolj zanimivo, da se je grožnja v pol leta uresničila (1.decembra 2006), saj sem bil po nekajtedenskem medijskem linču in mobingu odstavljen z mesta odgovornega urednika. Ne glede na to, da sem v zgodovini dnevnika Primorske novice edini urednik, ki je povečal naklado.

Zakaj objavljam to danes? Zato, ker sem pospravljal arhiv in sem našel pismo.


05. november 2012


Z novembrom sem zapustil dnevnik Primorske novice, kjer sem bil sedem let redno zaposlen. Poslej delam kot svobodni novinar in zgodovinar - rodoslovec. Zakaj sem sprejel tako odločitev, verjetno ni treba posebej razlagati.
Na obzidju Dubrovnika, nekdanje neodvisne republike, ki se je uspešno zoperstavila Turkom in Benečanom,  piše, da se svobode ne proda za vse zaklade sveta.
Tino Mamić