20. december 2012

Čas je za državljansko nepokorščino


Novinarji informativnega programa nacionalne RTV hiše so v zadnjih dneh prekoračili vsako mero dobrega okusa.
Novinarke in novinarji RTVS že leta množično kršijo kodeks novinarske etike, saj poročanje mešajo s komentiranjem. To očitno nikogar ne moti. V letih dela za različne slovenske medije sem srečal že ogromno slovenskih novinarjev, ki kodeksa še prebralo ni.
S pokrivanjem pouličnih nemirov in demonstracij pa je slovenska medijska srenja pokazala svoj pravi obraz. Tokrat niso samo poročali enostransko, ampak so se prelevili v aktivne udeležence demonstrantov. Hujskaško in navijaško poročanje je demonstracije in nasilništvo še podžgalo. Tega seveda ne opazi ne varuhinja človekovih pravic, ne novinarsko društvo, ne mirovni inštitut ne fakulteta za ustvarjanje javnega mnenja.
Mlade demonstrante, ki opozarjajo na diskriminacijo mladih, novinarji niti ne opazijo. Zato ne pišejo o sindikatih, ki se borijo samo za starejše stalno zaposlene ljudi, medtem ko jih mladi pogodbeno zaposleni sploh ne brigajo. Zato ne pišejo o tem, da imajo v naši državi delavci višjo plačo in več dni dopusta samo za to, ker imajo nekaj let več. Zato ne pišejo o tem, da so si generacije rojenih pred 1970 lahko kupile stanovanje za nekaj tisoč evrov, medtem ko morajo generacije rojene po 1980 za enako veliko stanovanje najeti kredit za pol stoletja. Mladi protestirajo proti politični korupciji, tajkunom, zvezam in poznanstvom. Vse to pa je lastno slovenski politični levici, katere pomemben del predstavlja večina novinarjev. Če mladi protestirajo proti politiki nasploh, to še ne pomeni, da so levičarji. Mnogi mladi demonstranti sicer so res levičarji, a to ne pomeni, da podpirajo slovenske salonske levičarje, ki imajo v lasti veliko večino nacionalnega kapitala. Mladi so napredni in si skušajo zagotoviti enakopravnost. Slovenski levičarji pa so konzervativni in elitistični.
Slovenski novinarji imajo veliko višje plače kot enako izobraženi ljudje v drugih poklicih. Zato je njihovo govorjenje o »lačnih državljanih« perverzno.
Kot državljan tako medijsko agitatorstvo moram (!) plačevati.  Z mesečnim prispevkom plačujemo institucijo, ki politično favorizira levico in skrajno levico. Dva milijona ljudi morata financirati delovanje medijske hiše, ki je, denimo, skozi poročanje o referendumski kampanji za družinski zakonik velikokrat žalila vrednote več kot milijona ljudi. Nekaj sto novinarjev si upa milijonu ljudi za njihov denar vsiljevati svoja lastna politična stališča. Pa kaj smo vsi znoreli?
Čas je, da se državljani in plačniki RTV prispevka levemu režimu, ki vlada nacionalni medijski hiši, upremo. Saj gre za naš denar.
Državljanska nepokorščina s prenehanjem plačevanja RTV prispevka je skrajni ukrep, a drugega izhoda očitno ni.
objavljeno v tedniku Demokracija 13. Xbra 2012

18. december 2012

Župan poziva kristjane proti politiki RTVS


V zadnjih dneh je po spletu zaokrozilo pismo župana Cankove Draga Vogrinčiča, v katerem opozarja na mojo kolumno v zadnji Demokraciji. Citira naslednji odlomek: 
»Kot državljan moram (!) tako medijsko agitatorstvo plačevati. Z mesečnim prispevkom plačujemo institucijo, ki politično favorizira levico in skrajno levico. Dva milijona ljudi morata financirati delovanje medijske hiše, ki je denimo skozi poročanje o referendumski kampanji za družinski zakonik velikokrat žalila vrednote več kot milijona ljudi. Nekaj sto novinarjev si upa milijonu ljudi za njihov denar vsiljevati svoja lastna politična stališča. Pa kaj smo vsi znoreli? Čas je, da se državljani in plačniki rtv prispevka levemu režimu, ki vlada nacionalni medijski hiši, upremo. Saj gre za naš denar. Državljanska nepokorščina s prenehanjem plačevanja. RTV-prispevka je skrajni ukrep, a drugega izhoda očitno ni.«

Vogrinčič opozarja, da je kljub obljubam vodstva RTVS na Radiu še vedno velja prepoved objavljanja krščanske duhovne glasbe. Še vedno tudi ni ustanovljeno uredništvo za verski program, kar vodstvo obljublja že leta. "Ljudje Božji; ni problem angleška, italijanska, bošnjaška, satanistična; SLOVENSKA DUHOVNA je PREPOVEDANA," se jezi Vogrinčič in poziva k organizaciji za bojkot plačevanja RTV prispevka.Hkrati poziva vodstvo slovenske Cerkve, da se zavzame za pravice kristjanov- državljanov RS in hkrati začne bojkotirati sodelovanje z RTVS. Na kršitve človekovih pravic kristjanov v RS Vogrinčič sicer že leta opozarja z javnimi pismi.

Naj ob tem še enkrat poudarim, da sem z napovedjo bojkota mislil resno. V kolikor bi bil še kdo pripravljen aktivno sodelovati v akciji, ki se bo začela s spletnim zbiranjem podpisov, naj se mi oglasi na naslov
tino.mamic@gmail.com.


Slovenski egiptolog svetovnega pomena - Anton Lavrin

V zimskih dneh, ko ima na Vipavskem burja mlade, je dolina pod Čavnom kot opustela. Vipavci ostajajo v hišah, saj vedo, da nima prevelikega smisla nastavljati se vetru, ki je v davnini premagal že večtisočglavo rimsko vojsko. Kjer je bilo leta 396 bojno polje, niso arheologi doslej našli še ničesar. Zato pa na tistem mestu danes stojita kamniti grobnici, ki sta bili izklesani že tri tisoč let pred samo bitko. Njuna osamljenost na zimski burji je še toliko bolj velika, če pomislimo, da si enako grobnico v londonskem Britanskem muzeju dnevno ogleda več tisoč ljudi.
Lavrinov portret, ki ga hranijo njegovi
vipavski sorodniki Hrovatini
Vipava, ki slovi po rečnem izviru v obliki delte, treh gradovih in odličnemu vinu, pa hrani svojo najstarejši in po mnenju mnogih tudi največjo dragocenost na pokopališču. Gre za staroegipčanska sarkofaga, v katerih sta bila pokopana egipčanski princ Junmin in faraonov zaupnik Raver. Poleg teh dveh so arheologi našli še štiri take, ki jih danes hranijo največji svetovni muzeji. Kako, da sta kar dva pristala na pokopališču v Vipavi?
Podpis na vrhu piramide
Naša zgodba se začenja pred poldrugim stoletjem. Bilo je nekega sončnega dne, ko se je neki Slovenec povzpel na vrh piramide v Gizi. Za plezanje po velikih kamnitih blokih, s katerih je večina marmorne obloge že davno odpadla ali bila porabljena za okoliške hiše, je potreboval več kot pol ure. Pri svojih že prekoračenih 50 letih plezanje na 146 metrov visoko Kefrenovo piramido ni bil mačji kašelj. A ko je priplezal ves oznojen na vrh, je bil nagrajen. Odprl se mu je prekrasen razgled: na eni strani puščava, na drugi Kairo. V spomin na vzpon je vzel nož in v enega od 4500 let starih večtonskih kvadrov vrezal svoje ime: Anton Lavrin.
Družinska grobnica Lavrin-Hrovatin je
izvirna v svetovnem merilu, ker
sta sarkofaga tudi potem, ko
sta postala arheološka
dediščina, ohranila svoj namen
Ob vznožju piramide so ravno takrat izkopavali pruski arheologi. Ker Prusija, največja država takrat še razdrobljene Nemčije, v Egiptu ni imela svojega veleposlanika, so se obrnili na avstrijskega konzula. Ta je veljal za dobrega poznavalca egiptovske zgodovine, zato so se vsi zbiratelji radi oglasili v njegovi rezidenci v Aleksandriji. Pri zbiranju starin, ki še danes krasijo mnoge evropske zbirke, je konzul sodeloval z domačim »kopačem«, bližnjim trgovcem s starinami Jusufom Massaro, ki je ob piramidi našel šest kamnitih sarkofagov. Konzul, ki so ga zaradi diplomatske dejavnosti nagradili avstrijski cesar, carigrajski sultan in rimski papež, je Prusom pomagal v Evropo spraviti enega od sarkofagov. Dva sarkofaga pa sta v svoji domovini spravila konzulova angleški in italijanski kolega: v London in Torino. Dva sarkofaga si je avstrijski konzul pridržal zase. Ni ju hotel poslati na Dunaj, kjer je takrat iz njegovih pošiljk v nacionalnem muzeju nastajala velika egiptovska zbirka. Sarkofaga je namenil svojemu rojstnemu kraju, Vipavi. Konzulu je bilo ime Anton Lavrin.
»Vipavska sarkofaga sta zelo pomembna in izredno redka.
Doslej je odkritih samo šest primerkov. Dva hrani
kairski nacionalni muzej, po enega pa muzeji v Londonu,
Torinu in Hildesheimu. Vsi so bili odkriti v grobnicah
najbližjih faraonovih dvorjanov ob Kefrenovi
piramidi v Gizi. Verjetno gre za dvorjane
faraona Mikerinosa,«
 pravi arheolog Tomislav Kajfež.
»Vitez, tako visoko povikšani«
Znani vipavski duhovnik zgodovinar in vinogradnik Matija Vertovec je julija 1845 Kmetijskih in rokodelskih novicah napisal članek z naslovom »Hvaležnost visoko postavljeniga sina do svojih kmetiških staršev«. V njem opisuje slovesnost, ko so posmrtne ostanke Lavrinovih staršev prekopali in položili v sarkofag. Navdušen nad uspešnim vipavskim rojakom piše: »Kako dalječ jo zamore tudi slovenskiga kmeta sin, bistriga uma in dobriga serca, pripeljati vi­dimo nad gospodam Antonam Lavrinam, vitezam reda železniga venca, cesarsko kraljevskim vladarskim posvetovavcam in nadkonzulam v Egiptu.« Vertovec opisuje tudi veliko množico, ki je »skupaj pervrela, kakor je sicer šega druge merliče častitljivo pokopavati«. Slovesnosti se je udeležil tudi Lavrin, »gospod vitez tako visoko povikšani«. Vertovec v članku še napove, da bo sarkofag še tisoče let oznanjal sinovsko hvaležnost do staršev.
Lavrinov je kot izjemen diplomat
dobil več odlikovanj: tudi od
papeža, turškega sultana in
avstrijskega cesarja. Slednji
mu je podelil plemiški naziv
vitez, s čemer je dobil pravico
 do svojega grba. Vanj je postavil
oljčni vejici in tri sfinge.
Leto zatem je v Vipavo prispel še en sarkofag. V njem je ležal najstarejši faraonov sin Junmin, so pred 4500 leti vklesali v granitno stranico. V Vipavi pa so vanj položili konzulovega sina Alberta Lavrina, ki je kot otrok umrl v Aleksandriji. Sarkofaga torej kljub temu, da sta bila iztrgana iz prvotnega okolja, še vedno služita svojemu prvotnemu namenu. V tem sta nekaj posebnega, saj sta za razliko od drugih sarkofagov v muzejih, postala del novega okolja. »Izklesana sta v obliki takratne hiše, saj so Stari Egipčani verovali, da je sarkofag bivališče duše umrlega. Duša lahko po smrti še naprej potuje ven iz hiše, zato so upodobljena tudi vrata,« pojasnjuje najboljši poznavalec Lavrina magister arheoloških znanosti Tomislav Kajfež iz Ljubljane. Kajfež je že pred leti začel opozarjati na pomen slovenskih raziskovalcev v deželi ob Nilu, trenutno pa pripravlja razstavo, ki bo prihodnje leto prikazala delo Lavrina, njegovega naslednika konzula Jožefa Schwegla in raziskovalca misijonarja Ignacija Knobleharja. O slednjem Kajfež pove, da sta z Lavrinom sodelovala in se vedno pogovarjala po slovensko: »Knoblehar Lavrina opiše kot vedno zvestega Kranjca.«
Laurinova ulica v Vipavi
ohranja zapis priimka,
ki je bil uveljavljen nekoč
Anton Lavrin, ki je na svet privekal v Vipavi v letu francoske revolucije (1789), je tako zagotovil stoletno slavo svojemu rodu in trgu. Vipavci namreč še danes ponosno poudarjajo, da je Vipava trg, ne pa mesto. Še danes lahko občudujemo egiptovske starine, ki jih je poslal v svojo širšo domovino. Poleg sarkofagov, ki sta najpomembnejša egiptovska spomenika v Sloveniji, je tu še precej zanimivih predmetov v ljubljanskem Narodnem muzeju. Najzanimivejša sta vsekakor balzamirani krokodil in mumija svečenika iz Karnaka, ki mu je bilo ime Isahta. Še bolj priljubljena pa je sfinga pred dvorcem Miramar v predmestju Trsta. Odkupil jo je habsburški nadvojvoda Maksimilijan, kasnejši mehiški cesar. Gre za edini ostanek Lavrinove miramarske zbirke, saj so jo po cesarjevi tragični smrti v Mehiki preselili na Dunaj. V dunajskem Umetnostno-zgodovinskem muzeju pa je še ena pomembna Lavrinova starina, ki tega Slovenca postavlja na piedestal v evropskem merilu.
Veliki evropski zbiratelj
Edino znano Lavrinovo
fotografijo hranijo
njegovi sorodniki
Lavrin je izjemen egiptolog v okviru avstrijskega cesarstva, za Slovence pa še toliko bolj, zagotavlja Kajfež, ki je o slovenskih zbirateljih v Egiptu magistriral. »V evropskem smislu pa sodi ob bok velikim angleškim, francoskim in pruskim zbirateljem egiptovskih starin. To so zbiratelji iz prve polovice 19. stoletja, ki ga stroka imenuje obdobje konzulov. Konzuli velesil v Egiptu so se namreč poleg diplomatske službe ukvarjali z zbiranjem starin in preučevanjem Starega Egipta. Takrat so nastale največje egipčanske zbirke, ki jih danes hranijo v Parizu, Londonu, Torinu in Berlinu. Za nas je pomemben kot Slovenec, ki ni svojega porekla nikoli skrival,« pove Kajfež.
Sarkofag v londonskem
Britanskem muzeju je postavljen
sredi razstavnega prostora,
ki ga dnevno vidijo stotine ljudi
Lavrinov podpis
Njegova izjemnost je v tem, da ni bil le zbiratelj, ampak tudi raziskovalec. Predmete je strokovno popisal in se do dediščine obnašal veliko bolj odgovorno kot mnogi njegovi sodobniki, ki bi danes veljali za uničevalce in tatove arheološke dediščine. V strokovni literaturi tako najdemo zapis, kako je znani francoski egiptolog in arheolog Auguste Mariette leta 1850 našel vhod v grobnico svetih bikov Apisov v Sakkari, kjer stoji najstarejša piramida grajena stopničasto. Ko je naletel na vhod, je v duhu takratnega časa vzel dinamit in razstrelil vrata, saj bi odkopavanje predolgo trajalo. Z eksplozivom si je pomagal tudi, da je v podzemni grobnici Serapeum odprl velikanske sarkofage z balzamiranimi biki. 30 več kot 80 tonskih sarkofagov iz črnega granita v ozkih podzemnih hodnikih je še danes prava paša za oči. V podzemnem labirintu so pokopavali mumificirane bike, ki so predstavljali utelešenje egiptovskega boga umetnikov Ptaja. O tem pišejo mnogi zahodni arheologi in egiptologi.
Eden od 30 granitnih
sarkofagov v grobnici
Serapeum, ki ga je
odkril Lavrin
A le redki vedno za dejstvo, ki tolikokrat objavljeno resnico postavlja na glavo. Tomislav Kajfež pravi, da je Lavrin na Dunaj poslal eno Apisovo glavo že nekaj let pred odkritjem grobnice. »Lavrin je v to grobnico vstopil že leta 1846 let in objavil strokovno poročilo za avstrijsko akademijo znanosti. Iz grobnice je prinesel tri glave mumificiranih bikov – eno lahko še danes vidimo v umetnostno zgodovinskem muzeju na Dunaju,« poudarja Kajfež. Francoz Mariette, ki so mu v Kairu v zahvalo za njegova odkritja postavili spomenik, tako sploh ni odkril Serapeuma. Odkril ga je Slovenec Lavrin, ki pa še v rodni Sloveniji nima nobenega spomenika.
Obujeni spomin
V Sakkari, znani po stopničasti
piramidi, je v bližini Serapeuma
tudi tempelj, ki ga v
pomanjšani obliki najdemo
na vipavskih sarkofagih
V zadnjih letih je spomin na velikega vipavskega egiptologa oživel. V rodni Vipavi nanj sicer nikoli niso pozabili, ampak so o rojaku vedno pripovedovali s ponosom. Njegovi sorodniki so za sarkofaga in arhivsko dediščino vedno lepo skrbeli. S pomočjo države so sarkofaga prestavili in zanju zgradili odprto vežico, ki to neprecenljivo dediščino ščiti pred burjo in dežjem. Občina pa je po njem imenovala ulico. A zdi se, da se na Vipavskem ne zavedajo vsi, da hranijo največjo egiptovsko znamenitost v državi. V uradnem spletnem vodniku namreč piše, da sta »sarkofaga največji znamenitosti vipavskega pokopališča«. To je sicer res. A vendarle je malce nenavadno, da 4500 let stare sarkofage primerjaš z običajnimi nagrobniki, ko pa gre za znamenitost veliko širšega pomena.
Znamenito ljubljansko
mumijo je Narodnemu
muzeju podaril Lavrin
V Ljubljani, ki hrani Lavrinovo egiptovsko zbirko, pa je naš Anton Lavrin v nestrokovnih krogih praktično neznan. Spoznali so ga le obiskovalci odlične razstave o mumiji v Narodnem muzeju. Mestni svet je sicer pred sedmimi leti poimenoval eno ulico po Antonu Lavrinu. A ne po »našemu«, ampak po njegovem soimenjaku, skladatelju. Mogoče bo kaj drugače, ko bodo Lavrina kot odkritelja Serapeuma odkrili tuji arheologi. Takrat ga bodo mogoče za svojega uspešnega predhodnika razglasili tudi slovenski politiki in diplomati – nenazadnje je uspešno posredoval v sporu med turškim sultanom Mehmedom II. in egiptovskim podkraljem Mohamedom Alijem in si s tem prislužil plemiški naziv.
Besedilo in fotografije:TINO MAMIĆ

Eden od šestih enakih sarkofagov 
iz rdečega granita, brez pokrova, 
je tudi na dvorišču kairskega 
nacionalnega muzeja

  objavljeno v tedniku Reporter 10.Xbra 2012



11. december 2012

Meškovo priznanje - izjava ob podelitvi

Meškovo priznanje je zame izjemna čast. Novinar in urednik Borut Meško je doživljal velike pritiske in šikaniranja. Istočasno, ko je bil protizakonito vržen na cesto, je od zdravnikov izvedel, da ima raka. Smrtnonosno bolezen, tipično posledico psihološkega nasilja. To se je zgodilo v času vlade Boruta Pahorja, ki je za direktorja nacionalne tiskovne agencije STA postavil Bojana Veselinoviča, ta pa je nato izvedel jesensko čiščenje. S pokojnim Meškom sva se o šikaniranju večkrat pogovarjala, saj so metode levičarskih novinarskih agitpropovcev iste. V šali sva jih imenovala al-kaida in talibani. 

Zato bi se v tem trenutku rad predvsem poklonil njegovemu spominu. 

Foto: www.Demokracija.si, Matic Štojs
Na podelitvi mi je bilo, priznam, precej nerodno. Postavili so me ob Viktorja Blažiča, prejemnika Meškovega priznanja za življenjsko delo. Blažič je eden od čedermacov slovenske demokracije in medijske svobode. Njega je pisanje kot mu je velelo srce stalo obsodbe na dve leti zapora. Presedel je "samo" 15 mesecev. Zaradi svobodomiselnosti je bila njegova kariera povsem onemogočena. Svobodno pisati je lahko začel šele po zlomu komunističnega režima, ko je imel na plečih že šest križev. 

Si lahko danes to sploh predstavljamo? Kaj sta mobing in nižja plača v primerjavi s komunističnim zaporom? Kaj je nekaj sivih las v primerjavi s prepovedjo govora?  Zaradi pritiskov sem resda pustil službo in novinarstvo zamenjal za občasno in slabše plačano publiciranje, a to vendarle ni delo v skladišču, kamor so postavili Blažiča. 

Foto: www.Siol.net, Matjaž Tavčar
Zato sem lahko le hvaležen Bogu za čast, da sem osebno spoznal Viktorja Blažiča, ki je simbol slovenskega svobodnega novinarstva.

Ob tej priliki, ko je bilo moje ime izpostavljeno (utemeljitev), pa naj poudarim še dvoje. Hvaležen sem za zgled delavnosti neupogljivosti in vztrajnosti, ki sta mi ga dala mama Neža in oče Ivan, pa tudi stara starša in brat. In tu je še moja draga soproga Mojca, ki me z najinimi štirimi sončki vedno podpira. Hvala tudi vsem prijateljem. 

Napisano na svetega Damaza dan, leta Gospodovega 2012

Tino Mamić

Meškova nagrada

TINO MAMIĆ
ČASTNO PRIZNANJE BORUTA MEŠKA ZA PRISPEVEK K MEDIJSKEM OSVEŠČANJU SLOVENSKE DRUŽBE
UTEMELJITEV
V slovenskem medijskem prostoru, pogosto zastrupljenem z oportunizmom in hlapčevanjem tranzicijski kapitalistični politiki v duhu dvojnih meril, kot redka izjema na zahodu naše dežele izstopa novinar, zgodovinar in publicist Tino Mamić. Medtem ko se v osrednji Sloveniji še najde krog novinarjev, ki se uspešno zoperstavljajo medijskemu enoumju, pa se na Obali pogosto sam in skoraj prezrt z uredniškim in novinarskim delom bori za resnico in novinarsko avtonomijo. Slednja ga je drago stala, ampak kot pravi, osebna svoboda je pomembnejša od debelejšega kosa kruha.
Tino Mamić se je rodil v Šempetru pri Gorici leta 1972. Že od mladih let navdušen za pisanje in družbena vprašanja se je posvetil študiju zgodovine in novinarstva. V prvem letniku je prevzel urejanje mladinskega mesečnika Sončna pesem, ki jo je vsebinsko in oblikovno povsem prenovil. Bil je novinarski mentor celi vrsti mlajših, sedaj uveljavljenih novinarskih kolegov.
Njegova značilnost je neuklonljiva drža, ki ga je oblikovala v nepreračunljivega intelektualca, človeka, ki ob krivici in laži ni tiho. Kot dijak in pozneje študent  Fakultete za družbene vede je svoja stališča pogosto kritično soočal s predavatelji in bil marsikateremu trn v peti.
Prvo službo je nastopil na koprskem Ognjišču, kjer je kot urednik revije in knjig delal pet let. Bil je tudi odgovorni urednik primorskega regionalnega programa Radia Ognjišče. Nato je za dve leti odšel v tujino: najprej je bil korektor za slovenščino pri Uradnem listu EU v Luksemburgu, nato pa novinar spletnih strani Svoboda, varnost, pravičnost Evropske komisije v Bruslju. Domov se je vrnil, ker je čutil, da opravljanje odlično plačane službe v tujini ni njegovo poslanstvo. Želel je biti tu in sodelovati pri oblikovanju slovenske, predvsem medijske stvarnosti.
Ob vrnitvi iz Bruslja je na novem regionalnem dnevniku Primorske novice postal novinar, v anketah bralcev hitro ocenjen kot eden najbolj prepoznavnih. Dokler je pisal samo o zunanji politiki, ni imel z uredniki nikakršnih težav. Precej njegovih člankov iz Primorskih novic so citirali vplivnejši mediji in spletni portali. Dobival je pohvale in stimulacije. Ko pa je v enem od tekstov uporabil izraz »rdeči direktorji«, mu pisanja  komentarjev niso več zaupali.
Leta 2006 je postal odgovorni urednik Primorskih novic.  V času njegovega vodenja je časnik, ki se je otepal z negativnimi trendi povečal naklado in ustvaril trend rasti. To ni uspelo nobenemu  odgovornemu uredniku Primorskih novic pred njim, niti  za  njim. Za 20 odstotkov je povečal obseg strani časopisa in za desetino povečal učinkovitost novinarjev. Prodaja časnika je zrasla za dva odstotka, število bralcev pa se je povečalo za 5000. A vendar je bil kljub rezultatom po slabe pol leta odstavljen. Tudi v tem primeru je bila ideološko obremenjenim lastnikom politična poslušnost bolj pomembna od medijske pluralnosti in poslovnega rezultata. Povod za nekrivdno razrešitev je bila objava komentarja ob sporu koprskega župana župana Popoviča in njihove novinarke.
Po odstavitvi, ko je pričakoval, da se bo  vrnil na staro delovno mesto zunanjepolitičnega novinarja, so se pritiski s strani urednikov in sodelavcev še stopnjevali. Šikaniranje na delovnem mestu povezano s cenzorski posegi v njegove tekste ga je postavljali pred izziv samocenzure.
Po koncu mandata prve Janševe vlade je na mnenjski strani objavil tekst z naslovom Jesensko čiščenje. Napisal je, da stavi zaboj vrhunskega vina, če bo STA tudi leto dni po nastopu nove vlade še vedno povzemala enako število komentarjev Demokracije, Družine in Reporterja  v primerjavi z Mladino.  Novinarski kolegi so zato napisali peticijo, da se kaj takega ne sme objavljati in začeli zbirati podpise.   Sledilo je blatenje, ki sta ga dopustili tudi urednica in direktorica.
Po izobrazbi diplomirani zgodovinar, se je v svojem medijskem poročanju velikokrat loteval tem iz naše polpretekle zgodovine. Zaradi kritičnih člankov ob razkrivanja revolucionarnega nasilja na Primorskem je postal tarča napadov organov zveze borcev,  ki so njegovo ime izpostavljali na svojih sestankih in javnih prireditvah.  Spomladi leta 2009, je  malo pred začetkom kampanje  za evropske volitve,  objavil članek v katerem je v sodelovanju z zgodovinarjem Renatom Podbersičem  izpostavil, da je  na Goriškem še kakih 200 neevidentiranih prikritih grobišč. Nekaj dni zatem ga je urednica premestila iz politične redakcije na lahkotnejšo sobotno prilogo. Primorske novice so bile potem dan po evropskih volitvah edini slovenski časnik, ki o volitvah ni objavil nobenega komentarja.
V letošnjem letu so se pritiski nanj stopnjevali. Pred nekaj meseci je dobil je pisno opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja zaradi pisanja kolumen za tednik Demokracija, potem pa še zato, ker je na blogu na kratko opisal zadnji primer cenzure, ko je njegove urednike  zmotil vrednostni kontekst v katerega je postavil Milana Kučana.
Mamić je napisal veliko komentarjev, kolumen in esejev, vendar njegovo delovanje močno presega zgolj  novinarski okvir. Po Gregorčičevem načelu: »"Ne samo kar veleva mu stan, kar zmore, to mož je storiti dolžan," se je aktivno udeleževal civilnodružbenih pobud. Prvi je javno podal idejo, da je treba ustanoviti novinarsko društvo, ki bo alternativa politično navijaškemu Društvu novinarjev Slovenije. Nekaj let kasneje je bil eden od ustanovnih članov ZNP. Bil je pobudnik izjave več kot 30 novinarjev iz različnih medijev, ki so se pred prvim referendumom o RTVS ogradili od izjav Društva novinarjev Slovenije, in se zavzeli proti političnem agitiranju predstavnikov društva.  Kot član Programskega sveta RTV Slovenija (2005-2009) se je brezkompromisno zavzemal za upoštevanje programskih standardov in novinarskega kodeksa ter bil oster kritik centralizma in novinarske pristranosti v programih javne RTV.
Tino Mamić ki je kot osebnost z izrazito demokratično, proevropsko in resnicoljubno držo zaradi svojega prepričanja pogosto napaden, je pravi naslednik tistega kar predstavlja  Borut Meško.  Zato mu Združenje novinarjev in publicistov za njegov velik prispevek k normaliziranju slovenske medijske krajine podeljuje Meškovo priznanje, ki je tudi izraz podpore za njegovo novinarsko, publicistično in civilno družbeno delovanje v prihodnosti.
Jože Možina, član UO ČP Boruta Meška
10. december 2012