Intervju: mag. Janko Boštjančič

 

Bostjančič pred znamenitim tankom, ki ga je osvojila in
uporabljala novorojena Slovenska vojska leta 1991

Pivka, mestece ob magistralni cesti proti Jadranu, je bilo nekoč povsem neprepoznavno. Kolone jeklene pločevine, ki so drle od Postojne proti Reki, so se zdele neustavljive. Domačini so zato pljunili v roke in turiste začeli ustavljati s – tanki. Prvi mož Parka vojaške zgodovine mag. Janko Boštjančič je zadovoljen, saj so iz propadajočih vojašnic, polnih odsluženega železja, ustvarili zgodbo o uspehu. Vse kaže, da bomo Slovenci v prihodnjih letih ravno tam končno dobili nacionalni vojaški muzej in muzejsko predstavitev osamosvojitvene vojne. 

Velikanske opustele vojašnice nekdanje jugoslovanske vojske so še danes v mnogih slovenskih mestih odvečni tujek, s katerim nihče ne ve točno kaj početi. Ponekod pa so zaradi svoje velikosti tudi cokla v razvoju. Kako ste rešili ta problem v Pivki?

V Pivki smo na občini dolgo razmišljali, kje so naše možnosti turističnega razvoja. Pivka leži ob pomembni turistični magistrali na poti proti morju in v bližini dobro obiskanih Škocjanskih jam, Lipice in Postojnske jame. A razen gneče na cestah od množice turistov nismo imeli nič. Po eni strani smo se zavedali bogate zgodovinske vojaške dediščine, saj je Pivška kotlina bolj kot druge slovenske pokrajine zaznamovana z vojsko in vojaštvom. Tudi samo Pivko obdajajo  imenitne podzemne utrdbe tako imenovanega Alpskega zidu iz obdobja pred drugo svetovno vojno. Po drugi strani pa smo stali pred praktično nerešljivim izzivom, kaj narediti s starimi italijanskimi vojašnicami,  ki zaradi svoje arhitekturne impozantnosti in zgodovinskega pomena predstavljajo pomembno dediščino našega območja. Slovenska vojska se po osamosvojitvi nikoli vselila vanje, ampak jih je nekaj časa celo uporabljala kot poligon. Pred desetimi leti je bil nekdaj imeniten kasarniški kompleksa tako bolj ali manj le še ruševina. Slovenska vojska pa se je prav v tistem času srečevala s problemom odsluženih tankov in drugega težjega orožja, ki so vse bolj polnili dvorišča slovenskih vojašnic. Spomladi leta 2004 sva se o tem pogovarjala s takratnim poveljnikom pivške vojašnice podpolkovnikom Romanom Urbančem in utrnila se je ideja, da bi vojašnico spremenili v muzej. Tako se je rodil naš Park vojaške zgodovine, ki je postal verjetno najuspešnejši primer sodelovanja med Slovensko vojsko in lokalno skupnostjo.

V Sloveniji je veliko muzealcev, ki sodobnih pristopov muzejske stroke ne poznajo. Še več pa je takih, ki so povsem bosi, ko gre za marketing kulturne dediščine. Vi obvladate oboje. Je to ključ do uspeha?

Park vojaške zgodovine se je razvijal nekoliko drugače kot večina slovenskih muzejev. Ekipa, ki ji je bila zaupana izvedba tega projekta je bila v bistvu razvojna. Jasno je namreč bilo, da občina Pivka, ki je razmeroma majhna podeželska občina, ne bo mogla dolgo zalagati poslovanja Parka. Hkrati pa nimamo tega, kar imajo drugi muzeji - financiranja s strani ministrstva za kulturo. Naloga je bila jasna: Park vojaške zgodovine hitro finančno postaviti na lastne noge. Pri tem je pomembno, da za strokovni del razvoja Parka vseskozi skrbi Vojaški muzej Slovenske vojske prek svojih kustosov. Park vojaške zgodovine je že od vsega začetka naravnan k temu, da na trgu preživi. Prav zato skuša biti po eni strani čim bolj zanimiv za obiskovalce, po drugi strani pa tudi, glede na razpoložljiva sredstva, čim bolj marketinško zanimiv. Zglede iščemo v zahodnih muzejih, ki so razvili mnoge zanimive, obiskovalcu prijazne predstavitve dediščine. Pri nas je tega resda manj, hkrati pa ne smemo vseh muzejev metati v isti koš. Zadnje čase lahko zaznamo marsikje pomembne pozitivne premike. Kljub temu pa je trženje šibka točka slovenskih muzejev in zato ostajajo mnoge izjemno zanimive zbirke in odlične razstave slabo obiskane.

Na kakšen način se muzej naredi sodobnejši?

Imamo srečo, ker so naši eksponati že sami po sebi zelo zanimivi. Če govorimo npr. o tankih, gre za nekakšne dinozavre, pošasti, ki jih ni mogoče več srečati v vsakdanjem življenju in delajo našo muzejsko zbirko že samo po sebi zanimivo. Po drugi strani pa tovrstne zbirke ne najdemo nikjer drugje na Slovenskem in ne v neposredni soseščini. Zaradi velikih stroškov z vzdrževanjem kompleksa in postopnim obnavljanjem objektov je že vsa leta trpel programski del. Kljub temu smo uspeli postaviti nekaj zanimivih razstav, kot je npr. razstava Oklep svobode o ameriški vojaški pomoči Jugoslaviji po sporu z Informbirojem, ki smo jo postavili s pomočjo veleposlaništva ZDA. K naši prepoznavnosti so veliko pripomogle ponazoritve vojaškega življenja in vojaških spopadov – imamo že tradicionalni Festival vojaške zgodovine. »Bitka, ki je ni bilo« - namišljen spopad med nemško armado in zahodnimi zavezniki po izkrcanju v Istri leta 1944 - je bil prvi večji tovrstni dogodek v državi. Veliko odmevnost je dosegla tudi »Bitka pri Razdrtem« ob 200-letnici spopada med avstrijsko in francosko armado (1809). Ena ključnih prelomnic v razvoju Parka vojaške zgodovine pa je bil prihod podmornice P-913 in njena obnova. Pri izjemno zahtevnem projektu so sodelovali člani društva Podmorničar, ki v okviru Zveze slovenskih častnikov združuje nekdanje podmorničarje. Tu je glavno vlogo odigral upokojeni admiral Marjan Pogačnik. Za prevoz pa se je kot po čudežu ponudilo zamejsko podjetje Cemtir iz Gorice, ki nam je podmornico pripeljalo iz Črne gore prek Italije popolnoma brezplačno. Trenutno je to naš najatraktivnejši eksponat, ki smo ga res zelo veseli. Po eni strani predstavlja spomenik slovenskim podmorničarjem, ki so predstavljali nenavadno visok delež tako v starojugoslovanski kot v mornarici povojne Jugoslavije. Po drugi strani pa je podmornica spomenik slovenski industriji in tehničnemu znanju saj je bil precejšen del podmornice narejen pri nas. Vse to nas je razmeroma hitro umestilo v slovenski muzejski prostor. Že drugo leto zapored se tako lahko pohvalimo s 25.000 obiskovalci, čeprav je od odprtja prvega muzejskega paviljona le šest let.

Ali ni orožje nekdanje JLA precej nazanimivo? Ni namreč še tako staro, hkrati pa je bilo uperjeno proti slovenski osamosvojitvi.

Ravno nasprotno. Nabor orožja jugoslovanske armade je bil izjemno pester. Zaradi sistema splošnega ljudskega odpora je vojska hranila velikanske količine tudi zelo starega orožja. Iz arzenala jugoslovanske armade je tako po osamosvojitvi ostalo veliko zanimivih in dragocenih eksponatov. Obiskovalci iz tujine so ob ogledu zbirk Parka zelo presenečeni nad dejstvom, da najdejo pri nas orožje tako vzhodnega kot zahodnega izvora, saj pričakujejo, da je Jugoslavija imela le orožje sovjetskega porekla. Že prej omenjena ameriška pomoč je namreč k nam pripeljala veliko količino zahodne tehnike. Američani so npr. takrat, v začetku petdesetih let, Jugoslaviji podarili preko 1000 tankov. Del pri nas razstavljenih eksponatov je bil res neposredno uporabljen v agresiji JA leta 1991, a prav to daje tem eksponatom še dodatno vrednost saj so s tem postali del naše sodobne zgodovine.

Orožje je v slovenski družbi precej nepriljubljena tema. Ne le zaradi samega mirovništva, ampak tudi zaradi medijske srenje, kjer je protimilitarizem absolutna vrednota. Kako odgovarjate na očitke o militarizmu?

Park vojaške zgodovine opozarja na strahote vojne in ne poveličuje militarizma. A antimilitarizem ne pomeni, da bomo zanemarili ali pozabili pomemben del nacionalne zgodovine. Zaradi pomembne strateške lege našega nacionalnega prostora so se čez naše območje skozi vso zgodovino selila ljudstva in premikale vojske. Zidanje utrdb, utrjevanje naselij in vojaške aktivnosti so v tem prostoru stalnica od predantičnih časov. To so preprosta zgodovinska dejstva. Naj vse to kar pozabimo?

A vendar se zdi, da Slovenci niso nikoli marali vojske?

Slovencem so zlasti v obeh Jugoslavijah vsiljevali prepričanje, da nismo vojaški narod, da smo premehki in bojazljivi za vojaški poklic. A to nikakor ni res. Kakšna krivica je to do vseh slovenskih fantov in mož, ki so pod različnimi zastavami častno opravljali vojaško službo in se mnogi odlikovali s pogumom in zvestobo.  Naredili so tudi izjemne vojaške kariere. Pred Parkom vojaške zgodovine je zato pomembno poslanstvo, da domači in tuji javnosti pokaže del zgodovine slovenskega naroda in tega prostora.

Janko Boštjančič, prvi mož Parka vojaške
 zgodovine, je  ustvaril enega
od najsodobnejših slovenskih muzejev.

Ljudje, ki niso bili v vojni, težko razumejo veterane. S tem je povezan tudi takoimenovani vietnamski sindrom, s katerim imajo težavo praktično vsi vojaki, ko se vrnejo iz vojske, saj jih okolica ne razume. Ali ni Park neke vrste zdravilo za vietnamski sindrom?

Hvala Bogu, živimo v miru in so hujše oblike takšnih travm pri nas redke. Redno pa opažam, kako se v naših zbirkah razvije dialog med očeti in sinovi, med dedki in vnuki. Velika večina teh, ki smo zdaj v srednjih letih in starejših, je služila vojsko, od mlajših pa le redki. Tu pri nas so zato mladi pogosto priče zelo doživetim in čustveno prežetim izpovedim starejših sorodnikov in znancev.

Prihajajo tudi šolske skupine? Ko sta moja sinova v vrtcu pripovedovala, da ju peljem gledat tanke, mi je bilo malce nelagodno. Kot da šola in vojaški muzej ne gresta skupaj.

Ignoriranje enega dela narodove zgodovine zaradi »militantnega antimilitarizma« ne vodi nikamor in je celo škodljivo za narodovo zdravje. Naše zbirke so zanimive za šolske skupine s tehničnega vidika, saj tanki, denimo, združujejo najboljše tehnično znanje neke dobe. Po drugi strani pa je obisk našega muzeja pomemben zaradi seznanjanja z zgodovino, zlasti z osamosvojitveno vojno. Z žalostjo opažamo veliko nepoznavanje osamosvojitvenih dogodkov, ki so utemeljili našo državnost in demokracijo. Šokantno je, kako šole in starši malo pozornosti posvečamo rojstvu naše države.  Večkrat opažamo tudi pravo omalovaževanje osamosvojitvene vojne. Ta je bila na srečo res kratka in ni zahtevala veliko žrtev. Toda brez velike pripravljenosti množice ljudi, ki so bili v tistih dneh pripravljeni žrtvovati za svobodo te države vse, tudi svoje življenje, bi bilo precej drugače.

Ta kraj je neposredno povezan z vojno za neodvisnost , saj so od tu na slovenske ceste zapeljali prvi jugoslovanski tanki?

Res je. Iz te vojašnice so na tisti tako imenovani Dan prej, 26. junija 1991, na ceste zapeljali prvi jugoslovanski tanki, da bi v kali zatrli slovensko osamosvojitev. O tem govori tudi obeležje na vhodu v Park. To dejstvo je imelo pomembno težo, ko smo odločali o tem, kakšna bo usoda takrat propadajoče vojašnice. Gre za pomembno zgodovinsko točko, ki preprosto ne sme propasti. To, da danes prav na tem kraju nastaja osrednja nacionalna vojaško-zgodovinska zbirka, ni brez simbolike.



Dan prej je še vedno razmeroma neznano zgodovinsko dejstvo. Zakaj se o tem, da se je vojna začela že nekaj ur pred osamosvojitveno slovesnostjo, ne pa dan zatem, govori predvsem na Primorskem? Nenazadnje je zato tudi vojna trajala enajst, ne pa deset dni.

V novejših zgodovinskih besedilih se o tem piše. Med samo vojno pa je slovensko vodstvo to dejstvo povsem razumljivo zamolčalo. Kljub začetku agresije je bilo treba namreč čim bolj slovesno speljati osamosvojitveno slovesnost, ki je bila predvidena 26. junija zvečer na Trgu republike. Sam akt osamosvojitve je bil izveden že 25. junija v parlamentu, naslednji dan pa je bilo treba to čim bolj jasno razglasiti, predstaviti nove državne simbole, svojo vojsko… Svetovni javnosti je bilo treba prikazati, da se je Slovenija osamosvojila in potem bila napadena že kot neodvisna država. Začetek spopadov pred dejansko osamosvojitvijo bi lahko svet smatral za državljansko vojno. Zgodovinarji so potem malce pozabili na ta dan prej, ko so tanki zapeljali iz pivške in ilirskobistriške vojašnice in začeli navajati kot začetek vojne 27. junij zjutraj. Takrat so res prvi tanki zapeljali skozi Ljubljano. No, in ker se seveda uradna zgodovina piše v Ljubljani… (smeh)

Slovenski muzeji osamosvojitvi niso posvetili pretirane pozornosti. V 23 letih še vedno nimamo velike stalne razstave o tem ključnem zgodovinskem dogodku. Spomnimo se tudi zapletov z razstavo na ljubljanskem gradu, ki je šla tako v nos ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću. Ali vi kaj razmišljate o tem?

V nobenem od slovenskih muzejev nima nastanek naše države mesta, ki bi pripadal temu vrhuncu nacionalne zgodovine. Imenitna razstava, ki je bila postavljena na ljubljanskem gradu leta 2006 je bila res odprta le en dan.

Vaša ambicija je, da bi muzejsko zbirko na to temo postavili pri vas v Pivki.



V Parku vojaške zgodovine imamo praktično vse pripravljeno za začetek projekta, v okviru katerega bi prenovili stare objekte in zgradili nov paviljon za muzejsko zbirko slovenske vojaške zgodovine in zbirko slovenske osamosvojitve. V novem paviljonu bi poleg tankov in podmornice našla mesto tudi zbirka vojaškega letalstva. S tem bi radi odpravili dve veliki pomanjkljivosti na nacionalnem nivoju. To je, da več kot dve desetletji po osamosvojitvi še vedno nimamo ne osamosvojitvenega ne osrednjega vojaškega muzeja. Projekt je vreden več milijonov, ki jih nameravamo črpati iz evropskih skladov. Ravno v teh dneh je vlada sprejela sklep, ki prepoznava Park vojaške zgodovine kot projekt velikega državnega pomena in s tem omogoča neposredno potrditev operacije. Nosilec operacije bo občina Pivka. Glavni problem je velika časovna stiska. Tako gradbena dela kot obnova eksponatov in postavitev razstav morajo biti končani do konca leta 2015. Gre namreč za sredstva EU, ki jih lahko Slovenija izkoristi v tej finančni perspektivi, ko je skrajni rok črpanja leto 2015. Naša velika prednost so pripravljeni projekti, pridobljena gradbena dovoljenja in urejen status nepremičnin kar vse omogoča skorajšen začetek izvajanja.

Pa je osamosvojitvena vojna potencialno zanimiva tudi za tuje turiste ali le za domače obiskovalce?

Že dosedanje skromne razstave o nastanku slovenske države zbujajo veliko zanimanje tujcev. Bojim se, da še večje kot pri domačih obiskovalcih. Razpad Jugoslavije, nastanek novih držav sredi Evrope, krvava vojna ob koncu 20. stoletja so teme, ki nekoliko bolj razgledanega turista zelo privlačijo. Ne zatiskajmo si oči – gre za prve vojaške spopade v Evropi po drugi svetovni vojni. Park vojaške zgodovine je v tem pomenu za tujce nekaj posebnega.

Naj se vrnemo na začetek, k turizmu, ki ga zelo dobro poznate. Vi ste turistično zgodbo o uspehu ustvarili iz niča. Kaj po vašem manjka slovenskemu turizmu?

Pravzaprav nismo začeli iz točke nič, ampak iz nekakšne luknje še pod to točko. (smeh) Propadajoče vojašnice so bile zelo moteče v tem prostoru. S projektom smo vojaško tehnično dediščino, ki je predstavljala velik problem, spremenili v novo priložnost in turistični razvoj. Če se izrazim po svetopisemsko, smo meče prekovali v lemeže in sulice v srpe. Park vojaške zgodovine znatno vpliva na prepoznavnost Pivke in jo je postavil na turistični zemljevid Slovenije. S parkom je lokalna skupnost dobila točko, kjer se turisti ustavljajo in od koder jih skušamo usmerjati tudi k drugim turističnim ponudnikom v naši okolici. Park pač ustvarja potrebo tako po gostinskih storitvah kot po nočitvah in je s tem postal gonilo turističnega razvoja v občini. Poleg tega pa je Park vojaške zgodovine tudi pomembna popestritev turistične ponudbe tako v regiji kot na nacionalnem nivoju. Bogatitev turistične ponudbe je namreč na izrazito prehodnem območju, kjer se turisti na poti proti morju mogoče ustavijo le za ogled ene turistične znamenitosti, izjemno pomembno. S pestro ponudbo in povezovanjem ponudnikov pa bomo mogoče uspeli turiste zadržati več dni in tako bistveno povečali turistični prihodek.  Glede slovenskega turizma – gre za perspektivno gospodarsko panogo, ki kljub krizi daje spodbudne rezultate. Upajmo, da ne bo zaradi aktualnih demonstracij in vstaj Slovenija v svetu prepoznana kot nestabilna, nevarna država. To bi lahko imelo usodne posledice za slovenski turizem. S sodobnimi turističnimi trendi, ko vsi turisti ne drvijo več zgolj na morje, ko se letni dopusti delijo v več krajših etap, ko ljudje iščejo več stika z naravo, ko postajajo letalski prevozi vse dostopnejši, je Slovenija prepoznana kot turistična destinacija bodočnosti. Velika škoda bi bila to priložnost zapraviti. Slovenija je na področju turizma dejansko dežela velikih priložnosti.

V Sloveniji imamo vsi polna usta turizma. A zdi se, da mnoge občine ali društva le izdajajo prospekte in odpirajo vinske ceste, medtem ko obiskovalcev ni.  Kakšna je vloga lokalne skupnosti pri vas?



Ključna. Lokalna skupnost dejansko soustvarja Park vojaške zgodovine. Župan Robert Smrdelj je v Parku vojaške zgodovine vseskozi videl pomembno razvojno priložnost za občino Pivka  in je v tem duhu tudi podpiral in usmerjal projekt. Verjetno pa občutek, da se marsikje po Sloveniji veliko denarja namenjenega turizmu zgubi za razne drobnarije, ki so brez repa in glave,  ne vara. Vzrok je v pomanjkanju strategije in sistemskega pristopa. Pa vendar mislim, da se na napakah počasi le učimo in da se stvari premikajo v pozitivno smer. Kakšno vinsko cesto bi pa z veseljem odprli tudi na Pivki, a kaj, ko nas je narava prikrajšala za žlahtno kapljico (smeh).

A po drugi strani lokalno prihaja iz mode. Še demonstranti vpijejo, da je preveč občin in županov. Dva župana sem že slišal, da bi morali ukiniti njuno občino. Vi ste lokalno samoupravo študirali. Je prihodnost razdrobljene oblasti negotova?



Pri nas je moderno govoriti, da je občin preveč in da so vzrok vseh problemov. Beseda župan je v medijih postala malodane psovka. V resnici pa je povsem drugače. V zadnjih petnajstih letih lahko vidimo pravo renesanso slovenskega podeželja, za katero je v veliki meri zaslužna prav ponovna uvedba lokalne samouprave leta 1995 in manjše občine, ki iz tega izhajajo. Zgodovina nas uči, da je lokalna samouprava tesno povezana z razvojem demokracije. Že po marčni revoluciji 1848 se je v Avstriji uvedla lokalna samouprava pod geslom »Svobodna občina je temelj svobodne države«. Ko je prišel nazaj absolutizem, je bila samouprava ukinjena. Isto se je zgodilo tudi po prvi svetovni vojni. Tako šestojanuarska diktatura na jugoslovanski kot fašizem na primorski strani sta ukinila ravno lokalno samoupravo. Totalitarizem ne prenese lokalne avtonomije, ki pomembno vpliva na razvoj demokracije v družbi. Zato je seveda tudi komunizem ni prenesel in jo je sredi petdesetih let dokončno zatrl z uvedbo komunalnega sistema po zgledu Pariške komune.

Pa vendar imamo v naši državi zaradi mnogih občin tudi probleme? Je to zaradi pokrajin, ki jih zadnje mesece tudi nihče ne omenja več?



Seveda imamo veliko sistemskih problemov v lokalnih skupnostih. Lokalni nivo prav tako ni imun na korupcijo, pogosto se tudi na tem nivoju, kjer bi moral prevladovati zgolj lokalni interes, odvijajo prav pritlehni spopadi visoke politike. Kriza je to še poglobila. A vendar vse to ne more odtehtati cele vrste pozitivnih učinkov. V sosednjih državah, ki imajo poleg podobnih naravnogeografskih danosti tudi sorodno zgodovino, so občine še precej manjše od naših. In vendar je večina Slovencev trdno prepričana, da imamo najmanjše občine na svetu. No, pa saj ni pomembna zgolj velikost občin. Gre tudi za pristojnosti, ki jih država daje občinam, za delež javnih financ, ki se pretaka prek lokalnega nivoja. Precejšen del problemov, s katerimi se trenutno otepa slovenska lokalna samouprava, dejansko izvira iz tega, da nimamo pokrajin. Te bo slej ko prej treba uvesti, čeprav je razmišljanje o tem ta trenutek verjetno utopija. Pri nas pogosto tudi pozabljamo na bogato tradicijo, ki jo lokalna samouprava pri nas ima. Ko je bila v avstrijskem cesarstvu leta 1849 z zakonom formalizirana lokalna samouprava, je njegov idejni oče notranji minister grof Stadion vanj vnesel mnoge ideje in rešitve, ki jih je spoznal v slovenskih vaseh v tržaškem zaledju, ko je kot visok državni uradnik služboval v Trstu. Slovenci smo tako posredno prispevali k razvoju lokalne samouprave v Srednji Evropi. Žal je zgodovinska usoda pri nas kruto pretrgala njen evolucijski razvoj in se tudi zato še vedno ne more prav pobrati.

TINO MAMIĆ

BIOGRAFIJA

Mag. Janko Boštjančič (41) je doma iz Slavine pri Postojni. Po diplomi je nekaj let delal kot inženir gozdarstva nato pa postal direktor pivške občinske uprave. Zadnjih pet let vodi Park vojaške zgodovine in Lokalno pospeševalni center Pivka. V magistrskem delu se je ukvarjal s slovensko lokalno samoupravo, njeno zgodovino, pravnimi vidiki in vplivom na demokracijo. Zelo aktiven je tudi v kulturnem društvu v domači Slavini, kjer tudi živi z ženo in tremi otroki.

(Intervju tednika Reporter, št. 7/2013)