30. januar 2013

Kaj je najbolj brano

Blog Muoja besejda je doživel svoj 50-tisoči klik. Ali je to veliko ali malo, si lahko vsak ustvari svoje mnenje, vsekakor pa obisk naglo narašča. Trenutno je dnevno več kot 100 obiskov, mesečno pa 4000.

Ob tem bi se seveda najprej zahvalil vsem bralcem. Hvala tudi portalom, ki povzemajo vsebino in bralcem, ki blog priporočajo v branje.

Obenem naj navedem, kateri članki so najbolj brani. Prvi trije so intervjuji s psihoterapevti, nato medijsko prezrti dogodek o nagradi za film o Pedru Opeki, na petem mestu pa zgodba o muslimansko-krščanskemu zakonskemu paru.

 
 


17. sep. 2012


 

333

Graf ogledov Bloggerjevih strani

Poboji: poti nazaj ni več

O temni plati bratomorne vojne se je začelo pisati in govoriti in tega se ne bo dalo več zaustaviti, je na večeru koprskega Kluba krščanskih izobražencev povedal mag. Renato Podbersič. Predstavil je tudi ponatis knjige Revolucionarno nasilje na Primorskem, ki je bila zaradi medijskih napadov nanjo s strani Primorskega dnevnika in Radia Koper zelo hitro razprodana.
»Čeprav je bila večina arhivskega
gradiva uničena, nekateri trdijo,
da celo 90 odstotkov, pa se še
 vedno najde cela vrsta novih
dokumentov. Poti nazaj ni več.
Duh je ušel iz steklenice in nič
 več ne bo kot prej,«
 je rekel
Podbersič.
Na dobro obiskanem srečanju v atriju študentskega doma Jadro in družbenega središča Rotunda v Kopru (14.01.2013) je Podbersič opisal nekaj zgovornih primerov revolucionarnega nasilja na Vipavskem in Goriškem. Umor Iva Brica sta pred očmi njegovih sinov na polju naredila 15- in 16-letna partizana domačina po ukazu Aleša Beblerja, ki ima še danes v skoraj vsakem primorskem kraju kako obeležje. Dne 2. junija 1943 sta ga hladnokrvno ustrelila v glavo z metra ali dveh metrov razdalje. V domačem Dornberku so potem partizanski sodelavci začeli širiti govorice, da je bil Bric sodelavec okupatorjev, čeprav je bil že pred vojno trn v peti fašistom, kar ga je stalo tudi konfinacije. “Njegov glavni greh je bilo odklanjanje komunizma in sodelovanje s krščansko-socialnim krogom dr. Janka Kralja”, je povedal Podbersič. Nameravali so tudi požgati njegovo domačijo, česar pa niso naredili, ker so domačini sočustvovali z žrtvijo.
Partizani so začeli
Še pred kapitulacijo Italije, ko domobranci sploh še niso bili niti ustanovljeni in na Primorskem ni bilo niti enega vaškega stražarja, so, kot pravi Podbersič, “partizanske sile na Goriškem ubile najmanj 75 dejanskih in namišljenih nasprotnikov med civilnim prebivalstvom”. Uglednim posameznikom, ki so odklanjali komunizem, so najprej ponujali sodelovanje, če so to odklonili, so jih pa likvidirali, je opisal Podbersič. V knjigi je objavil tudi poimenski seznam 364 civilnih žrtev partizanskega medvojnega nasilja v nekdanjih velikih občinah Ajdovščina in Nova Gorica. Med temi je okoli desetina Italijanov – družin, ki so se na Primorsko priselile v času fašizma.
V Kopru pri sv. Ani, kjer so bili v povojnih letih zapori,
danes domujejo frančiškani, študentski dom Jadro in
središče Rotunda. Večer je organiziral KKI.
Velik odmev knjige
“Knjiga je imela večji odmev, kot sem ga pričakoval. Nihče ni oporekal avtentičnosti niti enega samega dokumenta ali pričevanja. Strokovnih kritik ni bilo, kar pomeni, da niso našli nobene napake. Za osebne žalitve pa sem kritikom po svoje hvaležen, saj je bila knjiga po napadih takoj razprodana”, je nasmejal občinstvo novogoriški avtor knjige. Besede režiserja in zgodovinarja Jožeta Možine, ki je o knjigi napovedal, da bo “odločno zarezala in razprla težko in prašno železno zaveso, ki desetletja, tudi po letu 1990, vzdržuje farso o drugačni, skoraj idilični primorski narodno osvobodilni zgodovini”, so zamejskega zgodovinarja Jožeta Pirjevca tako razjezile, da jim je namenil kar dve glosi v Primorskem dnevniku. Radio Koper, ki je del nacionalne RTVS, pa je Podbersičevo knjigo predstavil le z omizjem, na katerega Podbersiča sploh povabili niso. Oddajo so takole napovedali: “Knjiga je dvignila kar nekaj prahu. V njej skuša avtor Renato Podbersič razbliniti mit o enotnosti Primorcev med NOV. Te enotnosti ni bilo, meni avtor, poveličevala naj bi jo partija. Naša gosta bosta zgodovinar Branko Marušič in predsednik Zveze borcev iz Renč Miran Pahor. Oddajo pripravlja Nataša Uršič”. Protesti zaradi povsem nenavadne predstavitve knjige niso zalegli. Tudi Programski svet, ki je po zakonu dolžan skrbeti za spoštovanje programskih standardov RTVS, se ni oglasil.
Edini novinar na dobro obiskanem večeru sredi Kopra
je bil - moderator 
Med poslušalci na prvi predstavitvi malce dopolnjenega ponatisa ni bilo niti enega novinarja novinarskih hiš, katerih prostori so oddaljeni le nekaj ulic stran od nekdanjih zaporov pri sv. Ani, kjer je potekal večer: Radio Koper, Radio Capodistria, Televizija Koper-Capodistria, Primorske novice, La Voce del Popolo, dopisništva STA, Dela in Dnevnika. Gre za medije, med katerimi prevladujejo tisti, ki se financirajo iz prispevka RTVS ali iz državnega proračuna. Dogodka tako ni zabeležil nihče, razen tednikov Novi Glas, Demokracija in Družina.
Poboji duhovnikov
Na Primorskem med drugo svetovno vojno sicer ni bilo takega pogroma proti duhovnikom, vseeno pa je izgubilo življenje sedem duhovnikov, redovnik in dva bogoslovca. 
»Partija je na Primorsko poslala svoje najboljše kadre. Še leto po začetku vojne je bilo med primorskimi partizani manj kot 50 komunistov. Primorska je bila sod smodnika s pripravljeno vžigalno vrvico. Uglednim ljudem, ki niso bili zagovorniki komunizma, so najprej ponudili sodelovanje, če to ni uspelo, pa so jih likvidirali,« je povedal Podbersič. V knjigi je objavil številne na novo odkrite dokumente o likvidacijah pa tudi veliko fotografij. Najbolj zgovorna sta poboja družin Bric in Brecelj, ki sta pozneje dali dva duhovnika, je poudaril novogoriški zgodovinar Podbersič. Napovedal je, da bodo v Študijskem centru za narodno spravo postopno izdali knjige, ki bodo obdelale vso Primorsko in vso Slovenijo. Sedaj pa že pripravlja knjigo o revolucionarnem nasilju na Tolminskem in Idrijskem.
Tino Mamić

Zapis je sestavljen iz objav v Družini, Novem Glasu in Demokraciji

10. januar 2013

Misijon 2

Novi dokumentarni film Jožeta Možine o Madagaskarju v dveh delih je filmska poslastica. Prizori narave spominjajo na kadre holivudskih filmskih uspešnic, posnetih v Keniji. Razgibana zgodba pa zadovolji tako ljubitelje potovanj kot etnologe, sociologe in zgodovinarje. Zanimivo in poučno reportažo, ki gledalcu večkrat izvabi nasmešek ali celo smeh, se zato splača ogledati večkrat.
Prva predpremiera je bila v Novi Gorici
Sprehod s kamero po slikovitem otoku niza zanimivosti iz življenja potomcev ljudi, ki so tjakaj priveslali v čolničkih iz več tisoč kilometrov oddaljene Indonezije pred šestnajstimi stoletji. Mešanje s priseljenci iz črne Afrike in arabskih dežel je ustvarilo raznoliko kulturo s številnimi obrazi. Film odkriva mnoge malgaške tabuje, klane in navade. Premoženje Malgašev pa se meri v povsem drugi valuti kot pri nas: v številu otrok. Tudi sreče, za merjenje katere sicer nimamo vatlov, je na skrivnem otoku veliko več kot na bogatem severu. Veselje se kaže v široko nasmejanih obrazih in obilici smeha. Tega so deležni tudi gledalci: denimo takrat, ko eden največjih čarovnikov na otoku resno prerokuje misijonarju Tonetu Kerinu, da bo živel še 400 let. Ali ko režiserju Možini napove, da bo imel še šest otrok. Bi bilo zanimivo vprašati, kaj je na to porekla režiserjeva soproga :-)
Posebnost filma so slovenski misijonarji in misijonarke, ki jih spoznamo kar sedem. Njihove zanimive življenjske zgodbe se dopolnjujejo z uspehi, pri katerih so sodelovali mnogi Slovenci kar od doma – z denarnimi darovi. Ob pogledu na zvedave otroške oči prenapolnjenih razredov, ki so jih gradili Slovenci s slovenskim denarjem, se gledalcu dvigne samozavest in občuti ponos, posebej, če je kakšen evro prišel tudi iz njegove denarnice. Slovenski misijonarji na Madagaskarju so oznanjevalci krščanstva bolj posredno: kot zdravniki, psihologi, socialni delavci, borci za človekove pravice in ekologi. Zato bi filmu lahko nadeli tudi naslov Misijon 2, saj je v nekem smislu slovensko nadaljevanje slovite uspešnice Misijon (Mission 1986). Prav slovenske misijonarje namreč najdemo že med indijanci Guarani v redukcijah, s katerimi so španski kolonizatorji krvavo obračunali. Njihovi nasledniki pa njihov boj za človekove pravice nadaljujejo na Madagaskarju še dandanes.
Filmski presežek - tudi v mednarodnem pomenu - najdemo v Možinovem »turističnem« vodniku, slovenskemu misijonarju Tonetu Kerinu. Ta je namreč z odličnim znanjem jezika in dolgoletnimi poznanstvi omogočil televizijski kameri, da odkrije notranje svetove Malgašev. Le-teh tudi holivudske kamere preprosto ne morejo posneti. Kerinova prednost je tudi, da ne pripada narodu nekdanjih kolonialistov, in hkrati  redno zahaja tudi v najbolj odmaknjene kotičke otoka, kjer še ni stopila belčeva noga. Domačini mu zato bolj zaupajo in se mu bolj odprejo. Majhna ekipa, na katero prisega Možina, lahko doseže veliko več kot velika zaradi spontanosti, s katero se ljudje bolj odpro in več povedo. Majhna ekipa tako ne pripomore le k nižjim stroškom, ampak tudi k boljši kakovosti.
Zato bi se nad filmom zamislili tudi tisti, ki se trenutno ukvarjajo predvsem z obračanjem številk in vprašanjem, kako z manj denarja narediti več. Film je namreč nastal za tako malo denarja, da si tega drugi filmarji niti predstavljati ne morejo. Štirje ljudje – poleg Možine in Kerina še snemalec Jože Jagrič in misijonar Stane Kerin - so v nekaj dneh ustvarili gradivo za dveurno reportažo in dokumentarni film o Pedru Opeki, ki ga je v dveh predvajanjih videlo pol milijona Slovencev. Nepredstavljivo, mar ne?
Režiserjevo sporočilo razberemo šele po koncu filma. »Pred nami se odstre drugačen svet, materialno reven a vendar, urejen tako, da ljudje živijo v sožitju in pogosto srečnejši od narodov zahoda, ki živijo v obilju,« pravi večkrat nagrajeni režiser in raziskovalni novinar Jože Možina. Film je njegov odgovor na gospodarsko krizo. Kopičenje dobrin in stalna gospodarska rast nas ne osrečijo niti toliko, da bi bili srečnejši od revnih Malgašev, ki poznajo tudi lakoto. Nad tem bi se morali zamisliti in začeti iskati druge rešitve, ki nas bodo bolj osrečile, je na prvi predpremieri filma v novogoriški knjižnici povedal Možina. Kako pomenljivo, da na predstavitvi ni bilo niti enega samega novinarja. Celo novogoriških dopisnikov nacionalne RTVS, ki je filma predvajala na božič in na sv. Janeza, ni bilo. A ne le to. Novinarjev RTVS ni bilo celo na uradni predpremieri filma sredi Ljubljane. To povsem nerazumljivo ignoriranje svoje lastne produkcije nacionalne RTVS postane bolj razumljivo, ko pomislimo, kako so režiserja Možino ignorirali ob novici, da je njegov film o Pedru Opeki dobil nagrado v Holivudu. Vsakega drugega režiserja bi ob takem priznanju kovali v zvezde, njega pa so odpravili z najmanjšo možno mero medijske pozornosti. Tudi nacionalna RTVS ima namreč drugorazredne teme.
Zapis je bil kot ocena filma objavljen v tedniku Kažipot
prilogi Družine 3. januarja 2013


Novogoriška knjižnica se lahko pohvali, da so njeni obiskovalci prvi videli novi dokumentarni film Madagaskar – samosvoja skrivnost. Šele dan zatem (20. decembra) je bila namreč uradna predpremiera filma v Ljubljani. Dokumentarna reportaža je obiskovalce, za katere so morali organizatorji iskati dodatne stole, navdušila, kar so povedali tudi na pogovoru z avtorjem takoj po projekciji. Umirjen način življenja je nekaj povsem drugega kot naše stalno kopičenje bogastva, je menil režiser in dodal: »Raka kot bolezni sploh ne poznajo, mi je povedala zdravnica.« Reportažo v dveh 50-minutnih delih sta Možini pomagala ustvariti snemalec Jože Jagrič in misijonar Stane Kerin. Ekipa se je uveljavila že s portretom o Pedru Opeki, ki je bil podobno kot tokrat še pred ljubljansko predpremiero, delno prikazan prav v Novi Gorici. Možina (44), ki je odraščal v Dobravljah pri Ajdovščini, je v mestu vrtnic obiskoval gimnazijo, oziroma srednjo družboslovno šolo kot so jo takrat imenovali. Po končanem študiju zgodovine in sociologije v Ljubljani se je zaposlil na RTV Slovenija kot novinar v dnevno informativni redakciji. Nase je opozoril z preiskovalnimi dokumentarnimi filmi o slovenski polpretekli zgodovini, za katere je prejel več nagrad: dvakrat Nagrado sklada Josipa Jurčiča, Gong ustvarjalnosti, Gong popularnosti in Priznanje strokovne žirije časnika Delo za posebne dosežke. Najodmevnejšo nagrado je prejel  letos na filmskem festivalu ITN v Hollywoodu za najboljšega režiserja v kategoriji dokumentarnih filmov za film Pedro Opeka, Dober prijatelj. Z ženo in tremi otroki živi v Ljubljani, a kot je povedala pomočnica direktorja novogoriške knjižnice Irena Škvarč, ga med vikendi veliko videvajo v domačih Dobravljah. 
zapis je bil objavljen v goriškem tedniku Novi Glas 27.Xbra 2013

Sveta Nikoloza Koprska


Na 500. obletnico smrti koprčanke sv. Nikoloze so v Kopru pri sv. Ani imeli mašo v treh jezikih: slovenščini, hrvaščini in italijanščini. Vabila pa so natisnili še v glagolici, ki je v teh krajih kot simbol slovenstva kljubovala latinščini in italijanščini vse do konca 19. stoletja.
Maša v čast koprski svetnici grškega porekla, ki je umrla 
v Italiji in je pokopana na Hrvaškem
Nicolosa Bursa se je rodila grškim trgovcem v etnično pretežno italijanskem Kopru (1447), umrla pa v Benetkah (1512). Kot opatinja beneškega samostana je zaslovela zaradi čudežnih ozdravljenj, o katerih zbirajo dokumente tudi dandanes. To je 12. decembra v Kopru potrdil Marjan Jelenić,  župnik iz hrvaškega Vodnjana, kjer je pokopana sv. Nikoloza. Nikolozino telo je najprej ležalo v Benetkah, kjer so njeno grobnico odprli po šestnajstih letih. Našli so jo nestrohnjeno, kar je še povečalo njeno priljubljenost med Benečani. V Istro so jo prenesli zaradi strahu pred Napoleonom pred dvema stoletjema. Njeno telo je še danes najbolj ohranjeno telo kakega svetnika v Evropi, saj je ohranjeno v celoti, vključno s srcem, zatrjuje pobudnik obujanja zgodovinskega spomina Istre Dario Gregorič. 
Po končani akademiji so se udeleženci skupaj fotografirali
Po maši, ki so jo darovali mašniki iz treh sosednjih držav, je bila trojezična akademija s predavanji in petjem. »Zdi se kot da je Nikoloza  prišla nazaj v svoje rojstno mesto, da bi nas spodbudila v veri. Naših korenin bi se morali bolj zavedati. Lepo bi bilo, če bi se krščanske dediščine zavedli tudi intelektualci, šolniki in mediji,« je še povedal Gregorič. Bogoslužje in akademijo pri koprskih frančiškanih so podprli tudi mestna knjižnica, italijanska skupnost, občina in turistično društvo iz Koštabone.
krajši zapis je bil objavljen v tedniku Družina 3. januarja 2013