31. maj 2013

Možina: Brez medijev Kučana in Jankovića ne bi bilo

Zgodovinar, sociolog in novinar Jože Možina (45) ustvarja dokumentarne filme, ki prevzamejo. Da, lahko rečemo celo, da spreminjajo gledalce.  S filmom o misijonarju Pedru Opeki skuša vse bolj hitečim zahodnjakom povedati, da je življenje lahko drugačno. Možina govori o politiki in zgodovini brez dlake na jeziku, kar nekaterim ljudem v naši državi ni najbolj po godu. Stvari in pojave v državi je treba poimenovati s pravimi besedami, meni. Prepričan je, da je v naši državi in naciji veliko razlogov za upanje, posebej med preprostimi ljudmi. 
Pred kratkim ste prišli iz Vancouvra. Ste onkraj Luže spet dobili nagrado?
Kanadski filmski festival je film o Opeki prijatelj nagradil z nagrado za odličnost na področju filmskega ustvarjanja. Bilo je zelo prijetno in prijazno. Ta kanadska in še prej ameriška »normalnost«, ko je neko dobro opravljeno delo cenjeno brez predsodkov, je blagodejna. Posledično pa zbuja določeno grenkobo, ker te normalnosti v naši domovini pogosto ne zmoremo.
Nagrada za odličnost ni prva tuja nagrada. Kje vse po svetu so filmske žirije gledale film o Pedru Opeki? 
Ob Los Angelesu in Vancouvru je film gostoval tudi na festivalu v Milanu, maja bo prejel dve nagradi v Jakarti, še dve nominaciji pa ga čakata v Nici.
Zelo zanimivo in povedno je, da v Portorožu, na glavnem slovenskem filmskem festivalu niste dobili nobene nagrade.  Spomnimo, da so bili v žiriji Mitja Okorn, Zvezdana Mlakar, Demeter Bitenc in Hanka Kastelicova. So potemtakem slovenski filmski kritiki bolj ostri od hollywoodskih?
Ha, ha. Absolutno, tu gre za žirijo, ki diktira raven svetovnega filma in  bržkone bo tako tudi ostalo.  (smeh) No, šalo na stran. Ne gre za nagrade. Tisto, kar je porazno, je odnos plačanih žirantov s strani slovenske države oz. ministrstva za kulturo, ki niso premogli minimalne spodobnosti, da bi si film, ki je bil na uradni projekciji, ogledali. To ni ne kulturno ne profesionalno.
Predsednik žirije Okorn, je potem še izjavil, da so šli ven, ker je film tako dolgočasen, da je med njim šestkrat zaspal. Čeprav je imel dokumentarec rekordno gledanost, tudi ob ponovitvah. Žirantje so namesto opravičila, ker niso opravili svojega dela, čez nekaj tednov objavili žolčno kritiko filma. Podoben besedni linč z izključno »strokovnimi argumenti« je bil stalna praksa komunističnih oblastnikov ves povojni čas. Se zgodovina ponavlja?
Mislim, da ne, ker je Opekovo sporočilo že prevzelo sto tisoče gledalcev, filmu pa so dali veljavo festivali v tujini. Zato so izbruhi slovenskega primitivizma za sam film nepomembni. Res pa je, da razgaljajo uborno in skrb vzbujajočo raven nekaterih klik, ki se imajo za srčiko slovenske kulture. Si predstavljate, da komisija, ki naj bi bila strokovna, ni zmogla sedeti na projekciji filma, ki je imel v Sloveniji že več kot 700.000 ogledov? Veliko Slovencev ima talente za kulturo in znanost, a jih naša elita potepta in prezre. To je  velika nacionalna škoda. S tega vidika se nam zgodovina res ponavlja.
Se vam zdi, da leta 1990 sploh ni bilo preloma z nekdanjim režimom? Totalitarizma sicer ni več, a zdi se, kot da stari kadri pa še vedno prevladujejo v sodstvu, gospodarstvu, javni upravi in medijih.
Da. Tudi, kjer starih kadrov ni več, se je obnovila, celo okrepila, na žalost prav mentalna in funkcionalna praksa nekdanje partije. To je za našo nacionalno državo uničujoče slabo. Sodstvo, ki je bilo udarna pest revolucije in kršenja človekovih pravic po vojni, po letu 1990 ni doživelo nikakršnega prečiščenja. Tam so  še vedno referenca stari partijski eksperti kot je Ljubo Bavcon. Ker naše sodstvo, s častnimi izjemami, ni znalo, pa tudi ne hotelo vzpostaviti evropske pravne države za učinkovit obračun s kriminalom vseh vrst, se je začela majati, sedaj celo podirati celotna struktura nove države. Nekaterim je bilo vse dovoljeno. In so tudi vse nekaznovano počeli. Ob takem pravosodju in z njegovo (ne)močjo, se je zavrtela zgodba kraje družbene lastnine, izčrpavanja podjetij, nesramno izkoriščanje  delavcev… Sodstvo je prvo odgovorno za stanje v državi. Prečiščevanja in kadrovske normalizacije je bilo tu premalo. Končno so stranke kontinuitete tudi v sedanji dobi na najodgovornejša mesta umestile ljudi, ki so bili po možnosti kompromitirani že v komunističnem režimu. Tak primer je izbira generalnega tožilca Fišerja, ki je preganjal župnika in gospodinjo, ker sta obeležila grob nedolžnih žrtev na Lajšah. Ali pa predsednik sodišča Masleša, ki naj bi se norčeval iz ubitih beguncev na jugoslovansko italijanski meji.  Kljub nekaj poskusom so kapitalni - ali bolje, sistemski kriminalci - v Sloveniji še varno na svobodi. Pa tudi, kaj pa naj bo z nacionalno skupnostjo, ki ob skoraj 700 prikritih grobiščih in deset tisočih zločinsko pokončanih ni obsodila niti enega samega zločinca. Država se tako sploh ni moralno odmaknila od zločina. Ne le da noben zločinec ni za zapahi, še visoke državne pokojnine imajo preživeli partijski revolucionarji, med katerimi so seveda tudi odgovorni za množične poboje. Tu je moralni kompas povsem zgrešen, saj če je umor dovoljen in nagrajen umor, je ropanje države proti temu mala stvar.
Prav tisti, ki bi morali skrbeti za pravično družbo, so sedaj posredno zrušili celo vlado Janeza Janše?   
Ko zmanjka vzvodov v pravosodju in se izjalovi afera Patria, nastopi ad hoc rezervna sestava v podobi Korupcijske komisije  na čelu s Goranom Klemenčičem, političnim nasprotnikom pomladne strani, in kontinuiteti ljubim novinarjem Praprotnikom, ki v medijski spregi obračunava s političnim prvakom pomladnikov. Zoran Janković je tu le začasna, kolateralna škoda za dosego višjih interesov – odstranitev glavnega političnega nasprotnika, ki je kot premier ogrozil v gospodarsko drobovje partijske države. Le-to je namreč v krču in bi lahko pristalo v okviru slabe banke.
Je po vašem vpliv starih struktur tako močan tudi v gospodarstvu?
Počelo slovenske ekonomske elite po drugi svetovni vojni je povezano s povojnimi poboji in nasilno zaplembo premoženja predvojnih podjetnikov, obrtnikov in posestnikov. Revolucionarni izbranci so to premoženje sprva upravljala kot državno, potem pa kot družbeno. Po letu 1990 pa so ljudje te  iste združbe oz. njihovi ideološki nasledniki izvorno ukradeno premoženje še - olastninili. Zato tudi imamo pri nas novodobne lastnike in tajkune, ki se vsi po vrsti prištevajo k levici, kar je unikat v Evropi. Levica – oz. revolucija sta zaslužni za njihovo bogastvo. Ta teza ne drži absolutno za vse, a poglavitni tok in počelo slovenske kapitalistične levica najdemo prav tukaj. Zaradi finančne moči obvladuje tudi medije in v veliki meri ustvarja razpoloženje v državi. V zadnjih mesecih, v sedanji gospodarski krizi, se zloraba medijev zločesto stopnjuje. V tem kontekstu vidim tudi »spontanei« proteste, ki so bili v času Janševe vlade kljub nasilništvu medijsko podprti. Sedaj pa protesti izzvenevajo v kulturnih dogodkih in aktivizmu, čeprav so razmere še slabše kot pred meseci.  Verjetno v zadnjih 25 letih ni bilo takšnega medijskega enoumja kot je danes. In to je omogočilo dogodke zadnjih mesecev.
Padec Janševe vlade?
Nova spletka za politično strmoglavljenje pomladne vlade in reševanje prikritih levičarskih bogatašev je cena prihodnosti dveh milijonov državljanov. Navidezno so žrtvovali še Jankovića, ampak gre le za farso. Vse je bilo dobro pripravljeno in medijsko vnaprej zrežirano, vključno z dogovorjenimi »hipnimi« reakcijami Viranta, pa tudi tudi Žerjava. Zato je zadeva učinkovala apokaliptično. No, sedaj je razodetje res tu, ampak ne zaradi Janše. Ceno te pustolovščine pa bomo plačali vsi.
Pa verjamete, da prvak SDS v tem primeru ni kriv?
Zelo težko bi bilo verjet da je, saj korupcijska komisija v bistvenih elementih – pri ceni zemljišča v Trenti in ceni hiše Velenju - evidentno manipulira. Tu tri četrt zgodbe takoj pade. Prav tako komisija ne upošteva dediščine po starših. Tudi način kako so to organizirano spravili v javnost brez možnosti zagovora razgalja spletko.  Ker smo ljudje opremljeni s spominom, je treba tudi upoštevati, kaj vse je partijska kontinuiteta doslej že naprtila Janši: od procesa na Roški, orožja, Depale vasi in Patrie do korupcijske komisije.  Nihče od naših politikov ni bil deležen tudi toliko vulgarnih diskreditacij, kot Janez Janša, njegova soproga in otroci. Nadvse obskurna je zadnja zadeva s PEN, ko ga udbovski sodelavec Taufer zmerja z golaznijo. No, še zadnjič v Kanadi mi je rojakinja zatrjevala, da ve za njegovo kliniko v Avstraliji.  Tako daleč sežejo udbovske lovke.  Najpomembnejši pomladni politik je pač velika tarča kontinuitete.
Zakaj?
Ker je edini slovenski politik, državnik, ki je ogrozil udbomafijsko ekonomsko politično združbo. Le-ta v zakulisju bogati in živi na račun slovenske države in njenih državljanov. Ne glede na to, koliko ga kdo mara ali ne, gre za izredno sposobnega politika, ki ne le da je botroval nastanku slovenske demokracije in države, ampak je državo tudi učinkovito vodil in uspešno predsedoval Evropski uniji. Seveda je delal tudi kadrovske in druge napake, a nasledil je Pahorjevo »ladjo norcev«, vlado, ki se je v krizi brezglavo zadolževala in spravila državo na rob bankrota. Kljub težavam z Viranti in Erjavci ter ob silni medijski gonji je vendarle ladjo zasukal v pravo smer, v smer varčevanja. Takoj po njegovi odstavitvi pa se vse spet podira. Bruselj pač ni Beograd. Janša je politik prve kategorije, zgodovinska osebnost, če hočete, na nasprotni politični strani pa je vladni ekipa iz rezervnih igralcev, ki je v tujini ne jemljejo resno. Ampak to ni smešno.
Kakšna pa je razlika med levo in desno politiko?
Velika in pogosto premajhna. Voditelje na t.i. levici pogosto  nastavlja zakulisje in to jih tudi odstavlja.  Pomladna politika je izvorno transparentna. Predsednik demokratov vodi stranko na volitve, v primeru uspeha pa sestavlja vlado. Pomladni politiki so bolj samostojni pri svojih odločitvah, v večji meri odgovarjajo svoji stranki in bazi od katere so tudi odvisni.  Na t.i. kapitalski levici pa tisti, ki sprejema ključne odločitve, sploh na volitvah sploh ne nastopi. Stranke kot so SD, Pozitivna Slovenija in njihovi sateliti, sploh ne vodijo predsedniki, ampak ključne stvari vlečejo strici iz ozadja. O tem sta povsem resno govorila tudi predsednik in podpredsednik SD. A mislite, da je Borut Pahor obvladal poslance SD? Tudi Lukšič jih ne. On je želel predčasne volitve, a strici iz ozadja so hoteli le takojšnjo zrušitev pomladne vlade, pa naj bo nova vlada kakršnokoli. No, sedaj je imamo.  
Slovenija se nahaja v ključnem trenutku za svoj gospodarski obstoj. S tem se strinjajo na obeh političnih polih. V zadnjem letu je tudi parlament nekaj odločitev sprejel konsezualno. Je to dober znak za svetovnonazorsko razcepljeno Slovenijo?
Dvomim, da je prevladalo spoznanje kaj je dobro za vse.  Za dobre obete v razdeljeni Sloveniji je žal prezgodaj. Poglejte norost. Zlato fiskalno pravilo, ki ne stane nič, pač pa ta ustavna omejitev zadolževanja poveča verodostojnost države in prihrani denar, še vedno ni sprejeto. Pahorjeva vlada je to obljubila in nič naredila, Janševo vlado je levica pri sprejemanju blokirala in še vedno, tudi sedaj ko je na oblasti, in jim teče voda v grlo, blokirajo sami sebe. To je povsem nerazsodno.
Čeprav je predsednica vlade Bratuškova v parlamentu grmela zoper Janševe reforme, pa je sedaj spremenila mnenje in bo precej njegovih projektov peljala naprej. Gre torej Slovenija v pravo smer?
Po obisku Bruslja se premierka vsaj verbalno oklepa reform pomladne vlade, ker je to edina pot. A potrebna so dejanja. V primeru uveljavitve slabe banke ali ob prihodu trojke jo bodo strici žrtvovali, kot je to obredni običaj na levici. Njeni nastopi in izjave močno dražijo zadolževanje. Po nekaterih ocenah se sedaj zadolžujemo za 80 milijonov evrov na mesec dražje kot pod prejšnjo vlado. Akterje slovenske politične levice in njihov medijski pratež ni niti malo sram, ker so državo pahnili v bankrot samo zato, da se znebijo političnega tekmeca in prikrijejo svoje privilegije. Zgodovinsko gledano je tu moč opaziti neko analogijo z dobo druge svetovne vojne, ko so njihovi ideološki predhodniki v jeku okupacije sprožili državljansko vojno in revolucijo za prevzem oblasti, ne glede na žrtve. S tega vidika so za narod pogubni. Zadnji manever z zamenjavo vlade nas bo stal vsej pol milijarde evrov. Si predstavljate? Saj vam je jasno, da tega ne bosta plačala Kučan in Virant…
A vendar od zunaj pogosto slišimo, da so vsi politiki enaki. Da so vsi lopovi. Zato že leta mediji ponavljajo, da je čas za »nove obraze«. Kje lahko dobimo nove obraze? Je to sploh možno?
Na t.i. levici so politiki potrošno blago. Predvsem zato, ker ne najdejo pravega. Poglejte, kaj vse se je že zvrstilo v zadnjih letih. Od tod mantra o novih obrazih. Ti doslej niso prinesli nič novega niti dobrega. V Evropi in svetu so uveljavljeni politiki garancija stabilnosti, ne glede na starost. Dober politik je redkost ne le v Sloveniji, tudi v svetu.
Možina na predavanju v Vipavi
Volivci desne sredine zelo radi glasno kritizirajo vodstva pomladnih strank. Po drugi strani pa se zdi, da zato narašča volilna abstinenca. Kaj menite o tem?
Lahko je kritizirati, veliko težje pa je biti politik, zlasti desne sredine. »Salonski levi«, ki rjovejo svoje politično prepričanje med prepričanimi, v javnosti pa se spremenijo v miši, so pogosta podoba slovenskega volivca. V tujini angažirani volivci zavzeto podpirajo svojega kandidata, ga spremljajo in potem tudi kritizirajo.  To je odgovornost in pravica volivca, ki pa je pred tem v svoj politični angažma vložil bodisi nekaj denarja, časa, znanja… 
Nas bo rešila trojka?
Trojka bo na naš račun za naše razmere zelo brezkompromisno reševala slovensko zgodbo tako, da bo v korist celotne Evrope. Taka so pravila. Standard bo padel na realna tla in večini se bo godilo slabše. Poglejte dogodke zadnjih tednov in pisanje tujih medijev. Odstavitev Janše in prihod leve vlade je usodno pomaknila Slovenijo med problematične in neverodostojne države. Dali so nas na črni spisek. Upajmo, da bo sedanja oblast vendarle uspela zajeziti krizo. To je nujno.
Veliko omenjate medije. So res tako pomembni za kontinuiteto oblasti nekdanjih partijcev?
Zgodovinsko gledano partijska država ni imela zunanje in ne notranje verodostojnosti, zato jo je »utemeljila«  s terorjem in propagando, slednje je z mediji ostalo poglavitno orodje kontinuitete tudi po letu 1990.
Danes imamo internet, svobodo govora, pluralno sestavljen programski svet nacionalne RTVS in več zasebnih medijev, ki so katoliški ali politično desnosredinski. Torej medijska pluralnost obstaja?
Če bi dejansko obstajala, potem Milan Kučan, kot partijski šef nikoli ne bi bil izvoljen na čelo demokratične Slovenije in sedaj ne bi bil samoumevni stric iz ozadja. Po mojem tudi Zoran Jankovič nikoli ne bi bil župan prestolnice, kaj šele kandidat za premiera. Saj to, kar mu je protikorupcijska komisija naprtila za potrebe diskreditacije Janše, počne vsaj 10 let.  Oba in številni drugi, sta produkt medijev. Najprej si razčistimo; pred letom 1990, ko je bilo informacij malo, se je vseeno veliko vedelo. Ljudje so hlepeli po resnici in bili zato, vsaj ob zlomu komunizma bolje informirani. Bolj so vedeli, kaj se dejansko dogaja in kdo je kdo.  Tako čaščena informacijska doba pa je sprožila nepregledno množico informacijske ponudbe, v kateri se večina ne znajde. Rezultat je, da imamo namesto dobro informirane javnosti veliko zmede. Ljudje v poplavi vseh mogočih informacij bistvenih stvari pogosto sploh ne vidijo ali pa so zmanipulirani. Od tu somrak zdrave pameti.
Mediji se lotevajo tudi Cerkve. A nekateri krivijo tudi samo vodstvo Cerkve in njegov odnos do javnosti. Kardinalu Rodetu so mnogi očitali, da ne zna z mediji. Ob finančnem zlomu mariborske nadškofije pa so tudi mnogi krščanski intelektualci nekaterim predstavnikom Cerkve očitali sprenevedanje.
Kardinal Rode je posebna zgodba, njegov prihod na čelo ljubljanske nadškofije in način nastopanja, ki sicer po vsebini ni bil sporen, je levica spretno izkoristila za medijski pogrom proti Cerkvi. Tega takratni nadškof ni upošteval in je nadaljeval v svojem slogu.  Pomislite, da je imel predsedniški kandidat Kučan še leta 1992 v svojem časopisu Predsednik na prvi strani fotografiji s papežem in z nadškofom. Nekaj let pozneje bi bilo slikanje z nadškofom za Kučana škodljiva marketinška poteza. Za mariborsko zgodbo pa ni moč kriviti nobene Udbe, komunistov ali levičarskih medijev. To je pred vsem zadeva ljudi iz ožjega kroga Cerkve, ki so se ukvarjali z napačnimi stvarmi povsem napačen način.
Si je torej Cerkev tudi sama kriva?
Očitno. Poglejte, afera je izbruhnila iz tujine, ker doma ni bilo dovolj moči in zdrave pameti, da bi jo razkrili in pojasnili sami. Seveda so bili zato njeni medijski pospeški toliko večji. Vse drugo je znano. Spomnil bi le še na razočaranje ob poznejšem pastirskem pismu slovenskih škofov, približno leto po izbruhu afere, ko iz besedila ni bilo moč razbrati niti jasnega opravičila, kaj šele, da bi razgrnili, kaj se je zgodilo, kdo je odgovoren in koga bodo ovadili. Mnogi so bili šokirani in prizadeti, posebej taki, ki so vedno, tudi nekritično, zagovarjali vse cerkveno. To sem opazil prvič.  Ne le afera, ki jo lahko interpretirate kot eksces, tudi tu, v »reševanju« zadeve se je pokazalo, da nekateri v vrhu Cerkve niso prav dojeli, kako so videli afero verniki in javnost. Končno so številni izgubljali tudi svoje prihranke, vložene v cerkvene sklade tudi zato, ker se je zanje delalo reklamo v Cerkvi. Vsi imamo napake in včasih hote ali nehote delamo slabo, vendar je po tako evidentnih škandalih jasno obžalovanje prvi korak za nov začetek. Tu pa se poraja skrb, da novega začetka ni. Če je tako, je formalna Cerkev zadnja, ki lahko bere levite na račun pravne države in socialne pravičnosti. Dobro, smo pač v dobi hudih preizkušenj in taki dogodki nas silijo v prehitre sklepe, da je tudi Cerkev del problema in ne rešitve.
Kakšna je pot iz tega?
Dolgotrajna. Nedavno sem bil v krogu klenih duhovnikov in bogoslovcev na Štajerskem. Začutil sem, kakšno breme jim je ta afera naložila. A na srečo jih to ni omajalo, kakor tudi vernikov ne. Nasprotno, v zraku je bil optimizem. Želim pa ob tem izpostaviti še nekaj, kar nam ne bi smelo biti samoumevno. Namreč kako pomembni so duhovniki in redovnice za nas. Pogosto smo do njih preveč kritični in gledamo zgolj na napake. A prav oni so velik blagoslov za narod in to jim moramo pogosteje pokazati. So najbolj izpostavljeni glasniki krščanstva, ki dejansko ponuja odgovore na izzive časa. Pot iz sedanjih težav je v dobrih delih tako v svojem narodu, kot tudi pri drugih narodih po svetu. Gre za misijonsko držo, pa ne le tisto v oddaljenih deželah, ampak tudi tisto doma, ki je lahko še težja.
Je novi papež glasnik teh potrebnih sprememb?
Seveda. Dal je jasen signal v duhu evangelija in izvornega krščanstva. Kako se bo to v Cerkvi prijelo? Gotovo je to nova priložnost.  Med izvolitvijo sem bil v Milanu in v nekem časopisu so ga imenovali »prijatelj revežev«. Enako kot misijonarja Opeko. To je tako prava smer, da bolj ne bi mogla biti. Teologija je čudovita veda, ki sega v največje globine in višine človekovega dojemanja Božjega, vendar krščanstvo učinkuje, ko je v svojem delovanju jasno in preprosto kot evangelij. V 13. stoletju je Cerkev »korigiral« sv. Frančišek Assiški, sedaj je to naloga papeža Frančiška. Ne smemo pa pričakovati preveč. Dovolj bo če bo Cerkev poenostavil, odpravil čim več birokratskega balasta. Ne strinjam se s tistimi, ki mislijo in pričakujejo, da se bo spremenil krčanski nauk. To je nesmisel. Spremeni pa se lahko način. Če bo uspel novi papež sestaviti dobro ekipo sodelavcev, bodo stvari hitreje stekle. Zanimivo, da je red najprej vzpostavil v vatikanskih financah.
Kako lahko papež po vašem obdrži nesporen ugled v katoliškem svetu in širše?
Ugled rimskega škofa, papeža, izvorno izhajajoč iz prvenstva apostola Petra, se v modernem času lahko obdrži le s karizmatično,  moralno ter duhovno čisto osebnostjo, ki ima tudi moč, da pozitivno vizijo uveljavi.  Katoliško občestvo je imelo v zadnjem obdobju velik blagoslov s papeži kot so Janez XXIII., tudi Pavel VI., sploh Janez Pavel II. in tudi Benedikt XVI. Slednji je presodil, da nima več dovolj  moči in hkrati pozval k očiščenju Cerkve, proti verski dvoličnosti in pozunanjenosti. Zelo modra poteza, ki sporoča, da so hipokrizija in cerkveni balast brez verske vsebine, hkrati pa tudi, da sta pohlep in morala resna problema Cerkve in v Vatikana.  Spomnimo na afero s prostituti, ki so jih vozili v Vatikan. Ali na finančne škandale, ki so prizadeli tudi slovensko Cerkev. Kurija, ki  deluje inertno za debelimi vatikanskimi zidovi, brez  odločne roke kaj lahko zaide v samovšečno in od realnega sveta odmaknjeno birokracijo, kjer je odprta pot vsem mogočim anomalijam. To se je v zgodovini že dogajalo in povzročalo razkole.
Dejal bi, da je papež, ki ne mara rdečih čevljev, precej blizu vašemu razmišljanju. Asociacijo dobim tudi na talarje, ki so jih v času italijanske zasedbe Primorske škofje skušali precej neuspešno vsiliti primorskim duhovnikom. Je v Cerkvi preveč zloščenih čevljev in lepih oblačil?
Ne bi znal niti si upal soditi o obleki in obutvi, ha, ha. Je pa pozunanjenost past in ovira resničnosti ter pristnosti. Rdeči čevlji, čeprav simbolizirajo trpljenje prvaka apostolov Petra, res niso nujna oprava. Sedaj, kje je meja med spodobno obleko in gizdalinstvom? No, ja, večmetrske vlečke za kakim cerkvenim dostojanstvenikom bojda niso nujne za nebesa. (smeh) Če pogledamo v zgodovino, se je Cerkev v posameznih zgodovinskih obdobjih, izgubljala v formi, cerkveni učenjaki so se prepirali in ločevali zaradi malenkosti. Tak je bil tudi teološki razlog za razkol z Vzhodom leta 1054. Nenazadnje je bila tudi sejmarska podoba Vatikana, kot jo je videl Luter v začetku XVI. stoletja neposreden povod za protestantski odhod. Daleč od tega, da bi bilo sedaj vse narobe, a problemi očitno so. Po Jezusovem nauku je edina pot do evangelizacije osebni zgled dobronamernosti in skromnosti. In ta pot se začenja v Vatikanu. Prepogosti baročni balast ne deluje kot povabilo sodobnemu človeku, naj sledi Jezusovemu nauku. Moč katoliškega papeža, ki je dejansko prvi služabnik in ne čaščenja potreben odmaknjen verski oblastnik, ni v mogočni Petrovi baziliki, Sikstinski kapeli, ampak v moralni integriteti in osebni moči s katero uveljavlja krščanska načela. V tem je velik čar in trajna moč krščanstva.
Pogosto se vračate v rodne Dobravlje in radi poudarjate primorsko komponento slovenskega naroda. Hkrati pa poudarjate, da je Primorska danes ideološko najbolj naklonjena totalitarizmu.
Primorska daje Slovencem nujno sredozemsko komponento, da ne omagajo za prvim kranjskim plotom. (smeh) Res pa je, da smo v Evropi, z delno izjemo narodov pod Sovjetsko zvezo, tista pokrajina, ki je bila najdalj v kleščah totalitarizmov: najprej fašizma, potem kratko nacizma in na koncu še komunizma. Primorska nikakor ni naklonjena totalitarizmu, še najmanj naša Vipavska. Res pa nekateri, ki jih ni tako veliko kot pa so glasni, menijo, da je en totalitarizem boljši in naš. S tem se demokrat ne more strinjati. Vsi omenjeni -izmi, ki so preganjali, onemogočali in celo množično ubijali drugače misleče, si ne zaslužijo nikakršne pozitivne pozornosti, ampak ostro obsodbo.
Intervju je v krajši obliki izšel v prilogi Družine, mesečniku Slovenski čas 25. aprila 2013 (glej).

21. maj 2013

Intervju v oddaji Požareport

Bojan Požar me je v svoji televizijski oddaji na TV 3 Medias spraševal o slovenskih medijih, politiki in rodoslovju. Povod je bil izvolitev za predsednika Združenja novinarjev in publicistov.
Posnetek (43 minut) je objavljen tule

Intervju: o kadrovskih pritiskih vlade Alenke Bratovšek na novinarje

TEDNIK DEMOKRACIJA, 24.APRIL 2013
Pogovarjali smo se s Tinom Mamićem, ki je bil v soboto, 20. aprila, na občnem zboru Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) izvoljen za novega predsednika združenja. Tino Mamić je nekdanji urednik in novinar Primorskih novic.
Tino Mamić je doma iz Šturij pri Ajdovščini, sedaj pa živi v Kopru. Po maturi na vipavski škofijski gimnaziji je študiral novinarstvo na FDV ter zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi se je zaposlil na Ognjišču kot novinar in urednik, med drugim je bil urednik regionalnega programa Radia Ognjišče (studio Koper) in urednik mesečnika Sončna pesem. Kasneje je ustanovil prvo agencijo za rodoslovje v državi in postal član upravnega odbora Slovenskega rodoslovnega društva. Nekaj let je delovno preživel tudi v Luksemburgu in Bruslju, nato pa se je z družino vrnil v Slovenijo in postal novinar Primorskih novic, izvoljen je bil tudi za člana Programskega sveta RTV Slovenija. Leta 2006 je bil za krajši čas imenovan za glavnega urednika Primorskih novic, vendar je bil nato precej hitro iz nekrivdnih razlogov odstavljen. Od lani je samostojni novinar, med drugim deluje kot kolumnist spletnega portala Siol.net, hkrati pa izdeluje rodovnike in družinska drevesa. 

Od sobote naprej ste predsednik Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Omenjeno združenje nekateri medijski krogi še vedno obravnavajo kot »drugorazredno«. Je takšen odnos po vaše odsev naših družbenih razmer?
Omenjate ljudi, ki so napisali peticijo, da Janez Janša kot predsednik Evropskega sveta predstavlja nevarnost za Evropsko unijo. Na očitke ljudi s tako neresnimi stališči je težko resno odgovarjati. Naj raje povem, zakaj je pred štirimi leti nastalo ZNP. Hoteli smo ustvariti novinarsko društvo, ki ne bo medijsko orodje politike. Hkrati kot demokrati verjamemo, da nas različnost bogati, zato imamo vedno svobodne in demokratične volitve vodstva. Društvo novinarjev Slovenije, ki ga je ustanovila partija v partizanih, denimo, pa svojega predsednika še vedno voli po delegatskem sistemu.  
FOTO: arhiv Demokracije
Pred kratkim ste zapustili dnevnik Primorske novice. So bili pritiski prehudi?
Počasi se človek naveliča. Razmišljati s svojo glavo je privilegij, zato sem se odločil, da odidem. Druge ponudbe za službo nisem imel, zato sem si službo ustvaril sam. Pišem precej manj, saj se samo s honorarji ne da preživeti, ukvarjam pa se tudi z izdelovanjem družinskih dreves po naročilu. Namesto člankov pišem rodbinske kronike.
Za kaj se boste kot predsednik ZNP še posebej zavzemali?
Združenje je v prvih štirih letih prehodilo najtežje korake. Dosedanjemu predsedniku Igorju Kršinarju, ki je to delo opravljal z vsem srcem in brez enega samega centa, smo zato dolžni zahvalo. V mandatu, ki mi je bil zaupan, se bom zavzemal za novinarsko svobodo in pluralnost medijev. To je posebej pomembno, ker mnogi slovenski mediji, ki jih financiramo davkoplačevalci, s pristranskim poročanjem kršijo novinarski kodeks.
Sami ste ob izvolitvi ponovili besede enega od kolegov, da novinarji nismo družbenopolitični delavci. Je takšna drža novinarjev na splošno še vedno zelo prisotna?
V rajnkem sistemu so bili novinarji družbeno-politični delavci, saj je bila njihova naloga medijsko podpirati vladajočo partijo. Mnogi slovenski novinarji sploh še niso ugotovili, da komunizma že davno ni več. (smeh) Iz take vloge, ki ji danes rečemo predstavnik za stike z javnostjo ali v političnem žargonu »piar«, je težko postaviti se na svoje lastne noge. Problem slovenskega novinarstva je neupoštevanje novinarskega kodeksa. Naj omenim samo to, da se v poročilih (novicah) ne sme mešati komentarja, saj mora biti le-ta jasno označen. A odprite katerikoli dnevni časopis in boste težko našli stran, kjer tega pravila ne kršijo. Pravilo je tudi, da se pri poročanju predstavi druga plat. Na nacionalni televiziji pa še naprej poslušamo govorjenje treh enakomislečih. Borutu Pahorju povsem verjamem, da se ni mešal v medijsko poročanje. To mu preprosto ni bilo treba, saj so to delo opravili njegovi politični aktivisti, novinarji. Ni jih bilo treba prepričevati ali siliti v karkoli, ker oni že tako mislijo. In prepričani so, da je njihovo poslanstvo skrbeti za lik in dobro ime levičarskih strank in levičarskih vrednot.

Kako denimo komentirate poročanje slovenskih medijev o zaključku avstrijskega sojenja v zadevi Patria, kjer so nekateri novinarji navajali neizrečene besede avstrijske sodnice?
Prevajanje je bilo v naši državi vedno šibka točka. (smeh) Koliko je anekdot, ko prevajalci niso hoteli prevesti besede Bog! Kdor nima znanja jezikov, si včasih pomaga z domišljijo. (smeh)

Sedaj sodelujete kot kolumnist na portalu Siol.net, kjer je bilo v zadnjem času nekaj odstavitev. Kdo je v ozadju?
Odstavitve sovpadajo z nastopom nove vlade. Politična levica v zadnjih mesecih ni šparala jezika glede medijev, ki jim niso povšeči. Spomnimo se samo, kako so v parlamentu, hramu demokracije in simbolu svobode, začeli preganjati fotoreporterja, ker naj bi fotografiral »preveč od blizu«. Podobni scenariji so se že večkrat zgodili. Tudi mene so z mesta odgovornega urednika Primorskih novic odstavili, čeprav sem trend padanja naklade obrnil in je naklada začela rasti. Kaj se splača in koliko bralcev ima, sploh ni pomemben podatek. Dobro bi bilo opozoriti premierko, da ustava velja tudi za vlado. Njen 39. člen pravi  "Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja."

Ravno dan pred občnim zborom je bila tudi vrnjena novinarska akreditacija Državnega zbora fotoreporterju Janiju Božiču. Menite, da je to dejanje tudi uspeh ZNP, ki se je na odvzem akreditacije hitro odzvalo?
Vsekakor. ZNP je nastal tudi zato, da zaščiti ljudi, ki jih takratno Repovževo društvo preslišalo. Tudi sicer je v naši državi velikokrat tako, da se po razkriti aferi ne govori o vsebini afere, ampak se debatira, ali je bilo odkritje afere etično ali ne.

Kje vidite največje izzive za slovensko novinarstvo v prihodnosti?
Prej ali slej bo novinarjem – družbeno-političnim delavcem, odklenkalo. Ljudje so se že naveličali enostranskega poročanja, zato tako množično odpovedujejo časnike. Dobro bi bilo, če se tega zavedli tudi novinarji. Potem pa naj si končno le preberejo novinarski kodeks. Brez skrbi, ni dolg, ha, ha.
GAŠPER BLAŽIČ

14. maj 2013

Gorazd Pučnik o svojemu očetu Jožetu

Tržačana Gorazda Pučnika (1964) velikokrat vprašajo, ali je kaj v sorodu s pokojnim slovenskim osamosvojiteljem Jožetom. Ne le zaradi priimka, ampak tudi zaradi podobnih obraznih potez. Poletje leta 2007 je bilo zanj in za družino Pučnik precej težavno zaradi polemik, ki so jih nekateri sprožili, ko je Letališče Brnik postalo Letališče Jožeta Pučnika. Tisto jesen je bil v dnevniku Primorske novice objavljen naslednji intervju.

-Človek bi pričakoval, da bo sin Jožeta Pučnika živel v Ljubljani ali Hamburgu, ne pa v Trstu?
Ko je Jože Pučnik prišel prvič iz zapora, se je zaljubil v zamejko iz Trsta, študentko slavistike v Ljubljani. Posledica sem jaz. (smeh) Ko so ga izpustili iz drugega zapora, smo se preselili v Nemčijo. Potem sta se z materjo  razšla – oče je ostal v Nemčiji, mama in jaz pa sva prišla v Trst.
-Je težko živeti kot sin slavnega očeta?
Včasih ni tako prijetno, čeprav tukaj v Trstu to ni tako aktualno. Vendar, da ne bo dvoma: zelo ponosen sem na svojega očeta.
-Vašega očeta bi težko označili za desničarja ali levičarja. Vi ste mu v tem podobni, saj po eni strani sodelujete s stranko Slovenska skupnost, po drugi strani pa s krovno organizacijo SKGZ, ki sta posebej v preteklosti stali na nasprotnih bregovih?
Med levico in desnico dandanes ni tako ostre meje. V Sloveniji je mogoče to malo bolj ostro zaradi pomanjkanja tradicije. Posebej za zamejstvo velja, da nas je tako malo, da se moramo dogovarjati. Pa čeprav se kot normalni ljudje in posebno Slovenci radi tudi skregamo. Smo ena, manjšinska skupnost in moramo sodelovati. Skupaj lahko narediš več, saj smo ljudje družbena bitja, ne pa ptice samotarke.
- Vas zanima politika?
V politiki ne sodelujem, čeprav je vse, kar narediš, politika. Kot ravnatelj v dijaškem domu, ki je sicer vedno veljal za levičarskega, delam z otroci, vendar je delo z otroci to zame povsem  apolitično. Političnih ambicij nimam, imam pa svoje politično prepričanje.
- So vas vprašali za dovoljenje, ko so nacionalno letališče poimenovali po vašemu očetu?
Vprašali so nas in smo dovolili. Dolgo smo vztrajali na temu, da se teh stvari ne dela, posebej zaradi polemik. Tudi ko je oče umrl so bil polemike, in to ni ravno prijetno. Zadnjič sem si prebral kakih 20 strani blogov. Kot velja za bloge je nekaj resnice in nekaj bedarij.
- Vam je bilo po izbruhu polemik žal?
Polemike niso bile nepričakovane. Vedno so bile. Nekdo je napisal, da je bil Pučnik kontroverzna oseba in da so zaradi njega vedno diskutirali. In to se nadaljuje. Pučnik ni bil nejasen, s tem se vsi strinjajo, vedno je imel svoje mnenje. Bil je poseben: jasen in trden, kar nikoli ne bo v modi. Če me vprašate, ali bi si oče želel imeti letališče s svojim imenom, pa je odgovor absolutno ne. A ne gre za to. On ni nikoli iskal časti in ciljal na stolčke in bil je vedno kritičen do kultov osebnosti. Vsi, ki so ga poznali se nam opravičujejo, ker je nastala taka zgaga.  Po drugi strani pa je povsem normalno, da nekoga, ki ga ceniš, počastiš. Če ti odklanjaš torto za rojstni dan, to še en pomeni, da ti je prijatelji ne bodo kupili. Torte mu nisem dal jaz, ampak vlada. Janša zelo ceni Pučnika in to vedno poudarja. Če bi mene vprašal Janša, bi mu sicer to odsvetoval zaradi politične škode. Nekje sem prebral, da je Janša rekel, da politiki ne smejo slediti samo političnemu barometru. Po mojem je to ena tistih potez, ko je bilo treba nekaj pogumno narediti, pa čeprav se to politično ne izplača.

- Tudi v času kandidature na prvih predsedniških volitvah leta 1990 je bilo o Pučniku v medijih veliko slabega. Ali se je to v zadnjih mesecih ponovilo?
To bi težko ocenil. Lahko pa pogledamo, kaj je Pučnik takrat govoril. Napovedal je razpad Jugoslavije in vojno – od Slovenije do Kosova. Zato je predlagal samostojnost. Povsem dovolj je, če pogledamo In memoriam ob njegovi smrti v Mladini, ki ni bila vedno na njegovi strani. Zame je bilo njegovo zavzemanje za neodvisnost odlična poteza, čeprav kot sin ne morem biti povsem objektiven. Njegova edina žalost je bila bolezen, saj je imel štiri bajpase že v osemdesetih letih, trije pa so že takoj po operaciji odpovedali. Tako rad je imel življenje, da bi želel živeti še vsaj 150 let. Tega včasih ne razumem - celo življenje se je boril in mu je tudi uspelo. Kaj bi želeli več? Jaz bi si želel takega življenja. On pa je pred smrtjo rekel, da bi lahko še kaj naredili. Nikoli se ni ustavil. Predstavljajmo si, če bi po osamosvojitvi pustil politiko in šel na vrhuncu slave v pokoj. Končana maša, vsi bi ga imeli radi. Ampak ne, on je šel v komisijo za povojne poboje. Kaj je bilo takrat bolj neprijetnega! To mu priznajo tudi politični nasprotniki. On ni nikoli gledal na bližajoče se volitve, ampak veliko dlje. Njemu je bilo, denimo, žal, da Slovenija ni postala bolj socialna država.  
- Za Pučnika pravijo, da je predsedniške volitve izgubil, ker priznal da je ateist, medtem ko je Kučan zmagal, ker na to vprašanje ni odgovoril naravnost, omenil pa je svoje krščanske korenine. Neki duhovnik, ki je Pučnika osebno poznal, mi je rekel, da v resnici bil veren in da je bila njegova vera bolj globoka od vere večine kristjanov.
Jože Pučnik je bil ateist. Je pa vprašanje, kaj to točno pomeni. Pučnik je imel duhovnost, ni pa imel daru verjeti. Tudi jaz sem ateist. Pučnik ni bil butec, da ne bi vedel, kakšne bodo posledice odkritega odgovora. Tisto soočenje je stvar politične kulture. Moj oče je bil načelen in odkrit in ni mogel drugače odg

ovoriti. Mene je včasih motilo, da je tako trmast, čeprav mu je politično škodilo.
- Ko se je umaknil iz politike, je stranko socialdemokratov prevzel Janez Janša. Se je Pučnik strinjal s spremembami, ki jih je v stranki naredil Janša, če omenimo samo spremembo imena iz socialdemokratske v demokratsko stranko? Namigi so bili, da sta se v zadnjih letih politično razšla?
Mislim, da je Pučnik Janši vzor. Nekdo mi je rekel, da, če Janši omeniš Pučnika, ga to pomiri. Še zadnje poletje, nekaj mesecev pred smrtjo sta se srečala in se med sprehodom ob Soči pogovarjala. To mi je oče sam povedal.
- Nekateri mu očitajo, da je bil veliko v Nemčiji, kamor se vrnil tudi tik pred smrtjo?
Najprej – v Nemčijo ni šel zato, ker bi on sam tako hotel. Odšel je, ko so ga dvakrat zaprli kot političnega zapornika. On je tudi takrat, ko je živel v Nemčiji vedno imel glavo doma v Sloveniji. Čeprav njegova druga žena, s katero sta se odlično razumela, ni bila pripravljena toliko potovati, je on velikokrat rekel, da gre domov in potem ni sklepal več kompromisov. Zadnja leta se je vračal tja zaradi družinskega življenja. V zadnjih mesecih je potreboval mir. Bil je težak srčni bolnik, kar je tudi glavni vzrok, da je šel iz politike. 

Kolumna o Gorazdu Pučniku iz tednika Demokracija

besedilo in fotografiji intervjuvanca: TINO MAMIĆ




08. maj 2013

Intervju: novinarji v službi politike


Tino Mamić: Veliko novinarjev in urednikov je v službi politike, ne pa javnosti
Avtor: Uroš Kokošar, Planet Siol, 28. april 2013 (ponatis)
Novi predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamić je prepričan, da "Slovenija medijsko ni normalna država, zato je sploh ne moremo primerjati z drugimi državami".Z nekdanjim odgovornim urednikom Primorskih novic in novim predsednikom Združenja novinarjev in publicistov Tinom Mamićem smo se pogovarjali o položaju in stanju novinarstva v Sloveniji. 

Gospodarska kriza se je dodobra dotaknila tudi medijev, saj skorajda ni medija, ki se ne bi ukvarjal s finančnimi težavami. Bi lahko rekli, da je tudi zaradi tega novinarstvo v krizi?
Ravno obratno. Tehnološki razvoj je v zadnjih letih pripomogel, da se informacije veliko bolj svobodno širijo kot nekoč. Novinarji imamo danes veliko več možnosti za objavljanje kot nekoč. V krizi je deloma tisk, čeprav vemo, da ne knjiga ne časopis vsaj v tem stoletju gotovo ne bosta izginila. V Sloveniji pa je stanje drugačno. Pri nas so v veliki krizi medijska podjetja, predvsem gre za tradicionalne tiskane časnike. A vzrok niso trendi, kot to pojasnjujejo lastniki in uredniki. Glavni vzrok je, da je veliko novinarjev in urednikov v službi svojega svetovnega nazora ali politike, ne pa javnosti. S tem v zvezi je tudi stalno kršenje novinarskega kodeksa, ki prepoveduje mešanje komentarjev v poročilo o dogodku. Komentar mora namreč biti jasno ločen od novice. Tu je kršitev malo morje. Novinarji se ne zavedajo, da imajo bralci pravico, da izvejo osnovne podatke o dogodku brez novinarjevega mnenja. Zdaj se dogaja, da bralci svojo avtonomijo pokažejo tako, da odjavijo časnik. Nasprotno pa so vsi mediji, ki so v zadnjih letih dobili bolj pluralno podobo, zabeležili rast branosti in gledanosti. Večinoma se je kmalu zgodil preobrat in "kontrarevolucija", kar se je takoj pokazalo na padcu branosti. Številke so zelo zgovorne.

Kakšne spremembe na medijskem področju pričakujete v naslednjih letih? Kaj se bo dogajalo s tiskanimi mediji, utegne gledalce izgubiti tudi TV, kakšno prihodnost napovedujete spletu?
Težko napovedujem prihodnost (smeh). Novic je vsak dan več. Lahko rečemo, da kar preveč. Zato bo vse več poskusov povzemanja novic. Televizijski dnevniki se ne bodo daljšali in umetno nategovali, ampak verjetno ravno obratno. Spletni portali bodo pri tem gotovo odigrali veliko vlogo. Prej ali slej – pravzaprav me čudi, da se to še ni zgodilo – bi televizijo moral nadomestiti računalnik. Mogoče gre za velikanski vpliv televizije, ki ne dopusti razvoja interneta v tej smeri. Pri tiskanih medijih pa čakam na dan, ko bom lahko naročil jutranji časnik, ki bo vseboval samo članke in strani iz medijev, ki jih bom sam izbral. 

Mnogi menijo, da je tudi novinarstvo, tako kot politika, razdeljeno. Je in kje se to opazi? 
V kolikšni meri je novinarstvo sploh še neodvisno?
Ko sem v volilnem štabu SD nekoč z novinarji čakal rezultate volitev, sem doživel nekaj zelo pomenljivega. Ko smo čakali, da vodje socialdemokratov povedo številke, sem rezultate vzporednih volitev dobil po SMS-u. Pisk je slišal fotoreporter uglednega slovenskega medija pred menoj, s katerim se sploh nisva poznala, in vprašal: "Koliko so dobili naši?" Ali je treba k temu še kaj dodati? Kolega je predvideval, da so vsi novinarji enakega mnenja in da so levičarji "naši". Pa saj to je neverjetno. V resničnem svetu seveda imamo novinarje različnega mnenja. S tem ni nič narobe. Problem pa je, če se ta opredeljenost kaže navzven. Za mnoge novinarje, ki hočejo biti nevtralni, pa to pomeni, da jih v prevladujočih medijih imenujejo "ta desni". Mnogi, ki svetovnonazorsko niso levičarji, zato raje utihnejo ali pa tulijo z volkovi. 

Vse prevečkrat se zdi, da je vpliv politike, gospodarstva ter takšnih in drugačnih lobijev ogromen. Lahko posamezen medij sploh preživi brez vpliva naštetih?
Vedno so vplivi. Vedno so kimavčki in hlapci. Vedno pa se najdejo pokončni novinarji, ki si upajo kaj glasno povedati. Slovenska politika je doživela demokracijo leta 1990. Od takrat imamo dve polovici, ki si lahko konkurirata. Pred sto leti smo imeli dva splošnoinformativna dnevnika, ki sta bila en klerikalen, drugi liberalen. Danes imamo štiri resne splošnoinformativne dnevnike, a nobenega desnosredinskega. Ali je normalno? Novinarji bi se morali postaviti na lastne noge. Morali bi si dvigniti samozavest tako, da bi se bolj poglobili v zadeve. Hkrati pa bi se morali otresti prepričanja, da je treba pisati tako, da bo dobro za "naše". Šele ko bo to storjeno, lahko razmišljamo o tem, kako dvigniti avtonomijo medijev.

Verjetno ste se tudi vi kot odgovorni urednik Primorskih novic spopadali s takšnimi in drugačnimi pritiski. Tudi političnimi?
Seveda. Ko sem postal urednik, se je prodaja začela povečevati. V polletnem obdobju sem ustvaril trend rasti. Ta se je obrnil navzdol en mesec za tem, ko so me odstavili. Povod je bil komentar, ko sem se postavil za novinarko, ki jo je verbalno napadel politik. Noben urednik dnevnika Primorske novice do zdaj se ne more pohvaliti s trendom rasti prodaje. Lani sem doživel cenzuro, zaradi "nerazumljivega" stavka, ki ga je izrekel svetovno znani strokovnjak. Rekel je, da on lahko reče o Kučanu, da je slab, ker se nikogar v državi ne boji in za svoje multinacionalno podjetje ne potrebuje slovenskih bank. Nekakovosten in nerazumljiv članek sem potem objavil na blogu – ljudje so se seveda krohotali, mediji pa povzeli. In sem dobil pisno opozorilo pred odpovedjo. Da ne omenjam, kako so me uredniki smešili pred novinarskim kolektivom. To je klasični mobing. Ko sem urejal Primorske novice, sem seveda zahteval, da se vedno objavlja tako leve kot desne. Zato sem bil tarča tako levih kot desnih politikov. Pravzaprav mi je to v ponos.

Ob vsaki menjavi vlade se dogajajo tudi menjave odgovornih urednikov različnih medijev. Je takšna praksa tudi recimo v EU?
Z menjavami načeloma ni nič narobe. Lastnik lahko vedno menja urednika. Problem Slovenije je, da v medijih ena politična opcija povsem prevladuje. Potem pa ti isti mediji kričijo, ko skuša kakšna vlada to uravnotežiti s svojimi mediji ali svojimi ljudmi. Normalnost je, ko se da približno enako prostora levim in desnim. Slovenija medijsko ni normalna država, zato je sploh ne moremo primerjati z drugimi državami. Ali je še kje kakšna država na naši celini, kjer bi mediji zmrznili, ko kak državnik omeni besedo Bog? Pri nas nekateri mediji celo Boga cenzurirajo.

Mamić na podelitvi Meškove nagrade
Foto: Matjaž Tavčar, arhiv portala Planet Siol
Na splošno velja, da je lahko novinar praktično vsak, brez ustrezne izobrazbe. Zakaj se je to sploh zgodilo? 
Slovenski novinar je edini poklic na našem planetu, za katerega ni potrebna formalna izobrazba. Poskusite dobiti službo kuharja brez kuharske šole. Veliko slovenskih novinarjev nima fakultetne izobrazbe, a ne glede na to lahko pišejo o vsem in dobivajo enako plačo kot njihovi kolegi s fakulteto. Povejte mi, ali je to prav? Ali je to prav do mladih novinarjev, ki so dobri, delavni in izobraženi, pa morajo preživeti kot samostojni podjetniki?

Bi bila rešitev v ustanovitvi zbornice, recimo tako kot jo ima zdravniški ceh, ki določa vsa pravila delovanja?
Kakovost slovenskega novinarstva se zaradi zbornice ne bo povečala. Prej obratno. Kdo bo sedel v zbornici? Uredniki, ki so v svojem bistvu politiki. Z regulacijo bi samo povečali birokracijo. Bi pa v javnosti bila slika slovenskega novinarstva veliko lepša. To pa res. Če bi naredili zbornico, v katero bi za regulatorje z žrebom izbrali sto bralcev, bi to mogoče celo pilo vodo. 

Kako lahko in boste na čelu ZNP-ja skušali dvigniti raven novinarstva, ki je trenutno na zelo nizki točki?
Naša naloga je, da se izogibamo biti v službi politike in da spoštujemo novinarski kodeks. Dobro bi bilo, da bi si ga vsi novinarji prebrali. Nič ni narobe, če ima novinar politično prepričanje. Ravno obratno. Dobro je, da ga v komentarju tudi pove. Na RTVS nimamo skorajda nobenih komentarjev. Poročanje pa je pretežno v službi interesov politične levice. Naročnino pa plačujejo vsi državljani. To preprosto ni pošteno. Zato na to moramo opozoriti.



07. maj 2013

Sonce sije v prazno


Sonce na Slovenijo pošlje toliko žarkov, da bi jih bilo dovolj za 300 krat več energije kot jo v tem trenutku potrebujemo.  Tega so se zavedali tudi politiki, ki so pred desetletjem napovedali, da bomo v državi imeli v tem trenutku 200.000 kvadratnim metrov kolektorjev. Resnica pa je, da jih imamo za polovico manj. Na Primorskem ni nič kaj posebej drugače, pa čeprav so Istra, Kras in Trnovska planota najbolj osončeni predeli države. Po drugi strani pa vse več novih sončnih elektrarn napoveduje sončnejše čase.
Energetska (r)evolucija
Zaradi grozečih podnebnih sprememb (večina znanstvenikov napoveduje pretirano segrevanje ozračja, del pa novo ledeno dobo) je sprememba z energetsko oskrbo iz potratne in fosilne na zeleno nujna. Vprašanje je le, koliko časa bo civilizacija potrebovala in kakšna bo končna cena. Bo prišlo do radikalne spremembe in potemtakem revolucije, ali pa bo ostalo pri sedanjem tempu in energetski evoluciji?
Obnovljiva energija je v zadnjih letih postala evropski hit. V zadnjem desetletju je več kot polovica vseh novih porabnikov energije v EU odvisnih od obnovljive energije. Ta del gospodarstva je beležil stalno rast tudi v najhujšem obdobju svetovne gospodarske krize (2009). Prav v letu najhujše krize so evropske naložbe v vetrne elektrarne narasle za slabo četrtino in presegle 13 milijard evrov.
Danes Evropa  samo desetino svojih energetskih potreb zadovolji z obnovljivimi viri.  Odločna okoljska organizacija Greenpeace je pripravila načrt za opustitev izrabe vseh fosilnih goriv in jedrske energije v Evropi do leta 2050. Glavnino energije bi namreč lahko dobili od sonca in vetra. A zato bi morali zmogljivosti vetrnih elektrarn podeseteriti, sončnih pa podvajsetiriti. Pomembna je tudi lesna biomasa, ki bi jo tudi morali proizvesti 15 krat več kot danes.
Vetrne elektrarne za Slovenijo niso najbolj primerne zaradi slabe ekonomičnosti. Povsem nekaj drugega pa je sonce (posebej na Primorskem) in les. V slovenskih gozdovih vsako leto na novo zrase še enkrat več dreves, kot jih posekamo. Kar 60 odstotkov države prekrivajo gozdovi, gmajne pa se še vedno zaraščajo. Gozd ima vse lastnosti za energetski rudnik prihodnosti, pa še »rude« ne zmanjka, ampak se obnavlja. Ogljični odtis je majhen, za obdelavo je preprost in ima dolgo življenjsko dobo. Žal smo tudi tu pozabili na izkušnje prednikov, ki so vedno sekali drevesa pozimi ob pravi luni. Danes se to počne avgusta, ko ima drevo v sebi največ življenjskih sokov. Zato je treba tak les dlje sušiti (a vendar se rado zgodi, da les še naprej »deluje«) in zaščititi pred škodljivci. Tramovi izpred stotih let so zato največkrat veliko bolj ohranjeni kot nekaj let stari. A kakorkoli, les bi lahko veliko bolj uporabljali pri gradnji, saj je bivanje veliko prijetneje in bolj zdravo kot v betonu. Lesna biomasa pa bi lahko bila glavni vir ogrevanja. Trenutno je cena ogrevanja z lesnimi peleti skoraj za polovico cenejša od ogrevanja s kurilnim oljem.
Potratna Slovenija
V Sloveniji, kjer je cena elektrike za gospodinjstva še vedno precej pod evropskim povprečjem, energija ni najbolj dragocena. Za običajen izdelek namreč naši proizvajalci porabijo skoraj še enkrat toliko energije kot v starih članicah povezave (EU15). Ali trikrat toliko kot Danska. Evropska komisija pa meni, da bi lahko zmanjšali porabo energije tudi za tretjino, če bi samo uporabljali že obstoječo tehnologijo. Brez vsakih  stroškov, torej. Varčevanje z energijo je namreč možno na vsakem koraku: ugašanje televizije in računalnika, ko ju ne gledamo; ugašanje avtomobila, če stoji na mestu več kot dve minuti itd. Slovenija je z nacionalnim energetskim programom (2004) učinkovito izrabo obljubila povečati: energetska intenzivnost za 30 odstotkov do leta 2015. A glede na doslej pokazane dosežke, tega ne bo izpolnila. Po drugi strani pa energetsko učinkovite države svoj učinkovitost še povečujejo.
Največ v smeri boljše izrabe energije lahko naredijo gospodinjstva. Država že vrsto let podeljuje subvencije in/ali kredite za izolacijsko gradnjo, okolju prijaznejše ogrevanje in postavitev sončnih kolektorjev. Hkrati ponuja brezplačno energetsko svetovanje v energetskih pisarnah po vsej državi. A težav je več. Denarja je premalo, prošenj pa vedno več. Vlaganje prošnje za subvencijo je v primerjavi z drugimi vlogami sicer preprosto, a še vedno zamudno. Država ti del naložbe sicer največkrat vrne, a to šele po več mesecih. Hitreje in ceneje bi bilo zmanjšati ali ukiniti davek na izolacijska gradiva.
Vse več je videti tudi sončnih elektrarn. A to je predvsem za ljudi, ki imajo toliko pod palcem, da gredo v investicijo. Za postavitev samo desetih kolektorjev se zato odločajo le redki. Velik problem je tudi izvedba, saj gradbeni izvajalci velikokrat ne poznajo dobro učinkovitih izolacijskih tehnik. Zato so tudi novogradnje mnogokrat energetsko potratne. Kalkulacije »mojstrov« so kratkoročne in velikokrat celo zgrešene. Le redke nove primorske fasade imajo debelino 15 centimetrov, kolikor bi bilo najbolj primerno po mnenju strokovnjakov. Lastniki se namreč zadovoljijo že s petimi ali desetimi centimetri.

02. maj 2013

MEDIJI NE SMEJO BITI ORODJE POLITIKOV


Izjava ZNP ob svetovnem dnevu svobode tiska
Svoboda izražanja je eden od temeljev vsake demokracije. Hkrati pa so ravno mediji glavno orožje vseh totalitarizmov. Tudi povojni jugoslovanski režim je imel medije za svojo podaljšano roko. Slovenija je leta 1990 dobila prvi demokratično izvoljeni parlament in tako začela živeti v politični demokraciji. Po 23 letih pa lahko ugotovimo, da slovenski mediji temu razvoju niso sledili. Še vedno nimamo niti enega splošno-informativnega dnevnika, ki spremlja politično dogajanje, v katerem ne bi prevladovala lev(osredinsk)a politična orientiranost. To je v evropskem merilu izjema oziroma anomalija.
V slovenskem medijskem prostoru je zaskrbljujoče, da nekateri novinarji še vedno opravljajo svojo delo kot so to počeli nekoč "družbenopolitični delavci". Njihovo ustvarjanje ne služi interesom javnosti, ampak le določene politične opcije. Žalostno je, da vladajočim politikom velikokrat sploh ni treba posredovati ali vplivati na medijsko poročanje, saj to samoiniciativno opravijo že nekateri uredniki sami. Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je že večkrat opozorilo na cenzuro, ki pa je le vrh ledene gore: pod vodo se skriva ledena gmota samocenzure in mobinga. Če se kdo od novinarjev javno oglasi, pa se mu lahko zgodi še večji pritisk. Lani spomladi smo opozorili na cenzuro, ko je bil zaradi citata strokovnjaka o MiIanu Kučanu članek umaknjen kot "nerazumljiv". Novinar se je najprej pritožil vodstvu medijske hiše, a brez uspeha. Ko je na to opozoril na svojem blogu, pa je dobil od direktorja takoj pisno opozorilo pred odpovedjo. Odpoved je letos dobil tudi novinar, ki je razkril največ nečednosti ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Pomenljivo je, da so mediji poročali tudi, kako je novinarju sorodnik dveh politikov sedanje vladajoče koalicije grozil s pištolo.  Hkrati so mnenjski voditelji po televiziji zahtevali prepoved izhajanja nekaterih političnih tednikov, v parlamentu pa novinarko žalili zaradi članstva v ZNP.
ZNP že leta z zaskrbljenostjo spremlja kadrovsko politiko v slovenskih medijih in v mnogih primerih upravičeno dvomi, da so razlogi za spremembe strokovni. Nedavno smo opozorili na zamenjavo odgovornega urednika Planeta Siol, čeprav je ravno takrat portal dosegal daleč največjo obiskanost. Tega bi se vsak skrben lastnik veselil. Lastnik portala, podjetje Telekom, ki je v državni lasti, pa je ravnal nasprotno. Na nacionalni RTVS, ki bi morala še bolj paziti na uravnoteženo poročanje o politiki, se je zgodilo podobno. Z reorganizacijo spletnega portala MMC so odstavili urednika, čeprav je priljubljenost portala naraščala. Ob tem je v javnost prišlo tudi dopisovanje nekaterih novinarjev RTVS, ki so zagovarjali, da je treba njihove drugače misleče kolege "metati v jame".  Razmere v informativnem programu RTVS, ki bi morala glede na neodvisen vir financiranja razvijati najvišjo raven pluralnosti, se v zadnjih mesecih drastično slabšajo. Ob nekritičnem spremljanju vstajniškega gibanja in medijski podporo le-tega bode v oči, da tudi RTVS namerno širi laži in manipulira z izjavami - vedno le v korist ene politične opcije. Zadnja primera sta manipulacija z izjavo nekdanjega premiera o levem fašizmu in izjavo avstrijske sodnice v zadevi Patria, ki je bila potvorjena.
Zaskrbljujoče je zlasti dejstvo, da zamenjave novinarjev in urednikov, ki so svoje delo opravljali na način, da je bil slovenski medijski prostor bolj pluralen, sovpadajo z medijsko pripravo na  zamenjavo oblasti, do katere je marca tudi prišlo. Sovpadajo tudi s pritiski na medije, ki jih je nova oblast že pri svojem formiranju nonšalantno izvajala. Spomnimo na kazensko ovadbo zoper revijo Reporter s strani obrambnega ministra Romana Jakiča ali odvzem akreditacije fotoreporterju Janiju Božiču, ki ga zaradi fotografiranja v parlamentu kazensko preganja premierka Alenka Bratušek.
ZNP zato pozorno spremlja nastale razmere in vlado RS ter podjetja, ki imajo v lasti medije, poziva, naj se ne ravnajo po svojih trenutnih političnih potrebah. Naj dopustijo, da se slovenski medijski prostor razvija v smer široke pluralne  ponudbe, saj je to eden od garantov, da bomo v Sloveniji znali ločiti zrna od plev in naposled izplavali iz krize. Opozarjamo, da tudi pod vlado Alenke Bratušek velja 39. člen slovenske ustave: "Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja."

Na predvečer svetovnega dneva svobode tiska leta 2013
Združenje novinarjev in publicistov
Tino Mamić, predsednik