26. julij 2013

Duhovniki in geji

Duhovniki in geji

Gejevski lobi obstaja tudi v Cerkvi na Slovenskem. Čeprav šteje samo nekaj deset ljudi, ima razmeroma veliko (nevidno) moč.
Uradna Cerkev je do zdaj skušala skrivati perverznosti in kriminal, kar se je precej obneslo. A samo kratkoročno. Dolgoročno je to mlinski kamen za vratom, kar dokazujejo nekatere ameriške škofije, ki so se jim najprej spraznile cerkve, potem pa še denarnica.

Žrtve lobija so dobri duhovniki


Največja škoda se z molkom in sprenevedanjem dela dobrim duhovnikom, ki ostajajo povsem v senci afer. O njihovem delu nihče ne govori, kaj šele da bi o tem pisali mediji. Pošteni duhovniki postajajo resignirani, saj se zdi, da je moč gejevskega lobija v kolarjih nepremagljiva.

Povsem smo prepričani, da velika večina slovenskih duhovnikov svoje delo opravlja iskreno in pošteno. Kot odposlanstvo, pri katerem moč črpajo tudi iz celibata, neporočenosti. Ravno tu pa se vidi sprevrženost njihovih gejevskih kolegov, ki so najvarneje skriti prav v talarju (ker v Sloveniji nimamo v šolah pouka o verstvih, naj pojasnimo, da je talar črna duhovniška kuta, kolar pa beli duhovniški ovratnik).

Vsak duhovnik je obljubil spoštovanje spolne vzdržnosti. Po našem prepričanju se večina tega drži. Pa čeprav to ni niti najmanj lahko. A vzdržnost velja tudi za duhovnike s homoseksualnim nagnjenjem. Tudi večina teh se, po našem osebnem prepričanju, celibata drži. Že pokojni psiholog in duhovnik dr. Anton Trstenjak je v predavalnici teološke fakultete bodoče duhovnike šokiral, ko jim je povedal, da med njimi v predavalnici sedi tudi nekaj homoseksualno čutečih bogoslovcev. Statistika je pač neizprosna.

Kdo je v gejevskem lobiju


Ko vatikanisti govorijo o gejevskem lobiju v Vatikanu, vanj štejejo tri vrste ljudi. Spolno aktivne geje, spolno vzdržne homoseksualce in heteroseksualce, ki jih zaradi različnih zadev aktivni geji držijo v šahu.
Prva kategorija je najbolj razvpita, saj ne gre samo za ljudi, ki bi občasno spali z istim partnerjem. Tu so promiskuiteta, nenehno menjavanje partnerjev, povezanost s prostitucijo in velikansko porabljanje denarja. Med njimi so tudi pedofili. Tudi v Sloveniji. Pred leti je enega od pomembnih slovenskih članov lobija umorila (ali pa je bil prisiljen narediti samomor) mafija v neki tuji državi, v javnost pa ni prišlo praktično nič.

Slovenska Cerkev se je zavila v molk. Govori se, da so določeni duhovniki za neobjavo informacij plačali. Člani lobija so brez vsakih vrednot, saj je duhovništvo zanje le krinka. Tesno sodelujejo in prijateljujejo s svojimi gejevskimi "brati", ki so lahko komunisti, tajkuni ali mafijci. Svetovni nazor pri njih ne igra nobene vloge, saj so tako kot stari Grki prepričani, da je homoseksualnost višja raven ljubezni, ki je heteroseksualec nikdar ne zmore doseči. Temu bi v nekem smislu lahko rekli celo rasizem, saj se imajo za neke vrste nadljudi.

Druga kategorija, v kateri so spolno vzdržni homoseksualci, je tiha skupina, ki zaradi narave stvari o tem ne more javno govoriti. Čeprav ne podpira lobija in mu v svojem bistvu nasprotuje. Čeprav so med njimi svetniške osebnosti. V naši družbi, ki je sicer opredeljena kot strpna do istospolno usmerjenih ljudi, je namreč tovrstna enakopravnost samo na papirju. Tudi v Cerkvi – katekizem o homoseksualcih govori kot o ljudeh, ki si niso sami zbrali spolne usmerjenosti in jim mora Cerkev zato posvečati posebno skrb. Homoseksualec v slovenski družbi zelo težko pove, da je drugačen, zato je ta kategorija zelo ranljiva in velikokrat v primežu izsiljevanj in podtikanj prvokategornikov.

V lobiju so tudi negeji


Tretja kategorija so duhovniki negeji, ki so si umazali roke s prikrivanjem informacij o različnih spolnih škandalih. Tudi nekateri škofje imajo zvezane roke, saj vedo preveč. Določene ljudi imajo prvokategorniki v šahu zaradi drugih prekrškov, tako moralnih kot finančnih.

Ne tako daleč nazaj je bil neki duhovnik na cerkvenem sodišču obsojen pedofilskih dejanj. Njegov škof ga kljub temu ni mogel prestaviti na drugo mesto, saj sem mu je duhovnik uprl. Upornik je vztrajal na svojem delovnem mestu – vodil je center duhovnih vaj za družine z otroki – še naprej. Namesto da bi škof zaščitil nove potencialne žrtve z odkrito informacijo, je bil mesece in mesece tiho. Na koncu je bil obsojeni duhovnik odstranjen zaradi višje sile.

Cerkev na Slovenskem se s to težavo noče spoprijeti. Prepričana je, da bi jo javno pohujšanje preveč prizadelo.
Ne glede na Kristusove besede, da je treba oko, ki te pohujšuje, izdreti. In ne glede na učinek bumeranga, ki so ga doživele številne Cerkve v zahodnih državah. Vse več in več pa je slovenskih duhovnikov, ki si prizadevajo, da bi temu naredili konec. Če so se v času fašizma praktično vsi duhovniki postavili v bran narodu, se bodo prej ali slej postavili tudi v bran Cerkvi.

Kdor ima ušesa, naj posluša. Kdor tega noče slišati, naj si jih pa zatisne.

05. julij 2013

Mali slovenski aušvic

Nekajkrat sem že slišal, da so na meji med Jugoslavijo in Italijo streljali vse do leta 1991. S tem v zvezi je tudi afera vrhovnega sodnika Branka Masleše, ki si je kot sodni funkcionar eno tako truplo ogledal. Nepreverjene govorice, da naj bi bil Masleša nad strelom natanko v sredino čela navdušen, je sodnik Masleša zanikal. 
Govori se, da so ubite, ki so bili v zadnjih letih Jugoslavije večinoma begunci iz tretjega ali drugega sveta, metali kar v neko brezno na sežanskem Krasu. Še večkrat pa sem slišal pripovedi, da so ubite vozili v tovarno cementa Anhovo, kjer so jih ponoči sežigali v apnenici. Doslej mi še nihče od pripovedovalcev ni bil pripravljen tega povedati v mikrofon, kaj šele, da bi se bil pripravljen izpostaviti z imenom in priimkom. So pa priče govorile o pobojih, kar sem objavil leta 2009 v dnevniku Primorske novice in bil deležen čudnih pogledov šefov.
Danes zjutraj pa me fejstbukovski kolega opozoril na javno objavljeni zapis o tem, le da naj bi šlo za apnenico v Solkanu. Vsebina je izredno zanimiva in grozljiva, zato jo tukaj navajam v celoti, brez kakršnegakoli posega v besedilo. Izpustil sem le eno poved z žaljivo vsebino. Opozarjam, da ne gre za strokovno zgodovinsko besedilo, ampak publicistiko, v kateri se večkrat izrazi tudi osebno mnenje avtorja. Mnenje avtorja seveda ni hkrati tudi moje mnenje.
Nekaj več informacij je objavljeno tudi v komentarjih pod besedilom

ZAMOLČANA SLOVENSKA ZGODOVINA
Slovenski Auswitch
Ekskluzivno tukaj prvič objavljamo del tragične slovenske zgodovine, katero so nam skrbno tajili celih 66 let in ki v svetu nima primere.
Zgodovinopisje je poponoma zamolčalo obdobje po drugi svet. vojni na območju Goriške in celotne Primorske, kar se tiče tragike slovenskega naroda. V ta sklop sodi tudi pobivanje in sežiganje Slovencev prav do leta 1989, ko se je Slovenija pripravljala na osamosvojitev od srbskega zločinskega jarma.
Gre za solkansko apnenico, ki se je leta 1947 preimenovala v Solkanska industrija apna, "rdeča zvezda", Solkan. V njej so sežigali trupla najprej političnih zapornikov, ti so bili goriški domoljubi, ki se niso strinjali s komunističnim terorjem in potem tudi tistih, ki so jih postrelili na meji z Italijo. V solkanski apnenici so sežigali trupla od leta 1947, ko se je Primorska priključila k matici, pa vse tja do leta 1989, ko je bila Slovenija tik pred osamosvojitvijo. Vseh 42 let se je tam odvijal slovenski holokavst in celih 66 let o tem ni nihče poročal, prav do danes.
Ko so nam leta 1947 srbski gospodarji zakoličili železno mejo z Italijo, so tja poslali srbske graničarje, ki so imeli do leta 1990 ukaz streljati na vsakogar, ki poskuša pribežati čez mejo. Naj omenim, da je državo samo v prvih desetih letih zapustilo več kot 100.000 ljudi, predvsem Slovencev. V to so jih prisilile življenske razmere, katera jim je nova država Jugoslavija (Srboslavija) omogočila. Ljudem je primanjkovalo hrane, oblačil, življenskih potrebščin, zato so se odločili za prebeg na zahod, kjer jih je čakalo človeka vredno življenje. Nekaterim se je prebeg čez mejo tudi posrečil, vendar je glavnino pokosil rafal iz strojnic srbskih graničarjev. Na območju Krasa, Goriških Brd, Benečije, Matajurja, Mije in Breginjskega kota so prebežnike, ki so jih srbski graničarji postrelili, zakopali na licu mesta in veljajo danes za zamolčana množična grobišča, ki še niso obelodanjena. Vse tiste ljudi, ki so skušali prestopiti mejo na širšem goriškem, so odpeljali v solkansko apnenico (Solkanska industrija apna), kjer so izvedli sežig trupel.
Ponavljam, v tej apnenici so skoraj vsakodnevno sežigali trupla od leta 1947 pa vse tja do leta 1989, ko so tam sežgali zadnje truplo. Pepel, ki je nastal od trupel so pomešali med apno in cement in tega so uporabljali pri gradnji Nove Gorice. Za to nalogo je bil zadolžen Ivan Maček – Matija. S tem pepelom so gradili stanovanjske bloke, predvsem na Gradnikovi in Cankarjevi ulici. Ne samo, da je mesto Nova Gorica sezidana iz pepela ljudi, mesto tudi stoji na goriškem pokopališču. 
Delavci, ki so bili zaposleni pri upravljanju z omenjenimi pečmi v solkanski apnenici, so bili preverjen kader, njihovi šefi pa so bili srbske narodnosti in agenti srbske obveščevalne službe (KOS). Pri tem njihovem grozovitem početju, jim je zvesto pomagala njihova Udba. Koliko ljudi so sežgali v solkanski apnenici v 43 letih ni znano, vsekakor pa gredo številke v stotisoče. Holokavst nad Slovenci, ki ga je izvajal srbski agresor in obenem okupator in ki se je dogajal celih 43 let nima primera v svetu. 
Več o tem si boste lahko prebrali v obširni študiji, ki bo kmalu objavljena na »http://primorski-panterji.info/«.
Prilagam slike solkanske apnenice in peči v katerih so sežigali trupla.

Stražni stolp – spomin na železno zaveso

Pred dvajsetimi leti so na naši zahodni meji še streljali
Evropa se še vedno spominja padca železne zavese, katere najbolj znan simbol, berlinski zid, je padel pred dvajsetimi leti. Izrazu, ki ga je skoval britanski premier Winston Churchill, nekateri v Sloveniji oporekajo, saj je primorska zahodna meja v marsičem simbol povezovanja med komunističnim Vzhodom in demokratičnim Zahodom. Meja za Primorce ni pomenila take ovire in se je radi hudomušno spominjajo zaradi »švercanja«: tihotapljenja kavbojk, banan in kave. A vendar ima meja tudi svojo temno stran.
Na samem začetku pohodne poti na Kokoško, priljubljeni vrh nad Trstom, stoji stražni stolp, ki spominja na čase železne zavese. Zob časa ga je že precej načel, saj zaenkrat še nima te sreče, da bi ga, tako kot njegovega »tovariša« v Vrtojbi, obnovili in preuredili v muzej. Stolp je nema priča časov, ko si zastražene meje ni bilo moč predstavljati drugače.
Nema priča časov, ko so na meji streljali, stražni stolp
na Kokoški
Našo mejo je jugoslovanska propaganda celo hvalila kot najbolj odprto mejo v Evropi. To je bila laž. Ta meja je bila le najbolj svobodni del železne zavese, saj so v Evropi že takrat ponekod meje prehajali po avtocestah s stotko na avtomobilskem števcu. Danes, ko je taka meja tudi slovensko-italijanska, si že težko predstavljamo, kako je bilo pred dvajsetimi leti. Takrat so se v Sloveniji že pojavile prve demokratične politične stranke, v Berlinu pa je pri plezanju čez zid padla zadnja žrtev železne zavese (februar 1989). Mejo z zahodnimi državami so komunistične države budno čuvale vojsko. Tudi v Sloveniji je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) pri poskusu prebega pobila nekaj sto ljudi. To pravzaprav niti ni bilo tako veliko, če pomislimo, da je državo samo v prvih desetih letih zapustilo 100.000 ljudi. A vsi niso imeli te sreče.
Alojz Podbersič (roj. 1938) iz Vrtojbe, se še dobro spominja krvi: »Naša družina ima njivo tik ob današnji slovensko-italijanski meji, to je med nekdanjim jugoslovanskim stražnim stolpom in mejno črto. Živo se spominjam besed jugoslovanskega graničarja, ki mi je leta 1953 povedal, kako so so vojaki tam ustrelili neznanega begunca in ga nato pokopali v gozdu Panovec. Sicer smo večkrat, zlasti ob poletnih večerih, ko so bila domača hišna okna odprta, slišali rafale zahodno od Vrtojbe, v smeri proti državni meji.«
Pobitih se spominja tudi Slavko Silič (roj. 1919) iz Orehovelj, ki pravi, da so v prvih letih po drugi svetovni vojni pobite ob meji, zlasti na Rojah med Mirnom in Vrtojbo, pokopavali ob zidu na odmaknjenem delu pokopališča v Biljah, kjer danes ni več sledov o mestu pokopa: »Prevoz je potekal navsezgodaj zjutraj, ob budnem spremljanju miličnikov in udbovcev, z vozov je velikokrat še kapljala kri pobitih.«
Z vrha stolpa so jugoslovanski vojaki, graničarji, oprezali
za  begunci, jih lovili , aretirali ali tudi postrelili
Vrtojbenka Anica Ferletič, ki je umrla pred dvema letoma, pa je pričala, da je večkrat delala na njivi ob meji in opazila krvave sledi: »Posebej se spominjam nekega jesenskega dne okrog leta 1950, ko smo prišli na njivo, da bi obirali koruzo. Sredi polja se nam je razkril grozljiv prizor, vse je bilo v krvi in razrito, a brez človeških trupel. Pozneje so nam jugoslovanski graničarji - nekateri so bili včasih prav prijazni – povedali, da so ponoči tam pokosili celotno družino z otroki vred, ki je hotela ilegalno prečkati mejo. Po pripovedovanju graničarjev so jih takoj odpeljali in pokopali na neznani lokaciji v gozdu Panovec.«
Ubežnike, ki jih je vojska ulovila, pa je brutalno aretirala in jih postavila za rešetke. V prvih letih so se zaporne kazni odmerjale v letih, nato v mesecih. Streljanje pa je ostalo vse do leta 1990. Na Krasu so po trditvah nekaterih prič streljali prav do konca. Mrtve, šlo je predvsem za ubežnike iz tretjega sveta, naj bi vojaki JLA metali kar v neko kraško jamo pri Sežani.

foto in besedilo: Tino Mamić


Objavljeno v dnevniku Primorske novice leta 2009

04. julij 2013

Vodopivska Amerika

Ob pripravi na zapisovanje nekaj spominskih utrinkov z vodopivske turneje po Kanadi in ZDA, sem iz omare potegnil nekaj sto diapozitivov in vžgal diaprojektor. Otroci so bili navdušeni, saj je diaprojektor zanje zelo zanimiva starinska naprava, ki je s hrumenjem pričarala pot v preteklost. 
Diasi, zgodovinski relikt
Da je leto 1993 že zelo daleč, sem kmalu ugotovil tudi sam. Ob mnogih diapozitivih s(m)o se namreč spraševali, zakaj neki je nastal? Posebej, ker smo takrat v primerjavi z današnjimi časi zelo malo fotografirali, saj si za vsak posnetek porabil eno šestintridesetino razmeroma dragega filma. Vedno znova sem tako moral otrokom pojasnjevati, zakaj sem fotografiral tako nesmiselne motive: stekleno stolpnico, avtobanko, kliniko za živali, stekleno dvigalo, veliko veleblagovnico. Takrat je to za nas bilo nekaj posebnega. Malce nejeverno je moja mularija pogledovala na mojo razlago, saj je njim to nekaj običajnega. Skratka, ugotovil sem, da bi sedaj vsaj desetino diasov moral zavreči.
"Ne sendičev na letalo!"
Tudi letalo je bilo za mnoge nekaj posebnega. Sam sem letel prvič. Danes zveni smešno, ampak pred odhodom je predsednik zbora dejal: »Pa da ne bo kdo vzel kakih sendvičev s sabo!« Vsi nismo bili prepričani, da vemo, zakaj nam je to zabičal, he, he. Polet je bil seveda sanjski. Do Dunaja z avtobusom, nato let do Londona in slednjič prek oceana v Toronto. Med nekajurnim čakanjem v prestolnici ob Temzi smo iz letališke stavbe hoteli na zrak. A nas, neobrite študentarije v teniskah, britanski možje v črnem niso spustili ven – da ne bi slučajno kdo ostal v državi. Že takrat je bilo to za nas smešno, danes pa sploh. Britanci, pač.
Poljub tal
Kanada je druga največja država na svetu, saj meri skoraj deset milijonov kvadratnih kilometrov, toliko kot vse evropske države skupaj. Toliko kot 500 Slovenij skupaj. Malo lažje si to lahko predstavljaš skozi okence letala. Rjavo zelena ravnina do koder seže pogled, prepredena z blagimi vijugami dolgih modrih rek. Po pristanku na drugi celini je kolega poljubil zemljo. Pravzaprav beton. To so bili časi, ko je tako pozdravljal vsako novo deželo papež Janez Pavel II. Seveda smo mu nekateri sledili, pokleknili in poljubili ameriško zemljo. Pravzaprav beton.
Če bi z eno besedo moral opisati ameriško turnejo, bi se verjetno vsi udeleženci turneje strinjali z besedo GOSTOLJUBNOST. V Kanadi še bolj kot v ZDA. Fantje so bili navdušeni nad sprejemom kanadskih rojakov. Slovenske družine so nas vzele za svoje. Fantje smo svoje gostitelje poimenovali kar mame in tate. "A veš, naša mama pa je danes naredila joto." Ali: "Danes me bo prišel iskat naš tata z jaguarjem." Pa tudi hvalili smo se drug pred drugim, kako smo kletnih prostorih, vseh po vrsti urejenih za zabavo (vključno s šankom in celo vrsto viskijev), vase zlivali litre in litre pijače.
Zaparkati karo
Veliko smeha je bilo tudi zaradi simpatičnega narečja kanadskih Slovencev.
»Sem zaparkou karo u gerič in puol sem šou zafonat.«
»An kolku ma namber tuoja tjeta?«
»One - two - tri - pjt - štjr - six -one."
»Kolku? Ma dej, ugasni to mjuzik. Je too much naglas.«
Po drugi svetovni vojni je v Kanado prišlo še več Slovencev, ki so morali domovino zapustiti iz političnih razlogov. Tu so se zgledno organizirali, ustanovili so več kulturnih, političnih in cerkvenih organizacij in društev. Redna slovenska maša, slovenski pevski zbori, folklorne skupine, ansambli in dramske skupine so ohranjali slovensko zavest v taki meri, da ji lahko še v domovini le zavidamo. V času osamosvajanja Slovenije so skupno nastopili in nudili veliko materialno pomoč novi državi. Množično pa so tudi pritiskali na svoje oblasti, naj čimprej priznajo neodvisno Slovenijo. Celo demonstracije so organizirali pred vladno palačo.
Nas pa so peljali na najvišjo zgradbo sveta, stolp CN Tower. Kar grozljivo je bilo gledati navzdol. A smo kljub temu zapeli in zatopotali DAJERATABA.
Iz Toronta smo pot nadaljevali v Cleveland in nato Chicago. Z avtobusom. Če se danes z avtomobilom voziš po nekaterih cestah ob Velikih jezerih, lahko opaziš, da cesta nenadoma zavije brez pravega vzroka. V ravnini bi cesta lahko potekala brez vsakršnih ovinkov. Prav po isti poti je namreč  še pred dvema stoletjema tekla cesta, ki so jo uporabljale ogromne črede bivolov. Bivoli so iz neznanih vzrokov spreminjali smer svoje poti in bioenergetiki so odkrili, da so se izogibali neugodnim zemeljskim silnicam. Geodeti so pri gradnji avtocest tudi to izkušnjo upoštevali in moderne ceste speljali po starih utečenih smereh. Bivoli so bili za Indijance velikega pomena zaradi prehrane.
Bled v miniaturi
Ena redkih fotografij Rožmanovega
groba iz Lemonta, ki je bila v Sloveniji
kdaj objavljena. Foto: Tino Mamić
Pred skoraj natančno pred dvema desetletjema smo prispeli v Lemontu, manjši kraj južno od Chicaga, kjer so se zbirali Slovenci v velikem domu poleg frančiškanskega samostana. Navduševali smo se nad njihovo podjetnostjo in posledično velikim imetjem, ki so ga ustvarili. Med sprehodom po velikem posestvu okoli slovenskega romarskega središča smo se čudili ogromnemu ribniku z otokom in cerkvico na sredi. Da so izkopali ribnik in zgradili kopijo Blejskega otoka, se nam je zdelo prav nenavadno. Po mnogo pogovorih pa smo spoznali, kako so ti ljudje, ki so zaradi diskriminacije ali revščine odšli v Novi svet, goreli za svojo domovino in hrepeneli po njej. 

V okolici Lemonta smo nekajkrat nastopili. Nastopili smo tudi pred kakimi petsto dekleti v mini krilih. Peli smo namreč na nekem dekliškem kolidžu, kjer je bilo v anglosaški maniri kratko nabrano krilce del šolske uniforme. Precej na skrivaj smo trije študenti zgodovine med pavzo šli do samostanskega pokopališča. Tam je bil pokopan ljubljanski škof Gregorij Rožman, ki so ga imeli naši gostitelji v lepem spominu. Eden od naših gostiteljev, dr. Karlo Bonutti, ki se je pred leti vrnil na rodno Goriško, je potem tudi največ naredil (v to je prepričal predsednika Milana Kučana), da je so škofa letos spomladi pokopali doma. Trojka smo se odkradli, a smo vseeno po povratku bili deležni pikrih opazk.

Fotografija z letala na New York skozi okno ni
najbolj posrečena, je pa zgodovinska. Foto: Tino Mamić
V Clevelandu, nekoč največjemu slovenskemu mestu (kjer je pred stoletjem živelo več Slovencev kot v Ljubljani), nas je na neki hiši v slovenski četrti pričakala dvignjena ameriška zastava. Sestra pokojnega duhovnika Vinka Kobala, ki se je v mestu mudil istočasno z nami, je namreč tako počastila obisk rojakov. Izobešena zastava je znak slovesnega praznovanja. Veliko nas je vozil okoli dr. Bonutti, častni konzul naše države v Clevelandu. Nepozaben je bil obisk pri amiših, petje na univerzi, v slovenskem domu…
Do naše zadnje postaje, New Yorka, smo šli z letalom, ki je bilo za tiste čase nepredstavljivo poceni. Sto dolarjev, s katerimi si lahko kupil toliko kot danes z vsaj 200 evri. Pogled iz zraka na s soncem obsijan Manhattan, kip Svobode, Brooklynski most in Ellis Island je bil seveda izjemen. Danes se zdi, kot da smo se dotikali zgodovine, saj smo se povzpeli tudi na sloviti svetovni trgovinski center (WTC).
Na Dvojčkih po prvem napadu
Polkilometrska stolpa, ki sta se sesula v prah 11. septembra 2001, nekaj deset minut zatem, ko so se samomorilski islamski skrajneži z ugrabljenima potniškima letaloma zaleteli vanju, sta bili nekoč najvišji stavbi planeta. Simbol uspešnega, bogatega in demokratičnega Zahoda, katerega blaginja pa ne seže na vse konce sveta. Stavbi sta ob postavitvi leta 1973 v višino merili ena 417, druga pa 415 metrov; skupaj z anteno pa kar 526 metrov. Za boljšo predstavo: 110 nadstropij, kar približno ustreza višini Sabotina. Vtis, ki smo ga dobili že v avli velikanske stavbe, pa lahko povzamemo samo impresivno. Še danes se dobro spomnim občutka iz dvigala, ki je 107 nadstropij prešlo v poldrugi minutki. Nepozaben je bil tudi pogled z razgledne ploščadi južnega stolpa na betonsko džunglo največjega mesta severnoameriške celine. Kip svobode pred obalo je bil kot igračka. Enako je veljalo za Elisov otok, nekdanjo karanteno in vstopno točko za številne priseljence (v ZDA ima slovenske korenine pol milijona ljudi). Impresivne so bile tudi številke: 50.000 zaposlenih, 200.000 obiskovalcev dnevno, 500 podjetij in organizacij iz 60 držav, 198 dvigal, 0,8 milijona kvadratnih metrov površine. In kakih 25 vodopivcev.
Vodopivci na strehi newjorškega dvojčka (z leve):
 Jožko Fornazarič, Tino Mamić, Marijan Zimic,
Boštjan Furlan, Gregor Kobal in Renato Podbersič.
Foto: Jože Možina
Le nekaj tednov pred obiskom vodopivcev, februarja 1993, je islamski skrajnež v parkiranem tovornjaku postavil bombo. Ta je ubila šest ljudi in predrla šest nadstropij. Tik pred našim prihodom so tako že uvedli obvezen osebni pregled.
Namenoma med tem nizanjem spominov ne naštevam vseh nastopov in vseh ogledov. Da ne bi bilo preveč dolgočasno se raje posvečam nekaterim trenutkom. Med rajžanjem, pevskimi, kulinaričnimi in tekočimi užitki naj omenim le še enega. Med ogledom svetovno znanega metropolitanskega muzeja smo se zbrali v velikanski vhodni avli. Nastopa nam niso dovolili, zato smo ga naredili ilegalno. Zbrali smo s v krog in zapeli. Ljudje so obstali, varnostniki pa si niso upali ubranega petja prekinjati. Nepozabno.
Nepozabno je bilo še marsikaj. Denimo kilogrami, ki sem jih prinesel v trebuhu. Ti so bili zelo obstojni in so me še leta spominjali na tiste prelepe tri pomladne tedne ob ameriških Velikih jezerih.

PS: Nad Ameriko smo bili navdušeni vsi. A eden še posebej. Tako, da se je tjakaj preselil in poročil z eno od gostiteljic.
PPS:
Žal v arhivu nimam drugih skeniranih fotografij s turneje kot priložene. Če bi bil kdo pripravljen kakih 400 diapozitivov skenirati, mu v zameno z veseljem odstopim vse avtorske pravice.. tino.mamic@gmail.com

Članek je bil v okrajšani obliki objavljen v brošuri ob 60. obletnici Primorskega akademskega zbora Vinko Vodopivec maja 2013