08. maj 2014

(Ne)logičnosti okoli propada Žurnala

Žurnal je propadel čez noč, čeprav ne nepričakovano. V slovenski medijski prostor je vnesel konkurenco v boju za oglasni prostor, nagovarjal pa je skoraj natanko iste bralce kot drugi slovenski dnevniki. Imel je enako uredniško politiko kot drugi, razlika je bila le v formi. Žal jim ni uspelo. 
Nelogično pa je, da v uredniški politiki niso nikoli skušali enako se oddaljiti od obeh političnih polov, kar je v tem trenutku gotovo medijska tržna niša. To dokazuje več medijev - večinoma resda kratkotrajno, saj strici iz ozadja vsako tovrstno pobudo zadušijo.
Nelogično je tudi, da je tuji lastnik tesno povezan s Cerkvijo, medtem ko v Sloveniji in na Hrvaškem proizvaja medijske vsebine z vsebino, ki je pogosto sovražna ali nasprotna do kristjanov.
Skratka: škoda. Škoda zaradi samega projekta in škoda zaradi izgubljenih priložnosti.

07. maj 2014

Milan Gregorič, intervju

Čeprav je od ponovne zavrnitve Kocjančičeve nagrade Mialnu Gregoriču minilo že poldrugo leto, pa tri istrske občine še vedno niso naredile ničesar. Kljub obljubam. In kljub množičnim protestom primorskih intelektualcev. Da bi bilo ljudem jasno, zakaj blokada, ponovno objavljamo intervju z Gregoričem iz predlanskega poletja.
Politični ciklon v Istri 

Milan Gregorič (71) je živel je v treh režimih in štirih državah, na prostoru, kjer se je meja premikala in določala ljudi. V prelomnih časih, ko je po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške izbruhnila vojna, je začel opozarjati na italijansko politiko in apetite nekaterih, ki so v balkanski krizi iskali svojo priložnost. Svoje članke je zbral v treh knjigah, te dni nastaja četrta. V tem gradivu so predstavniki italijanske manjšine v Izoli videli vzrok, da so blokirali odločitev komisije, da mu podeli Kocjančičevo nagrado. 

*Kdaj ste se začeli pisati?
“Italija je v Istri pridobila že okoli
22.000 državljanov, 4000 v Sloveniji,”

je opozoril Gregorič po osamosvojitvi.

“Sem otrok meje, v mladosti sem preživel štiri leta v Gorici in štiri v Trstu, drugo večinoma v Istri. izhajam iz družin, ki jih je razdejal fašizem. Ob razpadu Jugoslavije sem opazil temne oblake nad našim prostorom. Tako sem začel pisati in javno reagirati. Besedila so zgolj moja spontana reakcija, ali, recimo, odziv mojega samoobrambnega mehanizma.”
Italijanske šole asimilirajo 

* Zakaj govorite o destabilizaciji Istre?

Predstavniki italijanske skupnosti so z velikimi zadržki sprejemali ustanovitev slovenske države, kar nas je v našem državotvornem zanosu zelo osupnilo in prizadelo. Antonio Borme, takratni predsednik Unije Italijanov (UI), je izjavil, da Italijani v Istri ne priznavajo več mednarodnih sporazumov in da se želijo vrniti v Italijo. S to izjavo je prestopil Rubikon in stopil, na srečo le z besedami, na tanki led kninizacije Istre. Zadeva ni bila nedolžna, kajti če bi mu istrski Italijani sledili, bi v Istri tekla kri. Šokirala nas je tudi grožnja Fabrizia Radina na skupščini UI v Hrvatinih 1991. leta, ki jo je naslovil slovenskim in hrvaškim staršem otrok v italijanskih šolah. Rekel jim je, naj ne pričakujejo, da bodo dobili nazaj Slovenca ali Hrvata, ampak Italijana v Mazzinijevem pomenu. To je napoved asimilacije neitalijanskih otrok v italijanskih šolah. Nato je v Evropski parlament v Strasbourg odšla italijanska delegacija iz Istre, ki je ob pomoči italijanskih evroposlancev lobirala, da bi v Istro poslali komisijo, ki bi bedela nad razmerami. To je bil poskus internacionalizacije, kar je glavni cilj italijanske desnice.”

Odkrito je o političnih botrih spregovorila
 tud iizjava Združenja novinarjev in
publicistov (ZNP) februarja letos. KLIKNI
Kupovanje duš 
* Zakaj se vam zdi sporno podeljevanje italijanskega državljanstva?
Italija je ob pomoči UI in tihem pristanku slovenskih oblasti z dvojnim državljanstvom pohodila vse mednarodne sporazume, ki so urejali državljanski status ljudi ob meji. Dolgo so manipulirali z javnostjo in zagotavljali, da velja dvojno državljanstvo samo za pripadnike manjšine, ki da se bodo tako počutili bolj varne in povezane z matico. Razumljivo. Vendar so potem maske padle, ko so priznali, da ga lahko dobijo tudi drugi. Vrh UI je brez rezerve podpiral kupovanje duš, in prišlo je do množičnega podeljevanja dvojnega državljanstva. Izdajal je potrdila o pripadnosti italijanski skupnosti oz. kulturi tudi ljudem, ki z italijanstvom niso imeli nobene zveze. Nekaterim so spreminjali celo imena in priimke v obliko iz časa fašizma. Temu so se posamezne enote UI (Reka, Pulj) uprle. Italija je po zadnjih podatkih v Istri tako pridobila že okrog 22.000 državljanov, 4000 v Sloveniji. Sedaj pripravlja nov zakon, ki bo poklonil državljanstvo tudi tistim, ki so rojeni po 1947. S tem si Italija poskuša prisvojiti ozemlje in je pripravljena 'zaščititi' svoje državljane. Takih ugodnih pogojev svojim izseljencem ne ponudijo. Cerkev na Hrvaškem in Primorskem pa sta z javnimi izjavami ostro nastopili proti temu in očitali UI, da zlorablja težak položaj ljudi za nečedne namene. ”
“Manjšina ne more biti alibi za karkoli
in njeni predstavniki niso nedotakljivi.
Nekdo je moral ugrizniti v kislo
jabolko,"
pravi Gregorič.
* S prstom ste pokazali tudi na italijansko manjšino?
“Večkrat sem že poudaril, da je bil tisti trenutek eden najtežjih v mojem življenju. V italijanski skupnosti sem imel prijatelje, saj sem bil eden pobudnikov sožitja v 70. in 80. letih. Manjšina je ogrožena, in nemoralno je tolči po šibkem. Vendar so se jastrebi iz vodstva postavili ob bok svoji veliki matici in pritiskali na nas, ko smo bili v največji stiski. Tako smo postali neke vrste manjšina tudi mi, večinski narod. Manjšina ne more biti alibi za karkoli in njeni predstavniki niso nedotakljivi. Tudi sam nisem. Nekdo je pač moral ugrizniti v to kislo jabolko.”
* V čem je (bila) problematična istrska čezmejna regija?
Projekt ni izpolnjeval osnovnih pogojev čezmejnega povezovanja in je bil Istri podtaknjen. Istrski demokratični zbor (IDZ) ga je z močno podporo Italije vsiljeval na vse načine. Jeseni 1993 je razposlal svojim prvakom zaupno pismo, naj bodo v pripravljenosti, ker bo istrska županija razpisala avtonomijo Istre izven ustavnih okvirov Hrvaške. Hrvaški predsednik Franjo Tudjman se je pripravljal na najhujše. Če bi IDZ uresničil svoj načrt, bi Tudjman odstavil lokalne oblasti, uvedel prisilno upravo, in politika bi se preselila na ulice. V Hrvaški Istri je bil takrat pripravljenih 3000 italijanskih obveščevalcev!”
Reagirale so ZDA 
* Ali to ne diši po teoriji zarote?
Gregoričeve predstavitve knjig so
običajno zelo dobro obiskane
Lahko rečemo tudi tako. Vendar so dogodki tako zgovorni, da drugih sklepov ni mogoče potegniti. Vse moje knjige so prestale vrsto recenzij, in do danes mi nihče ni izpodbil niti vrstice. O resnosti položaja govori tudi dejstvo, da so ZDA spomladi 1994 takratnemu italijanskemu premierju Romanu Prodiju na njegovem prvem obisku v Washingtonu zabičale, naj Italija takoj ugasne zažigalno vrvico na vzhodni meji. Prav tako so predsedniku IDZ Ivanu Jakovčiću povedale, da ne bodo za nobeno ceno dovolile destabilizacije Istre. O tem so na voljo dokazi.”
* Ali ste res imeli stike z zahodnimi obveščevalnimi službami?
“To bi težko ocenil. Res je, da me je iskala ameriška ambasada in da je zahtevala od nekaterih časopisov, da ji potegnejo iz računalnikov ter ji pošljejo več mojih analitičnih tekstov. Britansko veleposlaništvo me je prosilo, da bi bil na razpolago neki njihovi raziskovalki iz zunanjega ministrstva, ki je proučevala razmere ob naši zahodni meji. Iz Nemčije pa me je poiskal raziskovalec, ki je tudi proučeval te stvari. Kdo so bili ti ljudje in kaj so počeli, mi natančneje ni znano.”
* Kako komentirate dogodke okrog odklonitve nagrade?
Ena od ducata
Gregoričevih knjig. VEČ
“Razplet dogodkov in revščina argumentov, ki jih navajajo akterji kot utemeljitev svoje odločitve, pa tudi reakcija javnosti, so več kot zgovoren dokaz, da gre za poskus političnega obračuna z menoj.”


* Zakaj?
“Morate njih vprašati. Trem svetnikom italijanske skupnosti, ki so glasovali proti, so se pridružili še trije člani SD. To je razumljivo, saj sem bil kot oster kritik v bivšem režimu trn v peti tej politični opciji. V svojih knjigah sem bil kritičen do županje Izole Brede Pečan, kar je mogoče pomagalo k taki odločitvi. Pred sejo sem županjo pisno prosil, da mi omogoči soočenje s kritikami svetnikov, a brez uspeha. Pred napadi se nisem mogel braniti. Ker vsako zlo prinaša tudi nekaj dobrega, bo verjetno tudi ta afera pomagala nekoliko razčistiti zaudarjajočo koprsko mlako. Če bo tako, mi za nagrado ne bo niti malo žal. Saj imam v sebi dovolj lastnega goriva za to, kar počnem v življenju.” 
TINO MAMIĆ 
Intervju je bil objavljen v redniku Reporter poleti 2013

03. maj 2014

Medijska svoboda je v Sloveniji nazadovala

Ob svetovnem dnevu svobode tiska lahko v Sloveniji z žalostjo ugotavljamo, da je medijska svoboda v državi v zadnjih dvajsetih letih nazadovala. 
Pritiski na novinarje postajajo v zadnjih letih močnejši tudi zaradi gospodarske krize. Veliko je primerov, ko medijska hiša zaradi poslovnih razlogov odpusti novinarja, ki je moteč zaradi svojega svetovnega nazora. Samocenzura se zato še povečuje, zato potrebe po cenzuri niti ni več.
Slovenska zakonodaja je ena najstrožjih na svetu, ko gre za osebne podatke, pa čeprav gre za javne osebnosti. A žal so nekatere javne osebnosti bolj zaščitene kot druge. Zakonodaja, ki si jo nekateri v
izvršni oblasti razalgajo po svoje, je velikokrat ovira za marsikaterega raziskovalnega novinarja.
V oči bode primer cenzure na televiziji, ki se je zgodila takoj po sestanku predsednice vlade s predstavnikom lastnika televizije. Napovedani in oglaševani dokumentarni film o opozicijskemu voditelju je moral v bunker. Tako kot se je to dogajalo pred padcem berlinskega zidu.

Tino Mamić, predsednik Združenja novinarjev in publicistov