29. januar 2015

Vprašanja za vse katoličane, razen za slovenske

V zahodnih državah so vprašalnik Vatikana o družinski sinodi poslali tudi vsem laikom, ki želijo na anketo odgovoriti. To se v Sloveniji še ni zgodilo. Pred prejšnjo sinodo so slovenski škofje poslali samo na skrbno izbran seznam naslovov. Večinoma so na vprašanja o družini odgovarjali duhovniki in redovnice. 
V Avstriji so poslali vsem
Znanec mi je danes poslal na hitro prevedena vprašanja, ki so jih denimo vernikom naokoli pošiljali v avstrijski škofiji St. Pölten. Škof je vse ljudi v škofiji naprosil, naj na kratkko prek spleta ali pa obširneje s 50 odgovori odgovorijo na poizvedovalno anketo.
Ali lahko slovenski kristjan tudi kaj glasno pove?
Znanec pravi: "Mislim da o vprašanjih sme tudi pri nas v Sloveniji razmišljati vsak človek, in tudi vsak je svoboden, da svoje mnenje pošlje svojemu škofu v vednost, ta pa bo seveda vestno vključil v poročilo, ki ga naj do aprila pošlje v Vatikan..." Zato je vprašanje na to poslal škofom pa tudi pomembnim ljudem Cerkve na Slovenskem. med drugim ga zanima, ali slovenski prevod ankete sploh obstaja. 
Vatikanski izvirnik je na spletu
Izvirnik ankete sicer najdemo tudi na vatikanskih spletnih straneh, saj je anketa namenjena čim širšemu krogu. Razen v Sloveniji. Izvirnik v angleščini je tule:
http://www.vatican.va/roman_curia/synod/documents/rc_synod_doc_20141209_lineamenta-xiv-assembly_en.html
Težko verjamemo, da bodo slovenski škofje sledili tem zgledom. Prav to pa je tudi eden od prvih znakov, ka kaže, ali se bo Cerkev na Slovenskem z novim nadškofom kaj spremenila.

Tu je še slovenski delovni prevod avstrijske, skrajšane verzije:
Poklicanost in misijon družine v cerkvi modernega sveta

Adaptirana verzija za preprosto in boljše razumevanje 46 vprašanj v 14 točkah povzeto:

... vsi verniki so povabljeni da odgovarjajo na vprašanja, tako župnijskih občestvih, skupinah, družinskih pobudah, združenjih in povezovanju, pa tudi posamezniki lahko odgovarjajo...

... odgovarjanje na vprašanja služi za pripravo za sinodo, je možnost, dati pobude, ukvarjanje s temo pomaga pri razmišljanju o pastorali in situaciji v škofiji in o nalogah družinske pastorale... tako lahko priprave na sinodo pomagajo, da dejansko izboljšamo pastoralo v škofiji ...

I.

1. s katerimi pobudami že ali se lahko soočimo z družbenimi danostmi, da bo krščanski ideal zakona razumljiv? kako lahko družinam pomagamo in kako jih lahko podpremo, da bodo lahko zvesti svoji zakonski zvezi?

2. katera težišča morajo biti upoštevana pri vzgoji duhovnikov in pri izobraževanju sodelavcev, da bo krščanski zakonski ideal posredovan, posebej obrobnim?

3. kako lahko lepoto nerazvezljivosti zakona pokažemo in posredujemo kot ideal, posebno v bibličnem kontekstu? s katerimi pobudami lahko nauk cerkve o zakonu bolje posredujemo?
II.

4. kako lahko bolje posredujemo pomen zakramentalnosti kot podpora za krščanki zakon in družino hišno cerkev? kako lahko zavest o posredovanju vere in krščanskih vrednot v družini spodbujamo?

5. kako lahko okrepimo zavest o nerazvezljivosti zakona?

6. kako lahko posredujemo razumevanje za pomen zakramentalnosti zakona tistim, ki se ne želijo poročiti cerkveno? kako lahko tistim, ki samo živijo skupaj, pomagamo, da se odločijo za zakonn?

7. kako lahko spodbujamo odnos med družino, družbo in politiko v prid družine?

8. kaj lahko in moramo pri cerkveni pripravi na zakon izboljšati, da okrepimo razumevanje za zakrament zakona?
III.

9. kako bi naj zgledalo spremljanje parov v prvih letih zakona? kako lahko zakonske pare motiviramo, da sprejmemo tako spremljanje?

10. kateri pastoralni napori so potrebni, da spremljamo tiste, katerih zakon je razpadel?

11. kako lahko možnosti postopka za razveljavitev zakona bolje posredujemo?

12. kako usmerja krščanska skupnost svojo pastoralno pozornost na družine, v kateri živijo ljudje s homoseksualnimi nagnjenji? kako se lahko v luči evangelija za ljudi v teh sitaucijah brigamo in pri tem preprečimo vsako diskriminacijo? kako jim lahko pojasnimo sporočilo evangelija v njihovi situaciji?

13. kako lahko nauk o humanae vitae (naravno uravnavanje spočetja) bolje posredujemo? kako lahko starševstvo kot poklicanost lahko bolje razumemo?
IV.

14. katera poomoč je potrebna, da preprečimo splave? kako lahko spodbujamo resnično kulturo življenja?

še dodatna vprašanja?

sem katoličan ja 0 ___ ne 0 ___

neporočen ___ 0 matično civilno poročen 0 cerkveno poročen 0 ločen 0 vdova/ec 0 zapisano partnerstvo 0 duhovnik 0 diakon 0

število otrok 0



Uvodno vprašanje:



Ustreza opis realnosti družine, kot ga relatio sinodi povzema, kar danes ugotavljamo v cerkvi in družbi? Katere manjkajoče vidike lahko dopolnimo?

28. januar 2015

Odmevi RTVS prikrivajo zločine (izjava ZNP)

TVS je obeležila obletnico konca koncentracijskega taborišča Auschwitz (Oswiecim). V Odmevih so (27.01.2015) osnovni prispevek nadgradili z zgodovinskim pregledom drugih genocidov in koncentracijskih taborišč po svetu. Malih auschwitzev. Opisali so tako armenski genocid kot pokol v Srebrenici. Pa tudi indijanske rezervate v ZDA in zapor Guantanamo na Kubi.
Pri tem pa so zamolčali vsa koncentracijska taborišča na slovenskih tleh, pa čeprav je od tam odšlo v smrt več deset tisoč ljudi. Vsa slovenska javnost ve, da so taboriščniki in taboriščnice iz uničevalnega taborišča Teharje končali v Hudi jami. Novinarji in uredniki TVS so »pozabili« tudi na milijone žrtev v komunističnih taboriščih v Sibiriji in na Kitajskem.
ZNP odločno protestira zaradi manipuliranja z zgodovino. Ne gre samo za prikrajanje zgodovine in kršenje programskih standardov RTVS, ampak tudi za žalitev žrtev, ki so trpeli koncentracijskih taboriščih, in njihovih sorodnikov, ki so obvezni vsak mesec plačevati RTV prispevek.
Zahtevamo, da kršitev programskih standardov obravnava in sankcionira Programski svet RTVS in se hkrati opraviči stotisočem sorodnikom žrtev slovenskih koncentracijskih taborišč.


Tino Mamić,
predsednik Združenja novinarjev in publicistov (ZNP)

19. januar 2015

Včeraj grožnje, danes razbit avtomobil. Za jutri grozijo z natikanjem na kol.

Razbita stekla na avtomobilu novinarja Financ so jasen znak, da je vrag vzel šalo. Pred nekaj dnevi so neznanci javno grozili s ponovitvijo pariškega pokola nad novinarji Demokracije in Reporterja. Novinarju Gašperju Blažiču pa so celo grozili, da ga bodo nataknili na kol. Poskus umora novinarja Mira Petka pa bo tolikih letih ostaja nepojasnjen. 
Kaj je skupna točka napadov in groženj? Gre za novinarje, ki se dotikajo nedotakljivih. Baronov, ki jih poznamo, a si jih velikokrat ne upamo niti omenjati z imeni in priimki.
Tokrat so razbili avto Karlu Lipniku, novinarju dnevnika Finance. Časnik Finance velikokrat v javnem interesu dreza v tabu teme, razkriva korupcijo in opozarja na škodljive politične naveze v gospodarstvu. To nekaterim politikom in poslovnežem ni pogodu, zato so že večkrat poskušali vplivati na urednike. 
Skupna točka napadov in groženj je tudi, da pravosodni sistem nikoli ne odkrije storilcev. Tudi v tem primeru si upamo napovedati, da bo enako. Pa čeprav bi tokrat policija morala imeti lahko delo, saj lahko motiv in osumljence zelo hitro najdejo, če bodo le natančno preučili pisanje Financ.
Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) ostro obsoja napad na novinarja in pričakuje, da se bo slovensko pravosodje zganilo in zaščitilo v ustavi zagotovljeno svobodo medijev.

Tino Mamić, predsednik Združenja novinarjev in publicistov (ZNP)

07. januar 2015

ZNP: obsodba napada v Parizu, poziv vladam in muslimanskim skupnostim

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) najostreje obsoja teroristični napad na francosko satirično revijo Charlie Hebdo v Parizu, v katerem je bilo ubitih najmanj dvanajst ljudi. 
Ne gre le za napad na svobodo tiska, ampak za napad na temeljne vrednote evropske demokratične družbe, zasnovane na človekovih pravicah in svoboščinah. Namen teroristov je omejiti svobodo javnega izražanja, ki je temelj demokracije. Teroristi tako ustrahujejo novinarje, ki kritično pišejo o skrajnem islamizmu. ZNP izraža odločno podporo vsem novinarskim kolegom, ki so zaradi svojega dela in zavzemanja za svobodo tiska tarča pritiskov in napadov. 
Hkrati pozivamo vlade, da nemudoma zaščitijo novinarje, ki postajajo tarča teroristov sredi demokratične Evrope. Totalitarizem ne prenese svobode izražanja, zato so novinarje nekoč morili fašisti in komunisti, danes pa džihadisti. ZNP poziva tudi muslimanske skupnosti, da se odločno ogradijo in obsodijo teroristične napade, katerih prva tarča so običajno prav muslimani.
Tino Mamić, predsednik ZNP

05. januar 2015

Carigrad: dva obraza istega mesta

Carigrad: Bizanc
Carigrad je edino velemesto na svetu, ki leži na dveh celinah. V zgodovini so ga oblikovale tri civilizacije in mu dale vsaka svoje ime: v antiki je bil Konstantinopel, v srednjem veku Bizanc, v novem veku Istanbul, po naše Carigrad. Na svidenje, Evropa, in dober dan, Azija, bi lahko rekli. In obratno.

Očarljivo in romantično orientalsko mesto premore številne umetnine, ki jih večina turistov ne opazi. Carigrad je bil glavno mesto Vzhodnorimskega (Bizantinskega) cesarstva, ki je se je po propadu Rima obdržalo še tisoč let. To obdobje je zaznamovano z grško kulturo in vzhodnim krščanstvom. Veliko umetnin se je ohranilo do danes, tudi veliki zid in cerkev sv. Modrosti, ki ju poznamo tudi iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem.

V turističnih vodnikih ni veliko zapisanega o tem obdobju in obiskovalec velikokrat dobi občutek o pretežno islamskem mestu. Razmeroma redki turisti se sprehodijo po nekdanji grški četrti Fener, kjer so v cerkvah (danes muzejih ali mošejah) skriti številni biseri bizantinske umetnosti. V tej četrti je sedež carigrajskega (pravoslavnega) patriarha.


Najlepšo cerkev, posvečeno Kristusu Odrešeniku, krasijo čudoviti mozaiki in freske iz 14. stoletja. Po turškem zavzetju mesta so cerkev spremenili v mošejo, a k sreči mozaikov niso uničili. Zato lahko še danes občudujemo prizore iz Jezusovega in Marijinega življenja, ki so najlepši primer zgodnjebizantinske renesanse.

Nedaleč stran je Veliki zid, kopensko obzidje, ki je branilo mesto pred napadi z zahoda. Še danes je obzidje trdno, tako da so številne hiše naslonjene nanj. Če se zaradi prometa ali pritiskov kaj zruši, za domačine to ni niti omembe vredno.

Najbolj znana carigrajska cerkev sv. Modrosti (Hagia Sofia) leži v središču mesta. Cesar Justinijan je hotel imeti v svojem prestolnem mestu največjo in najlepšo cerkev vsega cesarstva. V pičlih petih letih so najboljši mojstri postavili cerkev, ki je še vedno ena najlepših stavb na svetu. Pri gradnji so uporabljali najbolj dragocene materiale: škrlatni porfir iz Egipta, rumeni marmor iz Severne Afrike, zeleni porfir iz Tesalije. Največja dragocenost so mozaiki iz zadnjih let prvega tisočletja, ki pa niso v celoti ohranjeni. Legenda pripoveduje, da je Justinijan na dan posvetitve, 26.decembra 537, rekel: »O, Salomon, prekosil sem te!« Besede so bile izrečene v času, ko je Vzhodnorimsko cesarstvo obsegalo še ves Jadran, Italijo, južno Španijo in Severno Afriko.

Po padcu Carigrada leta 1453 so Turki cerkev spremenili v mošejo: prepleskali mozaike, odstranili oltarje in sezidali visoke minarete. Nova podoba svetišča je postala zgled številnim mošejam v turškem cesarstvu. Ponovno pa je Hagia Sofia zasijala po nastanku turške republike, ko jo je predsednik Ataturk l. 1934 dal spremeniti v muzej. Počasi so začeli obnavljati prekrite in uničene mozaike, restavratorska dela pa še danes niso končana.

V bližini je hipodrom (cirkus) z egipčanskim obeliskom, kjer so prirejali dirke in igre. Na tem mestu naj bi Finžgarjev Iztok zmagal v lokostrelskem tekmovanju. V zgodovini pa poznamo dva množična poboja, ki sta se izvršila na tem hipodromu: Justinijan je dal pobiti 40.000 upornikov, sultan Mehmed pa 30.000 janičarjev.

Bizantinska podoba mesta se je razmeroma dobro ohranila zaradi odnosa Turkov do te dediščine. Osmanska oblast krščanstva ni preganjala, ampak je muslimanstvu dala privilegije in prebivalstvo je počasi privzelo islam. Cerkva niso rušili, ampak so jih spremenili v mošeje. Veliko bizantinskega (krščanskega) se je zato ohranilo, kljub islamski preobleki.

Carigrad: Istanbul

Ko so leta 1453 Turki zavzeli Bizanc, je tik ob luninem krajcu zableščala zvezda. To podobo so prenesli na svojo zastavo, ki jo imajo še danes: bel polmesec z zvezdo. Tudi mesto  je dobilo novo ime: Istanbul. Namesto grškorimskega cesarja je zavladal turški sultan.

Turško cesarstvo je iz Istanbula vladalo Atenam, Beogradu in Budimpešti. Turki so dvakrat oblegali Dunaj, enkrat pa je sultan prešel tudi slovensko Prekmurje. Turški vpadi so v Istanbul pripeljali veliko ugrabljenih mladeničev - janičarjev, tudi slovenskih . Denar in dragocenosti pa so se v mesto  ob Bosporju stekali tudi iz drugih delov velikanskega cesarstva; Turki so vladali v skoraj vseh sedanjih arabskih državah v Severni Afriki in na Bližnjem Vzhodu.

Mesto je ponovno zacvetelo. Njegov blišč pa je dobil nove odtenke. Cerkvam so dodali minarete, dozidali vodnjake za obredno umivanje in odprli takrat največjo tržnico na svetu: bazar. Še danes  je veliki bazar najbolj obiskana znamenitost mesta. Številne ulice pokritega bazarja ustvarjajo pravi labirint, kjer se znajdeš le z zemljevidom. Sicer turisti kar prosto pohajkujejo po bazarju in se "zgubljajo" med številnimi glasnimi trgovci. Problem nastane, če želiš še enkrat najti isto trgovino. Meni je to uspelo po dveh urah iskanja. Zelo priljudna navada turških trgovcev je, da vsakogar vabijo na kozarček čaja (da, kozarček, saj Turki čaj pijejo iz steklenih kozarčkov na kovinskih podstavkih). Ko pa se enkrat zapleteš v pogovor ob odličnemu jabolčnemu čaju, boš težko prišel iz trgovine brez nakupa. A to je pravzaprav čar nakupovanja na Orientu.
 
Nasproti Hagije Sofije stoji ena najlepših mošej na svetu. Med obema svetiščema je skrbno in lično urejen park, kjer tudi nevešč fotograf naredi dober posnetek. Mošeja sultan Ahmeda je bolj znana kot Modra mošeja; zaradi svetlobe, ki se odbija od kobaltno modrih keramičnih ploščic. Trideset kupol in šest minaretov je bilo zgrajenih v pičlih sedmih letih (1616).

Najbolj pravljična točka je konica polotoka, ki se imenuje Zlati Rog. Tam, odkoder se s prostim očesom vidi v Azijo, so si sultani postavili svoj dvor. To je pravo malo mesto, v katerem je živelo več tisoč ljudi. Velik del dvora Topkapi sestavlja harem, kjer je živel sultan s svojo družino in priležnicami. Turki pred sprejemom muslimanske vere niso imeli mnogoženstva. Islam dovoljuje imeti štiri žene, a pod pogojem, da jih mož lahko vzdržuje. Sultan si je poleg žena privoščil še priležnice, ki so živele v haremu. Za družino, katere hči je bila v haremu nekaj časa, je to bila velika čast, za dekle pa možnost za uspešno poroko. Haremskim dekletom so stregli evnuhi, ukazovala pa jim je sultanova mati. Mnogoženstvo je odpravil oče moderne Turčije Ataturk leta 1926.
 
Danes je dvor Topkapi spremenjen v muzej. Množice obiskovalcev so navdušene nad sijajno islamsko dvorno arhitekturo in muzejem, ki hrani drobne predmete iz vsakdanjega sultanovega življenja. Zelo obiskana je tudi kuhinja s poldrugi meter visokimi kotli, v katerih se je kuhalo tudi za 5000 ljudi.

V devetnajstem stoletju je Turčija doživela številne spremembe. Žal pa so bile pretežno le "dekorativne". Sultani so dali graditi neoklasicistične palače ob Bosporju, tedaj pa so že kos za kosom izgubljali svoje posesti in kolonije. Turčija je dobila ime "bolnik na Bosporu". Balkanske vojne so Turke skoraj povsem izrinile iz Evrope, prva svetovna vojna pa je šibko državo še bolj strla. Rusi in Grki so samo čakali še na priliko, da bi zasedli Carigrad. Britanci in Francozi so si delili arabska ozemlja, Italijanom so obljubljali južno Turčijo. Antantne sile so v vojni  zmagale, Turčija je bila poražena. Antanta je zasedla Bospor, Grki pa zahodno obalo. Podpis sramotnega miru je pomenil, da bo Bospor s Carigradom ostal pod mednarodnim nadzorom.
In takrat je nastopil turški oficir Kemal Paša Ataturk.

Objavljeno v reviji Ognjišče leta 2000