25. februar 2015

Skupaj in tukaj

Slovenski kulturni praznik so v Kopru proslavili s podelitvijo Meškovega priznanja publicistu in ekonomistu Milanu Gregoriču.

Meškov nagrajenec Milan Gregorič
Svečanost je organiziralo kar šest soorganizatorjev, kar je predsednik Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) Tino Mamić pozdravil z besedami: »Vesel sem, da praznujemo tukaj in skupaj. Dve Rotundi, Libris, krščanski izobraženci, klub Istra in Združenje novinarjev in publicistov. Le redkokrat se namreč zgodi, da bi toliko društev in organizacij kaj naredilo v en glas. Kot kristjani ali kot Primorci, kot Istrani ali kot ljubitelji kulture, kot novinarji, kot Slovenci ali kot Evropejci. Na kateremkoli nivoju: če sklenemo roke, smo močnejši.«

Na kulturnem prazniku šestih civilnodružbenih
organizacij se je zbralo okoli 100 ljudi
Meškova priznanja za leto 2014 so podelili že decembra v Ljubljani. Nagradi za življenjsko delo sta dobila karikaturist in slikar Miki Muster in publicist Milan Gregorič. Meškova priznanja so bila podeljena pred nekaj tedni v Ljubljani. Milan Gregorič zaradi zdravstvenih težav na podelitev ni mogel. Zato so se odločili, da mu nagrado podelijo kasneje. 

Po podelitvi in kulturnem programu je Gregorič (levo)
tudi odgovarjal na vprašanja
Gregorič je prvi Primorec, ki je dobil Meškovo priznanje za življenjsko delo. ZNP je s to podelitvijo na svoj način protestiralo zaradi Kocjančičeve nagrade, ki bi jo Gregorič že večkrat moral dobiti, a so to preprečili "lokalni istrski politični mešetarji", je rekel Mamić.

Objava iz tednika Novi Glas





04. februar 2015

Podelitev Meškovega priznanja Milanu Gregoriču

Govor Tina Mamića, predsednika Združenja novinarjev in publicistov (ZNP)
Spoštovane dame, spoštovani gospodje, spoštovani Milan Gregorič,
V resnično veliko veselje mi je, da bomo naš kulturni praznik proslavili tukaj in skupaj. Dve Rotundi, Libris, krščanski izobraženci, klub Istra in Združenje novinarjev in publicistov. Le redkokrat se namreč zgodi, da bi toliko društev in organizacij kaj naredilo v en glas. Kot kristjani ali kot Primorci, kot Istrani ali kot ljubitelji kulture, kot novinarji, kot Slovenci ali kot Evropejci. Na kateremkoli nivoju: če sklenemo roke, smo močnejši. Zaradi vseslovenskega nacionalnega športa, ki se imenuje vrtičkarstvo, čeprav nima zveze z zelenjavo, današnji dogodek še toliko pomembnejši. Upamo, da bo sodelovanja v prihodnosti še več. Zato iskrena hvala vsem soorganizatorjem našega skupnega kulturnega praznika.
Drevišnji kulturni praznik je tudi praznik svobodne besede. Odločne, glasne in resnične. Pa čeprav jih zato dobiš po glavi. Za tako besedo Združenje novinarjev in publicistov vsako leto podeljuje Častno priznanje Boruta Meška. Glavno Meškovo priznanje, za življenjsko delo, je za leto 2014 pripadlo Mikiju Mustru in Milanu Gregoriču. Mustru zaradi karikatur, s katerimi je razkrival stranpoti slovenske politike. Gregoriču zaradi odprtih pisem, člankov in knjig, s katerimi je razkrival stranpoti primorske, pa tudi slovenske in mednarodne politike. Mimogrede, Miki Muster bo v soboto po nekaterih neuradnih virih dobil tudi Prešernovo nagrado.
Združenje novinarjev in publicistov Meškovo priznanje podeljuje na obletnico, ko je pronicljivi in neuklonljivi novinar in urednik Borut Meško na isti dan, ko je izvedel, da ima raka, dobil odpoved z delovnega mesta, ker je to hotela takratna vlada. Po več letih pritiskov in mobinga zaradi jasne besede, ki je bila kritična do tajkunov in politične mafije, je ostal na cesti. Brez službe in brez zdravstvenega zavarovanja. V nekaj mesecih je umrl.
Meškova priznanja so bila podeljena pred nekaj tedni v Ljubljani. Milan Gregorič zaradi zdravstvenih težav na podelitev ni mogel. Zato smo se odločili, da mu nagrado podelimo kasneje. Gregorič je prvi Primorec, ki je dobil Meškovo priznanje za življenjsko delo, zato se spodobi, da je podelitev na Primorskem, mar ne? Po drugi strani pa ZNP s to podelitvijo na svoj način protestira zaradi Kocjančičeve nagrade, ki bi jo Gregorič že večkrat moral dobiti, a so to preprečili lokalni istrski politični mešetarji.
V izjemno čast mi je, da lahko Milanu Gregoriču, ki ga že leta in leta spremljam, berem in neizmerno cenim, v imenu ZNP in v tako dobri in široki družbi podelim Častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo.

Utemeljitev priznanja, ki ga je prebral Ivo Bevk je objavljena TUKAJLE

Govor nagrajenca Milana Gregoriča po podelitvi 
Spoštovani,
Že kot dijak in študent sem bil nemiren in radoveden klatež in se v 50-tih letih odpravil na več avtostop turnej po Sloveniji, Jugoslaviji in Evropi. Po eni od evropskih poti na trgatev v nek  študentski kamp v Provansi, me je prijatelj zaprosil, naj bi za Študentsko tribuno opisal to pot. In to je bil moj publicistični krst. Opogumljen sem se začel oglašati s pismi bralcev ob pomembnih lokalnih in širših družbenih dogodkih. Ob koncu 60-tih let me je javni napad na političnega funkcionarja za več let potegnil v sodne mline in sem se komaj rešil zahteve tožilstva po dveh letih zapora. Na kar sem se ob razpadu Jugoslavije, ko so se zgrnili temni oblaki nad našo zahodno mejo, zakopal v zakulisje tega dogajanja in objavil množico raziskovalnih tekstov v najmanj petnajstih  medijih doma in v tujini. In potem nisem več nehal ter sem se podobno zagrebel tudi še v druge pomembne družbene teme, ki so me dvignile na noge, od katerih bom nekatere bežno omenil v nadaljevanju, ter srčno upam, da bom to lahko počel še naprej. In ko se je teh tekstov nabralo, prek 700 jih je že, sem ugotovil, da razmetani naokrog izgubljajo vrednost, in da bi jih bilo treba povezati v neke tematsko zaokrožene celote ali zbornike, ter jih objaviti tudi v knjižni obliki. S to idejo v glavi sem se nekoč naslikal v pisarni prijatelja duhovnika Primoža Krečiča, na kar je brez oklevanja izstrelil ven: »Ne, ne, zbornike. Knjige je treba narediti, to je povezati tematsko sorodne sestavke z veznim besedilom in jih globlje osmisliti«. In tako je potem nastala najprej prva knjiga »Politični ciklon nad Istro ali izjalovljen poskus njene destabilizacije«, ki ji je bil boter Krečič, in za njo na podoben način še kakih deset drugih knjig, vključno z nekaj zborniki.
KATERE TEME  SO ME NAJBOLJ DVIGOVALE NA NOGE
Kot že omenjeno najprej dogajanja ob zahodni meji ob razpadu Jugoslavije in sicer poskusi in pritiski uradne Italije za revizijo Osimskih sporazumov. Ko se to ni izšlo predvsem zaradi odločnih stališč ZDA, je stopila v akcijo italijanska skrajna desnica najprej z zahtevami po raznih čezmejnih tvorbah  (Isonzo-Posočje, Collio-Brda, La Grande Gorizia-Velika Gorica), ki pa so bile muhe enodnevnice in hitro poniknile, ter nato z zahtevo po istrski avtonomiji in čezmejni regiji, ki pa je bila trdovratna in je resno zamajala predvsem hrvaško Istro. Oprijela se jo je namreč tudi regionalna stranka Istrski demokratski zbor (IDZ), ki je imela ob nastanku skoraj plebiscitarno podporo v hrvaški Istri. In okoli tega so se potem pletle zelo nevarne stvari. Naj nakažem le nekatere. Tudjman se je temu uprl, prvič, ker hrvaška ustava ni predvidevala takih tvorb, in, drugič, ker mu je Istra skočila v hrbet, ko je imel odprto fronto s Srbi, in ko je bila Hrvaška razkosana, okupirana in ponižana. Zagrozil je s prisilno upravo v Istri, okrepil policijo z lojalnimi enotami iz drugih županij in imenoval lasten svetovalni odbor za Istro, ki ga je vodil nič manj kot upokojeni reški škof mons. Josip Pavlišić, njegovi člani pa so bili tudi takratni poreško-puljski škof  mons. Antun Bogetić, Milan Rakovac idr. Prava simbolika, kot v času fašizma, ko naj bi Istro pomagale obvarovati tudi njene moralne avtoritete. IDZ je vztrajal in zagrozil z razglasitvijo avtonomije izven ustavnih okvirov Hrvaške, zgolj s sklepom skupščine istrske županije. V bližnjih italijanskih deželah, predvsem v FJK in Venetu, pa je potekalo poljavno novačenje v paravojaške enote, ki naj bi bile v pripravljenosti za primer, če bi Istra rabila pomoč v njenem sporu z Zagrebom, kar pa je Italija sodno preganjala. Nekateri upokojeni italijanski generali so začeli paktirati s kninskimi Srbi, kako bi si pri destabilizaciji Istre medsebojno pomagali, zaradi česar je zaradi vpletenosti v ta dogovarjanja Italija izgnala iz države tržaškega  pravoslavnega popa Iljića. Zgodilo se je tudi nekaj subverzivnih dejanj, kot je bila razstrelitev veličastne skulpture Hrvatska ptica nad Limskim kanalom na Božični predvečer leta 1993, pa rušenje spomenikov hrvaških prvakov v pazinskem spominskem parku (škofa Juraja Dobrile, mons. Boža Milanoviča, Joahima Rakovca idr.). V Italiji je prišla za več časa na oblast desnica in izvajala pritiske na italijansko manjšino v Istri z namenom destabilizacije polotoka. Z ušesi so zastrigle tudi obveščevalne službe, tuje in domače, in nekaj tega je pljusknilo tudi do mene. Sledila je ostra reakcija ZDA, ki so Italiji in IDZ-ju zabičale, da ne bodo dovolile kninizacije Istre, kar sta javno priznala tako predsednik IDZ Jakovčić kot tudi takratni italijanski premier Prodi. Prodija je kmalu zamenjal Ciampi, ki je sklical sejo parlamenta za zaprtimi vrati, opozoril, da so v Italiji na delu resne sile, ki poskušajo destabilizirati vzhodno mejo, in je potem v nekaj tednih zamenjal vrhove vojske in obveščevalnih služb. IDZ pa je na skupščini v Poreču sredi 9o-tih let zamrznil najprej idejo o istrski avtonomiji in potem še zahtevo po čezmejni regiji, na kar so se stvari umirile. To, kar smo uspeli odkriti novinarji in publicisti, pa je bil verjetno le vrh ledene gore in nekega dne, ko bodo državni arhivi odprti, bodo zgodovinarji gotovo razkopali ven še kaj hujšega. Vsega tega se mi je nabralo toliko, da so nastale kar tri knjige, in sicer že citirani Politični ciklon nad Istro…in nato še Slovenija v tesnem objemu zahodne sosede ter Italijanska manjšina od ljubezni do konfrontacije.
Naslednja tema, ki me je dvignila na noge, so bili italijanski  gospodarski pritiski na naš prostor in prerivanja v širšem tržaškem zalivu. Najprej italijanski gospodarski pohod na vzhodno obalo Jadrana, ko je npr. ob koprski banki Italija prevzela tudi prek 60% bančnega sestava Hrvaške, ustanovila prek 1500 podjetij v Istri in Kvarnerju. In potem še bolj koordiniran pritisk Italije in FJK, da ne bi prišlo do izgradnje drugega tira ter da bi v zameno zgradili progo Trst-Koper, pa da bi se kontejnerski promet koncentriral v Trstu, da bi tako Luka Koper postala nek privesek Tržaškega pristanišča. Tudi to dogajanje sem pozorno spremljal, se oglašal in potem tekste zaokrožil v pregledno celoto v knjigi Koper – Trst, večna tekmeca ali veliki boj za luške tranzitne tovore in transportne poti.
Pozornost so mi zbudili tudi povojni poskusi preživelih Tigrovcev, da bi to prvo protifašistično organizacijo v Evropi rehabilitirali, to je, da bi ji priznali to njeno pionirsko vlogo, jo sprejeli v zvezo veteranskih organizacij, popravili storjene materialni krivice nekaterim Tigrovcem in njihovim svojcem idr., kar pa je partija  surovo zavračala. Tigr se je sicer omenjal v ozkih zgodovinskih krogih, vendar nič več kot to. Na nek način mu je bil ukraden primat protifašističnega boja ter je bil v naši zavesti odrinjen na obrobje. Zadnji tak poskus rehabilitacije je bil surovo zavrnjen na seji CK ZKS, 13. 6. 1958, ki je to novo pobudo pospremila s sledečimi uničujočimi izjavami udeležencev seje: »Tigr ni bil napredno gibanje, čeprav je bil usmerjen proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija« (Mitja Ribičič). Pa, »da se za sedanjo akcijo teh sil skriva načrtna tuja, t.j. imperialistična obveščevalna vohunska akcija« (Boris Kraigher), in, »da naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček).  Preživeli Tigrovci so bili užaljeni, bolečina je skelela naprej in po demokratizaciji Slovenije je 1994. leta je na pobudo primorskih domoljubov na čelu s Karlom Kocjančičem  vzniknilo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij Tigr Primorske, ki je bilo vključeno v zvezo veteranskih organizacij in uresničilo zahteve, ki so jih preživeli Tigrovci zaman postavljali v preteklosti. Postavljenih je bilo tudi prek 20 pomnikov  pozabljenim primorskim domoljubom in izdanih skoraj toliko knjig. Društvo  je bilo pobudnik in organizator za postavitev spomenika-muzeja na Velikem cerju idr. Akciji sem se tudi sam pridružil ter nato vso to veliko zgodbo obelodanil v zborniku Karlo Kocjančič, življenje in delo.
V tem razgibanem času sem imel tudi veliko stikov z ljudmi z obeh strani meje, s predstavniki obeh večinskih narodov in njunih manjšin, kot tudi s priseljenci iz drugih republik, in to  od športnikov naprej prek kulturnih animatorjev, zgodovinarjev, duhovnikov, borcev NOB, literarnih in likovnih ustvarjalcev, novinarjev, ambasadorjev sožitja, pa vse do preprostih ljudi, jih predstavljal na večerih, predvsem na Koprskem in Tržaškem, pisal ocene njihovih knjig, jih intervjuval ipd. In tako se je spet zbrala gora gradiva, ki je predstavljala pravo ogledalo tega časa, in za katero mi je bilo žal, da bi ostala razpršena na sto koncih. Zato sem 63 teh portretov uredil in jih objavil v knjigi Ljudje mojega časa, kakih štirideset pa jih še čaka na moji delovni mizi.
V zrak me je pognala tudi kraja Kocjančičeve nagrade, ko me je leta 2004 žirija izbrala za Kocjančičevega nagrajenca, a mi je bila prek levičarskih političnih spletk v izolski skupščini preprečena podelitev nagrade z ničemer dokazano utemeljitvijo, da bi naj deloval proti sožitju. Na kar sem se  usedel za pisalno mizo in v treh tednih izbruhal iz sebe knjigo Razpotja, izbire, spopadi z nekaj  mojimi pomembnimi razpotji in izbirami v življenju, ki so me močno zaznamovale, ter dokumentiranim potekom kraje Kocjančičeve nagrade ter kakimi dvajset javnimi protesti v zvezi s tem zavrženim dejanjem. Leta 2012 se je zgodba ponovila. Žirija me je ponovno izbrala za nagrajenca, a so izolski občinski svetniki spet preprečili podelitev nagrade. To pot mi je bila po podatkih tiska nagrada odvzeta, ker da sem sodeloval na konvenciji dr. Milana Zvera v Izoli, in ker ne pripadam pravi opciji.
Sproti sem spremljal tudi notranjepolitične teme in jih obdelal v knjigah Moj dom in Vstani Slovenija. Knjigi sta vsebinsko sorodni, le da je prva bolj zbornik in prinaša  moje javne odzive na pomembna dogajanja od slovenske politične pomladi naprej v leta tranzicije. V drugi pa sem se zakopal v nekatere najodmevnejše družbene in politične dogodke tega obdobja, kot so bili afera JBZT, umor Krambergerja, Depala vas, orožarska zgodba, zgodovinski rop družbenega premoženja, spravne travme, odnosi med državo in Cerkvijo, afera Patria idr., in poskušal iz njih izluščiti resnico. Da bodo tudi naši zanamci vedeli, od kod prihajajo, kaj se nam je dogajalo, in po katerih poteh jim je hoditi naprej. In da bo morda kak radoveden popotnik iz teh zapisov tudi zase »kaj brašna nabral«.
Kot moto prve knjige sem na hrbtni platnici zapisal sledeče besede: »Moj dom ni tam, kjer se časti ena sama resnica, kjer so višji interesi več kot človek, kjer policija in generali preganjajo pesnike, kjer šteje predvsem politično lakajstvo, kjer je za ohranjanje stabilnosti potrebna represija, kjer mogočneži brezvestno grabijo družbeno bogastvo in kjer državniki nekaznovano grozijo svojemu ljudstvu…« Ampak, »Moj dom je tam, kjer je vse odprto in je človekov dvom nedotakljiv, kjer pomeni človek več kot sistem, kjer so generali v kasarnah in policija lovi kriminalce, kjer imajo ceno ustvarjalnost, poštenost, pokončnost, kjer je stabilnost sinteza svobode in pravice, kjer je bogastvo rezultat dela in pravične delitve in kjer stoji državni poglavar pred svojim ljudstvom Mirno!...«
Kot moto druge knjige, ki je bila posvečena iskanju resnice, pa sem na hrbtno platnico postavil sledeče misli italijanskega razumnika Carla Bo: »Nikdar se ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsak nasprotnik, sovražnik ali tekmec mora prej ali slej priznati, da obstajajo nekateri zakoni, ki so večni in ti urejajo življenje narodov. Do zdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil…«
V založbi Mladika v Trstu pa gredo h koncu dela za novo, avtobiografsko knjigo z naslovom Stati v areni, ki prinaša mojo prehojeno življenjsko pot z zavestnimi izbirami na križiščih življenja in njihovimi posledicami, to je uspehi in neuspehi, zablodami, padci, katarzami in dvigi. Naslov knjige sem ukradel Dragu Jančarju, ko je nekje zapisal, »da mora človek stati v areni, ker nič storiti, nič tvegati…,pomeni služiti«. In te njegove misli sem tudi vrezal v platnico knjige.

03. februar 2015

Milan Gregorič: Meškovo priznanje za življenjsko delo (utemeljitev)

Primorski ekonomist, kulturnik in publicist Milan Gregorič s svojimi besedili v medijih in knjigah že desetletja brez dlake na jeziku opozarja na stranpoti slovenske družbe in politike. »Nekje sem prebral, da največje zlo v družbi niso tisti, ki povzročajo zlo, ampak tista večina, ki to zlo mirno in brezbrižno opazuje,« je dejal v svojem zadnjem intervjuju.
Milan Gregorič se je rodil v Dekanih pri Kopru 8. septembra 1934. Kot otrok je doživel fašizem in osnovno šolo začel v italijanščini. Po vojni je maturiral na klasični gimnaziji v Trstu in diplomiral na Ekonomski fakulteti univerze v Ljubljani. Delal je v gospodarstvu na odgovornih mestih v koprskem Stavbeniku, ljubljanski Hoji, Perutninskem kombinatu Pivka, Luki Koper in Zdravstvenem centru Koper. Ob karieri je ogromno moči posvečal civilnodružbenim dejavnostim.
Neuklonljivost in pokončnost, kljub vsem pritiskom, Gregoriča spremlja že od otroštva. Milan Gregorič je predstavljal zametke politične opozicije v državi, saj je že konec 70-ih let prejšnjega stoletja pomagal kulturno prebujati Slovensko Istro in že v svinčenih časih postal redni obiskovalec foruma Draga na Opčinah. Gregorič je bil med ustanovitelji Kulturnega kluba Istra, Skupine 88 in koprskega Demosa. Že od vsega začetka demokracije pa je zavračal vabila za vstop v politiko, ker je ostal zavezan svoji publicistiki. Bil je tudi med ustanovitelji društva Tigr in koordinator Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro.
Gregorič je postal publicist že kot študent. Veliko je dopisoval v različna glasila in pisal pisma bralcev v časnike. Veliko je objavljal tudi izven meja Republike Slovenije, tako v zamejstvu kot izseljenstvu. Doslej se je nabralo že več kot 700 objavljenih člankov. Njegovi zapisi so imeli velik odmev. Gregoričeve pronicljive geopolitične analize so vzbudile pozornost ne le politikov, ampak tudi zahodnih tajnih služb. Pisanje o italijanskih poskusih destabilizacije Istre v novoustanovljenih demokracijah Slovenije in Hrvaške lahko postavimo kot zgled slovenskega raziskovalnega novinarstva. Članke je zatem objavil v treh knjigah: Politični ciklon nad Istro in Slovenija v tesnem objemu zahodne sosede in Sence nad oazo sožitja: italijanska manjšina od ljubezni do konfrontacije. Gregorič, svetovljan in izrazit podpornik vseh narodnih manjšin, je zato postal nezaželen v osrednjih primorskih medijih. Gregoričevo publicistiko najdemo v njegovih 14 knjigah: tri zbornike je uredil, 11 knjig pa je v celoti njegovih. Kljub 80. rojstnemu dnevu pa nove knjige še vedno nastajajo.
Za svoje delo je Gregorič prejel prvo Peterlinovo nagrado (2012) za osveščanje slovenske javnosti o dogajanjih na zahodni meji ob razpadu Jugoslavije in zaradi dolgoletnega dela na publicističnem področju z vzdrževanjem stikov in povezovanjem Slovencev na obeh straneh meje. Dvakrat je bil izbran tudi za najpomembnejšo nagrado Slovenske Istre, Kocjančičevo nagrado, kar so potem lokalni politiki blokirali v občinskih svetih. Združenje novinarjev in publicistov je zato ob zadnji blokadi javno protestiralo z besedami: »Gregorič je lokalnim oblastem očitno napoti zaradi sodelovanja v slovenski pomladi in dvajsetletnega opozarjanja na stranpoti slovenske tranzicije. Nekaterim politikom italijanske manjšine pa ni po volji, ker je razkrival italijanske diplomatske in politične pritiske, da bi destabilizirali Istro v osamosvojenih Sloveniji in na Hrvaškem.«
Gregorič v knjigah opisuje slovenski prehod čez Rdeče morje. Pri tem se ne izogiba imenom in nezaželenim temam. Veliko je pisal o medijskih monopolih in vzrokih za medijsko situacijo v državi. Poleg osrednjih medijev je natančno opisal vse o koprskem dnevniku Primorske novice in »spodkopavanju njegove pluralnosti«.
Gregoričevo publicistično delo v Slovenski Istri še toliko pomembneje, ker gre za posebno družbeno okolje, ki je v marsičem drugačno od druge Slovenije. V t(ak)em okolju je še toliko težje vztrajati.
Gregorič ne kuha zamer in vztraja v kulturnem dialogu z vsakim, ne glede na prepričanje in pripadnost. Zato ga cenijo tudi mnogi, ki so mu v političnem razmišljanju povsem nasprotni.

Gregorič se vse svoje življenje resnicoljubno trudi za poštenost in socialno pravičnost. Njegovo publiciranje izraža vero v demokratične vrednote in širi politična in svetovnonazorska obzorja slovenske družbe. Za njegov prispevek k pluralizaciji medijskega prostora mu Združenje novinarjev in publicistov podeljuje Meškovo priznanje za življenjsko  delo.

Nagrado je za leto 2014 podelil Upravni odbor Častnega priznanja Boruta Meška, ki ga vodi dr. Boštjan M. Turk in deluje v okviru Združenja novinarjev in publicistov (ZNP).

Tudi slovenski katoličani lahko odgovarjajo na vatikansko anketo!

Zgodilo se je nekaj zame osebno precej nepričakovanega. Slovenski škofje so vendarle vsem vernikom ponudili anketo, ki jo je Vatikan namenil vsem katoličanom.
Ker so škofje prejšnjo anketo o družini zaupali v izpolnjevanje samo svojim izbrancem (večinoma duhovnikom in redovnicam), je tokratna poteza presenečenje. Posebej, ker so za prevod ankete potrebovali dva meseca in je do oddaje preostal samo še mesec dni. Da bo anketa ponujena vsem, se javno ni vedelo. Zato je nekaj laikov pred dnevi postavilo javno vprašanje škofom. 
Pohvala
Odgovora sicer nis(m)o dobili, namesto tega pa so škofje na spletu objavili kar anketo! Ali je tej odločitvi pripomoglo javno pisanje nekaterih laikov, ne vemo. A pravzaprav to niti ni bistveno. Škofje so anketo objavili in laikom dali mesto, ki jim gre. To pa je poteza, ki si zasluži vse pohvale.
Nov veter
Osebno sem prepričan, da bi se to v času prejšnjih ljubljanskih nadškofov ne zgodilo in da je bila odločilna podpora novega metropolita Stanislava Zoreta. Metropolit je tako pokazal, da bo sledil duhu, ki je na zahodu zavel že davno. 
Vabilo
Vse vernike vabim, da se sledijo vabilu škofov in izpolnijo precej obširno anketo. Več o tem na spletnih stranek škofovske konference:
http://katoliska-cerkev.si/vprasalnik-pred-skofovsko-sinodo-o-druzini-2015-2-1