18. marec 2015

Sv. Jožef ni bil copata

Moški se zelo težko vživi v položaj Jožefa, sina Matanovega sina Jakoba, ko je izvedel, da je njegova zaročenka Marija noseča. Še težje pa si zamisli, kako prepričljive so morale biti sanje, da se je zato poročil z žensko, ki je trdila, da je zanosila brez spolnosti. Moški kvečjemu pomisli, da bi to storil le človek, ki ga v pogovornem jeziku označujemo kot copato. 
Pogumen mož
A sv. Jožef seveda ni bil copata, ampak pogumen mož. Predstavljam si ga kot modrega in klenega, pokončnega in ponosnega. Svojo ljubljeno je zaščitil pred okolico, ki je bila do neporočenih nosečih najstnic vse drugo kot prijazna. Še danes bi jima ne bilo lahko.
Sveto pismo o Jožefu ne pove veliko. Ko sem bil majhen, sem se vedno spraševal, kako smo lahko prepričani, da je res imel sivo in lepo brado. Tako namreč poje stara božična pesem. Podobnih domnev o Jožefu iz izročila je še veliko. A barva brade, starost in poklic (nekateri trdijo, da ni bil tesar, ampak kamnosek) so pravzaprav nepomembne. Iz Bibilije namreč vemo, da je Jezusa vzgajal, čeprav ni bil njegov pravi oče in čeprav je njegov »pobeg od doma« ali »debatiranje« z duhovniki templju zanj bilo nerazumljivo dejanje.
Otroku je postavil mejo 
Sv. Jožefa si velja jemati za zgled očeta. Tudi danes bi idealni oče moral biti zelo delaven, premišljen, pravičen in odločen človek. Če gledamo z vzgojnega stališča pa še posebej: Jožef in Marija sta Jezusa vprašala, »zakaj jima je to storil«. Potem pa sta uveljavila svojo avtoriteto in jima je Jezus »bil pokoren«. Postavila sta mu mejo, kar je temelj vsake vzgoje. Do njega sta se obnašala spoštljivo, hkrati pa zahtevala pokorščino. 

Objavljeno kot duhovna misel v reviji Magnificat (založba Družina) marca 2014

09. marec 2015

Kaj pa mnogoženstvo?

Politične debate rade iščejo argumente v zgodovini. A tam istospolnih družin ne najdemo.
Homoseksualna spolnost je res bila precej pogosta v antični Grčiji in Rimu, a ne v obliki partnerske skupnosti, sploh pa ne s posvojenimi otroki. Homoseksualnost je bila ljubezenska praksa tudi poročenih moških, vendar ni nadomeščala družine. Tudi danes je tako. Istospolna ljubezen ni prepovedana, tovrstno zvezo pa je mogoče celo registrirati.

Kolumna je iz knjige
Protestantino
In posvojitve? Te so v Sloveniji so izredno redke, zato je večina tistih 30 posvojitev letno mednarodnih. Po otroke v tujino pa že zdaj lahko odhajajo tudi samci in homoseksualni pari. Ponekod se posvojitev izpelje tako, da morajo nato slovenski državni organi tovrstno skupnost samo še potrditi. Posvojitev za istospolne državljane Slovenije je torej že mogoča. Nov zakon bi le malce olajšal in pocenil postopek.
Problem pa je drugje. Tistih nekaj slovenskih posvojitev, ki jih letno štejemo na prstih ene roke, se velikokrat izpelje netransparentno oziroma po zvezah. To mi je off-the-record zatrdilo že kar nekaj strokovnjakov s področja posvojitev. Praksa, ki se je razbohotila v času komunizma, da so politiki lahko preko vrste posvojili redke »proste« otroke, se – kot izgleda glede na število posvojenih otrok v družinah mogočnežev – nadaljuje. To pa pomeni, da bi morebitni istospolni partnerji z dovolj dobro zvezo lahko hitro preskočili vrsto.
Vse skupaj spominja na umetno oploditev zdravih žensk. Takrat so predlagatelji novega zakona želeli, da bi se zdravljenje neplodnosti na račun davkoplačevalcev opravljalo tudi na ženskah, ki so zdrave, a ne želijo partnerja. To pa si je že takrat lahko vsaka Slovenka mirno privoščila, če je le žrtvovala nekaj denarja in odšla nekam na tuje. Takrat je predlagateljem šlo bolj za demonstracijo moči kot za kaj drugega.
V naši državi je istospolnih ljudi, ki bi želeli posvojiti otroka, izredno malo. Vlada in nekateri lobiji zakon porivajo naprej zaradi simboličnega pomena. Če pade še družina, ta trdnjava tradicionalne družbe, bo dovoljeno vse.
Le nečesa ne razumem. Če se za družino lahko po novem štejeta tudi istospolna partnerja, zakaj potem ne dovolimo mnogoženstva? Ali ni svobodna izbira posameznika, v kakšni skupnosti bo živel? Mnogoženstvo je bilo v zgodovini običajno v mnogih kulturah, na katerih temelji zahodna civilizacija. Več žena so imeli svetopisemski očaki, ki jih imajo za svoje duhovne prednike katoliki, protestanti, pravoslavni, judje in muslimani, kar znese več kot polovico človeštva. Osebno sicer mnogoženstvu nasprotujem. A tisti, ki predlaga istospolno družino, mora v imenu svobode in pluralizma dovoliti tudi mnogoženstvo.


Kolumna je iz knjige Tina Mamića "Protestantino", ki jo za 15 evrov naročite na naslovu: tino.mamic@gmail.com 
Več o knjigi