31. avgust 2015

V Ljubljani se bodo spomnili Tigra

Gibanje 13. maj organizira spominsko slovesnost kot poklon tigrovcem in vsem žrtvam fašizma. Prireditev bo v nedeljo 6. septembra ob 11. uri pred ljubljansko Univerzo na Kongresnem trgu. Tam je namreč že več let precej neopazen spomenik bazoviškim žrtvam (na fotografijah).
Na slovesnosti bodo peli primorsko himno Bazovica. Naj omenimo, da je pesem Vstala Primorska, ki jo mnogi štejejo za primorsko himno, dejansko plagiat Bazovice: refren so vzeli iz Bazovice, besedilo pa napisali šele več let po koncu vojne.
Vili Kovačič iz Gibanja 13. maj pravi: "Zapeli bomo tudi pesmi Rož, Podjuna, Zila, Lipa zelenela je in Prišla bo pomlad. Recitirali bomo pesmi v spomin bazoviškim žrtvam, prvi odporniški žrtvi Danilu Zelenu in vsem tigrovcem. Spregovorili bodo tudi sorodniki in znanci bazoviških junakov. Spomnili pa se bomo tudi na druge zamolčane antifašiste. Namesto rabljev in funkcionarjev je čas, da spregovorijo prizadeti ljudje
. Zato polaganja vencev ne bo. Bomo pa jasno povedali svoja stališča."
Zakaj ravno Tigr? Organizatorji poudarjajo, da gre za neideološko obarvano odporniško gibanje, v katerem so bili Primorci vseh svetovnih nazorov. To pa je šlo, kot ugotavljajo mnogi zgodovinarji, partiji in partizanom v nos. To je vzrok, da je mnoge tigrovce v partizanskih vrstah pokončala partizanska roka. "Antifašizem ni bil vsiljen, ampak spontan in iz trpljenja rojen organiziran ljudski odpor. To je pravi zgled pluralnosti in sodelovanja v različnosti, tudi za današnji čas. Brez tega bomo obsojeni na vegetiranje in propad," poudarja Kovačič.
Gibanje se zavzema, da bi 13. maj postal državni praznik. Zahteva tudi, da se po tolikih desetletjih končno v Ljubljani pred predsedniško palačo postavi spomenik Danilu Zelenu in prvemu antifašizmu v Evropi.
Več o bazoviških žrtvah fašizma iz daljnega leta 1930 je objavljeno tudi v članku "Pomor, ki je zanetil odpor" (KLIK).
O razlikah med 27. aprilom in 13. majem smo pred leti pisali tudi v kolumni na Planetu Siol (KLIK). 
Mimogrede, še več kolumen in komentarjev z zgodovinsko, politično in hudomušno vsebino je bilo objavljeno v knjigi Protestantino, ki jo za 15 evrov (poštnina je vključena v ceno) dobite, če jo naročite na naslov: 
adam.mamic@gmail.com
Več o knjigi: www.tinomamic.eu


25. avgust 2015

Polstoletna Pot: tovarišija in osvoboditev

Na Sveti Gori pri Gorici so se spomnili na ustanovitev tednov duhovnosti v alpski gorski vasici Stržišče. Nekaj fotografij s srečanja objavljamo na tem mestu, več pa jih je na voljo na portalu gibanja Pot. Največ besed je bilo izrečenih o ustanovitelju Stržišča Vinku Kobalu. Poglejmo njegovo življenjsko pot, da bomo lažje razumeli polstoletno Pot. Članek je bil objavljen v dnevniku Primorske novice leta 2006 (ogled v PDF). Seveda je vsebina šla marsikomu od urednikov in novinarjev v nos. Zgodba se je slednjič končala, da sem moral novinarstvo obesiti na klin (2012), saj je bilo pritiskov preprosto preveč. 

Tovarišija, osvoboditev




Vinko Kobal ni bil samo človek, ki je začel zbujati slovenske kristjane, da so postali družbeno aktivni, ampak predvsem preprost primorski duhovnik, pravi naslednik čedermacev.

Svetogorski stržiški bend.
Konec druge svetovne vojne je 17-letnega Vinka Kobala našel v semenišču v Vidmu. Ko je dve leti kasneje postalo dokončno jasno, da bosta Gorica in Videm pripadla Italiji, ga nihče ni mogel zadržati, da ne bi študija bogoslovja nadaljeval v Ljubljani. Kasneje je o svoji odločitvi podvomil, saj ga tajna policija Udba ni le zasledovala in zasliševala, ampak tudi dvakrat zaprla. Takoj po duhovniškem posvečenju junija 1951 so ga zaprli in na novo mašo v rojstnem Vrhpolju se je moral tri mesece “pripravljati” v ječi.

Kobalizem

V Ročinj, svojo prvo župnijo, je prišel kot “mlad, suh, koščen fantič”, se spominja neka domačinka. “Kako so mu sobratje duhovniki očitali, ko se je udeležil prvega civilnega pogreba v domači fari,” opisuje odločen Kobalov značaj. Njegovi kritiki so kasneje za njegovo odločnost in vpliv skovali izraz “kobalizem”, kar je kot štos potem uporabljal prav Kobal sam.
Takoj je začel zbirati mlade veroučence, ki jih je spremljal tudi, ko so se razkropili po srednjih šolah. Mladinski verouk so zato imeli kar na (novo)goriški železniški postaji, v čakalnici tretjega razreda. Mlade je vozil tudi v hribe na taborjenja, kar je bilo pohujšljivo tako za pregovorno tradicionalne cerkvene oblasti kot za tajno policijo. Starim normam se je upiral predvsem s humorjem. “Kdor mi pove vic, ki ga še nisem slišal, mu plačam pivo,” se je rad pošalil z mladimi.

Stržišče je postalo duhovno središče

Teden mladinskega druženja v hribih v Stržišču pod Črno prstjo so poimenovali duhovne vaje, čeprav je bilo same molitve bolj malo. Na te poletne in zimske tedne duhovnosti je od leta 1965 vsako leto prišlo po več sto mladih iz vse Slovenije in zamejstva. Število je naraščalo, zato so podobne tedne začeli organizirati po vsej Sloveniji. 
Velika večina duhovnikov je bilo
Primorcev.
Monsinjor Kobal je bistveno vplival na vzgojo krščanskih laikov v povojnem času. Ob njem so rasli številni intelektualci, ki so pomembno sooblikovali prehod iz komunizma v demokracijo. Če se omejimo samo na politike, katerih imena (pač) najbolj poznamo: Janez in Marjan Podobnik, Alojz Peterle, Edvard Stanič … V Stržišče so hodili skoraj vsi pomembni primorski krščanski intelektualci.
Vinko je skoraj vsako leto izdal pesmarico s pesmimi za mlade, ki so jih mladi ob kitari prepevali na duhovnih vajah. Sčasoma so te verske popevke postale znane po vsej Sloveniji in so še danes pomemben del mladinske pastorale.

Gorska tovarišija

Gore so bile Kobalova ljubezen, ki jo je učinkovito prenašal na mlade. Enodnevni izlet na Rodico in Črno prst je še danes sestavni del duhovnih vaj. Pri tem ne gre samo za rekreacijo in športnega duha, ampak za vzgojo. Deset težkih nahrbtnikov, v katerih je voda, si mladi izmenjujejo in tako v praksi preizkušajo krščanskega duha oziroma solidarnost, tovarištvo in prijateljstvo.
Tovarišija ali druščina je bilo temeljno vodilo Kobalove duhovnosti. Po zgledu pokojnega italijanskega duhovnika Luigija Giussanija je mlade navduševal za skupnost. Druga njegova temeljna ideja je bila osvoboditev, kar pomeni osvoboditi se tradicije in si tradicionalne prijeme ponovno osmisliti.
Obe ideji je v svoje gibanje Skupnost in osvoboditev (Communione e liberazione, CL) vgradil že Giussani in ustvaril tovarišijo, ki je postala pomemben del italijanske družbe. Kritiki jim očitajo vpliv na politiko, ki je bila do propada krščanske demokracije (Democrazia Cristiana) posebej velik.
Kmalu po Kobalovi smrti se je njegovo gibanje Pot razdelilo v dve skupini. Ali bolje, ena skupinica se je odločila, da se bo bolj povezala s CL in sledila njegovi praksi. Matična skupina deluje kot društvo, čeprav je izven formalnega društva veliko laikov in duhovnikov, ki se udeležujejo duhovnih vaj in različnih srečanj. Gibanje je najmočnejše na Primorskem in v osrednji Sloveniji.
Stržišče tudi danes oskrbuje Kobal,
a Danilo Kobal, župnik v Podbrdu.
Kobal ni izbral svojega naslednika, ampak si je njegove naloge razdelilo več duhovnikov. Sadovi njegovega dela pa bodo tako v slovenski družbi kot Cerkvi vidni še dolgo.

Več avtorjevih člankov o Vinku Kobalu: KLIK




Janez Zdešar je pred odhodom v
lemenat velikokrat bil v Stržišču.
Cvetko Valič.





Tomaž Kodrič s kadilnico.


Vinko Lapajne in Lojze Kržišnik.

10. avgust 2015

Bruno Korošak, veliki zgodovinar duhovnik

Umrl je pater Bruno Korošak (1920-2015), veliki zgodovinar in duhovnik. Naj omenimo samo eno njegovo odkritje. Frančiškanski teolog in nekdanji profesor na več rimskih univerzah Bruno Korošak je ugotovil, da je bil blaženi Monald Koprski, avtor slovite Summe Monaldine, rojen v okolici Pirana v slovenski premožni kmečki družini (KLIK). Zanimiv pogovor, ki je dostopen tudi na spletu (KLIK) je z njim posnel Jože Možina v odddaji Pričevalci. Korošakova dela je objavil na spletu ( KLIK) tudi veliki ljubitelj naše preteklosti Štefan Rutar Dreškov.

S patrom sem se imel čast srečati v živo pred leti, ko sem še končeval študij na univerzi (1997), naredil za Družino z njim kratek pogovor. Takole se je glasil članek.

Patrer Bruno (vir: franciscani.si)
Na Kostanjevici nad Novo Gorico (domačini jo imenujejo Kapela) je frančiškanski samostan, kjer trenutno živi pater Bruno Koršak, apostolator za beatifikacijo škofa Friderika Barage. Pater Bruno že točno 30 let zbira dokumente in poročila, prevaja in tako opravlja dolgotrajno delo za razglasitev Friderika Barage za svetnika. 

Več kot sedemdesetletni pater Bruno me je pričakal v predverju samostana in se opravičil zaradi pomanjkanja časa, saj mora že čez eno uro začeti spovedovati (bilo je ravno Telovo). Počasi se povzpneva po štiristo let starih kamnitih stopnicah do njegove sobe, polne knjižnih polic. 

Kako ste začeli ukvarjati z beatifikacijo? 

"Leta 1967 sem bil profesor v Rimu in k meni je prišel škof in me prosil, da bi začel z delom za škofijski proces. Delo sem končal leta 1972 in vse skupaj smo poslali v Rim. Takrat se je začelo pregledovanje, dopolnjevanje in preverjanje. Leta 1986 so me pri Svetem sedežu prosili, naj začnem z apostolskim procesom. To pomeni, da se zbere vse dokumente, vse gradivo in se jih natisne. Nato pa gre vse v Rim, kjer se preveri ali je dovolj ali ne za razglasitev za blaženega."
Kako daleč ste z delom? 
"Čaka me še tiskanje vsega gradiva. Drugi del so čudeži, zasluge svetosti. Potem je razprava o vsem, kar je Baraga napisal in razprava o njegovih čednostih: ali so dosegle stopnjo, da se lahko reče, da je vse življenje krepostno in nekako “nadpovprečno” živel. Vse to bo seveda zelo lahko dokazati. Veliko dela je predvsem s prevajanjem, saj so viri v različnih jezikih. Tu so še problemi zaradi različnih znakov (črk) in računalniške obdelave."
Kako daleč pa je postopek? 
"Letos, v kakih treh mesecih bom vse predložil na Kongregaciji. Računam, da bo v dveh letih verjetno vse zaključeno. Seveda so to le neuradni podatki."
Omenili ste čudeže? 
"Izbral sem 62 čudežev, od katerih bodo v Rimu izbrali le enega. Potrebuje se vsa dokumentacija o stanju pred čudežem in po njem. Problem nastopi lahko, če je bilo ozdravljenje le trenutno, zato mora preteči vmes vsaj deset let. Če ozdravljeno stanje ni ostalo vsaj deset let, se ne more šteti za trajno. Zelo lepi čudeži so bili na Kitajskem, a žal ne morem dobiti dovolj zdravniških dokazov. Neki fant je dobil kostno jetiko, tako da mu je že meso odpadalo in kosti drobile. Po priprošnji k Baragu pa je popolnoma ozdravil."
Bo Friderik Baraga slovenski, indijanski ali ameriški svetnik? 
"Vse skupaj. Ker je bil ameriški škof bo seveda to ameriški svetnik, izpostavilo pa se bo to, da je bil Slovenec. Seveda bomo imeli do njega enake “pravice” tudi Slovenci. Pri tem nastopa problem, ker je v Baragovem času Slovenija bila državnopravno v okviru Avstrije in je bil uradni jezik nemščina. Sprašujejo me, kakšen potni list je imel Baraga. Takrat pa je skoraj vsa srednja Evropa bila pod Avstrijo..."


Frančiškani so objavili uradno novico o smrti in pogrebu:

"V petek, 7. avgusta 2015, je odšel h Gospodu p. Bruno (Jožef) Korošak OFM, frančiškanski duhovnik. Rojen je bil 18. 3. 1920 v Mariboru v župniji sv. Magdalene. Prve redovne zaobljube je izrekel 16. 8. 1941, slovesne zaobljube pa 1. 9. 1941. Deloval je kot profesor dogmatike v Rimu, po upokojitvi je bil nekaj let v Žabnicah, potem pa je bil do smrti na Kostanjevici pri Gorici. Pogreb p. Bruna bo v torek, 11. avgusta 2015. Ob 14.30 bodo pripeljali krsto v cerkev na Kostanjevici, ob 16.00 bo pogrebna sv. maša, ki jo bo vodil ljubljanski nadškof in metropolit p. Stane Zore. Po maši pa bo sledil prevoz in pokop na pokopališče manjših bratov na Sveti Gori."