30. april 2016

Nova medijska zakonodaja: O zdravniku, ki zdravi raka s pedikuro

Slovenska vlada pripravlja novo medijsko zakonodajo. V sklopu te so lahko
sodelovali vsi državljani in celotna stroka, v resnici pa so ključno besedo imeli
tisti, ki jo imajo že zadnjih 40 let. Tisti isti. Drugi so bili bolj privesek, ki so sicer
lahko kaj povedali, a jih glavni igralci niso jemali najbolj resno.

Na to temo je moja malenkost bila nekajkrat naprošena za kako izjavo v imenu
Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Seveda je imelo ono drugo
novinarsko društvo, tisto, ki ga je partija ustanovila v partizanih med vojno,
vsaj desetkrat več medijskega prostora kot ZNP. Celo na RTVS, kjer
programski standardi jasno zapovedujejo enakpravno obravnavanje različnih
polov. Pravzaprav je na RTVS prišlo do smešno absurdne situacije: štirikrat
zapored sem v zadnjem letu na prošnjo nacionalne RTV hiše dal izjavo, ki so
jo posneli, potem pa ne objavili. Vsakič sem kot ključni problem slovenskih
medijev poudaril njihovo (ne)pluralnost in povezanost s politiko. Vsakič so mi
na vprašanje, zakaj naročena in posneta izjava ni bila objavljena, različni
uredniki odgovorili, da je bil edini vzrok časovna stiska. Človeku gre na smeh.
V medijih in na razpravah so ogromno časa posvetili nepomembnim vsebinam,
ki so le posledica nekega stanja. Kot da bi zdravnik bolniku z rakom predpisal
– pedikuro.

Slovenija je edina država v EU, ki nima niti enega desnsredinskega dnevnika.
V Sloveniji mediji soustvarjajo politiko in pomagajo proizvajati politične ideje in
celo politične stranke. Tako kot so poleti in jeseni 1990 ključno pripomogli, da
se je javno menje nagnilo v prid referendumu za neodvisno Slovenijo, so tudi
ključno vplivali, da so padle zadnje tri slovenske vlade in da je nastala in
zmagala SMC. V tritisočletni zgodovini Evrope ne poznamo primera, da bi na
volitvah zmagala politična stranka, ki je nastala en (1) mesec pred volitvami.

Strokovno gledano je kakovost slovenskega novinarstva v četrt stoletja padla,
kljub napredku tehnologije. Kdor ne verjame, naj kupi tri hrvaške in tri
italijanske dnevnike in jih primerja s tremi slovenskimi. Že samo z očmi, tudi
brez znanja jezika, bo videl veliko razliko.

Nadaljevanje članka je v zadnjem Slovenskem času:
https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/revija/slovenski-cas

PS
O mojem referatu, zaradi katerega je nekatere novinarje med poslušalstvom kar dvigovalo s stolov, je državna tiskovna agencija STA (Jelka Lekše) poročala le s polovico stavka: "Tino Mamić je opozoril na po njegovem mnenju še vedno prezapletene birokratske psotoke na področju medijev." Komentar te samocenzure verjetno ni potreben?

19. april 2016

Odhajajoča ministrica si ne želi pluralnih medijev

Slovenska tiskovna agencija me je prosila za izjavo ob težavah ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar v vladi Mira Cerarja. Zanimalo jih je, kaj lahko rečem v imenu Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) o ministrici, zadolženi za medije.
Ko minister izgubi zaupanje prvega ministra, je jasno, da mora oditi. Pri nas pa je zakonodaja tako smešna, da mora premieru ekipo sestavlja in spreminja parlament. To bi že davno morali spremeniti, a slovenski parlament tega že desetletja, žal, ni sposoben. V običajnih demokracijah se zato tovrstni spori rešujejo za zaprtimi vrati in se javnosti ni treba ukvarjati z njimi. Tako pa mediji tratijo prostor in čas s kadrovskimi spetkami, namesto da bi se posvečali nepolitičnim temam, ki so bistvene v tem trenutku: kako povečati konkurenčnost gospodarstva.

Ministrstvo je začelo pripravljati novo medijsko zakonodajo, pri čemer so resda lahko sodelovali vsi državljani in celotna stroka, v resnici pa so ključno besedo imeli tisti, ki jo imajo že zadnjih 40 let. Tisti isti. Drugi so bili bolj privesek, ki so sicer lahko kaj povedali, a jih glavni igralci niso jemali najbolj resno. Ne ministrica ne premier si ne želita pluralnih medijev in zato v tej smeri nista in ne bosta nič naredila. 
          Tino Mamić, predsednik ZNP