Preskoči na glavno vsebino

Zakaj druga republika

Ko je Janez Janša lansiral izraz druga republika kot politični cilj Slovenske demokratske stranke (SDS), se je Slovenija zatresla. Del javnosti, medijev in politike, ki Janšo opisuje kot nevarnost za demokracijo, če uporabim zelo mehko izrazoslovje, se je zagnal v idejo in jo raztrgal na prvi mah. Velika večina sploh ni vedela, kaj izraz pomeni, pa mu je vseeno pripisala, da načrtuje državni udar. Šele čez nekaj dni je nekaj političnih analitikov in novinarjev ugotovilo, da je izraz druga republika povsem običajen in del demokratične tradicije nekaterih držav. Ko se politični sistem precej spremeni, se za to novo obliko demokratične oblasti uporabi izraz nova republika. V Franciji se je to že nekajkrat zgodilo, v Italiji pa so izraz uporabili po akciji čistih rok, ki je udarila po koruptivnih političnih strankah in spremenila volilni sistem. Izraz druga republika uporabljajo tudi v Avstriji za povojno državno ureditev, oziroma obnovo republike, ki je nastala po prvi svetovni vojni.
Janša je samo eden od številnih, ki je ponovil nekaj že dolgo znanih zahtev po spremembi ustave. V svojih desetih točkah, v katere so se tako zaganjali nekateri tvorci javnega mnenja (človek dobi občutek, da je bilo posredi ljubosumje, saj je Janša politično presenetil, kar je med slovenskimi politiki žal redka lastnost), niti ni povzel vsega, kar bi v tej deželi glede ustave morali spremeniti, če hočemo postati bolj podobni zahodnim demokracijam.
Nov volilni sistem
Volilni sistem, ki je pri nas že doživel nekaj sprememb, že dolgo kliče po koreniti spremembi. V malem državnem zboru namreč sedi preveč poslancev, ki svojega dela ne opravljajo dovolj kakovostno. Volilni sistem, ki bi, denimo, omogočil, da v parlament pridejo bolj sposobni politiki, bi zboru povečal ugled, dvignil kakovost politike in povečal transparentnost. Konkretnih idej, kako do sprememb, je več. Večinski volilni sistem, ki bi se moral uveljaviti, a se zaradi političnih obvozov ni, je ena možnost. Poleg javnomnenjske razdeljenosti je problem te rešitve tudi kopica neznank, saj bi šele po nekaj mandatih lahko ugotovili, kakšne so prednosti in slabosti sistema. V primeru ohranitve proporcialnega sistema pa bi bilo dovolj že ukiniti volilne okraje in volilcem omogočiti, da izbirajo ne le med različnimi strankami, ampak tudi med različnimi imeni znotraj iste stranke. S tem bi volilci imeli večji vpliv na to, kdo bo sedel v parlamentu, saj ga imajo sedaj samo teoretično.
Nujno bi bilo tudi prepovedati hkratno opravljanje županske in poslanske funkcije, kar v našem parlamentu povzroča demokratični primanjkljaj. Županski lobi je namreč v državnem zboru največja slovenska politična stranka, posebej, če jo povežemo z državnim svetom, kjer so lokalni in parcialni interesi še močnejši. Poslanci morajo namreč biti predstavniki celotne države, ne pa le lobisti za ceste in kanalizacijo v svoji krajevni skupnosti. Zaradi politične higiene bi morali biti nezdružljivi tudi funkciji občinskega svetnika in poslanca Državnega zbora, čeprav to ne predstavlja velikega problema.
Slovenci že itak slovimo po svoji slabi retoriki, naš volilni sistem pa to pomanjkljivost še poslabša, saj tudi najboljši politični retor, ki v svojem okraju premočno zmaga ne more priti v parlament, če ni v »dobrem« okraju.

Manjšinski poslanci

Manjšinska poslanca zaradi razmeroma nizkega števila sedežev v parlamentu velikokrat predstavljata jeziček na tehtnici. Dokler sta bila vedno in brez izjeme enakega mnenja kot samo ena, to je leva politična opcija, je bilo to tudi vprašanje demokratičnosti. Po letu 2004 se je politična drža manjšinskih poslancev spremenila.
Pojavljalo se je celo vprašanje o ustavnosti pravice manjšincev, ki na volitvah volijo dvakrat, vendar je to ustavno sodišče zavrnilo. Ne glede na to pa je treba vedeti, da je tovrstno predstavništvo velika in častna izjema v parlamentarnih demokracijah. Zato pa čudi dejstvo, da Slovenci, ki živijo izven Slovenije, nimajo možnosti voliti svojega predstavnika. Mesto poslancu diaspore ni zagotovljeno, zato se le zelo redko zgodi, da je izvoljen tudi Slovenec, ki ne živi v Sloveniji. Po logiki moči manjšinskih poslancev bi veljalo uvesti dodatni dve poslanski mesti za zamejce in izseljence. Politična levica predlogu že leta nasprotuje. A vendar je treba poudariti, da nova poslanca iz tujine ne bi nujno pomenila dva poslanca desne sredine. Vsaj za zamejstvo je skoraj gotovo, da bi zaradi prevladujočega levosredinskega svetovnega nazora med Slovenci v Italiji, ki jih je veliko več kot vseh drugih zamejcev skupaj, da bi ne izvolili desničarja.
Nepotrebni Državni svet
V povezavi z volilno reformo je tudi slovenska dvodomnost parlamenta. Zgornji dom, Državni svet, je namreč le dobro plačani debatni klub. V njem sedijo na različne načine delegirani poslanci, ki še najbolj spominjajo na ideje korporativizma, propadle desnosredinske politične ideje iz obdobja med svetovnima vojnama. Slovenija je demokratična republika, kjer ima oblast ljudstvo z neposrednimi volitvami, ne pa stanovske organizacije z delegiranjem svojih zaupnikov. Državni svet nima praktično nobene politične moči, razen te, da včasih kakšen zakon odložijo za nekaj časa. Najbolj smotrna bi bila ukinitev tega velikega proračunskega porabnika. Preureditev v Zbor pokrajin, ki jo predlaga Janša, je sicer logična, a vendar malce drag eksperiment z negotovim koncem. Če že na vsak način hočemo v parlamentu videti predstavnike lokalnih interesov, je bolje povečati število sedežev v državnem zboru na 99, 109 ali 119 in ta del prepustiti lokalcem oziroma pokrajincem.
Absurdnost slovenskih pokrajin
Ne moremo razumeti, zakaj Slovenija še vedno nima pokrajin. To je absurd, ki kaže na nesposobnost večine politične elite in na izjemno moč centralizma v državi. Centralizem, ki se kaže na vsakem koraku (tudi na nacionalni TV, kjer skoraj vsako anketo izvedejo na Čopovi, in ob tem niti ne povedo, da gre za ulico in da je ta sredi Ljubljane), bi morali, tako kot diskriminacijo zaradi rasne ali verske pripadnosti, z ustavo prepovedati. Pahorjeva ideja, da bi Slovenija imela tri ali le kakšno več pokrajin, je odlična. Pokrajin naj bo toliko kot škofij: tri kot nekoč (Primorska, Kranjska in Štajerska) ali šest kot danes (Primorska, Gorenjska, Dolenjska, Spodnja Štajerska, Zgornja Štajerska in Prekmurje). Za imena uporabljam največje pokrajine, ki jih lahko zaradi »lokalpatriotizma« imenujemo tudi s številkami ali prestolnicami, nikakor pa ne s kombinacijami Ljubljansko-gorenjsko-notranjska ali kaj podobnega, saj tako nikoli ne pridemo do konca. Največji absurd pa bi nastal, če bi Ljubljana dobila svojo lastno regijo. Le redke svetovne prestolnice imajo namreč ta status in doslej nisem slišal še prav nobenega pametnega razloga, kaj za vraga je v Ljubljani tako izjemnega, da ne bi mogla biti del svoje širše okolice. Prepričan pa sem, da je pravi, resnični in edini razlog za ljubljansko pokrajino – centralizem. Ljubljančani se s tem seveda ne strinjajo. Mnenje pa bo hitro spremenil prav vsak Ljubljančan, ki se preseli v kako drugo mesto. Preverjeno.
Potok v slovenskem grbu
Ko človek pelje avtomobil k mehaniku, slednjega voznikovo mnenje o motorju ne zanima. Tudi voznik se ne obremenjuje, če mehanik njegovega mnenja ne upošteva. To je logično. Na drugi strani pa v naši državi o državnih simbolih odločajo politiki, grafiki in bioenergetiki. Zgodovinarji, veksikologi (zastavoslovci) in heraldiki (grboslovci), ki so strokovnjaki za to področje, pa so le del javnosti. Zato imamo zastavo, ki je zaradi premajhnega grba na daleč enaka slovaški in podobna ruski, kar vnaša veliko zmedo. V grbu pa imamo pod Triglavom dve vijugi, kar v heraldiki pomeni reko ali potok. Morje namreč simbolizirajo tri vijuge, kar so še komunistični oblikovalci vedeli. Stroka je predlagala več rešitev, a leta 1991 ni prodrla zaradi politične nesposobnosti, v kasnejših letih pa ne zaradi spominov na osamosvojitev. Zanimivo, da smo se kljub nacionalnemu ponosu zlahka odrekli tolarju, da bi grbu dodali eno črto pa kljub temu meji na nacionalno izdajo. Druga republika je zato odlična priložnost za strokovno utemeljeno priredbo (ne spremembo, ampak preureditev, kot jo poznajo v zgodovini tudi številne druge države) grba in zastave. Možnosti je več. Osebno zagovarjam postavitev barv trobojnice navpično, kar pomeni, da se vrnemo v leto 1848, ko je zastava nastala. Tovrstno rešitev pozna dolga vrsta svetovnih držav (Irska, Francija, Italija, Kanada…) in prav nobena slovanska država, s čemer bi povečali svojo razpoznavnost. Za preureditev grba, ki bi sicer ostal enak, pa je slovensko heraldično društvo že davno podalo predlog. Ki je ostal seveda brez odmeva.
Pomanjkljiv in predrag sistem vladanja
Politični sistem s predsednikom in premierjem, kot ga poznamo pri nas je posnetek sistemov, ki jih poznajo zahodnoevropske republike. V bistvu je to republikanski nadomestek za parlamentarno monarhijo, kje ima vladar najvišjo, a dejansko le simbolično oblast in moralno avtoriteto. Zato se predsednika v teh državah voli z dvotretjinsko večino v parlamentu. Slovenska anomalija pa je, da so volitve »nepomebnega« predsednika neposredne. To je izredno drago, posebej, ker so volitve na pet let, medtem ko so parlamentarne na štiri leta. Tako se dogaja, da imamo volitve (parlamentarne, predsedniške in lokalno) praktično vsako leto, kar je strošek, ki k demokratičnosti države ne pomaga prav nič. Predsednik države in dejanski najmočnejši politik v državi, predsednik vlade, sta si velikokrat v laseh. Dokler to ne ogroža demokracije in nacionalnih interesov, še gre. A žal je zgodovina pokazala, da so tovrstni zapleti (spomnimo se zapletov Drnovšek-Janša, Turk-Janša in Turk-Pahor) preresni, saj smo zaradi šumov v komunikaciji in razlaganju zakonodaje, bili več mesecev brez veleposlanikov v vrsti pomembnih držav. Predsednika s tovrstnimi šibkimi pooblastili bi zato morali voliti poslanci v Državnem zboru z dvotretjinsko večino, kot to počnejo v starejših demokracijah. Funkcija predsednika države je izredno draga zadeva za slovenski proračun, zato ni smiselna, saj lahko gojimo fikus tudi v veliko cenejšem lončku. Druga, boljša možnost pa je, da se predsedniku poveča pooblastila in da politični sistem spremenimo v (pol)predsedniški po zgledu Francije ali ZDA. S tem bi neposredna izvolitev bila smiselna, saj bi se volilci odločali o tem, kdo bo dejansko vodil državo. Pravzaprav je tako željo bilo zaznati že lani jeseni. Čeprav so bile volitve v parlament proporcionalne, so ljudje volili predvsem o tem, kdo bo premier in zato namenili daleč največ glasov dvema največjima strankama. Z uvedbo (pol)predsedniškega sistema bi tako v parlamentu ohranili proporcionalnost, kar pomeni večje število strank, in dosegli del učinkovitosti, ki se ponuja z večinskim sistemom. Razmeroma majhna anomalija političnega sistema je tudi, da parlament potrjuje in odstavlja ministre in s tem neposredno posega v delo izvršne oblasti. Čeprav gre za idiotizem, ki ne sutreza prav nobenemu premierju, pa ta praksa ostaja ne glede na parlamentarno večino.
Referendum
Referendum je postal del slovenske parlamentarne tradicije, čeprav je bil večkrat že zlorabljen. Največji očitek je njegova cena. V času, ko že imamo volitve skoraj vsako leto, bi morali nujno določiti, da se referendum lahko izvede samo enkrat letno in to istočasno z drugimi volitvami. Druga možnost, ki ni nova ideja, pa je, da bi imeli referendum enkrat letno na določen dan.
Čas volitev
Zaradi nespametne zakonske formulacije se čas volitev vsake štiri leta premakne za nekaj dni nazaj. Čeprav bo to skoraj gotovo spremenil že sedanji parlament, pa bi bilo smiselno po ameriškem zgledu določiti stalni datum. Denimo: parlamentarne volitve na prvo novembrsko nedeljo, izvolitev premierja na prvo decembrsko nedeljo, nastop in predaja poslov z bivšim premierjem pa s prvim januarjem. Po italijanskem zgledu bi zaradi večje volilne udeležbe morali čas volitev razširiti na dan in pol, torej od nedelje zjutraj do ponedeljka popoldne. Nujna je tudi uvedba glasovanja po internetu, o čemer intenzivno razmišljajo tudi v drugih državah, v Estoniji pa so to tudi že izvedli. S tem bi se udeležba povečala, kar veča demokratičnost, hkrati pa niža stroške (volilcu se ni treba prav na tisti dan voziti na volišče in izgubljati dragocenega časa in denarja). Vsaj ene volitve, parlamentarne, lokalne ali predsedniške bi veljalo izvajati istočasno z evropskimi volitvami. S tem bi prihranili veliko denarja, zaradi praktičnosti (trenutno je petletni mandat le za Evropski parlament in predsednika republike) bi zato bilo smiselno istočasno voliti predsednika države in evropske poslance že čez pet let.
Pravna država
Nujne so tudi spremembe glede ustavnega sodišča in pristojnosti med sodno in izvršno vejo oblasti. V tem trenutku je namreč zaradi zaostankov in za običajne (in revne) ljudi precej nedostopnega sodnega varstva pravna država načeta. Predlogov je več in ni vrag, da predsednik republike kot pravnik skupaj s sodniki in politiki ne bi našli bolj pravičnega sistema.

Slovenija, okoljska država
Zamisel Janeza Janše, da se skrb za okolje dvigne na ustavno raven je povsem logična. Pravica do čistega okolja, ki ne ogroža zdravja, je namreč po logiki stvari osnovna človekova pravica. Zaradi počasnosti pri spremembah uveljavljene mačehovske politike države in gospodarstva do okolja bi to veljalo storiti čimprej.
Tema na koncu predora
Osebno ne verjamemo, da se bo v tej smeri sprememb v državi kaj premaknilo. Čeprav je gospodarska kriza in čeprav je aktivnih volilcev vedno manj, svetlobe na koncu predora ne vidim. Bolj smo zaradi prakse dosedanjega odločanja slovenske politike prepričani v to, da se ne bo storilo skoraj nič. To pa ni več samo problem denarja in demokracije, saj bo država po tej poti zašla v politično krizo, v kateri bodo na volitvah močno poražene tradicionalne politične stranke. Pridobili pa bodo bodisi skrajneži bodisi slovenski berlusconiji, ki jih lahko v nekaterih slovenskih mestnih občinah (če omenimo samo Ljubljano, Celje in Koper) že vidimo na županskih mestih. Ali oboji. Vsekakor se bojim, da bomo namesto uvedbe druge republike ohranili prvo, ki pa bo z novimi berluskoniziranimi strankami postala še bolj neučinkovita. Z neučinkovitostjo bodo nove politične sile, ki prihajajo iz »gospodarstva«, hitro počistile in prvo republiko preprosto - ukinile. Aktualni politiki se torej ne odločajo med prvo in drugo republiko, ampak med drugo republiko in ne-republiko. Tega bi se morali zavesti tudi politiki tresočih rok, da se morebiti na znajdejo na smetišču zgodovine.
Demokracija, poleti 2009

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji