Preskoči na glavno vsebino

Lojze Peterle: Leta 1990 se je spremenil svet, ljudje pač ne

Spomin na prvo slovensko demokratično vlado skozi oči njenega prvega moža
Pilot in čebelar, ki ima na evropskem diplomatskem parketu največji ugled med vsemi Slovenci, je v politiko prišel presenetljivo in takoj na najvišjo stopnico. Diplomiranega zgodovinarja, geografa in ekonomista Lojzeta Peterleta so v politično orbito izstrelile prve demokratične volitve pred dvajsetimi leti. Od takrat je prehodil dolgo pot čez mnoge ovire, med katerimi je bila verjetno najvišja bolezen. A tudi raku se Peterle, ki bi mu na pogled težko prisodili 61 let, ni dal.
Koliko kilogramov tehtate?
“78 in pol.”
Enako kot pred 20 leti?
“Nekaj manj.”
Kaj pa pred 18 leti, ko ste doživeli razrešnico z mesta predsednika vlade?
“Takrat sem imel enako težo kot v začetku mandata. Se je pa takrat zmanjšala moja politična teža.”
Kako ste to doživeli?
“Bil je to konec Demosa in njegove vlade. Čeprav nena vadno, pa sem to dojemal kot po svoje razumljivo zaradi strukture Demosa. Pobuda za razpustitev je prišla od znotraj, iz Demosa je prišla tudi krilatica o ustavitvi desnice, kakor tudi prva ideja o rekonstrukciji vlade julija 1991. Levi pol Demosa se je bal, da bi krščanski demokrati dobili preveč vpliva, in je začel strašiti pred desnico in klerikalci.”
Spomin na prvi dan vlade je verjetno prijetnejši?
“Vremensko je bil povsem lep dan, čeprav se je malce pooblačilo že na samem začet ku. Najbolj sem si ta dan za pomnil po tem, da je jugoslovanska armada (JLA) začela naši Teritorialni obrambi pobirati orožje. To je bila čestitka Beograda, ki je dejansko pomenila vojno napoved. Že naslednji dan smo se tako začeli pripravljati na obrambo. Za nimivost tega dneva je bila tudi, da prejšnji predsednik iz vršnega sveta Dušan Šinigoj ni hotel opraviti primopredaje v prisotnosti drugih ministrov. Tudi sicer je bila primopredaja šepava ali škrbava, saj denimo Tomaž Ertl ni hotel predati poslov Igorju Bavčarju in je samo zapustil pisarno. Na mizi me je čakal velik kup nepregledanih papirjev.”
V pisarni niste veliko spre menili. Celo tajnico ste pustili isto, kar so vam kasneje očitali zaradi uhajanja informacij?
“Potreboval sem tajnico, ki bi znala angleško, nemško in ste nografijo. Take pa drugje nisem dobil. Podobno je bilo z generalnim tajnikom vlade – ker v začetku nisem imel primer nega človeka, sem prosil Šinigojevega, ki je potem svoje delo dobro opravljal. Takrat so bile vse naše moči in misli usmerjene v osamosvojitev, ne pa v čiščenje starih kadrov. Ena revolucija je bila dovolj. Hoteli smo politiko z drugačno kulturo. In tega mi ni žal. Tudi Jože Pučnik je iskreno verjel, da niso prišli le novi časi, ampak da bomo tudi ljudje drugačni. Verjel je, da se je začela povsem nova zgodba, a se je kasneje pokazalo, da smo namesto novega dobili kontinuiteto.”
Kako se srečujete z ljudmi, ki so vas že takoj po osamosvojitvi skušali spodnesti?
“Nikoli nisem užival v grdem govorjenju o ljudeh, ki sem jih včasih zaupal, jih povabil v vlado in s katerimi smo izpeljali naj pomembnejši politični projekt v slovenski zgodovini. Nočem, da bi karkoli zasenčilo tisto bistveno. Je pa res, da so posebej v stranki SDZ, ki je bila prepričana, da bo zmagala, potem pa se je uvrstila za krščanskimi demokrati in za kmečko zvezo, bili razočarani. To je vodilo v delitev najprej SDZ, potem pa tudi celega Demosa, na levi in desni pol. Ko gledam nazaj in prebiram stare govore, se čudim, da nisem bolj odločno reagiral, ko so partijsko govorico o klerikalcih zanesli v Demos. Ne kateri na noben način niso hoteli, da bi krščanski demokrat vodil vlado ob osamosvojitvi. Šlo je tudi za simbol. Po mednarodnem priznanju, ki je v veliki meri bila zasluga prav krščanskih demokratov in njihovih povezav po svetu, pa so sledile nezaupnice in slednjič odstranitev. Od Janševega predloga o moji zamenjavi nekaj dni po vojni se v Demosu nismo mogli več kaj veliko dogovoriti. V bistvu je Demos razpadel zaradi alergije na krščanske demokrate. Oman je nekoč rekel, da je Demos začel razpadati v trenutku, ko smo izvedeli, kdo je zmagal. Če bi bila na čelu SDZ, bi vlada ne padla. Kas neje je tudi Pučnik dejal, da bi se namesto nezaupnice s Peterletom morali dogovoriti. Tako pa se je rodilo dvanajstletno obdobje vla davine LDS.”
Zakaj so se nekateri politiki Demosa najprej zbližali, potem pa celo združili z levico?
“Šlo je za boj za oblast in za liberalni antikrščanski refleks. To še vedno traja. Tudi na predsedniških volitvah je to prevladalo. Če kdo omeni verski pojem na zahodu, se temu nihče ne posmehuje, pri nas pa gre ljudem še vedno na smeh. V tej deželi prevajalec ni mogel prevesti dela go vora Billa Clintona, ko je rekel 'Bog vas blagoslovi'. Prevajalec je preprosto obmolknil. Ni mogel izreči besede Bog. Ključno pa je bilo vprašanje privatizacije. Eni smo romantično razmišljali, kaj je treba narediti za državo, drugi pa so razmišljali, kaj bo potem.”
Kako sprejemate poraze?
“Zaradi razsežnosti kulturnega boja, ki ga je vodila partija vse od vojne naprej, sem bil presenečen, ko smo na volitvah zmagali krščanski demokrati. Vse skupaj sem doživel kot poraz opcije, ki je hotela Sloveniji prinesti novo kakovost. To je bil korak nazaj. Seveda je bil to tudi moj osebni poraz.”
Ste zato dobili raka?
“Name so bolj vplivala druge zadeve. Predvsem pa ne bi rad koga krivil. Vsem sem tudi odpustil. To sicer ne pomeni, da o tem ne bom govoril. Tudi Pucku sem izdajo odpustil, menim pa, da je naredil veliko politično škodo. Vrsto let sem tudi živel v stalnem stresu. Ljudje po domače rečejo, da te nekaj žre. In mene je umazani del politike očitno žrl.”
Kako ste premagali raka?
“Z naravnimi metodami in s pomočjo nekega zdravilca. Šel pa sem tudi skozi intenzivno no tranje čiščenje. Po tem se lahko z vsemi, ki so me pomagali 'podirati', usedem, poklepetam ali spijem kavo. Z moje strani je vse urejeno. To me ne teži. Seveda se še vedno borim proti nekaterim ponavljajočim se lažem, kot je denimo laž o oglejskem sporazumu in španskem kompromisu. Počasi se stvari postavljajo na svoje mesto. Včasih so govorili, da moja vlada ni imela programa, čeprav smo v enem letu vzpostavili državo. In to najcenejšo, z najmanj birokracije, z najmanjšo javno porabo in uravnoteženo plačilno bilanco. Z gospodarskimi kazalci se lahko primerjamo s katerokoli drugo vlado.”
Zdi se, da prihodnost krščanske demokracije v državi ni najbolj svetla?
“Mislim, da je tudi Novi Sloveniji danes jasno, da je izgubila volitve zato, ker je bila premalo krščanskodemokratska in preveč podobna neki drugi stranki. Politični prostor brez krščanske demokracije ni normalen politični prostor. O tem govorijo tudi levičarji. Do tega pa bo gotovo prej ali slej prišlo. Čas kliče po demokrščanski stranki, pa kakorkoli se že imenuje. Slovenski krščanski demokrati smo takrat pokazali, da hočemo sožitje in nismo radikalci, da je politika služenje skupnemu dobremu in da je politični dialog nujen. Prav to pa danes v politiki manjka. Gibljemo se med neko garažo in nekim pesjakom, kar je nevarno področje. Če ne bomo zapustili te garaže, se nam bo pisalo slabo.”
Kako vidite politiko danes v primerjavi s tisto pred 20 leti?
“Takrat je dišalo po spremembah, bila je volja za spremembe. Problemi so bili težki, zgodovinski. Imeli smo vizijo, program, strategijo, srce in podporo, sedaj pa kakšna stvar od teh manjka. Prej je bilo več demokratičnega na dušenja in volje, manj sovražnega govora in manj podtikanja. V današnji demokratični tranziciji pa izrazito primanjkuje politične kulture. Seveda sem vesel zunanjih uspehov: osamosvojitev, mednarodno priznanje, članstvo v mednarodnih organizacijah, EU, evro… A mi smo se skrhali nav znoter. Že znotraj same vlade vi dim veliko napetosti, kaj šele med njo in opozicijo. Precej je nestrpnosti in malo volje po soglasju. Slovenija se mora ozreti vase in pogledati, v kaj bomo usmerjali energijo. A ta čas smo slabo vodeni in slabo upravljani. Naša država še ni zmožna za predsednika izvoliti nekomunista. Pri nas se še vedno ni končalo staro. Veliko bo treba vložiti v začetek novega začetka.”
A tudi Evropa se je znašla na razpotju. Je rešitev Evropa dveh hitrosti, da bi tiste članice, ki to žele in se drže pravil igre, na predovale hitreje?
“Ves čas sem bil proti Evropi dveh hitrosti. Bolj si želim, da bi znotraj Evropske zveze vse članice pravila enako razumele in enako izpolnjevale. Ni potrebno veliko ekonomskega znanja, da bi doumeli, kaj se je zgodilo: eni so živeli malo po svoje. Seveda smo so lidarni z nekom, ki ga povozi avto, težje pa je biti solidaren z vinjenim voznikom, ki je povzročil nesrečo. Povsem razumem nemške reakcije. Govoril sem z mnogimi Nem ci, in so mi rekli, da delajo več in imajo manjše pokojnine, pa morajo sedaj pomagati nekomu, ki živi lepše. To bo Evropo pripeljalo do tega, da se bodo bolj spoštovala pravila igre. Če igrajo vsi trešet, ne more eden igrati briškole. Evropa je vse bolj povezana in soodvisna. Ne moremo živeti v isti družbi po različnih pravilih igre. Počasi se bodo države poenotile, saj ne morejo v eni državi ljudje iti v pokoj pri 60, v drugi pa pri 65. Na dolgi rok to pripelje do problemov, ki zahteva solidarnost. Evropa bo iz te krize potegnila veliko sklepov. Vsi bomo bolj spoštovali pravila.”

POUDARKI
“Boris Kidrič je moj predhodnik, nisem pa jaz njegov naslednik.”
“Evropska zveza sedaj doživlja, kar je že doživela nekdanja Jugoslavija: ni bilo čistih računov, eni so živeli na račun drugih.”
“Ena revolucija je bila dovolj. Hoteli smo politiko z drugačno kulturo. In tega mi ni žal.”

BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: TINO MAMIĆ
objavljeno v Primorskih novicah, 15. maja 2010


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji