Preskoči na glavno vsebino

Zgod(b)ovina: Smučarski pionir iz Lokavca

Nadučitelj Edmund Čibej je prvo noč na svojem novem delovnem mestu na Gori prebil v postelji, pod katero so spali mladi prašički. Čibejevi prvi odločitvi, da je tej navadi treba narediti konec, so sledile še mnoge druge. Kot pionir smučanja na Slovenskem pa je ponesel ime Dola in Otlice v svet.
Lokavčani in Gorjani so na prosvetitelja Edmunda Čibeja (1861-1954) na moč ponosni. Čeprav bo čez nekaj mesecev minilo že 150 let, odkar je na svet privekal v zaselku Slokarji v Lokavcu, pa spomin nanj ne peša, ampak ravno obratno. Po njemu so poimenovali društvo starodobnih smučarjev, izdali zajetno monografijo z njegovimi spisi, mu odkrili doprsni kip, 3. oktobra pa bodo podelili že tretjo Čibejevo nagrado.
Sodarjev sin
Edmund se je rodil v družini sodarskega mojstra Jakoba Čibeja na naslovu Lokavec 74, kjer je bila takrat gostilna. Mizarska spretnost mu je bila položena v zibko in je kljub učiteljski službi ni zanemarjal. Tudi v pozni starosti je še vedno znal izdelati sod. Še danes so ohranjeni kosi pohištva in izrezljani leseni izdelki, ki so delo njegovih spretnih rok.
Izšolal se je na učiteljišču v Kopru, kar je za leto 1881, ko je maturiral, bila razmeroma visoka izobrazba, čeprav bi jo dandanes po številu let šolanja primerjali s srednjo šolo. Prvo službo je nastopil v Rihembergu, današnjem Braniku, kjer je prijateljeval s tamkajšnjim kaplanom, poetom Simonom Gregorčičem. Poučeval je tudi na Brjah, v Svetem Križu (danes Vipavskem), na koncu pa je skoraj tri desetletja učil na Dolu, današnji Predmeji. Učil pa ni le šoloobveznih otrok, ampak tudi starejše, ki so se hoteli naučiti branja in pisanja. Poleg poučevanja kakih osemdesetih otrok je našel ogromno časa za izobraževanje domačinov. Dolu je izboril občino in državno čipkarsko šolo (1885). Ljudi je navdušil in tudi naučil zidati štedilnike in dimnike. Pomagal jim je, da so kot gozdarji odhajali v tujino, kjer so odlično zaslužili. Prepričeval jih je, da morajo prašički ven iz hiš. Izobraževanje otrok in odraslih je Gorjanom prineslo vsestranski gospodarski in kulturni napredek.
Veseljak
Čibejevo delo je bilo tesno povezano z gozdarji, ki so ga navdušili, da je tudi on postal strastni lovec. Ljudje so se ga spominjali kot veseljaka, o njegovi duhovitosti pa pričajo tudi opisi polni samoironije. Ko je prvič stopil na smučke, za katere je odštel pol svoje plače, navodil za uporabo ni imel. “To je bilo smeha in dovtipov od strani radovedne predmejske publike ob mojih prvih neuspelih poskusih, ki si jih pa nisem jemal preveč k srcu. Poklonov in priklonov, skokov in padcev je bilo nebroj; če sem hotel na desno, je zaoralo na levo; če sem se nagnil le za malenkost naprej, mi je bil nos že v borbi s snežno odejo; če me je potegnilo za spoznanje nazaj, se mi je znašla 'ta stara' v mehkem snežnem objemu; če pa so mi smuči zašle na nekoliko pretrdo podlago, tedaj je bil polom spet neizogiben in nedolžno telesce nerodnega smučarja je treščilo z vso svojo težo na mater zemljo, da se je pokadilo na sto strani!”
Muzealec
Navdušen hribolazec je bil tudi eden od pobudnikov za ustanovitev planinskega društva v Ajdovščini (1903). Zanimal se je za vse in o tem tudi pisal. Zavzeti domoznanec je postal član državne komisije strokovnjakov, ki je natančno pregledala in popisala Trnovsko planoto. Po upokojitvi, tik pred začetkom prve svetovne vojne, se je preselil domov, kjer je pri Slokarjih prevzel očetovo domačijo. V hiši je uredil pravi pravcati muzej z lovskimi trofejami, s kamninami, fosili, z dvema meteorjema, vipavsko narodno nošo, s prvimi smučmi in celo s pipo slovitega avstrijskega vojskovodje feldmaršala Josefa Radetzkega. Tudi v Lokavcu je ta član liberalne stranke zašel v politiko kot župan. V njegovem času je vas dobila nekaj novih cest, vodovodov, priznani arhitekt Maks Fabiani pa je zgradil lepo sodobno župnijsko cerkev. Čibejeva muzejska zbirka je, kot pravi v svojih spominih, tako presunila poveljnika nemške enote, ki je med drugo svetovno vojno imela nalogo požgati ves Lokavec, da so požgali le nekaj poslopij.
Prve slovenske smuči
Na spletnih straneh Smučarske zveze Slovenije sta kot prvi dve točki v zgodovini slovenskega smučanje omenjeni leti 1689 in 1890. Prva letnica se nanaša na opis bloškega smučanja Janeza Vajkarda Valvasorja, druga pa na rojstvo (!) Stanka Bloudka, očeta slovenskega športa. A Čibej se spominja, da je že leta 1888, torej dve leti pred Bloudkovim rojstvom, iz Osla po pošti v Dol nad Ajdovščino prejel smuči. A vendar ne gre za prvega sodobnega smučarja na Slovenskem, ugotavlja doktor zgodovinskih znanosti Borut Batagelj: “Čibej je bil zagotovo med prvimi slovenskimi smučarji, najverjetneje pa ni bil prvi, to pa zato, ker njegova trditev, da je smuči prejel z Norveške že leta 1888 ne zdrži resne zgodovinske interpretacije. Čibej je pričel smučati v začetku zadnjega desetletja 19. stoletja, takrat pa na Slovenskem že poznamo nekaj drugih smučarskih pionirjev.” Batagelj o tem govori tudi v novi knjigi z naslovom Izum smučarske tradicije, ki je nominirana za letošnjo zgodovinsko nagrado Klio. Zanika tudi, da bi Čibej imel vpliv na uvedbo smuči v avstrijski vojski, kjer je kariero na smučeh delal njegov učenec Rudolf Krapež. A ne glede na to, da že velikokrat ponavljana trditev o prvih smučkah na Gori nima pravih dokazov, pa gre nedvomno za pionirsko delo Edmunda Čibeja. Batagelj, ki je zgodovino smučanja preučeval tudi tako, da se je navadil tudi starodobnih smučarskih veščin, trdi: “Čibeja moramo gledati kot smučarskega pionirja v kontekstu smučarske 'vročice', ki je konec 19. stoletja zajela vso srednjo Evropo. Takrat so številni posamezniki, še posebej gozdarji, kot je bil Josef Jarisch, na današnji Predmeji naročali smuči kot pozimi zelo koristno napravo. V ocenah, da je bilo smučanje na Trnovski planoti zelo pomembno v srednjeevropskem kontekstu, pa nikakor ne gre pretiravati. Šlo je za zgodnejši pojav bolj lokalnega značaja, ki ni bistveno vplival na širjenje sodobnega smučanja v Sloveniji. Pojavu sicer nikakor ne bi rad manjšal vrednosti, ki jo je v zadnjih desetletjih pridobil, kot zgodovinar pa sem ga vsekakor dolžan realno umestiti v zgodovinski kontekst. Čibeja in Jarischa moramo vsekakor bolj gledati kot posledico smučarskega buma v vzhodnih Alpah, nikakor pa ne kot povzročitelja.”

okvir:
Čibeju so se domačini v okviru društva Gora poklonili z zajetno knjigo “Edmund Čibej - zbrani spisi” (2005), ki jo je uredil Franc Černigoj. Na več kot 350 straneh so objavljeni Čibejevi zapisi, vključno s kronikama Dola-Otlice in Lokavca.

Rojstna hiša v Slokarjih
foto (vse): Tino Mamić
 Nagrobnik na pokopališču v Lokavcu
Slokarji, zaselek ob cesti iz Lokavca proti Gori in Čavnu, ki se mogočno dviga v ozadju



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi.

Zgodovinsko dejstvo je: prvi Slovenec je vzel puško od okupatorja šele po tistem, ko so partizani v atentatih pobili več kot 1000 (tisoč) slovenskih civilistov. Partizani so med vojno pobili 24.568 Slovencev, domobranci pa 3617. Med vojno je padlo manj kot 6000 okupatorjev.
(Faktor 214, "Premalo smo jih pobili", soočenje z Romanom Vodebom KLIK)
Svoboda govora je okrnjena. Globoka država uprizarja cenzuro.
(Faktor 209 KLIK)
Zgodba o Bandelliju se ne zaključuje, ampak je to le konec ene epizode. Zabava, bandarija po primorsko, se nadaljuje. Bandljarija. Oprostite, Bandelliaria. Sicer pa Bandelli sploh ni Primorec. Primorci smo ponosni nase. Noben Primorec si ne bi prostovoljno poitalijančil priimka, saj do Italijanov ne gojimo manjvrednostne…

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF).
Tovariš Tit Turnšek,

Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani.

Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slovenska…